kaznivo dejanje velike tatvine - vlomna tatvina - analiza DNK (DNA) - dokazna vrednost
Na neposrednem zaslišanju je forenzična izvedenka rezultat DNK analize tudi pojasnila s pomočjo šest stopenjske verjetnostne lestvice in ga umestila na peto stopnjo. Slednje pomeni, da rezultat zelo močno podpira predpostavko, da je mešanica sledi izolirana na gumbu vrat trezorja mešanica bioloških sledi obtoženca in še ene neznane osebe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034910
OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 171, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 24.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vzročna zveza - dokazni standard - viličar - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - krivdna odgovornost - nevarna dejavnost
Tudi če je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da je tožnik opravil usposabljanje za varno delo in je bil usposobljen za opravljanje dela po zahtevah 24. člena ZVZD-1, da so bile transportne poti ustrezno označene, delovno mesto oziroma območje varno urejeno, osvetljenost na transportni poti pa ustrezna, je bistveno, da je drugotoženka odredila delo dvema delavcema v nevarnem območju delovanja viličarja. Ni namreč poskrbela, oziroma z ustreznim nadzorom preprečila, da se tožnik ne bi nahajal v območju, v katerem lahko pri padcu tovora z viličarja pride do poškodbe. Glede na to, da sta tako tožnik kot sodelavec morala delo opravljati na način, da se je tožnik nahajal preblizu viličarja, so protispisne pritožbene navedbe, da drugotoženka delavcem ni nikoli odrejala dela na način, da bi se morala oba delavca hkrati nahajati na delovnem območju viličarja, niti ni bil delavni proces tako organiziran, da bi bilo to potrebno. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka za nastanek poškodbe v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena in prvega odstavka 171. člena OZ, saj mu ni mogoče očitati neskrbnosti za to, da se je tedaj tam nahajal. V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti kot odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena OZ). Ne sme torej iti za običajno nevarne stvari in dejavnosti, ki smo jim običajno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi. Prav tak pravni položaj je podan v konkretnem primeru, saj bi z upoštevanjem varnostne razdalje delo potekalo brez večje povečane nevarnosti. V primeru upoštevanja varnostne razdalje oziroma gabaritov, ki določajo nevarno območje delovanja stroja, namreč iz dejavnosti delovanja in premikanja ročnega viličarja ne izhaja večja nevarnost za okolico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00033339
ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-3.
privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku. Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi. Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - ponovna zahteva - oškodovanec kot tožilec - preiskava - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje je vlogo oškodovancev kot tožilcev, ki sta jo vložila po svojem pooblaščencu 24. 12. 2019 in jo naslovila kot obtožnico, pravilno obravnavalo kot zahtevo, da se kazenski postopek zoper obdolženko, potem ko je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ponovno uvede. Pravilno je tudi zaključilo, da se oškodovanca kot tožilca v njej sklicujeta na dokaze, ki so bili v spisu že v času, ko je sodišče odločalo o zahtevi za preiskavo in da nista predložila novih dokazov, na podlagi katerih bi se senat prvostopenjskega sodišča lahko prepričal, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.
Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga. Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza. Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank. Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro, temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju).
načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vezanost izvršilnega sodišča na vsebino izvršilnega naslova - zakonske zamudne obresti brez podlage v izvršilnem naslovu - sklep o končanju postopka osebnega stečaja
Dejstvo, da določba prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP določa, da od terjatev upnikov, ki so se obrestovale do začetka stečajnega postopka, tečejo obresti po predpisani obrestni meri od začetka stečajnega postopka dalje, ne omaje vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne daje podlage za dovolitev izvršbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki niso zajete v izvršilnem naslovu. V skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče namreč ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00033014
ZFPPIPP člen 390, 390/2. SPZ člen 70, 70/1, 70/2. ZPP člen 145, 145/1, 365, 365/2, 365/3. ZIZ člen 181, 181/7, 192.
sklep o izročitvi - nepremičnina v solastnini - izpraznitev in izročitev nepremičnin - postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - terjatev iz naslova zakonite preživnine - nadaljevanje izvršilnega postopka - izselitev iz nerazdeljene nepremičnine - nepravilna vročitev odredbe o prodaji - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - sprememba izpodbijane odločbe - predkupna pravica solastnika nepremičnine
Pritrditi pa je pritožbeni trditvi, da kupka ne more zahtevati izselitve iz solastne nepremičnine dokler ta ni razdeljena tako, da je točno določeno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžnikov delež, iz katerega se je dolžnik dolžan izseliti in ga prostega oseb in stvari izročiti kupcu.
Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Posamezni solastnik tako denimo ni upravičen do stanovanja v pritličju, drugi solastnik pa do stanovanja v nadstropju, temveč sta oba upravičena do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Razdeljena ni stvar, temveč lastninska pravica.
fikcija vročitve odločbe - prepozna pritožba - začetek teka roka, določenega v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse - pravilno vročanje - zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks
Glede na sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje dolžnico v III. točki izreka izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo na nov začetek teka roka za plačilo sodne takse (tretji odstavek 14.a člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1). Z vložitvijo prepozne pritožbe se ta rok ni podaljšal. Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se namreč ne razteza na procesno situacijo prepozno vložene pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za taksno oprostitev ali odlog ali obročno plačilo sodne takse. Drugačna razlaga bi pripeljala do zlorabe pritožbe in absurdne situacije, ko bi lahko stranka z vložitvijo nepravočasne pritožbe povzročila ponoven tek roka za plačilo sodne takse, ki se je že iztekel.
OZ člen 6, 6/2. ZPNačrt člen 18, 46, 50. ZUreP-1 člen 31, 43.
odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lokalne skupnosti - planski akt občine - hierarhija pravnih aktov - prostorski akti - skrbnost dobrega strokovnjaka
Od tistega, ki se ukvarja s poslovanjem z nepremičninami, še zlasti z gradnjo nepremičnin, je nedvomno pričakovati , da morajo pri svoji poklicni dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih in po običajih, ki veljajo za to poklicno dejavnost (skrbnost dobrega strokovnjaka) (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med pravila in običaje pa nedvomno sodi poznavanje hierarhije planskih dokumentov in zlasti poznavanje njihove vsebine. Planski dokumenti so predpisi in nepoznavanje predpisov nikogar ne opravičuje in mora nositi posledice svojih opustitev.
Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.
Iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da stališče sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen dolžnik, predstavlja oviro za odpust obveznosti, temelji na šifri po klasifikaciji EU: 0704 00 Proizvodnja ali izdelovanje prepovedanih drog, ki niso izključno za osebno uporabo. Sodišče prve stopnje sicer res ni konkretneje pojasnilo te klasifikacije. Vendar pa je bila ta objavljena v Uradnem listu Evropske unije, št. L 93/33 z dne 7.4.2009 v okviru Sklepa Sveta 2008/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ. Ne gre pa za presojo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, saj gre za absolutno oviro, ne glede na subjektivni kriterij dolžnika – storilca kaznivega dejanja. To pa pomeni, da niti v najdaljšem preizkusnem obdobju iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP (pet let od dneva začetka postopka odpusta obveznosti) kazenska obsodba še ne bo izbrisana na podlagi zakonske rehabilitacije.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-3, 403, 403/1.
ustavitev odpusta obveznosti - ovira za odpust obveznosti - vestnost in poštenost
Upnika v ugovorih nista uveljavljala kršitve obveznosti med postopkom osebnega stečaja, temveč obstoj ovire za odpust obveznosti. Gre za popolnoma različne ugovorne razloge, s spoštovanjem obveznosti, ki jih ima dolžnik med postopkom osebnega stečaja, pa ni mogoče izpodbiti obstoja ovire za odpust obveznosti iz četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Zaradi posega v ustavno pravico upnikov je treba strogo presojati ravnanje dolžnika, tako pred uvedbo postopka osebnega stečaja, kot tudi med tem postopkom. Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno že z najetjem več kreditov, nesorazmernih z njenim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pri tem ni šlo za kak splet okoliščin, temveč za njeno zavestno ravnanje, ko bankam niti ni razkrila vseh relevantnih podatkov. Novo priložnost v življenju v obliki pravne dobrote odpusta obveznosti pa si glede na zakon zasluži le tisti, ki je ravnal vestno in pošteno pred uvedbo postopka osebnega stečaja in tudi med njegovim tekom izpolnjuje vse svoje obveznosti.
