CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00080165
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. SPZ člen 60.
predlog za dopustitev revizije - lastninska pravica na premičninah - sklep o dedovanju - izločitev iz zapuščine - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
zavrženje predloga za dopustitev revizije - prepozen predlog
Predlog kot vloga, ki je vezana na rok, je pravočasen, če je v roku izročen pristojnemu sodišču (prvi odstavek 112. člena ZPP). Če je vloga, ki ni tožba (torej tudi predlog za dopustitev revizije), vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika (deseti odstavek 112. člena ZPP). To pomeni, da se v primeru, ko vlogo za stranko vlaga odvetnik, ta lahko šteje za pravočasno le, če je njeno vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče šteti za očitno pomoto.
Izračun konkretnega prikrajšanja je bil izredno zahteven ne le po višini, kot skuša prikazati toženka, ampak tudi po temelju. Tožnik je to zmogel opredeliti le opisno, ne pa točno po številu dolgovanih ur in točno po njihovi vrednosti.
Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar mu tega, da ni vodil in predložil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR), ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje.
V tožnikovem opisu njegovega življenjskega primera so manjkala pravno pomembna dejstva, informativnost pa se je kazala v zahtevnem ugotavljanju razlike med plačanim in neplačanim delom, ki je terjala tudi poseben metodološki pristop. Sodišče druge stopnje je bilo pri presoji tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena prestrogo oziroma je sodišču prve stopnje neutemeljeno očitalo nedopustno izvedbo informativnega dokaza s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke. S tem je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - dopustnost pritožbe - molk organa - tožba zaradi molka organa
Razlika med postopkoma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje obstoječega dovoljenja po 51. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) je s stališča izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa bistvena. V primeru postopka za izdajo prvega dovoljenja po tem členu namreč pritožba glede na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 ni dovoljena in je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa neposredno (tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), na podaljšanje obstoječega dovoljenja pa se nedovoljenost pritožbe iz četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 ne nanaša in mora zato stranka najprej ravnati po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS00081823
ZDR-1 člen 162, 162/5. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 20.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za neizrabljen letni dopust - napotitev v tujino - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera (tožniku je leta 2021 še teklo referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta za leto 2020, za leti 2021 in 2022 pa je bil napoten na delo v tujino) pravilno uporabilo določbe petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) in Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO).
vodilni delavec - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - razrešitev vodilnega delavca - zagovor - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ ali razrešitev vodilnega delavca iz 74. člena ZDR-1 lahko sama po sebi predstavlja podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti,
‒ ali statut delniške družbe predstavlja predpis, izdan na podlagi zakona, v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1,
‒ ali je vodilnemu delavcu pogodbo o zaposlitvi mogoče zakonito redno odpovedati iz razloga nesposobnosti brez predhodnega zagovora.
ZDR-1 člen 73, 73/1. ZGD-1 člen 526, 526/1, 526/2. ZPP člen 380.
individualna pogodba o zaposlitvi - odpoklic direktorja - prenehanje delovnega razmerja - enoosebna d.o.o. - vpis v knjigo sklepov
Sklep o odpoklicu direktorja enoosebne družbe je začel pravno učinkovati šele z vpisom v knjigo sklepov, to je 16. 3. 2022, zato pred tem datumom tožniku delovno razmerje na podlagi odpoklica ni moglo zakonito prenehati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00080249
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 53. ZDR-1 člen 202. OZ člen 360, 365. ZKolT člen 8, 8/4. ZPP člen 181, 181/3, 315, 315/1.
zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - individualni delovni spor - kolektivni delovni spor - vmesna sodba - vmesni ugotovitveni zahtevek - nepremagljive ovire - kolektivna tožba
Tožnik zmotno vztraja, da pravnomočna sodba v kolektivnem delovnem sporu utemeljuje odločanje o tožbenem zahtevku mimo pravila, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1), ker naj bi šlo za vmesno sodbo oziroma za judikatno terjatev.
Doseg kolektivnega delovnega spora se ni nanašal na konkretna individualna razmerja. Zato pravnomočna sodba X Pd 1083/2014 ne more pomeniti vmesne sodbe o temelju tožnikovega zahtevka.
