DZ člen 141, 141/1, 154, 154/1, 157, 157/2, 157/3, 161, 165, 170, 170/3. URS člen 15, 15/3, 51, 51/3, 54, 54/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - omejitev pravice do stikov - začasen odvzem pravice do stikov - pravica do stikov z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - paranoidna shizofrenija - prisilno zdravljenje - napotitev na zdravljenje - psihiatrično zdravljenje - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do družinskega življenja - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - starševska skrb
Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ.
Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSM00090397
ZFPPIPP člen 301, 301/2. ZPP člen 205, 208, 208/1
izvršba na podlagi verodostojne listine - prekinitev postopka zaradi stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - prenehanje razloga za prekinitev - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka - povabilo k prevzemu postopka - seznam preizkušenih terjatev - procesni sklep
Upnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da v primeru, ko je terjatev, ki je predmet pravdnega postopka, v stečajnem postopku priznana, v skladu z osmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha upnikova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. V takem primeru mora sodišče tožbo zavreči. V predmetnem postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se kot tožba šteje upnikov predlog za izvršbo, s katerim je upnik, med drugim, zahteval plačilo svoje terjatve (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče bo odločitev o pravnih posledicah v pritožbi zatrjevanega dejstva, da je bila terjatev, ki jo upnik uveljavlja v tem postopku, v stečajnem postopku v celoti priznana, lahko sprejelo v nadaljevanju tega postopa. Za pravilnost procesne odločitve o nadaljevanju postopka, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu, pa to dejstvo ni bistveno. V tej zvezi je pomembno le, ali so bili izpolnjeni pogoji za sprejetje odločitve o nadaljevanju postopka. Ti pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni. Z objavo sklepa o preizkusu terjatev je v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP namreč prenehal razlog za prekinitev postopka, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 208. člena ZPP, v skladu s katero se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, nadaljuje, ko sodnik stečajnega upravitelja povabi, da prevzame postopek, pri čemer se v skladu s sodno prakso kot povabilo k prevzemu postopka šteje tudi vročitev sklepa o nadaljevanju postopka (prim. VSRS sklep II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011; VSC sklep II Ip 153/2024 z dne 3. 7.2024).
vložitev neposredne obtožnice - oškodovanec kot tožilec - zavrženje neposredne obtožnice - formalni preizkus obtožnice - soglasje preiskovalnega sodnika za vložitev neposredne obtožnice - preuranjena odločitev - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ
V obravnavani zadevi je takšen preizkus očitno izostal, saj je predsednik senata obtožnico vročil obdolženki, ki je zoper njo ugovarjala, zaradi česar je zunajobravnavni senat z izpodbijanim sklepom o njej (preuranjeno) meritorno odločil in se pri tem skliceval na napačno pravno podlago. Glede na to, da se šteje, da je oškodovanec kot tožilec z vloženo neposredno obtožnico podal zahtevo za preiskavo, bi o njej moral odločiti preiskovalni sodnik okrožnega sodišča (četrti odstavek 25. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090453
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 3, 3/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - celovita dokazna ocena - zakonski znaki kaznivega dejanja - sklicevanje sodišča na trditve in dokaze iz drugih postopkov - grožnja - podporni dokaz - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič
Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb je namreč podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, torej tistih dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost.
Skladno z ustaljeno sodno prakso ni nikakršne pravne ovire, zaradi katere sodišče ne bi smelo presojati dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz drugih postopkov, oziroma so bila v njih ugotovljena, seveda pod pogojem, da v zvezi z njimi izvede ustrezen dokazni postopek.
spor o pristojnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - imenovanje novega skrbnika - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču
Gre za nadaljevanje že izvedenega postopka postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, v katerem je Okrajno sodišče v Kranju izpeljalo celotni dokazni postopek in izdalo končno odločbo, se v celoti seznanilo s situacijo nasprotnega udeleženca ter na podlagi zaslišanj dobilo neposreden vtis, v zvezi s predlagano spremembo osebe skrbnika pa je že opravilo določene poizvedbe pri CSD. Sama sprememba začasnega bivališča ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, ki bi bila za nasprotnega udeleženca nesorazmerno obremenjujoča
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se zbrana napitnina sorazmerno razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika oziroma posameznega delovnega mesta v delovnem procesu v igralnici, ne določata pa ključa delitve (v kolikšnem deležu je pri delitvi udeleženo posamezno delovno mesto oziroma zaposleni na delovnem mestu). Ključ delitve napitnine se mora določiti v podjetniški kolektivni pogodbi, tožnici pa napitnina glede na Prilogo št. 5 h PKP ne pripada.
