izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - pogodbena kazen za zamudo - vinkulacija zavarovalne police - soglasje z neposredno izvršljivostjo - stroški - akcesornost pogodbene kazni - pripadki
Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo besedno zvezo oziroma klavzulo "z vsemi pripadki in stroški” kot soglasje za neposredno izvršljivost tudi glede pogodbene kazni. Pogodbena kazen ni strošek iz naslova posojila. Pogodbena kazen je sicer akcesorna obveznost, vendar je akcesorna nedenarni in ne denarni terjatvi - v tem primeru torej obveznosti izročitve vinkulacije, saj pogodbena kazen za neizpolnitev ali zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti niti ne more biti dogovorjena. Iz tega razloga je tudi ni mogoče šteti kot pripadek denarni obveznosti iz naslova posojila. Sodišče prve stopnje je soglasje z neposredno izvršljivostjo v danem primeru zato neupravičeno razširilo na izterjevano pogodbeno kazen.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00091379
ZIZ člen 21. KZ člen 228, 228/1.
izvršilni naslov - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - nezakonita vselitev - izročitev in izpraznitev nepremičnine - naložitev obveznosti - kazenska sankcija - pogojna obsodba s posebnim pogojem - primernost izvršilnega naslova - zaporna kazen - preizkusna doba - sodna izvršba
Konkretna pravnomočna kazenska sodba ne more predstavljati izvršilnega naslova za izpraznitev in izročitev dela konkretne nepremičnine, kot je zahteval upnik v predlogu za izvršbo. Primarno že iz razloga, ker je kazensko sodišče izpraznitev stanovanja oziroma prostorov nepremičnine na naslovu Ulica 11 določilo zgolj kot dodatni pogoj v okviru izrečene pogojne obsodbe z določeno štirimesečno mesečno zaporno kaznijo in torej ne gre za kakšno samostojno naložitev dolžnega ravnanja oziroma za samostojno obligacijo, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti v civilnem izvršilnem postopku. Povedano še drugače, dolžnost izpraznitve stanovanja oziroma prostorov se nanaša izključno na določeno kazen v okviru za storjeno kaznivo dejanje dolžniku (tam obdolžencu) izrečene pogojne obsodbe, zato ji je mogoče pripisati le kazenskopravne, ne pa tudi civilnopravnih učinkov. Navedeno pomeni, da ima neizpolnitev (tudi) navedenega dodatnega pogoja (poleg izpolnitve prvega pogoja, to je opustitve storitve novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi dveh let) lahko le kazenskopravno posledico spremembe pogojne obsodbe v nepogojno oziroma izrek določene štirimesečne zaporne kazni, zmotno pa je upnikovo stališče, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da lahko že na podlagi takšnega, v pogojni kazenski obsodbi določenega dodatnega pogoja od dolžnika zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine v smislu samostojne obligacije, oziroma, da lahko, če obdolženec (sedaj dolžnik) navedenega prostovoljno ne izpolni, zoper njega neposredno zahteva dovolitev civilne izvršbe.
Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - pogodbena kazen za zamudo - določljivost obveznosti - posojilna pogodba na odpoklic - odstop od kreditne pogodbe
Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva, le če so potrebne nadaljnje ugotovitve, notarski zapis ne more biti izvršilni naslov. Štetje dni zamude in preprosta matematična operacija množenja teh dni z dnevno določeno zamudno kaznijo ne pomenijo ugotavljanja kakšnega dejanskega stanja, kar v izvršilnem postopku ne bi bilo dopustno.
V neposredno izvršljivem notarskem zapisu je sicer resda uporabljen izraz odstop, vendar pa je v tretjem členu Sporazuma o zavarovanju uporabljen izraz odpoklic (z "možnostjo odpoklica") in takšna oblikovalna pravica upnika je bila v posojilni pogodbi tudi dogovorjena. To izhaja iz dogovorjene posledice, in sicer (takojšnje) zapadlosti v plačilo celotne še neplačane obveznosti.