Določba 53. člena ZDSS-1 sicer predvideva tudi, da lahko posamezni delavec, ki ni bil udeleženec kolektivnega delovnega spora, zahteva izvršitev pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, vendar ima ta določba omejen doseg, saj se mora predmet odločanja nanašati na določene delavce oziroma na jasno določen krog le-teh, priznanje pravice pa mora biti določno in nepogojno ter ne sme puščati prostora za še dodatne ugovore delodajalca na individualni ravni.
Tožnik ni bil predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Posledično tudi ne pride v poštev določba 369. člena OZ, da naj bi zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Prav tako v tožnikovem primeru ni šlo za nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
Spor o plačilu nadur je eden od tipičnih individualnih delovnih sporov, v okviru katerega se obravnava vprašanje pravilne uporabe kolektivne pogodbe in njenega vpliva na konkretno in po višini uveljavljeno terjatev tožnika. Tudi sodna praksa vrhovnega sodišča, ki se nanaša na plačilo nadur policistom kot viškov ur po zaključenem referenčnem obdobju, je bila znana že dalj časa pred vložitvijo tožbe tožnika v tem sporu. Pravočasno uveljavljanje tožnikovih legitimnih pričakovanj torej tudi s tega vsebinskega vidika ni bilo onemogočeno ali oteženo.
ZIS člen 85a, 86, 88, 91. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73.
kolektivni delovni spor - skladnost kolektivnih pogodb z zakonom - podjetniška kolektivna pogodba - delitev napitnine
Iz teksta 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS) ne izhaja, da so pri delitvi napitnine poleg članov uprave in drugih vodilnih delavcev izključeni tudi tisti delavci, ki nimajo neposrednega stika z izvajanjem iger - kot je bil eden od predlogov pri sprejemanju ZIS iz leta 1995, ki pa ni bil sprejet v zakonsko besedilo.
Iz 73. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT) nadalje izhaja, da je napitnina namenjena za plače zaposlenih v družbi, in sicer za njihovo uspešnost (prvi odstavek) ter se sorazmerno razdeli med vse zaposlene, glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe (drugi odstavek). Delitev se določi na ravni gospodarske družbe s podjetniško kolektivno pogodbo (PKP) ali splošnim aktom po predvidenih osnovah (tretji in četrti odstavek).
To pomeni, da določbe v prilogi št. 5 PKP oz. "Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine" niso v skladu z ZIS in KPGIT.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - brez svoje krivde - istospolna usmerjenost - trditveno breme - zavrnitev pritožbe
Prosilec ima dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Če posamezno osebno okoliščino razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito), je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj takšne okoliščine ni navedel že prej. Te dolžnosti prosilcev veljajo tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost, vendar ob upoštevanju določenih omejitev, ki jih je sprejelo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13.
zavrženje tožbe - pritožbeni razlogi - meje preizkusa v pritožbenem postopku - zavrnitev pritožbe
Sodišča prve stopnje je tožnikovo tožbo zoper odmerno odločbo FURS zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila ta odločba (po pritožbi pritožnika) odpravljena in zadeva s strani drugostopenjskega davčnega organa vrnjena FURS v ponovni postopek. FURS je nato o odmeri davčne obveznosti ponovno odločil. Ker odločba, ki jo je pritožnik izpodbijal s tožbo, ni več obstajala in torej ni imela pravnih učinkov, si po presoji sodišča prve stopnje pritožnik s tožbo ni mogel izboljšati svojega pravnega položaja.
disciplinska odgovornost - disciplinska odgovornost sodnika - izrek disciplinskega ukrepa - opis ugotovljenih kršitev - določitev časovnega obdobja kršitve v izreku odločbe - ugoditev tožbi
Disciplinska kršitev mora biti v izreku odločbe o sodnikovi disciplinski odgovornosti razumljivo opisana, kot to sicer velja za opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega po prvem odstavku 359. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, in ko je v nasprotnem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Prilagojena uporaba določb ZKP v disciplinskem postopku ne pomeni njihove ohlapne uporabe, ampak uporabo kot jo narekujejo pravne in dejanske okoliščine posameznega primera. Bolj kot je disciplinska kršitev po teži storitve in pravnih posledic primerljiva ali podobna kaznivemu dejanju, bolj bo disciplinsko sodišče dolžno ravnati po določbah ZKP in obratno. Sicer lahko pride disciplinski obdolženec v objektivno slabši položaj od položaja, ko bi bil obdolžen storitve primerljivega kaznivega dejanja, in ko bi bil za to obravnavan v skrajšanem kazenskem postopku.