Zakonska zahteva po sorazmerni delitvi po posameznih delovnih mestih oziroma udeležbi v delovnem procesu po naravi stvari izključuje delitev po enakih delih.
Vsaka napaka, ki jo stori delodajalec, še ne pomeni, da je izkazana tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Toženka je način delitve napitnine v Prilogi št. 5 PKP uskladila s sindikati. Načina delitve napitnin tako ni določila enostransko, samovoljno in arbitrarno. Odgovornost za zakonito delitev napitnine je res na delodajalcu, vendar toženka glede na določbe KPGIT in dejstvo, da so pri njej organizirani sindikati, sama ne more in ne sme urediti načina delitve napitnine.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.
Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba, izdana po uradni dolžnosti - omejitev starševske skrbi - začasni ukrep - trening starševskih veščin - ogroženost otroka - pravica do stikov - odtujevanje otroka - stiki pod nadzorom
Enotno stališče teorije in sodne prakse je, da je otrok, ki brez utemeljenega razloga nima več stikov z drugim od staršev, ogrožen.
Sodišče je prepoznalo ogroženost otrok zaradi omejenega izvajanja oziroma neizvajanja stikov med otrokoma in očetom, da sta udeleženca vpletena v izrazito konflikten partnerski odnos, ki ima močan vpliv na psihosocialni razvoj otrok, ter da sama ne zmoreta razrešiti nastale konfliktne situacije.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - prepozen ugovor dolžnika - zavrženje prepoznega ugovora - dvakratna vročitev odločbe stranki - začetek teka roka za ugovor - zakonski prekluzivni rok - nepodaljšljiv rok - pravni pouk
Dvakratna vročitev iste sodne odločbe stranki na potek zakonskega roka za vložitev ugovora nima vpliva, saj je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno opravljena že prvič (dne 12. 12. 2024), zato je rok za vložitev ugovora že začel teči, ta rok pa je nepodaljšljiv. V primeru torej, ko je bila odločba dvakrat pravilno vročena stranki, je potrebno glede ugovornega roka upoštevati le prvo vročitev, kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Datum prve vročitve (12. 12. 2024) je zato odločilen za izračun poteka ugovornega roka, dejstvo, da je bil kasneje sklep o izvršbi ponovno vročen dolžniku pa na pravočasnost ugovora ne more imeti vpliva. Ključno dejstvo je, da je bil sklep o izvršbi dolžniku že pravilno prvič vročen dne 12. 12. 2024, zaradi česar njegova ponovna vročitev ne more imeti pravnega učinka, da bi dolžnik pridobil nov rok za ugovor zoper isto odločbo, ki je bila pomotoma vročena drugič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral dolžnik pravilno ravnati že po pravnemu pouku prvotno pravilno vročenega sklepa o izvršbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo dolžnikov ugovor z dne 22. 4. 2025 kot prepozen.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - vrnitev v prejšnje stanje - učinek pravnomočnosti - pravna varnost - prekluzivni rok - pravnomočen sklep
Pravnomočne lahko postanejo tudi sodne odločbe, ki so obremenjene s kršitvami določb postopka ali z napačno uporabo materialnega prava, saj je institut pravnomočnosti namenjen temu, da se pravna razmerja dokončno uredijo in da se pomiri spor, ki je zaradi postopka obstajal med strankami. Pravna varnost zahteva, da postanejo pravnomočne tudi nepravilne sodbe, zato institut pravnomočnosti prevlada nad načeloma materialne resnice in zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00090335
KZ-1 člen 60, 62. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - preklic pogojne obsodbe - razlogi za preklic pogojne obsodbe - odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče
V izreku sodbe sodišča prve stopnje, kljub tedaj obstoječi očitni zakonski možnosti preklica omenjene pogojne obsodbe v skladu z določbo člena 60 KZ-1 ter prvim odstavkom člena 62 KZ-1, sodišče o prej pravnomočni pogojni obsodbi ni odločilo, na kar upravičeno opozarja pritožnik, ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP v obliki nasprotja med izrekom in razlogi sodbe.
