Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
V pritožbi dolžnica navaja nove okoliščine, ki so nastopile po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zanje prilaga nove dokaze in na njihovi podlagi tako podaja nov predlog za odlog izvršbe za obdobje treh mesecev, zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati in presojati njihove utemeljenosti.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
KZ-1 člen 20, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3. ZS člen 83a, 83a/1. ZZUSUDJZ člen 1.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine
Vprašanje zastaranja kazenskega pregona sodišče prve stopnje pravilno povezuje z razlago okoliščin, ki so nastopile s sprejetjem zakona ZZUSUDJZ. Navedeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS 36-681/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi, torej od 29. 3. 2020. Z odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), izdano dne 13. 3. 2020, je predsednik Vrhovnega sodišča R Slovenije zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19), ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, za vsa sodišča od 16. 3. 2020 odredil, da opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer kot take v točki 1 odredbe štejejo preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, po točki 9 pa tudi v drugih zadevah, za katere zakon tako določa. Vsi razpisani naroki, ki ne spadajo v zgoraj navedene nujne zadeve, pa se prekličejo. Z odredbo z dne 30. 3. 2020 je navedeno odredbo predsednik Vrhovnega sodišča še dopolnil, vendar ne tako, da bi sodišča lahko postopala tudi v drugih kazenskih zadevah, ki niso naštete v točki 1 prve odredbe. Zaradi navedenega so nastopile okoliščine, ki so po presoji prvostopnega sodišča vplivale na tek zastaralnih rokov, vsled česar je nastopilo zadržanje roka za zastaranje kazenskega pregona za oba obdolženca na način, kot je to sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe.
ZDR-1 ne predpisuje obličnosti pogodbe o izobraževanju, zato je pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem (51. člen OZ), ki izraža voljo strank.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00050974
KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 394, 394/1.
posilstvo - kaznivo dejanje posilstva - dejansko stanje - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - drugače ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in sicer, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo, oškodovanki pa prisodilo odškodnino.
ZPP člen 328, 328/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/2, 31, 31/1, 44, 44/2, 44/3.
vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - pisna pomota
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta.
Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00039683
ZD člen 140, 163, 172.
stranka zapuščinskega postopka - upravičenci do pritožbe - odpoved dediščini - pravica do pritožbe - zavrženje nedovoljene pritožbe
Kot pravilno v obrazložitvi sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi sama pritožnica, se je pritožnica v konkretnem primeru z dedno izjavo odpovedala dedovanju po zapustniku. Učinek izjave je v tem, da se šteje, da sploh ni postala dedič (140. člen Zakona o dedovanju (ZD)).
Pritožnica ni dedič in iz pritožbe ter spisa tudi ne izhaja, da bi bila volilojemnik oziroma druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. V pritožbi namreč izraža le skrb za tretje osebe (R. S.; upnike v izvršbah in tožnike v pravdah, to je v postopkih, ki so tekli zoper zapustnika; in morebitne druge dediče). Pritožnica torej nima pravice do pritožbe in posledično njena pritožba ni dovoljena.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - paranoidna shizofrenija - ogrožanje življenja in zdravja - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov - pravica biti navzoč pri izvajanju dokazov - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Obstajajo tehtni razlogi, da sodišče druge stopnje upošteva tudi pritožbo same udeleženke, vloženo po poteku pritožbenega roka; izrečen je prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode udeleženke, pač pa tudi v pravico do varstva njene duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja, pri čemer z obravnavanjem njene pritožbe pravice drugih oseb ne bodo prizadete.
Čeprav je res, da je bila ta nepravdna zadeva prvotno, v skladu s SR in LRD sodnikov na sodišču prve stopnje za leto 2003, dodeljena v delo drugemu sodniku, pa je bila v skladu s SR in LRD sodnikov na tem sodišču za leto 2004 (pre)dodeljena v delo sodnici, ki je izdala tudi izpodbijani sklep, zato o kakršnemkoli nedopustnem vplivu sodišča prve stopnje oziroma o kakršnikoli samovolji pri (pre)dodeljevanju te nepravdne zadeve ni mogoče govoriti, očitana kršitev pravice iz 23. člena URS in z njo posledično povezana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.
Okoliščina, da isti sodnik obravnava več različnih zadev istih strank, ne predstavlja nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, ko bi že po zakonu moral biti sodnik izločen.
