Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Pravila 287. člena OZ o vračunavanju se uporabijo le, kadar dolžnik ob plačilu ni navedel, katero izmed več obstoječih obveznosti do upnika je s tem plačal. Obravnavani spor tega pogoja ne izpolnjuje. Toženka je v plačilnih listah jasno navedla, da tožniku z zneski, ki jih izpostavlja v pritožbi, izplačuje nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Zatrjevanje, da mu je iz tega naslova plačala previsoke zneske, ne more predstavljati utemeljene podlage za uporabo 287. člena OZ, oziroma za vračunavanje v smislu, da je s previsoko izplačanimi nadomestili plač za čas bolniškega staleža poplačala katero od vtoževanih terjatev tožnika. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da bi vračunavanje, za katerega se zavzema pritožba, dejansko pomenilo obid prepovedi iz 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.
Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 120. člena ZKP in glede sodne takse tudi v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 (v skladu s to določbo se mora zagovorniku vročiti obtožni akt, sodba ali odločba, pri kateri bi tekel od vročitve rok za pritožbo in pritožba nasprotne stranke, ki bi se vroča na odgovor). Obe listini, torej dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog sta bila v predmetni zadevi namenjena le še izvršitvi pravnomočnih sodnih odločb in sta administrativno- tehnične narave.
Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
Sodišče prve stopnje je modifikacijo obtožnega predloga prezrlo, zaradi česar izrek izpodbijane sodbe ni pravilen, jasen in razumljiv.
Brezuspešno je zatrjevanje oškodovanca kot tožilca, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen Ustave in 16. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, s tem ko je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje G. G., pridobljeno v drugem kazenskem postopku, brez da bi ga v obravnavani zadevi prebralo na glavni obravnavi.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
Zagovornik zato s pritožbenim polemiziranjem o zagovoru in teži posameznega (ne)posrednega dokaza utemeljenosti suma ne more omajati, saj bo ovrednotenje vseh, v razmerju do obdolženca tako razbremenilnih kot obremenilnih dokazov v nadaljevanju procesne obravnave pred sodiščem prve stopnje predmet celostne dokazne ocene.
Okoliščina, da je obdolženi oškodovanki občasno nudil pomoč, sama po sebi ne izključuje utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, niti ne zmanjšuje že ugotovljene konkretne ponovitvene nevarnosti. Enako velja za pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z obdolženčevo zatrjevano zaposlitvijo v tujini, saj njegove osebne in premoženjske razmere ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora zaradi varstva oškodovanke ter preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj ne morejo pretehtati nad varovanimi dobrinami, zaradi katerih je bil pripor podaljšan.
Kot je izhajajoč iz navedb dolžnika, podanih v predlogu za odlog izvršbe, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj ni niti zatrjeval obstoja katerega od primerov iz 1. do 12. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da dolžnik s tem, ko se je skliceval, da je edini v družini zaposlen in zato skrbi za vse stroške družine, ni izkazal obstoja posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pa glede dolžnikovih trditev, da bo dovoljena izvršba in z njo blokada njegovega transakcijskega računa njegovi družini povzročila trajne nepopravljive posledice in socialno ogroženost, še pojasnjuje, da ZIZ v 102. členu v zvezi s 137. členom določa minimalni znesek denarnih sredstev, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe na dolžnikovo plačilo oziroma na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet in na katerega v okviru izvršbe ni mogoče poseči. S tem pa je že na podlagi zakona varovan eksistenčni minimum dolžnika in oseb, ki jih je dolžnik dolžan preživljati.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Pravilna je pritožbena navedba, da plačilo vtoževanega dodatka ni pogojeno s tem, ali je bil delavec dejansko klican na določen kraj. Pogoj za plačilo je, da je bil delavec dejansko v stanju pripravljenosti za delo v smislu 71. člena ZODPol in 17. člena KPP, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.
Obravnavani primer pa se od zakonitega agencijskega dela bistveno razlikuje, saj je bil celoten poslovni model vzpostavljen prav zato, da bi se izognil uporabi prisilnih določb delovnopravne zakonodaje. Posledica ugotovljene zlorabe zato ni uporaba pravil o subsidiarni odgovornosti uporabnika, temveč njegova neposredna odgovornost za prikrajšanje delavca pri pravicah iz delovnega razmerja. Ker je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno, da je tožnik delo opravljal v organiziranem delovnem procesu toženke pod njenimi navodili in nadzorom, pri čemer je bil poslovni model uporabljen za prikrivanje njegovega dejanskega delovnega razmerja s toženko, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka njegov dejanski delodajalec in da mu zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja enako kot delodajalec.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Pravica do poklicnega zavarovanja ni pravica, ki bi izvirala iz primerjave z drugimi delovnimi mesti, temveč je zakonska pravica, katere obstoj je odvisen od izpolnjevanja pogojev, določenih v 81. členu ZODPol v povezavi z določbami ZPIZ-2. Zato tudi morebitna ugotovitev, da je posamezno drugo delovno mesto po vsebini ali pogojih dela primerljivo s tožnikovim, sama po sebi še ne pomeni, da mora biti tudi tožnik vključen v poklicno zavarovanje. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi moral namreč dokazati predvsem, da delovno mesto, ki ga zaseda, izpolnjuje zakonske pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.