razdelitev posebne razdelitvene mase - načrt razdelitve - ugovor upnika - odločitev o ugovoru
Pritožnik utemeljeno ugovarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odločilo o njegovem ugovoru. To, da je sodišče prve stopnje obvestilo upravitelja o neutemeljenosti ugovora, ne pomeni, da mu odločitve ni bilo potrebno povzeti v izpodbijanem sklepu in obrazložiti zavrnitve ugovora. S sklepom o razdelitvi (kar velja tudi za posebno razdelitev) mora namreč sodišče odločiti o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00091931
ZIZ člen 15, 106, 259. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343, 343/3, 343/4
izvršba zaradi izterjave preživnine - izterjava še ne zapadlih preživninskih dajatev - zavarovanje terjatve s predhodno odredbo - utesnitev izvršbe - delna ustavitev izvršbe - procesna predpostavka - odločitev o stroških - pravni interes - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - zavrženje ugovora - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopustnost pravnega sredstva
Del dolžnikovega ugovora predstavlja njegovo nasprotovanje pogojev za izvršbo za izterjavo še nezapadlih obrokov preživnine. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ugovor ni utemeljen. Dolžnik namreč preživnin ni redno plačeval, poleg tega pa jih je plačeval v prenizkem znesku.
Dolžnik v pritožbi govori o zavarovanju s predhodno odredbo, vendar pa v obravnavani zadevi upnica ni predlagala zavarovanja, ampak izvršbo po 106. členu ZIZ, kar sta dva dva samostojna in medsebojno neodvisna pravna instituta.
Za sprejeto stroškovno odločitev ni materialno pravne podlage: ne ZIZ in tudi ne ZPP ne predvidevata, da bi sodišče sklenilo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, pri čemer taka odločitev tudi ni obrazložena.
Pritožnik upravičeno izpostavlja, da se zakonski določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in z novelo KZ-1B uveljavljenega osmega odstavka 86. člena KZ-1 bistveno razlikujeta, predvsem tako, da terjata dolžno presojo uporabe milejšega zakona.
V obravnavani zadevi je bila obsojencu izrečena kazen zapora enega leta in šestih mesecev, kar bi po noveli KZ-1B pomenilo 1095 ur dela v splošno korist, če bi bilo obsojenčevemu predlogu ugodeno. Po KZ-1 pa bi obsojenec, v kolikor bi bilo njegovemu predlogu ugodeno, lahko opravil največ 480 ur dela v splošno korist. Glede na navedeno gre ugotoviti, da v takšnem primeru KZ-1B, ki je veljal v času odločanja o predlogu, za obsojenko ni milejši, zato bi moralo sodišče, v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, pri odločanju o obsojenčevem predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist uporabiti KZ-1, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.
izvršljiva sodna poravnava - pogojno izvršljiva obveznost - prenehanje obveznosti - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - trditveno in dokazno breme dolžnika
Ne drži, da je dolžnikova obveznost plačati upniku zahtevani znesek odvisna od izpolnitve dveh pogojev, tj. poleg predčasnega izteka najemnega razmerja (kar je izkazano z javno listino) zaradi neplačila najemnine tudi obstoj reklamnega panoja na upnikovi nepremičnini. Slednje ni pogoj za nastanek obveznosti, ampak gre za časovni trenutek, kdaj občasna obveznost preneha nastajati (v konkretnem primeru zaradi izpolnjene nedenarne obveznosti odstranitve reklamnega panoja). Prenehanje (nastajanja) obveznosti mora v izvršilnem postopku kot primarno dokazovati dolžnik. Če je čas prenehanja nastajanja obveznosti namesto dolžnika zatrjeval in dokazoval upnik, pa mu to ne more iti v škodo. Teoretično bi upnik lahko zahteval najemnino vse do vložitve predloga za izvršbo (vendar pa je upnik pri vložitvi predloga za izvršbo v tem delu ravnal skladno z načelom vestnosti in poštenja) ter bi dolžnik moral dokazovati, da je obveznost plačevanja najemnine prenehala že prej, posledica za upnika bi lahko bila le zavrnitvena glede dela predloga za izvršbo, ne bi pa prišlo do zavrnitve predloga za izvršbo glede najemnine v celoti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00091354
URS člen 2, 22, 23. ZIZ člen 15, 42, 42/2. ZPP člen 7, 139, 142, 142/4, 212. ZPPreb-1 člen 5.
predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - osebno vročanje - fikcija vročitve - dejansko bivališče - prijavljeno prebivališče - pravica do enakega varstva pravic strank - pravica do izjave v postopku - pravica do kontradiktornega postopka - pravica do informacije - trditveno in dokazno breme - načelo pravne države
Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.
Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravilnost vročitve je torej ustavna kategorija in kot taka dolžniku zagotavlja enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Šele, če je bilo spoštovano enako varstvo pravic vseh strank, lahko govorimo o pravni državi.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlagalni delikt - predlog oškodovanca za pregon - vabilo na glavno obravnavo - navzočnost oškodovanca na glavni obravnavi - nepristop na glavno obravnavo - domneva umika predloga za pregon - status oškodovanca - pravice leasingojemalca
Pojem oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice.