Načeloma ima drugi nasprotni udeleženec prav, da je za spremembo predlagatelja med nepravdnim postopkom zaradi delitve solastnine v primeru pridobitve (so)lastninske pravice v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP potrebna privolitev obeh strank postopka, in da bi zato moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je prvotna predlagateljica predlagala, da namesto nje v postopek na strani predlagatelja vstopi sedanja predlagateljica, nasprotna udeleženca pozvati, da se izjavita o tem, ali v takšno spremembo na strani predlagateljice privolita in o takšni spremembi odločiti s sklepom. Vendar zgolj zaradi opustitve tega poziva in izdaje sklepa, ki predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 190. člena ZPP, sodišče prve stopnje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, saj drugi nasprotni udeleženec ni pojasnil, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa glede na to, da je bila sedanja predlagateljica že pred predlagano spremembo tudi sama (materialno pravna) udeleženka tega nepravdnega postopka.
Glede na to, da v stanovanjski hiši predlagateljica, ki je solastnica nepremičnin, ki so predmet te delitve, do 3/5 celote, živi že skoraj vse svoje življenje in je vanjo tudi veliko vlagala, in glede na to, da te stanovanjske hiše ni mogoče deliti v naravi z vzpostavitvijo etažne lastnine, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta skupaj s pripadajočim zemljiščem dodeli v izključno last predlagateljici, saj je predlagateljica izkazala upravičen interes v smislu 2. odstavka 70. člena SPZ za dodelitev teh nepremičnin.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 215, 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija - nedovoljeno sprejemanje daril
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za dele, ki niso bili poškodovani in delo, ki ni bilo opravljeno, nakazala več kot 10.000,00 EUR svojega premoženja. Tožnik je ravnal naklepno, saj se je zavedal svojega ravnanja in je tako tudi hotel ravnati. Tožnik je pri toženi stranki opravljal cenitve škod in on je odločal, kakšen bo temelj in višina izplačila, ki ga bo zavarovalnica izplačala.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 397, 397/2, 398, 398/1, 399.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in dokaz - izvedensko mnenje - prištevnost - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - zavrženje predloga
Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.
Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.
odškodninska odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - redna vzdrževalna dela manjše vrednosti
Toženka v pritožbi sama trdi, da je njen zavarovanec pogodbo o upravljanju prevzel posle upravljanja s stavbo. Ker glede na zgoraj citirano pravno podlago spada v posle upravljanja tudi vzdrževanje skupnih prostorov in obseg ter vrsta upravnikove pristojnosti za izvajanje te obveznosti, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do toženkinega zavarovanca - upravnika pravilna.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to dolžnost upravnika, ki jo je opustil in da je položitev protizdrsnih trakov na stopnišču vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katero je bil upravnik dolžan poskrbeti pri tekočem vzdrževanju in brez sklepa etažnih lastnikov.
Z golim zanikanjem te dolžnosti upravnika toženka ne more izpodbiti pravilnosti takega stališča.
goljufija - poskus - sostorilstvo - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov - razlogi za sum - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev izjave - pregled prevoznega sredstva - ogled vozila - preiskava vozila - odvzem bioloških sledi - zaseg oblačil - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - razveljavitev sodbe
Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039126
KZ-1 člen 311, 311/3, 324, 324/1, 324/3, 324/3-1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1-3, 371/1-11, 371/2,391, 442, 442/1. ZPrCP člen 52, 52/1-3.
nevarna vožnja v cestnem prometu - sojenje v nenavzočnosti - predhodno zaslišanje obdolženca - seznanitev z dokazom - pravica do obrambe - odločilna dejstva - predrzna ali brezobzirna vožnja
Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
pripor - neogibna potrebnost - sporazum o priznanju krivde - ponovitvena nevarnost
S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.
izvršba na nepremičnino, katere lastništvo ni izkazano - predlog za izvršbo na nepremičnini - podatki v zemljiški knjigi - načelo publicitete
V kolikor sodišče pri uradnem preizkusu lastništva nepremičnine ugotovi, da se podatki iz predloga za izvršbo ne ujemajo z zemljiškoknjižnimi (zemljiška knjiga je javna knjiga in za vpise velja publicitetno načelo), izvršbe na nepremičnino ne more dovoliti.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zagovor
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane.
Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki.