Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo pretirano in neživljenjsko, če bi od upravljavca plaže zahtevali, da bi s stopnic alge odstranjeval tako pogosto, da te sploh nikoli ne bi bile zdrsljive, in sicer če je nameščena ograja, ki take zdrse lahko dobro prepreči. Taka obveznost poleg namestitve varovalne ograje bi pomenila pretirano breme za upravljavce vseh obalnih površin, ki imajo urejen dostop do morja. Zavrniti je torej treba očitek, da če bi hotel čistil alge, ne bi padel, četudi se ne bi držal za ograjo, ker velja ravno obratno.
Vprašanju otrokovega preživljanja (tudi nujnega) je primarno namenjen postopek, v katerem bo sodišče prve stopnje uredilo razmerja med udeležencema v zvezi z njim.
Za preprečevanje zatrjevanega ekonomskega nasilja (neplačevanje preživnine za otroka) ukrep prepovedi približevanja in navezovanja stikov ni primeren.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Različna dokazna ocena v prvi, obsodilni sodbi in izpodbijani, oprostilni sodbi sama po sebi ne utemeljuje očitka o neprepričljivosti slednje. Prva sodba je bila namreč razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru VII Kp 68251/2025 z dne 25. 3. 2026. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno dokazno oceno, kar samo po sebi ne vzbuja dvoma o njeni pravilnosti.
Položaj CSD se po ustaljeni sodni praksi približuje položaju, ki ga ima v postopku sodni izvedenec, mnenje CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. Ker je bilo na ta način ugotovljeno, da deklica ni ogrožena, pri čemer gre za vprašanje materialnega prava in ne za dejansko stanje, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo upnikov in dolžnika, ne pomeni procesne kršitve.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve pojasnilo, da je smiselno enaka diagnoza bila postavljena že v letu 2018 in je ugotovljena tudi predlogu predlagatelja priloženem izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 4. 2026 (dokaza A1 in A2), zaradi česar sodišče utemeljeno ni imelo razloga, da take diagnoze ne bi sprejelo in upoštevalo mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki ima prav tako medicinsko znanje.
Sodni izvedenec, pritegnjen v tem sodnem postopku, A. A. je pri nasprotni udeleženki ugotovil duševno (blodnjavo) motnjo, kot sta jo ugotovili tudi sodni izvedenki v izvedenskem mnenju z dne 29. 12. 2025, pridobljenem v nepravdnem postopku N 45/2024, ki je bilo priloženo predlogu predlagatelja (priloge A1 in A2), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo svojo odločitev na podlagi mnenja v tem postopku pritegnjenega sodnega izvedenca A. A.
Pritožba PB P. pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je le-to slednjo določilo za obvezno zdravljenje nasprotne udeleženke.
V zvezi s pomislekom iz predloga predlagatelja, da do osebja tamkajšnje bolnišnice nasprotna udeleženka nastopa izrazito paranoidno in bi bilo smiselno pomoč poiskati drugje, pa je sodni izvedenec pojasnil, da bi zaradi narave svoje bolezni v vseh okoljih reagirala enako in to ne bi smelo predstavljati ovire za nadaljnjo obravnavo.
Prvi odstavek 275. člena ZIZ jasno določa, da izda sodišče na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Razlaga navedene določbe v smeri, da mora upnik izkazati tudi v primeru predlagane varščine verjeten obstoj terjatve in nevarnosti je napačna in je v nasprotju z citiranim zakonskim besedilom.
Predmet odločanja o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND ni ugotavljanje, ali bi bilo treba sprejete ukrepe podaljšati oz. ali so v času, ko trajajo, še potrebni. ZPND namreč nima določb, ki bi sodišču omogočale, da sprejete ukrepe na ugovor nasprotnega udeleženca skrajša oz., kot je naredilo sodišče v obravnavani zadevi, od določenega dne dalje razveljavi. Poleg tega pa lahko pri odločanju o ugovoru zoper sklep o ukrepih po 19. členu ZPND sodišče upošteva zgolj dejansko stanje ob času vložitve predloga za izrek ukrepov po 19. členu ZPND, saj je bilo to stanje dejstvena podlaga z ugovorom izpodbijanega sklepa.
V primeru nasilja se domneva obrne, tako da velja, da stiki s staršem, ki izvaja nasilje in zato očitno ni primerno opremljen s starševskimi veščinami, niso v korist otroka. Stališče izhaja iz prvenstvene potrebe po varnosti pred nasilnimi dejanji in posledicami doživetega nasilja. Stiki niso v otrokovo korist niti tedaj, kadar je otrok npr. "le" priča nasilja nad materjo, še toliko manj pa v primeru, da je sam neposredna žrtev nasilnega ravnanja. Sodoživljanje družinskega nasilja ogroža otrokovo korist in predstavlja posebno obliko duševne zlorabe (t.j. posebno obliko ustrahovanja) otroka.