Pojem premoženjske pravice je širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Sem je mogoče uvrstiti tudi (stvarne in obligacijske) pravice na tuji stvari. To pomeni, da oškodovanec pri kaznivem dejanju zatajitve ni nujno samo lastnik stvari, čeprav bo v praksi praviloma tako, pač pa je lahko tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem zatajeni stvari, na podlagi zakonitega pravnega naslova, kakšno drugo premoženjsko pravico.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (prenovitev) (2019) člen 100, 101/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 9, 15, 21, 61. DZ člen 240, 241, 242, 244, 244/2.
otrokovo običajno prebivališče - mednarodna pristojnost - skrbništvo nad mladoletno osebo - prenos pristojnosti - nasprotje med interesi skrbnika in osebe pod skrbništvom - omejitev skrbniških pravic
Nadalje je zmotno sklicevanje predlagatelja na določbe Haaške konvencije iz leta 1996. Pritožbeno sodišče pojasnjuje da Bruseljska uredba IIa v 61. členu izrecno določa, da ima ta uredba v razmerju do Haaške konvencije iz leta 1996 prednost pri uporabi (kar pomeni, da se uporablja uredba, ne pa konvencija), če ima otrok običajno prebivališče na območju države članice EU. V obravnavani zadevi je imela mld. A. A. ob začetku postopka (leta 2021) običajno prebivališče v Sloveniji, ki je država članica EU, zato se uporabijo določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Bruseljska uredba IIa, ne pa določbe o mednarodni pristojnosti, ki jih vsebuje Haaška konvencija iz leta 1996. Enako velja za vprašanje priznanja izvršitve odločb iz ene države članice v drugi državi članici.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se določba 15. člena Bruseljske uredbe IIa uporabi zgolj izjemoma (kot izhaja že iz same dikcije omenjenega člena), kar že samo po sebi pomeni, da jo je treba ozko razlagati. Poleg tega iz besedila 15. člena Bruseljske uredbe IIa izhaja, da sodišče, ki vodi postopek, ni dolžno prekiniti postopka, ampak zgolj lahko prekine. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje meni, da pogoj za prekinitev in prenos pristojnosti na sodišče druge države članice v obravnavani zadevi ni podan, saj že pogoji iz prvega odstavka 15. člena niso izpolnjeni. Pravna teorija navedeno pravilo razlaga v smislu, da mora biti prenos pristojnosti v otrokovo korist oziroma, da se naj prenos pristojnosti izvede zgolj, če lahko sodišče druge države članice bolje zaščiti otrokovo korist, pri tem pa teorija izpostavlja, da lahko bolje zaščiti otrokovo korist tisto sodišče, ki je z zadevo posebej blizu povezano ali če govorijo razlogi razumevanja jezika drugega sodišča posebej za to, da o zadevi odloča sodišče druge države članice.
ZPP člen 155, 155/1, 161, 161/1, 163, 163/4, 191, 191/3.
odmera pravdnih stroškov - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini - naknadno sosporništvo na aktivni strani - potrebni stroški postopka - deljena odgovornost za plačilo pravdnih stroškov - deljena odgovornost - solidarna odgovornost
Kdor se pridruži tožbi, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Že opravljena dejanja v postopku so mu lahko tako v korist, kot tudi v morebitno škodo. To pomeni, da mora tudi v primeru, ko s tožbenim zahtevkom ne uspe, nasprotni stranki povrniti tudi tiste stroške, ki so nastali, še preden se je pridružil prvotni tožnici.
Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah, in sicer v končni odločbi o glavni stvari sodišče odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun, ki pa mora biti oblikovan tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova.
ZNB člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3. URS člen 26, 32, 42.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - kvalificirana protipravnost - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - COVID-19 - omejitev gibanja
Tožba je bila vložena na podlagi 26. člena URS, ki ureja odškodninsko odgovornost države za delovanje državnih organov, zato so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati s sorazmernostjo in nujnostjo sprejetih ukrepov. Država je s temi odloki posegla v pravico do gibanja in združevanja ljudi, zato so tudi ti akti lahko predmet presoje njene odškodninske odškodninske odgovornosti v smislu, ali so bili ukrepi sorazmerni, oziroma ali je vlada z njihovim sprejemom in izvrševanjem presegla svoja pooblastila.
