ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 215, 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija - nedovoljeno sprejemanje daril
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za dele, ki niso bili poškodovani in delo, ki ni bilo opravljeno, nakazala več kot 10.000,00 EUR svojega premoženja. Tožnik je ravnal naklepno, saj se je zavedal svojega ravnanja in je tako tudi hotel ravnati. Tožnik je pri toženi stranki opravljal cenitve škod in on je odločal, kakšen bo temelj in višina izplačila, ki ga bo zavarovalnica izplačala.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - imenovanje v naziv - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - šikaniranje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu.
Tožnik v pritožbi zoper stroškovno odločitev utemeljeno izpostavlja, da odločba Okrajnega sodišča v Celju Bpp 1755/2018 z dne 7. 12. 2018, s katero mu je bila dodeljena izredna Bpp v obliki zastopanja pred sodiščem prve stopnje od 27. 10. 2018 dalje, ne obsega nagrade za tožbo z dne 22. 11. 2017 in nagrade za prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2018, oboje skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV. Predmetno izhaja iz drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči in vsebine izdane odločbe o Bpp. Pritožnik se zato utemeljeno zavzema, da naj se njemu, in ne v korist proračuna, prizna predmetne stroške po vrednosti storitev, ki ne veljajo za Bpp. Pritožba se tudi utemeljeno zavzema, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo materialne stroške v korist BPP v polovičnem znesku. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) se v primeru dodeljene Bpp polovični znesek prisoja le za nagrado za storitve (za ″odvetnikovo delo″), kar nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038229
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 306, 306/1, 306/2. SPZ člen 206, 207, 208, 209. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 64, 64/2. URS člen 26.
neposlovna odškodninska odgovornost - obstoj poslovnega razmerja - javnopravna odškodninska odgovornost države - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditveno in dokazno breme - pravno odločilna dejstva - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - fiduciarna cesija - izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov - zavarovana terjatev - sredstvo zavarovanja - imetništvo terjatve - obvestilo dolžniku o fiduciarni cesiji - sodni depozit - položitev dolgovane stvari pri sodišču - učinek položitve - posledice položitve denarnega zneska na sodni depozit - pogoji za izplačilo sredstev - neustrezen pogoj - protipravnost ravnanja - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke - razlogi o odločilnih dejstvih
Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.
OZ člen 131, 921. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-6. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (1998) člen 1.
padec na ledu - padec na poledeneli površini - vzrok padca - načelo ne bis in idem - izvajanje zimske službe - vzdrževanje javnih površin - komunalna javna služba - pasivna legitimacija - soprispevek oškodovanca - primerna obutev - vmesna sodba
Pritožba ima prav, ko navaja, da se lastnik nepremičnine ne more razbremeniti odgovornosti, četudi ima površino (na kateri se je zgodil škodni dogodek) v upravljanju komunala. Vendar pa to ne pomeni, da upravljalec (komunala) ne more biti odgovoren za morebitno poškodbo, do katere pride na takšni površini. Odškodninsko je lahko odgovornih več oseb, zoper katere ima v takem primeru oškodovanec možnost uveljavljati odškodninski zahtevek. Tako kot je odločitev oškodovanca, ali bo sploh uveljavljal odškodninski zahtevek, je njegova odločitev, zoper katero izmed več odgovornih oseb bo uveljavljal odškodninski zahtevek.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - dokazno breme na strani obsojenca - poziv na dopolnitev
Iz razloga, ker je dokazno breme na obsojencu, in ker slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi postavili pod vprašaj sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kot je to obrazloženo v točki 9 napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pravilno zavrglo.
plačilo sodne takse - naknadno plačilo sodne takse - plačilna sposobnost zavezanca - premoženjsko stanje tožnika - sklenjena sodna poravnava
Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 33.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - motenjski spor - sodno varstvo posesti - odločba Ustavnega sodišča
Regulacijska začasna odredba se lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Regulacijska začasna odredba je izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati zelo restriktivno.
