predlog za dopustitev revizije - gradbeno dovoljenje - občina kot stranski udeleženec - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je s tem, ko tožeči stranki, ki je občina, na območju katere naj bi se vršila obravnavana gradnja, ni priznalo statusa stranskega udeleženca postopka izdaje gradbenega dovoljenja, Upravno sodišče odločalo v nasprotju z Ustavo?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZUS-1 člen 28, 28/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - tožba zaradi molka organa
Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v četrtem odstavku 70. člena določa, da je zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Pri tem ZMZ-1 ne omejuje možnosti pritožbe le na določene vrste sodb sodišča prve stopnje, pač pa to pravilo vzpostavlja za vse sodbe, ki pomenijo odločanje o materiji iz ZMZ-1, torej tudi tožbo zaradi molka organa zaradi nastopa fikcije, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker pristojni organ o njej ni odločil.
Drugi odstavek 51. člena ZMZ-1 je ob upoštevanju stališč Sodišča EU treba razumeti tako, da tudi prosilcu daje možnost vložiti zahtevo, naj upravni organ postopa skladno s to določbo, saj je rok za predajo potekel. Le na tak način je prosilcu zagotovljen dostop do ustreznega pravnega sredstva v zvezi z domnevnim potekom roka za predajo iz člena 29(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) v nadljevanju Dublinske Uredbe, kot to zahteva praksa SEU. V primeru vložitve take zahteve bi upravni organ moral izvesti ugotovitveni postopek o tem, ali je rok za predajo že potekel ali pa je bil denimo podaljšan skladno s členom 29(2) Dublinske uredbe. Če 6-mesečni rok še ni potekel oziroma je bil podaljšan in torej odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito še ni prešla na Republiko Slovenijo, bi moral prosilčevo zahtevo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrniti, sicer pa bi po isti določbi moral razveljaviti sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o prošnji odločiti.
materialno procesno vodstvo - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - prekluzija - sodba presenečenja - obnova postopka - začetek teka roka za obnovo postopka
Če gre za navajanje novih dejstev oziroma dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), nesporno obstoji splošna dolžnost sodišča iz 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da zagotovi, da se v postopku ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, kar jasno izhaja iz besedila te določbe.
V obravnavani zadevi je sicer dejstvo dejanske seznanitve (dne 27. 2. 2019) revidentka uveljavljala že v upravnem postopku, zato bi glede navajanja novih dokazov v zvezi s tem lahko bila prekludirana. Ker pa je obstoj morebitne prekluzije treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, materialno procesno vodstvo tudi v tem primeru ni izključeno, temveč mora biti kvečjemu dodatno razširjeno z opozorilom o navedenih zakonskih omejitvah ZUS-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZUS-1 člen 5, 5/3, 28, 28/2, 28/3, 33, 33/1, 33/1-3, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - molk organa - ponoven poziv - prezgodaj vložena tožba
Drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati na način, da ne določa le obveznosti toženke, da v primeru, če se predaja prosilca ne opravi v roku iz člena 29 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III, po uradni dolžnosti razveljavi sklep o zavrženju prošnje in jo obravnava, ampak daje upravičenje tudi prosilcu, ki to zatrjuje, da od toženke zahteva sprejetje odločitve v tej zvezi. V nasprotnem primeru namreč prosilec v primerih, ko do izteka roka pride po sprejetju odločitve o predaji, ne bi imel na voljo hitrega in učinkovitega pravnega sredstva. Povedano drugače; če prosilec vloži vlogo, v kateri zatrjuje, da je rok iz člena 29 Uredbe Dublin III potekel, in zahteva obravnavo prošnje, mora toženka takšno vlogo vselej tudi obravnavati oziroma o njej odločiti. Če ugotovi, da njegove navedbe držijo, mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1, če ugotovi, da rok ni potekel ali da je bil podaljšan, pa mora vlogo zavrniti.
predlog za dopustitev revizije - promet s kmetijskimi zemljišči - predkupna pravica solastnika - predkupna pravica občine - krajinski park - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v skladu z Ustavo RS zakonska ureditev oziroma razlaga 84. člena Zakona o ohranjanju narave v zvezi s 23. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih, po kateri naj bi predkupna pravica lokalne skupnosti pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju, izključevala predkupno pravico solastnika teh nepremičnin?
predlog za dopustitev revizije - promet s kmetijskimi zemljišči - predkupni upravičenec - kmet - izjava na zapisnik - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko upravni organ v postopku odobritve nakupa kmetijskega zemljišča izjavo predkupnega upravičenca o sprejemu ponudbe s hkratnim uveljavljanjem predkupnega upravičenja kot „kmet“ šteje kot izjavo iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ?
predlog za dopustitev revizije - državna štipendija - vračilo štipendije - odpis dolga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ kateri materialni predpis je treba uporabiti v primeru vložene prošnje za odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete državne štipendije,
‒ ali mora izplačevalec pravice, ko odloča o odpisu dolga na podlagi devetega odstavka 44. člena ZUPJS, obvezno pridobiti mnenje centra za socialno delo.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - nestrinjanje z odločitvijo sodišča
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
predlog za dopustitev revizije - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo za nesrečo pri delu tožnika, materialnopravno pravilna.
pogodbena kazen - kršitev konkurenčne klavzule - zavarovalništvo - cenilec - posebna znanja
Zmotno je vztrajanje toženca v revizijskem postopku, da je konkurenčna klavzula lahko pridržana le za ključne kadre delodajalca, ki sodelujejo v poslovodnem ali v razvojnem delu podjetja. Niti ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje, ampak je treba presojati celokupno znanje, ki ga je delavec v letih dela pridobil pri bivšem delodajalcu. Podjetja imajo lahko tako proizvodni (tehnični) del kot poslovni del, kar vpliva na vrste delovnih mest in različna znanja delavcev. V zakonu in v sodni praksi ni podlage za stališče, da bi lahko bilo določeno delovno mesto samo po sebi izvzeto iz dogovora o konkurenčni klavzuli.
