določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - poznanstvo stranke in sodnice pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - manjše sodišče - upnik - izvršilni postopek - ugoditev predlogu
Predlog je utemeljen. Na izvršilni oddelek sodišča sta razporejeni dve sodnici, ki sta v vsakodnevnem delovnem stiku z upnico iz navedenega izvršilnega postopka, zato ni mogoče dela organizirati tako, da izvršilna zadeva ne bi bila dodeljena sodniku, ki je v neposredni delovni povezavi z upnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00089240
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo sodišč - izvršba na nepremičnino - odredba o prodaji - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - napaka sodišča - neskladnost podatkov v evidencah - kvalificirana protipravnost - vzročna zveza - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodniški pripravnik - obseg stikov - zavrnitev predloga
Zgolj dejstvo, da je bila vnukinja nasprotne udeleženke (in hči udeleženke) sodniška pripravnica na sodišču, ki je pristojno odločati v zadevi, samo po sebi ne predstavlja utemeljenega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, prav tako ne dejstvo, da je pripravništvo opravljala tudi pri sodnici, ki konkretno zadevo obravnava.
Šele globlji, tesnejši ali prijateljski stiki bi utemeljevali prenos pristojnosti, njihov obstoj pa v predlogu ni zatrjevan.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - pogoji za prenos pristojnosti - drugi tehtni razlogi - manjše sodišče - organizacija dela - zaposlitev pravdne stranke na na pristojnem sodišču - upnik - izvršilni postopek - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Predlog je utemeljen. Na izvršilni oddelek sodišča sta razporejeni dve sodnici, ki sta v vsakodnevnem delovnem stiku z upnico, zato dela ni mogoče organizirati tako, da izvršilna zadeva ne bi bila dodeljena sodniku, ki je v neposredni delovni povezavi z upnico.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089066
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - ustalitev pristojnosti
Ker se Okrožno sodišče v Celju ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v odgovoru na tožbo njegovi pristojnosti ni ugovarjala, je prišlo do ustalitve pristojnosti in Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00088858
ZP-1 člen 169. ZUS-1 člen 4.
prekrškovni organ - obvestilo - molk organa druge stopnje - zahteva - vložitev obdolžilnega predloga - zahteva za varstvo zakonitosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.
Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se sodni nadzor nad dokončno odločbo policijske uprave zagotavlja v skladu z določbami ZP-1 pred rednim sodiščem, pri čemer je v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi te ureditve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da v upravnem sporu niti s tožbo po 4. členu ZUS-1 ni mogoče odpravljati morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve na matičnem pravnem področju. Naloga zakonodajalca namreč je, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje o določeni vrsti zadev in da na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089074
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zdravstvene težave - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.
ZDR-1 člen 59, 59/1, 62, 62/2, 62/6, 63. ZUTD člen 163, 163/1, 166, 166/2.
dopuščena revizija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - agencija - napoteni delavec - uporabnik - neizpolnjevanje zakonskih pogojev - prikrajšanje pri plači - enaka obravnava
Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
dovoljenje upravnega organa za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena in ureditvena začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odložitev izvršitve že izvršene odločbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - predlog stranke
Učinkovito sodno varstvo pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnica.
Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe bi bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Namen po tej odločbi ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088676
ZTuj-2 člen 66, 66/1, 66/2, 66/4, 66/5, 66/7
nezakonito bivanje tujca v državi - odločba o vrnitvi tujca - varnostni razlogi - odhod tujca iz RS - nedovoljena prošnja - prošnja za podaljšanje roka - procesna odločitev - zavrženje
Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski podlagi, pa zakon tujcu ne omogoča podaje prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in s tem tudi ne sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 66. člena ZTuj-2.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - neutemeljena pritožba
Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.