Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da prostovoljno prevzete kreditne obveznosti na presojo pogojev za taksno oprostitev ne vplivajo, se pa upoštevajo v okviru predloga za obročno plačilo, saj višina kreditnih obveznosti lahko pogojuje občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje stranke.
Pritrditi je pritožbi o pravno zmotnem stališču, da gre pri odločanju o zahtevi za informativni seznam dolžnikovega premoženja za odločanje o vsebinskem zahtevku in v posledici take pravnomočne odločitve za prepoved ponovnega odločanja (res iudicata). Gre za procesno dejanje sodišča, ki ga le-to opravi ob izpolnjeni navedeni zakonski podlagi.
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zaradi postavitve kovinske ograje dostop do stavbe otežen, poleg tega pa je prišlo do bistvene spremembe posestnega stanja, ker se je število parkirnih mest, ki so jih uporabljali tožniki, precej zmanjšalo.
Po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic kdor, zato da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Obravnavano kaznivo dejanje spada med poškodbena kazniva dejanja, zato zgolj ogrozitev premoženja drugega za njegovo dokončanje ne zadostuje, temveč mora upniku v izvršilnem postopku nastati določena dejanska premoženjska škoda.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da navedbe zahtevane osebe ne predstavljajo razloga za zavrnitev predaje in da pri tem tudi ni podan noben izmed razlogov za zavrnitev predaje iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1. A. A. je na zaslišanju namreč povedal le, da ne želi prestajati kazni na Poljskem, ker poljski ljudje niso normalni in obravnavajo ljudi kot pse, da sicer ni rasist in nima predsodkov do druge rase, vendar so poljski ljudje neumni in da je pol kazni na Poljskem že prestal. Takšni pavšalni očitki sodišču prve stopnje niso dali podlage za to, da bi opravilo poizvedbe o tem, kje bo zahtevana oseba v Republiki Poljski prestala preostanek zaporne kazni in kakšne so tam razmere. Ne dajejo pa je niti pritožbene navedbe o povprečni površini bivalnega prostora na zapornika v tej državi ter pavšalna navedba, da je CPT v zvezi s poljskimi zapori izpostavil tudi druge pomanjkljivosti režima prestajanja pripora in zapora, saj ne predstavljajo podatkov, ki bi kazali na to, da bo zahtevana oseba v primeru predaje Republiki Poljski v tej državi podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Pravica do izjave iz 22. člena Ustave zagotavlja posamezniku možnost, da se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev o njegovih pravicah in pravnih interesih. Zato mora biti zahtevani osebi tudi v postopku odločanja o predaji omogočeno, da se pred odločitvijo seznani z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika in se o njem izjavi. Na drugačno presojo ne vpliva, da 23. člen ZSKZDČEU-1 predhodne vročitve obrazloženega predloga preiskovalnega sodnika zahtevani osebi in njenemu zagovorniku izrecno ne določa. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015.
Prav možnost izjave o vseh pridobljenih podatkih oziroma procesnem gradivu, na katerem temelji predlog preiskovalnega sodnika, je ustavno sodišče v navedeni odločbi izrecno zahtevalo tudi za ponovljeni postopek.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zahtevani osebi in njenemu zagovorniku vročiti obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ter vse naknadno pridobljene podatke in odgovore nemških in hrvaških organov ter jima dati primeren rok za izjavo.
S posegom v ustavno zagotovljeno avtonomijo posameznika država po sodišču v predpisanem postopku ne le sme, pač pa tudi mora zagotoviti in realno udejaniti varstvo huje prizadetih oseb, h kateremu jo zavezuje drugi odstavek 52. člena Ustave RS. V primerih, ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o (zanj potrebnem) zdravljenju, njegovo odločitev nadomesti država/sodišče. Pri tej odločitvi je temeljno vodilo domnevana volja bolnika, in sicer, da bi bolnik, če bi bil sam (še) sposoben razsojati, verjetno privolil v takšno zdravljenje. Ugotovljene dejanske okoliščine v konkretni zadevi narekujejo takšno reakcijo sodišča, kot jo vsebuje izpodbijani sklep.
Ugotovitvam sodišča in mnenju izvedenke postavljeni odvetnik na naroku ni ne nasprotoval ne zahteval dodatnih pojasnil, kar bi bil dolžan storiti, če je v njihovo pravilnost (soočen s podatki iz medicinske dokumentacije in po neposrednem stiku z zadržano) dvomil, da bi se prav zaradi spoštovanja dostojanstva zadržane in upoštevaje nujno naravo postopka vsi (glede na pritožbeni zapis že tedaj evidentni) pomisleki v pravilnost ugotovitev sodišča in mnenja izvedenke razčistili.
Ne drži pritožbeno naziranje, da sta prvi in drugi toženec enotna sospornika. Res gre za solidarna dolžnika, vendar pa je ustaljeno stališče sodne prakse in tudi teorije, da solidarni dolžniki (praviloma) niso enotni, temveč navadni sosporniki. To velja tudi v motenjskih pravdah. Odgovora na tožbo prvega toženca sodišče prve stopnje glede na navedeno pravilno ni upoštevalo.
Pri zahtevku za vračanje daril med zakoncema je odločilnega pomena, kakšna je bila kavza sklenjenega pravnega posla med zakoncema.
Nihče od prisotnih ni imel dvoma v izraženo voljo osebe, prav tako ne v mnenje izvedenke. Tega dvoma ne vzbudijo niti pritožbena navajanja. Če je imel odvetnik kakršnekoli pomisleke (pa jih glede na zapisnik ni imel, nasprotno tudi ne zatrjuje), bi lahko na naroku terjal dodatna pojasnila, postavil osebi in izvedenki določena vprašanja, pa jih ni. Nenazadnje je to njegova naloga po ZDZdr, prisotnost odvetnika na naroku ni sama sebi namen. Ker izvedenka k dodatnemu pojasnjevanju njenih metod na naroku ni bila pozvana, jih ni podala in v dani situaciji (ko ni bilo nobenega dvoma v izraženo soglasje osebe in v mnenje izvedenke), upoštevajoč tudi hitrost in nujnost postopka, tega niti ni bila dolžna.
Pritožnica zaradi narave bolezni in že nastalih posledic ni več sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, zato mora njeno odločitev nadomestiti država v okviru dolžnosti varstva huje prizadetih oseb (drugi odstavek 52. člena URS). Odvzem svobode in prisilno zdravljenje sta nujno potrebna za zagotovitev varstva njenih ostalih temeljnih človekovih pravic in dopustno je, da se jo zdravi v oddelku pod posebnim nadzorom, tudi proti volji, na podlagi sklepa sodišča. Temeljno vodilo za tako odločitev je domnevna volja zadržanega, in sicer se domneva, da bi bolnik, če bi bil sam sposoben razsojati, v takšno zdravljenje privolil. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da druge oblike pomoči glede na globoko depresivnost s suicidalnostjo za pritožnico ne pridejo v poštev.
Zavarovalnica je trdila in s pričami in policijskim zapisnikom dokazala, da je toženec zavestno in hote zapustil kraj dogodka. Toženec s svojim zaslišanjem ni uspel prepričati sodišča, da zaradi posledic prometne nezgode ni zmogel zavestno oblikovati svoje volje za pobeg.
Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Če je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo pretirano in neživljenjsko, če bi od upravljavca plaže zahtevali, da bi s stopnic alge odstranjeval tako pogosto, da te sploh nikoli ne bi bile zdrsljive, in sicer če je nameščena ograja, ki take zdrse lahko dobro prepreči. Taka obveznost poleg namestitve varovalne ograje bi pomenila pretirano breme za upravljavce vseh obalnih površin, ki imajo urejen dostop do morja. Zavrniti je torej treba očitek, da če bi hotel čistil alge, ne bi padel, četudi se ne bi držal za ograjo, ker velja ravno obratno.
Ravnanja, storjena v času prestajanja druge kazni zapora, ne gre šteti za kršitev oziroma zlorabo režima zapora ob koncu tedna v zvezi s predmetno kaznijo, saj se ta v času očitanega ravnanja še ni izvrševal.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da za uporabo sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 zadošča, da sta bila dva samostojna zakonska razloga za izvršitev kazni v zavodu (tj. neizpolnjevanje pogoja glede zaposlitve oziroma nadaljnjega opravljanja dela in storitev dejanja, ki ima znake disciplinskega prestopka) ugotovljena po pravnomočnosti sodbe. Odločilno je namreč, v okviru katere kazni in katerega režima izvrševanja je nastala.
Različna dokazna ocena v prvi, obsodilni sodbi in izpodbijani, oprostilni sodbi sama po sebi ne utemeljuje očitka o neprepričljivosti slednje. Prva sodba je bila namreč razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru VII Kp 68251/2025 z dne 25. 3. 2026. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo drugačno dokazno oceno, kar samo po sebi ne vzbuja dvoma o njeni pravilnosti.
Položaj CSD se po ustaljeni sodni praksi približuje položaju, ki ga ima v postopku sodni izvedenec, mnenje CSD pa ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. Ker je bilo na ta način ugotovljeno, da deklica ni ogrožena, pri čemer gre za vprašanje materialnega prava in ne za dejansko stanje, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo upnikov in dolžnika, ne pomeni procesne kršitve.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.