Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.
Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.
Glede na izvedensko mnenje, da gre pri oškodovancu zgolj za sum na udarnino glave, ni jasno, ali je pri oškodovancu dejansko nastala poškodba, kakor tudi ne nadaljnji zaključek izvedenca, da je bilo pri oškodovancu zaradi ugotovljene poškodbe zdravje začasno okvarjeno, in posledično tudi ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dobil v izreku opisano telesno poškodbo.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
Sodišče je dolžno v svoji odločbi navesti (le) pravno relevantne okoliščine za odločitev v konkretni zadevi. Iz 84. člena ZSKZDČEU-1 izhajajo naslednji pogoji za odstop pregona oziroma kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje v drugo državo članico EU:
da je obdolženi zoper katerega poteka v Republiki Sloveniji kazenski postopek, storil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije;
da je obdolženec državljan druge države članice EU;
da ima obdolženec stalno prebivališče v drugi državi članici EU;
da država članica odstopu kazenskega spisa za sojenje ne nasprotuje;
da oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije odstopu kazenskega spisa ne nasprotuje (razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka).
Iz določbe drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1 še izhaja, da je odstop spisa dopusten le do glavne obravnave in da je pri odločanju o odstopu kazenskega spisa treba upoštevati tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.
Prognozo v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivega dejanja lahko sodišče naredi na podlagi preteklih ravnanj obdolženca in na podlagi njegovih ravnanj tekom odločanja o alternativi.
Po listinsko podkrepljenih ugotovitvah o obsežni predkaznovanosti obsojenega za istovrstna kazniva dejanja (specialni povratnik), da predhodni alternativni način izvršitve kazni zapora v konkretni zadevi (delo v splošno korist) ni bil uspešen (obsojeni je delo v splošno korist kljub podaljšanju roka opravil le v zelo majhnem obsegu), da je v tej zadevi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v preizkusni dobi po kar petih sodbah, da predhodni alternativni načini prestajanja kazni zapora v drugih zadevah na obsojenca niso imeli vzgojnega vpliva in da se je tudi tekom prvostopenjskega odločanja obsojeni še nahajal v enem kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine je zaključilo, da pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v primeru predlaganega alternativnega izvrševanja kazni zapora ne bo izvrševal. Zaključilo je, da je zavodski način prestajanja kazni zapora zato nujen.
Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.
Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Vsaka netočnost, napisana v notarskem zapisu, tudi če je obdolženka kot notarka vedela, da ne odraža dejanskega stanja in je kljub temu takšen zapis potrdila, še ne pomeni, da je obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 259. člena KZ-1.
Napačno navedena rojstni datum in EMŠO tako predstavljata zgolj očitno pisno pomoto, ki ne povzroča nerazumljivosti izreka sodbe niti ne onemogoča njegovega preizkusa. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Bo pa moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno neskladnost odpraviti po določbi 365. člena ZKP z izdajo posebnega sklepa o popravi sodbe.
Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je bil obtožni predlog, s katerim se uvodoma navedenim obdolžencem v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžencem in zagovorniku po odredbi sodnice vročen marca 2023. Navedeno pomeni, da je prestal preizkus po 437. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski postopek se nahaja v fazi glavne obravnave, obravnavani sklep je bil izdan izven naroka glavne obravnave.
V skladu z določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave (sem spadajo tudi odločitve o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona) in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Predmetni sklep spada med tovrstne sklepe in zoper njega tako posebna pritožba ni dopustna, čeprav je sodišče prve stopnje dalo napačen pravni pouk o njeni dopustnosti. Napačen pravni pouk namreč ne ustvarja pravice do pritožbe.
Drugi odstavek 22. člena ZZPri (ki določa, da se, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) ne pride v poštev, če dolžnik (kot tožnica) predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku, saj je njen namen varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje ureditvene začasne odredbe.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Izvedenka je ugotovila in prepričljivo obrazložila, da so tožnikovo nesmiselno zapravljanje in nerealne ideje o poslovnem uspehu posledica bolezni, zaradi katere ima močno okrnjeno presojo realnost. V tem primeru o svobodni volji niti ni mogoče govoriti, ker je pritožnikova zmožnost presoje zaradi bolezni močno okrnjena. Ni treba, da bi škoda že nastala, kot pravno zmotno meni pritožba; namen postopkov in ukrepov po ZDZdr je prav v tem, da se nastanek škode prepreči, zato je sodišče pravilno upoštevalo možnost bodoče, a realno grozeče škode.