Sodišče prve stopnje se v izreku svoje sodbe nepravilno ni opredelilo do pravnomočnih pogojnih obsodb kljub temu, da je bilo z njimi seznanjeno in jih je vsaj deloma uporabilo tudi v obrazložitvi pri utemeljevanju izrečene zaporne kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00090326
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 10, 293, 293/3, 357, 357-3.
ustavitev kazenskega postopka - nadaljevano kaznivo dejanje - pravnomočno razsojena stvar - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - povezovalni elementi - čas storitve kaznivega dejanja
Vse navedene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo dejansko podlago za ugotovitev, da zatrjevani odvzem kave in suhomesnatih izdelkov brez plačila s strani obdolženega dne 26. 7. 2024 na škodo trgovine B. na C. cesti v D. v obliki dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 izkazuje tudi enoten psihični odnos obdolženca do zaporedoma izvrševane kriminalne dejavnosti z motivom koristoljubja, zato je utemeljeno zaključiti, da okoliščine, vezane na očitek dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1, po kriteriju idem factum sodijo v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 po že pravnomočni sodbi.
Nadaljevano kaznivo dejanje tvorijo istovrstna kazniva dejanja premoženjske narave ne glede na to, ali predstavljajo temeljno, privilegirano ali kvalificirano obliko, v kolikor so podani še vsi drugi potrebni pogoji, ki izkazujejo enoten psihični odnos storilca do konituirane kriminalne aktivnosti (na primer glede na subjekt oškodovanca, sredstvo oziroma način storitve).
Časovni odstop očitanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 od časa, v katerem je obdolženi A. A. storil nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1, pa čeprav naj bi bila očitana kazniva dejanja storjena na škodo trgovine B., bodisi na E. bodisi na C. cesti v D., z odvzemom suhomesnatih izdelkov ter izdelkov za dom oziroma osebno nego (zobne ščetke in pralni prašek) brez potrebnega plačila, predstavlja, kljub podanosti nekaterih povezovalnih pogojev s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, tisto ključno dejansko okoliščino, ki omenjena tri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 ločujejo od enotnega ravnanja obdolženega A. A. v času od 10. 7. 2024 do 29. 7. 2024, kot izhaja iz pravnomočne sodbe.
kaznovalni nalog - razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - preizkus obtožnega predloga - neznano prebivališče
Sodišče prve stopnje sodbo o kaznovalnem nalogu lahko razveljavi samo na podlagi ugovora obdolženca ali njegovega zagovornika. To pomeni, da ne more razveljaviti sodbe o kaznovalnem nalogu, če ugotovi, da sodbe ni mogoče vročiti obdolžencu, ker sodišče ne razpolaga s podatki o njegovem prebivališču, kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131. ZVZD-1 člen 12
sestopanje po lestvi - delovna nesreča - izključna krivda oškodovanca - zavrnitev tožbenega zahtevka - krivdna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost
Samo spuščanje po lestvi oz. sestopanje z nje ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo, tudi v primeru, da bi tožnik opravljal delo na višini - pa ga ni.
Opustitev usposabljanja tožnika za delo na višini bi sicer lahko bil eden izmed (pravno neupoštevnih) pogojev za nastanek škode, vendar ne predstavlja neposrednega vzroka za tožnikovo poškodbo. Do te je prišlo v posledici zdrsa lestve pri sestopanju z nje. Pravno upoštevne vzroke poškodovanja bi torej lahko predstavljali neustrezni delovni pripomočki oziroma delovno okolje, česar dokazni postopek ni potrdil. Nasprotno, razkril je, da je bila lestev primerna in da so bili na voljo še drugi, ustreznejši delovni pripomočki (viličar in dvižna košara), kot tudi zagotovljeni vedri za čiščenje mastnih tal. Tožniku tako ni uspelo dokazati opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca toženke.