Tožnica in toženec sta se v pogodbi o zaposlitvi glede predmeta konkurenčne klavzule jasno dogovorila, da štejeta za relevantno opravljanje poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod pri toženčevem prihodnjem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici je sklenil pogodbo o zaposlitvi z gospodarsko pomembnim konkurentom tožnice za delovno mesto cenilca škod, pri čemer se je spremenil le obseg opravljanja dela glede vrste cenitev. Nadaljeval je z enakim delom, v enaki dejavnosti in celo na istem teritorialnem območju.
Tožnik v predlogu za dopustitev revizije v bistvenem izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč (da so razlogi sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi) in v tej zvezi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar niti ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP), ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti glede vprašanja, zakaj sodišče ni verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik). Glede pomanjkljive obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožnik nejasno uveljavlja še odstop od sodne prakse. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa se zgolj sklicuje na 179. člen ZDR-1, ki je podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti delodajalca, ne navede pa pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno v zvezi z uporabo navedene določbe.
Takšen predlog za dopustitev revizije nima sestavin, ki jih za vsebinsko obravnavo predloga zahteva četrti odstavek 367. b člena ZPP.
predlog za dopustitev revizije - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Iz 367., 367.b in 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izhaja, da je predlog za dopustitev revizije dovoljen zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.
Sklep vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve temu sodišču v novo sojenje ni odločitev, zoper katero bi bilo dopustno vložiti predlog za dopustitev revizije.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh več ni, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
ZVO-1 člen 40, 40/1, 40/5, 40/6, 40/7, 42, 42/1, 46, 46/2. ZUP člen 7.
zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov za okolje - prepozna vloga - sodelovanje v drugem postopku
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - postopek sodnega varstva - nedovoljena pritožba
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - obravnavanje prošnje za azil - nadaljevanje prekinjenega postopka - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - načelo dispozitivnosti - zloraba procesnih pravic
Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsebina vloge, poimenovane zahteva za varstvo zakonitosti, v pretežnem delu pomeni prepis besedila pritožbe, vložene zoper prvostopenjsko sodbo. Zato iz zahteve ni mogoče prepoznati zatrjevanja, da višje sodišče sploh ne bi upoštevalo v pritožbi zatrjevanih kršitev zakona (kar je predpostavka, da je kršitve sploh mogoče uveljavljati; peti odstavek 420. člena ZKP), s tem pa tudi ne zatrjevanja kršitev zakona, s katerimi naj bi bila obremenjena pravnomočna sodba. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta celota, pri čemer lahko obrazložitev sodišča druge stopnje dopolnjuje nepopolno obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, uperjeno zoper pravnomočne odločbe kazenskih sodišč, in da vložniki trditvenemu bremenu (prvi odstavek 424. člena ZKP) ne morejo zadostiti zgolj s tem, da s sklicevanjem na pritožbo preprosto pričakujejo ponovno presojo istih vprašanj, ki so jih s pritožbo uveljavljali, pri čemer ni videti pomenske razlike med prepisom pritožbenih navedb ali sklicevanjem nanje.
V takšnem ravnanju s strani prava veščega vložnika, ki mu je zaupana pravna pomoč priprtim obdolžencem, tujcem, neveščim slovenskega jezika, ki so hkrati zaradi ekonomske šibkosti upravičenci do brezplačne pravne pomoči (kot v tem primeru), ni mogoče prepoznati ravnanja v korist obdolžencev, kar naj bi bilo gonilo vseh procesnih dejanj zagovornika (75. člen ZKP). Povrhu iz vsebine zahteve (in pritožbe) izhaja tudi, da se deloma sploh ne nanašata na obravnavano kazensko zadevo. Takšne so navedbe o spremembi pravne kvalifikacije, kot jo je predlagal državni tožilec (do katere ni prišlo), in navedba o posegu sodišča v opis dejanja, ki ga sodišče ni opravilo.
Zato je mogoče vložitev takšne zahteve za varstvo zakonitosti razumeti kvečjemu kot očitno zlorabo (15. člen ZKP) tako procesnega položaja, ki je vložniku zaupan na podlagi 29. člena Ustave in 75. člena ZKP, kot tudi pravice dostopa do Vrhovnega sodišča v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080629
URS člen 22. ZKP člen 385, 385-4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZPPPD člen 7. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2019) priloga Skupina II/112.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - objektivni pogoj - objekt varstva - javno zdravje - škodljive posledice - subjektivni pogoj - nagib - odplačnost - koristoljubnost
Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna.
Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016.
Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi so bili namenjeni alternativnemu zdravljenju in je njihova uporaba predstavljala nižjo stopnjo tveganja za zdravje, vendar brez slehernega nadzora v takšnem obsegu, kot je bilo ugotovljeno v tej zadevi, in kar je obtožencu očitno omogočalo več kot minimalno raven preživljanja, v medsebojni povezavi ne utemeljujejo sklepa, da je šlo za dejanje majhnega pomena, kot je to opredeljeno v 4. točki 358. člena ZKP.