Iz vročilnice izhaja, da je tožeča stranka sklep sodišča za dopolnitev tožbe in plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek, ki sta ji bila vročena v njen varni elektronski predal, prevzela tako, da se je na predpisan način identificirala, elektronsko podpisala vročilnico in jo tako podpisano vrnila pošiljatelju po varni elektronski poti. S tem je potrdila, da prejela tako sklep sodišča za dopolnitev tožbe kot plačilni nalog za doplačilo sodne takse za redni postopek. Stranka dokazov o drugačni vsebini tega sodnega pisanja ni predlagala, zato so pritožbeni očitki o nevročitvi sklepa s pozivom na dopolnitev tožbe neutemeljeni.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Za presojo zakonitosti hišne preiskave (ter v njeni posledici pridobljenih dokazov) je bistvena presoja ustrezne obrazloženosti odredbe, s katero je bila hišna preiskava odrejena, in nadalje sama izvedba le-te, medtem ko morebitna nevročitev odredbe obdolžencu na samo zakonitost hišne preiskave nima vpliva.
Učinki litispendence se nanašajo na vprašanje, kje in pod kakšnimi pogoji je mogoče o istem zahtevku odločati, in ne na vprašanje, koliko časa lahko traja začasni poseg v premoženje obdolženca. Okoliščina, da oškodovana družba zaradi uveljavitve zahtevka v kazenskem postopku istega zahtevka ne more hkrati uveljavljati v pravdi, zato ne more podaljšati oziroma zaobiti zakonsko določenega maksimalnega časa trajanja zavarovanja v kazenskem postopku.
Razveljavitev pravnomočne sodbe namreč ne pomeni, da je s tem začel teči nov kazenski postopek oziroma da so se ponovno vzpostavili pogoji za časovno neomejeno uporabo ukrepov, ki so bili v istem postopku že odrejeni in so prenehali zaradi izteka zakonskega roka.
Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje določilo dolžniku najkrajše možno preizkusno obdobje po petem odstavku 400. člena ZFPPIPP, saj po navedeni določbi preizkusno obdobje ne sme biti krajše od 1 leta. Dolžnik pa sploh ne zatrjuje, da bi upraviteljica podala ustrezen predlog niti da izpolnjuje pogoje za določitev krajšega preizkusnega obdobja od 1 leta (vendar ne krajšega od 6 mesecev) po določbi osmega odstavka cit. člena, tj. da nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev spadali v stečajno maso, ali da je znesek teh prejemkov neznaten, in da ni izgledov, da bi bil v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke, ali pridobiti premoženje večje vrednosti. Nasprotno, pritožbeno ni sporno, da se v stečajno maso mesečno stekajo sredstva iz naslova zasega dolžnikovih prejemkov, pričakovati pa je tudi zapuščino na podlagi sklepa o dedovanju. V tej luči se pokaže določitev preizkusnega obdobja 1 leta, kot ga je določilo prvostopenjsko sodišče, kot pravilna.
S sklicevanjem na to, da je bila zgolj formalna (slamnata) direktorica, se nekdanja poslovodja svoje obveznosti plačila založenega predujma ne more razbremeniti. Bistveno namreč je, da je bila v sodni register vpisana kot direktorica družbe ter je s tem prevzela pravice in dolžnosti poslovodje. Med slednje sodi tudi obveznost poslovodje pravočasno vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti.
Sodne prakse v zvezi s prejšnjim sistemom plačevanja sodnih taks ni mogoče aplicirati tudi na nov zakon, sicer pa je po sprejemu ZST-1 sodna praksa glede taksnih obveznosti za ugovor zoper sklep o izvršbi povsem usklajena in zakon v tem delu razlaga tako, da se plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi nanaša tako na postopke na podlagi izvršilnega naslova kot na postopke na podlagi verodostojne listine.
Tar. št. 23 OT vsebuje zaprt seznam postopkov, na katere se nanaša, v tar. št. 24 OT pa je moč prepoznati subsidiarno naravo, zato učinkuje kot splošno pravilo za vse ostale nepravdne postopke, ki niso posebej urejeni in kamor sodi tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1.
Očitek ravnanja, ki ne ustreza zahtevani skrbnosti, se nanaša na tožničino prepozno angažiranje nove pooblaščenke in ne na dejstvo, da je tožnica pooblaščenko zamenjala. Stranka ima pravico svobodno izbrati in zamenjati odvetnika, vendar to ne vključuje pravice zahtevati preložitve že dalj časa razpisanega naroka, če je potrebo po tem povzročila sama s pozno pooblastitvijo novega odvetnika.
Časovna stiska sedanje pooblaščenke ni nastala zaradi nepredvidljivega dogodka zunaj pritožničine sfere, temveč je bila posledica njene lastne odločitve, da po preklicu pooblastila več mesecev ne angažira drugega pooblaščenca. Sodna praksa je že zavzela stališče, da nepripravljenost novega odvetnika na narok ne pomeni upravičenega razloga za preložitev, kadar bi stranka tak položaj s pravočasnim ravnanjem lahko preprečila.
Za odločitev je bistveno, katere konkretne informacije o tveganjih so bile dane tožnikoma v konkretnem primeru. Toženka bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja in na to tožnika opozoriti, kar velja tudi za možnost velike devalvacije valute, v kateri kreditojemalec prejema dohodke.
Toženki se ne očita, da bi posredovala (količinsko) premalo informacij, pač pa, da so bile informacije kakovostno šibke in nepopolne.
Sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic se ne vroča, ampak objavi, saj niti ZFPPIPP niti drug zakon ne določa, da bi se ta sklep strankam postopka vročal.
Šele po tem, ko so izpolnjene procesne predpostavke, se sodišče spusti v vsebinsko obravnavo pravnega sredstva ali vloge.
Če je oseba sicer imela položaj upnika v stečajnem postopku, pa je ta položaj izgubila, kot je to v obravnavani zadevi, se je potek stečajnega postopka ne tiče več in nima pravice vanj posegati ne z vlogami ne s pravnimi sredstvi. Drugače povedano: nima procesne legitimacije za poseganje v postopek.
Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko zato določena procesna dejanja, med katera sodi tudi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, opravi v imenu in za račun dolžnika zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka.
Če bi dolžnik zakonsko domnevo o pravilni vročitvi lahko izpodbil že z zanikanjem, da je obvestilo o prispelem pisanju prejel, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam določil.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče se s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in pojasnilo zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.