V skladu s 196. členom DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe oziroma predloga za njeno določitev. Navedeno materialnopravno določbo je sodišče pravilno uporabilo, ko je preživnino določilo od vložitve predloga dalje in jo glede na spremenjene okoliščine odmerilo po posameznih časovnih obdobjih, ob upoštevanju obsega stikov otrok z vsakim od staršev.
Kreditne obveznosti praviloma ne zmanjšujejo preživninskih zmožnosti, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi obligacijskimi obveznostmi. Le izjemoma je mogoče upoštevati kredit, če gre za obveznost, ki je nujno povezana z zagotavljanjem osnovnih življenjskih potreb zavezanca in zato vpliva na njegovo dejansko preživninsko sposobnost. Načeloma je lahko le stanovanjski kredit, kolikor predstavlja nujen življenjski strošek in ne zgolj povečanja premoženja zavezanca, eden izmed elementov pri presoji materialnih zmožnosti.
Obe stranki sta v pritožbenem postopku nanizali okoliščine, ki kažejo na to, da je med njima sporno, ali je toženec na naslovu v A. dejansko prebival. Tožencu mora biti omogočeno dokazovati, da v času vročanja na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve, dejansko ni več prebival. Ker te možnosti toženec še ni imel, je treba zamudno sodbo razveljaviti.
Teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da podaljševanje objektivnih procesnih rokov, določenih v mesecih - med katere sodi tudi rok za vložitev predloga za nadaljevanje mirujočega postopka iz tretjega odstavka 210. člena ZPP - zaradi sodnih počitnic ni skladno z naravo teh rokov.
Za vprašanje pristojnosti je odločilno stanje ob vložitvi predloga (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in dejstva, ki so sodišču znana. Kasnejše spremembe se ne upoštevajo.
Zapustnikova vdova v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela pooblaščenca, sodišče pa je ni opozorilo, da v pritožbenem postopku ne bo več imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu obsegu zapuščine in izločati deleža, ki ji pripada na podlagi skupnega premoženja. Zato so v pritožbi na novo zatrjevana dejstva o nepravilno ugotovljenem obsegu zapuščine dopustna.
Iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 9/2024 z dne 17. 12. 2024 izhaja, da je v nenujni zadevi obvestilo iz četrtega odstavka 83. člena ZS obvezna priloga sodnega pisanja, vročenega med poletnim poslovanjem sodišča. Če takšno obvestilo ni priloženo, ni mogoče šteti, da je "fikcija" osebne vročitve nastopila že med poletnim poslovanjem sodišča in da je procesni rok za opravo procesnega dejanja začel teči prvi naslednji dan po njegovem izteku.
Dokazno breme se sploh še ni prevesilo na stran toženke, saj je bilo (osnovno) trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožnici, ki pa mu ni zadostila. Glede na vsebino toženkine utemeljitve, zakaj njena odgovornost ni podana, toženka v konkretnem primeru ni uveljavljala ugovora fingiranosti, temveč splošni ugovor nenastale pravice (da zavarovalni primer sploh ni nastal).
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom ni namenjeno kaznovanju nedovoljenega ravnanja, prisilnemu spreminjanju življenjskega sloga ali nadomeščanju privolitve v zdravljenje, ki bi bilo za osebo koristno ali celo nujno. Če so in dokler so ravnanja osebe posledica odločitev, ki jih sprejema ob ohranjeni sposobnosti razumeti njihov pomen in posledice, pogoji za prisilno zdravljenje niso podani, četudi so te odločitve in ravnanja nepremišljeni, tvegani, za osebo škodljivi in za druge ogrožajoči. Spreminjanju, odvračanju in preprečevanju takšnih odločitev in ravnanj so namenjene druge oblike pomoči in ukrepanja - bodisi prostovoljne, kot so programi zdravljenja odvisnosti, bodisi prisilne, kadar so za to izpolnjeni pogoji po drugih, na primer kazenskopravnih predpisih.
Načelo specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 pravno omejuje učinke predaje, saj se zahtevane osebe zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred predajo, praviloma ne sme preganjati brez predhodnega soglasja izvršitvenega pravosodnega organa. Morebitna namera avstrijskih organov, da bi jo obravnavali tudi zaradi dejanj iz drugega ENPP, zato sama po sebi ne pomeni pravne podlage za takšen pregon niti ne razširja obsega dovoljene predaje.
Če bi Republika Avstrija želela zahtevano osebo preganjati tudi zaradi drugih dejanj, bi morala pridobiti potrebno soglasje slovenskega pravosodnega organa.