V primeru predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe v motenjski pravdi se pogoji za izdajo presojajo izjemno restriktivno, poleg tega pa kadar je škodo mogoče povrniti kot denarno odškodnino, praviloma to ne pomeni težko nadomestljive škode.
ZZVZZ člen 80, 81, 82.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo je odločilnega pomena predvsem zdravstveno stanje zavarovanca ter ugotovljenega oziroma izkazanega zdravstvenega stanja nezmožnost opravljanja dela, ki ga je oziroma ki ga mora opravljati.
izvršba na premičnine - neuspešen rubež - ustavitev izvršbe na premičnine - seznam dolžnikovega premoženja
Četudi so vozila odjavljena iz prometa, kot izhaja iz uradne evidence, navedeno še ne pomeni, da dolžnica ni več lastnica navedenih vozil. Dolžnica ima obveznost, da posreduje ustrezno konkretizirane podatke o lastninski pravici na navedenih vozilih, tako tudi o v odgovoru na pritožbo zatrjevani odsvojitvi. Pri tem ne zadošča le posplošeno zatrjevanje odsvojitve, ampak mora iti za dokumentirano izjavo (19. točka prvega odstavka 4. člena ZIZ v zvezi z 31. členom ZIZ).
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočna sodna odločba - primeren izvršilni naslov - določnost izreka sklepa - obrestovanje obresti - dovolitev izvršbe
Vse terjatve, ki jih upnik uveljavlja v predlogu za izvršbo, morajo opredeljeno izhajati iz izvršilnega naslova na način, da je razviden predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Nikakor ne zadošča, da je določena terjatev utemeljena na podlagi zakona, za kar se zavzema upnik, ampak mora biti ta opredeljena v samem izvršilnem naslovu. Upnikovo razumevanje bi nedopustno vodilo do tega, da bi izvršilno sodišče sámo presojalo konkretno vsebino terjatve in s tem odločalo preko oziroma mimo vsebine izvršilnega naslova.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039162
KZ-1 člen 217, 217/1, 217/2. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1.
kaznivo dejanje goljufije - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - protipravna premoženjska korist - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - preslepitev - goljufiv namen ob sklenitvi posla - kršitev kazenskega zakona - zmotna ocena
Iz opisa kaznivega dejanja tako izhaja, da je obdolženec od oškodovanca pridobil denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak je zadostno konkretiziran z navedbami, da je obdolženec z lažnivim prikazovanjem oškodovancu obljubil, da si bo uredil kredit in mu denar vrnil do 1. 6. 2008 ter ga s tem pregovoril in zapeljal, da mu je posodil 52.000,00 EUR, tega denarja pa mu že ob sklenitvi dogovora ni imel namena vrniti in mu ga tudi ni vrnil. Očitek obtožbe opisuje obdolženčevo ravnanje, s katerim je oškodovanca preslepil, da mu je verjel, da mu bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imel.
Zdravnik, odgovoren za zdravljenje, mora pacientu zdravljenje pojasniti v neposrednem stiku obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno, ter da za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila da zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg.
Zmotno meni pritožba, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbo tretjega in petega odstavka 30. člena OZ, saj se slednji nanaša na stalo poslovno zvezo glede določenega blaga ali storitve, toženec pa ni niti zatrjeval, da je med strankama bilo sklenjenih večje število poslov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 odločilo, da je tožnica zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičena do denarnega povračila v višini ene bruto plače. Pri tem je pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih pri določitvi denarnega povračila, določa ZDR-1 v 118. členu, zlasti trajanje njene zaposlitve pri toženki ter okoliščino, da bi ji delovno razmerje pri toženki sicer prenehalo že 10. 4. 2020, pa tudi njene razmeroma dobre zaposlitvene možnosti - starost 31 let in njene delovne izkušnje na področju kozmetičnih storitev. Denarno povračilo v višini ene bruto plače je primerno, določeno ob upoštevanju kriterijev za njegovo odmero iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1.