CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082608
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
dopuščena revizija - maksimalna hipoteka - prenos hipoteke - cesija - odstop od terjatve - ugoditev reviziji
Po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno terjatvijo in hipoteko, prenos hipoteke izključen (četrti odstavek 146. člena SPZ).
Pri maksimalni hipoteki ni akcesornosti med posamezno terjatvijo in hipoteko, temveč obstaja akcesornost med poslovnim razmerjem in maksimalno hipoteko. Če preneha posamezna terjatev znotraj maksimalne hipoteke, ne preneha tudi maksimalna hipoteka. Če se cedira terjatev, ki je zavarovana z maksimalno hipoteko, pa se hipoteka ne prenese na novega upnika niti delno.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti - zavrnitev predloga
Pojem drugih tehtnih razlogov v sodni praksi največkrat predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bil lahko omajan videz nepristranskosti sodišča. Takšne okoliščine so zlasti takšne osebne povezave ene izmed strank z osebjem sodišča, da je okrnjen videz nepristranskosti ne glede na to, kateri izmed sodnikov sodi v tej zadevi. Če okoliščine vplivajo zgolj na videz nepristranskosti posameznega sodnika, gre lahko kvečjemu za izločitveni razlog, ne pa za razlog, ki bi utemeljeval prenos pristojnosti. Prav tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - zavrnitev predloga
Okoliščina bivanja v zavodu na območju drugega sodišča ni samodejen razlog za prenos pristojnosti. Tako Vrhovno sodišče ravna in pristojnost prenese, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Mora iti torej za kvalitativno prostorsko razdaljo, ki utemeljuje izjemen ukrep prenosa pristojnosti. Če pa je prevoz v vsakem primeru potreben, ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6, 377.
predlog za dopustitev revizije - nepopolna vloga - odstop od kreditne pogodbe - izvedba dokazov - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
KZ-1 člen 86/11, 129/2, 205/1. ZKP člen 129, 129/2, 129a, 129a/6.
izvršljivost sodbe - nadomestna izvršitev kazni zapora - rok - delo v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist
Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083564
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 16, 16/2, 16/3.
kaznivo dejanje umora - umor iz nizkotnih nagibov - drugi nizkotni nagibi - opis kaznivega dejanja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - načelo kontradiktornosti pri izvajanju dokazov - seznanitev z izvedenskim mnenjem - opredelitev do izvedenskega mnenja - preizkus izvedenskega mnenja
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
URS člen 27. KZ-1 člen 75, 75/5, 209, 209/1. OZ člen 186, 186/1.
kaznivo dejanje poneverbe - indici - indična sodba - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - pogojna obsodba - posebni pogoj - poseben pogoj v pogojni obsodbi - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - solidarno (nerazdelno) plačilo - sostorilstvo
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pritožbene navedbe - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 13, 13/1, 34, 34/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zahtevek za ponovni sprejem - zahtevek za informacijo - osebni razgovor
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
subsidiarni upravni spor - opravljanje javne funkcije - oblastno ravnanje - javnopravno razmerje
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.