vznemirjanje lastninske pravice – negatorna tožba – pasivna legitimacija – korist tretjega zaradi vznemirjanja lastninske pravice – parkiranje kot vznemirjanje lastninske pravice
Za pasivno legitimacijo pri negatorni tožbi ne zadošča, da prihaja protipravno vznemirjanje lastnika iz strani tretjega, temveč mora imeti tretji zaradi ravnanja neposrednega motilca proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti. Dejanje neposrednega motitelja mora tretji šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi. Tem kriterijem ni zadoščeno, ko gre za nedovoljeno parkiranje delavcev tožene stranke in kupcev v njeni trgovini na zemljiščih tožeče stranke.
Ker je zaključek o stopnji alkoholiziranosti oziroma o tem, da je izpolnjena tista stopnja alkoholiziranosti, ki ima za posledico nastop domneve iz Splošnih pogojev, dejanski zaključek, v revizijskem postopku glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti več predmet izpodbijanja.
Z uporabo drugega materialnega prava, kot ga navajajo in ponujajo stranke, sodišče tožbenega zahtevka ne (more) prekorači(ti).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču – delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – nezadovoljstvo z delom sodišča – dvom v nepristranskost sodišča
Nezadovoljstvo stranke z izidom postopkov v drugih zadevah pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem ni pokazatelj pristranskosti sodišča.
ZDavP-2 člen 143, 145, 145/2-9, 151, 157, 157/5. ZUS-1 člen 52. ZST-1 člen 12, 37.
dovoljena revizija - davčna izvršba – tožbene novote – izvršilni naslov – ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo revidentovih tožbenih navedb in tožbi priloženih listin, saj se te kot tožbene novote nanašajo na izvršilni naslov, to je odločbo o dohodnini, ki pa je glede na izrecno določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati.
zahteva za varstvo zakonitosti - sodna poravnava - ničnost sodne poravnave - dovoljenost tožbe za ničnost sodne poravnave
Tožba zaradi ničnosti sodne poravnave ni dopustna. Če je sodišče pri sklenitvi sodne poravnave prezrlo ničnostne razloge, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz navedenih razlogov je sodna praksa dopuščala tudi pred ZPP-D.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS2006571
ZP-1 člen 55, 65, 69, 155, 155/2. URS člen 29, 29-3.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravice obrambe - hitri postopek - odločanje sodišča - izvajanje dokazov v korist obdolženca – zavrnitev dokaznega predloga – zaslišanje obdolženca - odgovornost lastnika vozila
S tem, ko se sodišče v razlogih sodbe ni ustrezno opredelilo do zatrjevanega alibija in z zavrnitvijo storilčevega dokaznega predloga za zaslišanje prič, je kršilo storilčevo pravico do izvedbe razbremenilnih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave).
Na podlagi sklenjene predpogodbe imata pogodbeni stranki predvsem pravico zahtevati sklenitev pogodbe, medtem ko jamčevalnih upravičenj praviloma nimata, saj do izpolnitve obveznosti iz glavne pogodbe še ni prišlo. Tako je pravilen sklep, da zato, ker je šlo za predpogodbo, tožniku ni bilo treba od nje odstopiti, ampak ga predpogodba ne veže več. Zato so vsi razlogi, ki se nanašajo na (ne) pravilno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov odveč. Bistvena je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da ni tožnik odgovoren za neizpolnitev predpogodbe, kar pa pomeni, da tožena stranka nima pravice obdržati prejete are (prvi odstavek 65. člena OZ).
odgovornost države – zastaranje odškodninske terjatve
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zmotno stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, oškodovanec zve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb ali šele, ko Ustavno sodišče odloči o protiustavnosti določene pravne ureditve. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosita tožnika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2006495
ZKP člen 129, 372, 372/3. KZ člen 111, 112, 112/6, 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - tatvina – zakonski znaki kaznivega dejanja – čas storitve kaznivega dejanja – čas izvršitve - izkop peska – aprehenzijska teorija - nadaljevano kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – absolutno zastaranje
Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se namreč znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju.
Pri kaznivem dejanju tatvine je v teoriji in sodni praksi uveljavljena t. i. teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala.
dovoljenost revizije – opredelitev vrednosti spornega predmeta – navadno sosporništvo – zavrženje revizije – negatorna tožba
V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se pri navadnem sosporništvu dovoljenost revizije po kriteriju vrednosti spornega predmeta presoja po vrednosti zahtevka zoper posameznega toženca. Revidenta tako zahtevane opredelitve vrednosti spornega predmeta nista podala, pač pa sta vseskozi navajala skupno, nediferencirano vrednost spornega predmeta. Tako ni mogoče ugotoviti, na katerega od tožencev se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša. Posledica je enaka, kot če vrednosti spornega predmeta tožeča stranka sploh ne bi navedla.
Določba 445. člena ZKP ne omejuje strank, da ne bi smele tudi v skrajšanem postopku predlagati, da se jih obvesti o pritožbeni seji, vendar pritožbeno sodišče tega ni dolžno storiti, če glede na stanje stvari presodi, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.
Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
Ni podana revizijsko uveljavljana kršitev 362. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje sledilo napotkom višjega sodišča in v ponovljenem postopku ugotavljalo premoženjsko stanje zunajzakonskih partnerjev.
Z začetkom stečajnega postopka nastanejo pravne posledice stečajnega postopka, zato revident nima več pravnega interesa za revizijo v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (izdanim pred začetkom stečajnega postopka), saj se s tem sklepom ne določa davčna obveznost, temveč le zavarovanje plačila verjetne bodoče davčne obveznosti.
Čeprav sta toženca sicer po materialnem pravu solidarna dolžnika (toženec kot kreditojemalec, toženka pa kot solidarni porok), iz izreka sodne odločbe solidarnost ne izhaja. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženca tudi nista enotna sospornika, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.
Revizija se dopusti glede vprašanja sklepčnosti tožbe (glede zahtevka za izročitev nepremičnine v posest in v zvezi s tem tudi glede zahtevka za plačilo uporabnine).
Tožnica je na poziv sodišča zahtevek preoblikovala v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je bilo od vložitve tožbe popolnoma jasno, da želi tožnica izpodbiti dolžnikova pravna dejanja, da se s popravkom identiteta zahtevka ni v ničemer spremenila, niti se ni v ničemer spremenila trditvena podlaga tožbe. Tako je povsem pravilna nadaljnja ocena sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje z opozorilom ni prekoračilo meja zahtevane nevtralnosti.
Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Sodna praksa se je spreminjala le glede vprašanja, od kdaj dalje je dolžnik v zamudi, kar pa je v obravnavanem primeru nepomembno, glede na to, da je po 255. členu OZ za uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pogoj le zapadlost terjatve.
Solidarnost dolžnikov (tožencev) se ne domneva, temveč mora biti s tožbenim zahtevkom uveljavljana in v izreku sodbe izrecno opredeljena. V primeru, da denarna obveznost ni opredeljena kot nerazdelna obveznost dolžnikov (tožencev), gre za deljivo obveznost. Če je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena ZOR deli obveznost med njimi na enake dele.
dovoljenost revizije – subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov – odškodninski spor – vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe - zavrženje revizije
V tej pravdi so štirje tožniki, ki so formalni (navadni) sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj vsak od njih uveljavlja zoper toženki odškodnino za svojo škodo. V takem primeru se v zvezi s pravico do revizije v skladu s prvim in drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednosti zahtevkov tožnikov ne seštevajo, temveč je odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka.