V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.
Toženca s pritožbenimi navedbami, da sta s plačilom 4.500 EUR poravnala vse do odpovedi najemne pogodbe zapadle dolgove, neutemeljeno zasledujeta ugotovitev, da sta odpravila kršitev najemne pogodbe in zato njena odpoved ni veljavna. Najemna pogodba je bila v trenutku plačila 4.500 EUR že veljavno odpovedana, s (prepoznim) plačilom obstoječega dolga odpoved ni izgubila veljave niti plačilo samo po sebi ni vzpostavilo novega najemnega razmerja. Tudi sicer toženca ne predložita nobenega dokaza o predhodnem plačilu najemnine za mesec september 2023, spregledata tudi, da sta na dan odpovedi najemne pogodbe dolgovala tudi najemnino za december 2023.
Prijava začasnega bivališča na naslovu najemnega stanovanja v kraju, kjer se je mati z otrokoma ustalila, kjer otroka obiskujeta osnovno šolo in ki - glede na bližino prejšnjega domovanja - za otroka ne predstavlja bistvene spremembe okolja, ni vprašanje, ki bi terjalo soglasje staršev. Ker tudi po ureditvi v področnem zakonu, ki ureja prijavo prebivališča, lahko mati sama uredi tako stalno kot začasno prebivališče otrok (5. točka petega odstavka 5. člena in šestega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča), ni izkazana potreba po ureditvi tega vprašanja.
Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.
Etažni lastniki niso sklenili pogodbe o medsebojnih razmerjih, skladno z določbo 116. člena SPZ. Z njo etažni lastniki uredijo zlasti opredelitev stroškov in obveznosti, ki jih bremenijo, če se ti ne plačujejo sorazmerno s solastniškimi deleži, uredijo način uporabe skupnih delov, njegov namen in način upravljanja. Ker pa se o tem niso posebej dogovorili, je za urejanje razmerij (in plačilo stroškov) v zvezi s skupnimi površinami in stroški, ki se nanašajo na celotno sosesko, treba uporabiti določbo 115. člena SPZ, ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem.
Okoliščina, da je toženka sindikat obvestila o odpovedi, ne pomeni, da je tožniku priznavala status sindikalnega zaupnika s posebnim varstvom pred odpovedjo, saj mora delodajalec obvestiti sindikat in mu omogočiti, da sodeluje na zagovoru in poda mnenje o odpovedi, če to zahteva delavec (86. člen ZDR-1). Enako velja za dejstvo, da je toženka zavrnila začasno zadržanje odpovedi z obrazložitvijo, da je zahteva prepozna, ne pa tudi z obrazložitvijo, da tožnik ne uživa varstva po 113. členu ZDR-1.
Toženka je imela zahtevek za sklenitev dogovora o vlaganjih in ni bila dolžna izvesti vlaganj, ne da bi bil dosežen tudi dogovor o vseh pogojih vlaganj. Če je preurejala poslovni prostor (kot v pogodbi dogovorjeno) na lastne stroške, ne da bi prej pridobila soglasje o vseh sestavinah dogovora o vlaganjih, je sama kršila pogodbo in tožniku tako ni mogoče očitati kršitve pogodbene obveznosti, ker ni sklenil aneksa ob prenehanju najemnega razmerja. Poslovna odškodninska odgovornost glede na trditve toženke in ugotovljene okoliščine primera tako ne more biti podana.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom pa ne pretrga teka zastaranja, če upnik kasneje odstopi od takega dejanja. Vendar to velja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu in ne tudi, če je upnikova pasivnost posledica nezmožnosti oprave izvršbe.
Prav tako se zastaranje pretrga tudi, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko dolžnik stori tudi posredno, na primer tako, da kaj plača na račun. Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.
Glede na procesno gradivo, ki ga je (sicer upoštevaje 40. člen ZIZ v zadostni meri) v predlogu za izvršbo ponudil upnik, in dejstvo, da je dolžnik v ugovoru uveljavljal zastaranje zaradi poteka desetletnega zastaralnega roka od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, upnik pa na ugovor dolžnika ni odgovoril, je namreč ugovor zastaranja treba šteti kot obrazložen in tudi utemeljen. Jasno je namreč, da je od nastopa pravnomočnosti izvršilnih naslovov do vložitve predmetnega predloga za izvršbo že poteklo več kot deset let, kar glede na 356. člen OZ v zvezi s prvim odstavkom 336. člena OZ pomeni, da je zastaranje že nastopilo.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.
Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.
Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.
Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 7. 2015, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 11. 12. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Za presojo je ključno dejstvo, da opravljene storitve niso bile nujne in so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe. Ker se je tožnica po lastni odločitvi odločila za elektivne (načrtovane) posege zunaj sistema javne mreže, je dolžna stroške takšne obravnave kriti sama.
Bistvo očitka iz izredne odpovedi je, da tožnica ni prihajala na delo in svojega izostanka ni opravičila niti ni imela odobrenega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo brez upravičenega razloga, saj se ji je dopust iztekel, delo od doma ni bilo dogovorjeno, prav tako ni bila na bolniškem staležu. Ravnanje tožnice, ki od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo, za to pa ni imela utemeljenega razloga, kar je vedela, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve s strani delodajalca, ampak na dejanski očitek oziroma opis kršitve v odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, pravilna, vendar je tožnici delovno razmerje zaradi očitane kršitve lahko prenehalo šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (prvi odstavek 88. člena ZDR‑1), kar je bilo glede na neprerekane trditve tožnice 11. 2. 2025.