V primerih, ko je storilec ravnal dlje časa, mora biti ta čas opredeljen na način, ki ne bo omogočal samo dejanskega preizkusa zatrjevane disciplinske kršitve, ampak še pravni preizkus navedenih pogojev kaznivosti, po katerem se utegne izkazati, da disciplinska kršitev ne bo mogla ali smela biti obravnavana.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - zavrnitev pritožbe - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
URS člen 125. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/2, 59/2-1, 73, 73/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - ugotavljanje dejanskega stanja - sojenje na seji - glavna obravnava - procesne pravice - tožena stranka - pravica do pritožbe - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in tudi ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU.
Upoštevati je treba, da v postopku pred sodiščem stranka ni samo tožnik, ampak tudi država kot toženka. Zato ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih prav tako zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se pritožnica s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). V nobeni od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZUS-1 pa ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
ZPP člen 112, 112/1, 112(2, 343, 343/1, 346, 346/1. ZUS-1 člen 73, 73/3.
prepozna pritožba - sodne počitnice / poletno poslovanje - začetek teka roka
Po določbi četrtega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) začne rok za vložitev pritožbe teči prvi naslednji dan, ko se je izteklo poletno poslovanje, torej 16. 8. 2024.
URS člen 155. ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/6.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - povratna veljava predpisov (retroaktivnost) - zastaranje - okoljska dajatev - zastaranje davčne terjatve - ugoditev reviziji
Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
ZN člen 10a. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 85. ZPP člen 367b 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - notariat - merila za ocenjevanje - strokovno znanje - obrazložitev odločbe - formalno pomanjkljiv predlog - delno zavrženje predloga
Prvo postavljeno vprašanje v predlogu za dopustitev revizije, tako kot je oblikovano, se po svoji vsebini nanaša na kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, kar je tožbeni in ne revizijski razlog (85. člen ZUS-1). Predlagateljica bi zato morala navedeno vprašanje vzročno povezati s kršitvami pravil postopka v upravnem sporu ali s kršitvami materialnega prava, ki jih očita upravnemu sodišču, ter to kratko in razumljivo obrazložiti.
ZEKom-1 člen 91a, 91a/1. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - elektronske komunikacije - obstoječ priključek - formalno pomanjkljiv predlog - delno zavrženje predloga
Ena od zahtev formalno popolnega predloga je konkretna navedba spornega pravnega vprašanja, kar pomeni, da mora predlagatelj pri njegovem oblikovanju izhajati iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju in tudi kratko utemeljiti, zakaj je stališče napačno. Obravnavani predlog temu ne zadosti v celoti.
Pavšalne navedbe o tem, da je "sodišče v izpodbijani sodbi materialno pravo razložilo in uporabilo očitno napačno, saj razlaga, ki je bila podlaga stališč v tem delu izpodbijane sodbe, ni mogoča niti na podlagi jezikovne razlage niti na podlagi katere druge ustaljene metode razlage prava" same zase brez dodatne argumentacije ne predstavljajo kratke obrazložitve nasprotnega stališča.
Predmet revizijske presoje in s tem tudi predmet predloga za dopustitev revizije pa je sodba Upravnega sodišča ter argumenti in pravna stališča, ki jih v sodbi navede Upravno sodišče. Navedbe in z njimi povezana vprašanja, s katerimi predlagatelji de facto grajajo le upravni postopek in razloge upravnih aktov, ki se ne nanašajo na pravna stališča Upravnega sodišča, zato ne ustrezajo kriterijem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.