ZSKZDČEU-1 člen 196. ZS člen 61. ZP-1 člen 161, 161/2, 163, 163/1.
dovoljenost pritožbe - predsednik sodišča
Predlog oz. pobudo za priznanje in izvrševanje sodbe o prekršku, ki jo je izdalo pristojno sodišče Republike Slovenije v zadevi o prekršku, se državi članici EU, v kateri naj bo sodba izvršena, posreduje preko Okrajnega sodišča v Celju, pri čemer je predlagatelj oz. pobudnik sodišče, ki je izdalo sodbo o prekršku, da je predlagatelj oz. pobudnik posredovanja v izvrševanje drugi državi članici EU sodišče in ne sodnik, ki je izdal sodbo o prekršku. Pritožbo lahko v imenu sodišča, ki je dalo pobudo za posredovanje v izvrševanje, vloži le njegov zakoniti zastopnik.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - izvzem in omejitev premoženja iz stečajne mase
Tako iz dolžnikovih kot upraviteljičinih navedb je razvidno, da dolžnik za opravljanje svojega dela nujno potrebuje vozilo, torej to vozilo predstavlja predmet, ki je dolžniku, ki opravlja svoje delo kot poklic, nujno potreben za opravljanje njegovega dela.
ugovor proti odpustu obveznosti - obveščanje upravitelja
Ni upraviteljeva dolžnost, da išče kontakt z dolžnikom, to mora storiti dolžnik sam in upravitelja redno, skladno z zakonskimi roki obveščati tako o spremembi naslova prebivanja (takoj), kot tudi o aktivnem iskanju zaposlitve (mesečno).
ZFPPIPP člen 224, 226, 226/4-5, 226/5, 371, 374, 374/13, 378.
razdelitev posebne razdelitvene mase - stroški stečajnega postopka
Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP jasno določa, da se pri razdelitvi stroškov upošteva delež ocenjene vrednosti premoženja, ki je predmet posebne stečajne mase, v ocenjeni vrednosti splošne in vseh posebnih stečajnih mas. 378. člen ZFPPIPP se uporabi le, ko je stečajna masa neznatne vrednosti ali ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. V obravnavani zadevi stečajna masa nikakor ni neznatna in zadošča za stroške stečajnega postopka. Tega določila nikakor ni mogoče razlagati tako, da bi se to posebej preverjalo za vsako posebno stečajno maso.
URS člen 125. ZKP člen 35, 35/1, 39, 39/1, 39/1-6.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - tehtni razlogi za delegacijo - izločitev sodnika
Velja namreč, da nezadovoljstvo s posameznimi odločitvami sodišča, kot tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča, kar pa v obravnavani zadevi ni primer, še posebej glede na izjavi z dne 11. 5. 2020, ki sta ju v zvezi z predlagateljevimi očitki podala oba sodnika. Tudi sicer se morajo dejanske okoliščine, ki utemeljujejo predlog za prenos, konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na nekatere sodnike tega sodišča, hkrati pa morajo biti takšne narave, da sodišče, ki bi bilo pristojno za sojenje, kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskega sojenja.
postopek osebnega stečaja - stečajna masa - aktivna legitimacija upnika - navodila sodišča upravitelju
Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.
MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00034440
URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 8.
novinarsko poročanje - kandidatura za mesto sodnika na ESČP - objava na spletni strani - odstranitev s spletne strani - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo osebnih podatkov - poseg v čast in dobro ime - relativno javna oseba - kolizija ustavnih pravic - uresničevanje in omejevanje pravic - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do pozabe - tek kazenskega postopka - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa. Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti. Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.