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je zakonodajna (normativna) protipravnost podana tudi, kadar bi določen predpis zaradi zagotovitve ustavnih pravic moral biti izdan, pa ni bil. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da razglasitev določenega predpisa kot neustavnega, še nujno ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države za delovanje njenih organov po 26. členu URS, temveč je ta podana, če gre za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
V obravnavani zadevi so okoliščine primera bistveno drugačne, saj je nastopila epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV, ki je zahtevala ukrepanje države. V tem primeru je bila v ospredju skrb države za zdravje prebivalstva, in sta sta si tako v določenem trenutku nasproti stali ta pravica ter ustavni pravici do gibanja in združevanja.
ZPP člen 155, 318, 318/1, 318/1-4. OZ člen 255, 255/1, 255/2, 256, 256/3.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odpoved dedovanju - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - časovne meje pravnomočnosti - postopek osebnega stečaja - sklepčnost tožbe - neplačevitost dolžnika - potrebni stroški
Za presojo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za njeno izdajo, to pa je bil trenutek, ko se je iztekel rok za odgovor na tožbo. Do takrat je imel namreč toženec še možnost odgovoriti na tožbo in navajati dejstva. Takrat so nastopili zamudni učinki opustitve vložitve odgovora, to pa je tudi trenutek, na katerega se navezujejo časovne meje pravnomočnosti sodb izdanih na podlagi 318. člena ZPP. Nepomembno je zato dejstvo, da je bila zamudna sodba izdana kasneje, to je v času, ko je bil zoper toženca že začet postopek osebnega stečaja.
Tožnik vse od leta 2008, kljub sproženemu izvršilnemu postopku, svoje terjatve v večjem delu ni uspel poplačati, kar nedvomno omogoča zaključek, da je tožnikov dolžnik neplačevit in njegovo premoženje za poplačilo terjatve ne zadošča; s tem, ko se je odpovedal dedovanju, pa je onemogočil njegovo povečanje.
sklep o pravdnih stroških - izvršljivost izreka odločbe - smrt stranke - pooblaščenec
Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker v njem ni navedena številka transakcijskega računa toženca.
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5. ZKP člen 52, 52/1, 55.
kaznivo dejanje goljufije - predlagalni delikt - prevzem pregona - predlog za pregon - oškodovanec - smrt oškodovanca
V procesni situaciji smrti oškodovanca, ki ni stranka (torej subsidiaren tožilec ali zasebni tožilec) v teku kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog (t.i. predlagalni delikt), je presežena stroga razlaga 55. člena ZKP iz katere bi bilo moč sklepati, da morajo v tem členu opredeljeni upravičenci v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti podati izjavo, da nadaljujejo postopek, sicer se postopek ne sme nadaljevati.
samostojni dokazni postopek z izvedencem - stroški - odvetniška tarifa - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - nagrada in stroški odvetnika
Za postopek predpravdnega izvajanja dokazov je treba pri priznavanju stroškov upoštevati določila Odvetniške tarife, ki se nanašajo na pravdni postopek. Namen predpravdnega izvajanja dokazov ni v zavarovanju terjatve (niti dokazov) ali zagotavljanju možnosti izvršbe, zato se stroški ne morejo priznati, kot da gre za postopek izvršbe ali zavarovanja.
Z začetkom stečajnega postopka nad pravno osebo, za obveznosti katere odgovarjajo tudi njeni družbeniki, upniki niso legitimirani uveljavljati terjatve in to zgolj za svoj račun niti v primeru, če bi se izkazalo, da so pri toženi stranki podani pogoji za spregled pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1.
Tožeča stranka bi morala svoj zahtevek naperiti tako, da mora tožena stranka plačati v stečajno maso, saj bi bilo v nasprotnem primeru izigrano temeljno načelo insolvenčne zakonodaje o poplačilu upnikov po načelu par conditio creditorum.
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00091140
ZDZdr člen 39.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja - shizofrenija - izvedensko mnenje
Zaradi kronificirane nezdravljene psihoze ima nasprotna udeleženka scela ukinjeno presojo realnosti in hudo moteno sposobnost obvladovati svoja ravnanja. Ponavljajoče objestno vozi avto (tudi 200 km/h), z zavračanjem zdravljenja se ji učvrščujejo bolezenski znaki v možganih, kar hudo krni njeno funkcionalnost, tako da je socialno, osebnostno in ekonomsko povsem izolirana, zaradi psihološkega travmatiziranja jo zavrača 10-letna hči.