Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv.
Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
Kot je izhajajoč iz navedb dolžnika, podanih v predlogu za odlog izvršbe, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ni niti zatrjeval obstoja katerega od primerov iz 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da dolžnik s tem, ko se je skliceval, da je edini v družini zaposlen in zato skrbi za vse stroške družine, ni izkazal obstoja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pa glede dolžnikovih trditev, da bo dovoljena izvršba in z njo blokada njegovega transakcijskega računa njegovi družini povzročila trajne nepopravljive posledice in socialno ogroženost, še pojasnjuje, da ZIZ v 102. členu v zvezi s 137. členom določa minimalni znesek denarnih sredstev, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe na dolžnikovo plačilo oziroma na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na katerega v okviru izvršbe ni mogoče poseči. S tem pa je že na podlagi zakona varovan eksistenčni minimum dolžnika in oseb, ki jih je dolžnik dolžan preživljati.
Zagovornik zato s pritožbenim polemiziranjem o zagovoru in teži posameznega (ne)posrednega dokaza utemeljenosti suma ne more omajati, saj bo ovrednotenje vseh, v razmerju do obdolženca tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov v nadaljevanju procesne obravnave pred sodiščem prve stopnje predmet celostne dokazne ocene.
Okoliščina, da je obdolženi oškodovanki občasno nudil pomoč, sama po sebi ne izključuje utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, niti ne zmanjšuje že ugotovljene konkretne ponovitvene nevarnosti. Enako velja za pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z obdolženčevo zatrjevano zaposlitvijo v tujini, saj njegove osebne in premoženjske razmere ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva oškodovanke ter preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj ne morejo pretehtati nad varovanimi dobrinami, zaradi katerih je bil pripor podaljšan.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Predlagatelj ni z ničemer izkazal, da bi bili njegovi prejemki iz naslova denarne socialne pomoči v letu 2023 bistveno nižji od zneska, ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Znižanje socialne pomoči za 100 EUR, ki je nastopilo po zaključeni obravnavi, pa na odločitev nima vpliva. Predlagatelj ima možnost pridobiti sredstva s kakšnim dopolnilnim delom, saj je ročno spreten. Poleg tega mu je prijatelj ponudil zaposlitev (upravljal bo avtodvigalo), zato znižanje denarne socialne pomoči na višino preživninske obveznosti nima odločilnega vpliva.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.