obrazložitev sodbe - znova začeta glavna obravnava - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministra - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - ugoditev reviziji
V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).
URS člen 70a. ZV-1 člen 76, 76/3. ZUreP-2 člen 192, 192/2.
predlog za dopustitev revizije - razlastitev - sorazmernost in nujnost razlastitve - razlastitveni namen - oskrba s pitno vodo - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je pravilno stališče upravnega organa in sodišča, da v primeru, ko razlastitvenega namena (zavarovanja količin in kakovosti vodnih virov za javno oskrbo s pitno vodo) ni mogoče doseči zaradi neučinkovitosti inšpekcijskega nadzora, ni izpolnjen pogoj nujnosti za razlastitev?
◦ Ali je pravilno stališče, da je pogoj nujnosti za razlastitev nepremičnin na najožjem vodovarstvenem območju na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) lahko izpolnjen samo v primeru, da je izkazano, da lastnik vsake posamezne nepremičnine, ki se razlašča, ne spoštuje predpisanih prepovedi in omejitev iz drugega odstavka tega člena?
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57.
predlog za dopustitev revizije - neupravičen odjem električne energije - neupravičena obogatitev - splošni pogoji - skladnost podzakonskega akta z zakonom - delna ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče kot pravilno štelo uporabo določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO)?
◦ Ali je sodišče pravilno štelo, da gre pri zahtevku tožene stranke za zahtevek zaradi tožnikove neupravičene obogatitve, in ali so bile v tej zvezi ugotovljene vse relevantne okoliščine?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - drugačno pravno in dejansko stanje - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik povsem splošno nasprotuje stališčem izpodbijane sodbe in se sklicuje na dokaze, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti, posledično pa tudi ne ugotoviti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je v obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa glede tožbenih navedb v zvezi z sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, ugotovilo, da ta sodba za obravnavani primer ni relevantna, saj v njej ni bilo ugotovljeno, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nedovoljena pritožba - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje pritožbe
Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
razmerja med etažnimi lastniki - upravljanje skupnih delov nepremičnine - obveznosti etažnega lastnika - oddajanje skupnih delov v najem - obveščanje etažnih lastnikov - zožujoča razlaga - zmotna uporaba materialnega prava - stopničasta tožba - ugoditev reviziji
Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov.
Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.
pogodbena kazen - delovno razmerje - prenehanje opravljanja dela - odpovedni rok
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
predlog za delegacijo pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodišča v drugih sporih - zavrnitev predloga
Sprejetje pravnih odločitev v predhodnih postopkih samo po sebi ne utemeljuje dvoma v videz nepristranskosti sodišča z vidika razumnega zunanjega opazovalca. Razumevanje, da je tak objektivni dvom utemeljen že s stališči, na katerih temeljijo predhodne sodne odločitve, bi bilo nezdružljivo z izvrševanjem sodne oblasti.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive - sodba Sodišča Evropske unije - vojaška operacija
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - pravnomočna kazenska sodba - odškodninska odgovornost - terjatev iz delovnega razmerja
Četudi se spor nanaša na odškodninsko terjatev, ki je v zvezi z delovnim razmerjem, je za presojo pristojnosti ključno, da med tožnikom in prvim tožencem ni šlo za razmerje delavec - delodajalec. Zato tudi ne gre za (odškodninski) delovni spor po b) točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ampak za spor o premoženjskopravnem zahtevku v smislu 30. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00076133
ZPP člen 343, 343/4. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2-4, 66, 66/1.
mednarodna blagovna znamka - subsidiarni upravni spor - kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pravni interes za pritožbo - pristojnost slovenskega sodišča
Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.
Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.
Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.
pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za dopustitev revizije - nedovoljena pritožba - pristojnost Vrhovnega sodišča - zavrženje pritožbe
Zakon ne določa, da bi imela stranka pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim Vrhovno sodišče zavrže predlog za dopustitev revizije. Take pravice tudi ni mogoče izpeljati iz določb o pristojnostih, ki jih ima Vrhovno sodišče po ZPP, saj ni najti določb, po katerih bi imelo Vrhovno sodišče v pravdnem postopku kadarkoli pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločitev, ki jo samo sprejme.
ZUP člen 207, 207/1. ZSDP-1 člen 71. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZDSS-1 člen 74.
socialni spor - družinski prejemek - otroški dodatek - uveljavljanje pravice - predsodni postopek - nova dejstva
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
predlog za dopustitev revizije - pravica do informiranosti družbenika - zahteva po obrazloženosti sodne odločbe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravica do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, s tem ko se drugostopenjsko sodišča do navedb nasprotnega udeleženca o tem, da je družbenica informacije prejela, ni opredelilo in ni preverilo, ali držijo?
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
predlog za dopustitev revizije - finančni popravek - pravica do pritožbe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je skladna z načelom dvostopenjskega sojenja in ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS) presoja višjega sodišča, ki je samo, brez predhodne obravnave tega vprašanja na prvi stopnji sojenja, zaključilo, da višina finančnega popravka znaša 10 %?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00076129
ZPP člen 343, 343/4, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2-4, 66, 66/1.
mednarodna blagovna znamka - subsidiarni upravni spor - kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pristojnost slovenskega sodišča - pravni interes za pritožbo
Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.
Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.
Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSICT člen 26, 26/2.
zavrženje tožbe - sodni tolmač - preizkus znanja - ni upravni akt po ZUS1 - zavrnitev pritožbe
Odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), s katero je toženka pritožnici kot sodni tolmački odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Procesnemu aktu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu aktu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na katerem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.