ZD člen 28, 28/4, 58, 142. ZPP člen 319, 319/2, 359
odgovornost dediča za zapustnikov dolg - vrednost podedovanega premoženja - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zapustnikov upnik - obračunska vrednost zapuščine - vračunanje daril v dedni delež - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - aleatornost pogodbe - ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju - prepoved reformatio in peius
Obračunska vrednost zapuščine se ugotavlja le na zahtevo nujnega dediča zaradi izračuna vrednosti njegovega nujnega deleža. Tožnica kot zapustnikova upnica tega ne more zahtevati. Poleg tega s povišanjem obračunske vrednosti zapuščine ni višja tudi vrednost, do katere dedič odgovarja za zapustnikove dolgove. Ta odgovornost dediča je namreč omejena z višino vrednosti podedovanega premoženja.
Tožnica je le zapustnikova upnica, zapustnikovi upniki pa niso upravičenci zahteve za vračunanje daril. Poleg tega velja, da kar je dedič prejel kot darilo, ni njegova dediščina, čeprav se mu vračuna v dedni delež. Z vračunanjem darila se vrednost podedovanega premoženja in s tem odgovornost dediča za zapustnikove dolgove torej ne poveča. Dedič je za zapustnikove dolgove odgovoren le glede na vrednost tistega, kar je dejansko podedoval, torej brez upoštevanja vrednosti prejetih daril.
Ravnanje toženkinega zavarovanca je bilo nedopustno, ker ni predvidel postopka pregledovanja, ki bi zagotovil izločanje ne več varnih zategovalnih pasov. Kot je ugotovljeno v sodbi, toženkin zavarovanec ni dal dovolj natančnih navodil delavcem, niti ni zagotovil nadzora nad izvajanjem navodil. Pravilno je (implicitno) sklepanje sodišča, da bi ureditev postopka pregledovanja v skladu z zahtevami Pravilnika zmanjšala tveganje za nastanek škode. Tožnik je tako dokazal, da je škoda posledica ugotovljene opustitve dolžnega ravnanja. Škoda torej ni posledica nepričakovanega spleta okoliščin.
nepopolna tožba - zavrženje tožbe kot nepopolne - poziv na dopolnitev tožbe - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj - procesna sposobnost
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožba ni vsebovala jasnih in konkretno opredeljenih dejstev, na katera tožnik opira svoja upravičenja, in tudi ne dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, zaradi česar ni bila mogoča jasna identifikacija zahtevka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090452
KZ-1 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1.
velika tatvina - načelo kontradiktornosti - prepis zvočnega posnetka - video posnetek kot dokaz - identiteta storilca
Prepisi zvočnih posnetkov se vročajo na utemeljeno zahtevo strank (šesti odstavek 314. člena ZKP), katere pa pritožnik (ki niti ni stranka v postopku) ni podal.
Za izrek obsodilne sodbe se zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki mora biti onkraj razumnega dvoma (beyond reasonable doubt).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090337
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 392, 392/1, 392/4. KZ-1 člen 251, 251/1, 251/3, 263, 263/1.
razveljavitev po uradni dolžnosti - predmet obtožbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito posredovanje - kaznivo dejanje ponarejanja listin
Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo.
V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.
Namen sodnih penalov je siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Ker ne gre za institut, namenjen kaznovanju dolžnika, pridejo sodni penali v poštev le, če je zasledovani namen, to je izpolnitev nedenarne obveznosti na način, kot zahteva izvršilni naslov, še mogoče doseči. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za denarno okoriščenje upnika kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti skladno z izvršilnim naslovom, kar pa ne more biti namen sodnih penalov.
Upnica ne izpodbije ugotovitve izvedenca, da zaradi manjšanja višinske razlike med parcelami strank sodne poravnave sedaj ni več mogoče izvršiti tako, da bi bila izpolnjena tudi zahteva iz sodne poravnave, da nasutje nikjer ne bi preseglo 10 cm nad nivojem parcele upnice. Upnica torej ne ovrže, da sodne poravnave ni mogoče (več) izvršiti v celoti tako, kot se glasi. To pa posledično pomeni, da s predlogom za določitev sodnih penalov ne more uspeti. Zmotno je namreč upničino stališče, da je odločilno, kakšno je bilo stanje ob sklenitvi sodne poravnave, temveč je bistveno, da v času odločanja o upničinem predlogu s sodnimi penali ni mogoče doseči ureditve travnate brežine na točno takšen način, kot izhaja iz sodne poravnave. Zato določitev sodnih penalov ne bi bila skladna z namenom tega instituta in se posledično izpodbijana odločitev izkaže kot pravilna.