ZPP člen 394, 394-10, 395, 397, 397/2, 398, 398/1, 399.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in dokaz - izvedensko mnenje - prištevnost - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - zavrženje predloga
Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.
Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.
ZVEtL-1 člen 17, 17/1, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 23/2, 24. ZEN člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 71, 71/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZNP člen 37.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - stavba - pojem stavbe - pomožni objekt - objekt zunanje ureditve - skupni del stavbe - pravni naslov - priposestvovanje - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve, postalo stavba.
Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo.
odškodninska odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - redna vzdrževalna dela manjše vrednosti
Toženka v pritožbi sama trdi, da je njen zavarovanec pogodbo o upravljanju prevzel posle upravljanja s stavbo. Ker glede na zgoraj citirano pravno podlago spada v posle upravljanja tudi vzdrževanje skupnih prostorov in obseg ter vrsta upravnikove pristojnosti za izvajanje te obveznosti, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do toženkinega zavarovanca - upravnika pravilna.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to dolžnost upravnika, ki jo je opustil in da je položitev protizdrsnih trakov na stopnišču vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katero je bil upravnik dolžan poskrbeti pri tekočem vzdrževanju in brez sklepa etažnih lastnikov.
Z golim zanikanjem te dolžnosti upravnika toženka ne more izpodbiti pravilnosti takega stališča.
plačilo sodne takse - naknadno plačilo sodne takse - plačilna sposobnost zavezanca - premoženjsko stanje tožnika - sklenjena sodna poravnava
Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - imenovanje v naziv - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - šikaniranje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu.
razveljavitev prodaje nepremičnin - neplačilo kupnine - oprostitev plačila
Ker niti iz izpodbijanega sklepa niti iz podatkov spisa ne izhaja, da je kupec vložil predlog za oprostitev plačila kupnine, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi ga sodišče moralo plačila kupnine oprostiti, saj se glede na relevantno pravno podlago za takšno oprostitev zahteva upnikov (kupčev) predlog.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pogodba o dosmrtnem preživljanju - postavitev skrbnika
V obravnavanem primeru ni sporno, da je varovanka (nasprotna udeleženka) s sinom (predlagateljem) sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kar pa glede na določbo 241. člena DZ onemogoča, da bi sodišče imenovalo predlagatelja za stalnega skrbnika.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.
ZPP člen 328, 328/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/2, 31, 31/1, 44, 44/2, 44/3.
vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - pisna pomota
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta.
Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00039462
KZ-1 člen 192, 192/2. ZKP člen 443, 443/5.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - surovo ravnanje - trpinčenje - poškodbe - posledice - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - stvarna pristojnost - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - zavrženje obtožnega akta
Očitki obdolžencu, da je mladoletnega sina med drugim ob treh priložnostih (pre)tepel s pasom, od tega enkrat čez odejo, pod katero se je sin skril, ob eni priložnosti pa je, prav tako čez odejo, pod katero se je sin skril, po njem udarjal z vodniki za vžiganje avtomobila, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo konkretizacijo izvršitvene oblike surovega ravnanja ali trpinčenja mladoletne osebe kot ene izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1.
Teza zagovornika, da dejanje po opisu ni kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ker v obtožnem predlogu niso opisane posledice obdolženčevih ravnanj za razvoj mladoletnega oškodovanca oziroma morebitne poškodbe, ki bi jih slednji utrpel, je zmotna. Posledice, ki jih navaja zagovornik, sicer lahko - poleg same vsebine storilčevih ravnanj - predstavljajo eno izmed okoliščin, na podlagi katerih se ocenjuje, ali so ravnanja storilca dosegla takšno stopnjo intenzivnosti, da je storilcu dokazana izvršitvena oblika surovega ravnanja ali trpinčenja, vendar pa niso zakonski znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 192. člena KZ-1.
V skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem lahko sodnik v fazi glavne obravnave iz razloga stvarne nepristojnosti obtožni akt zavrže.
Čeprav je res, da je bila ta nepravdna zadeva prvotno, v skladu s SR in LRD sodnikov na sodišču prve stopnje za leto 2003, dodeljena v delo drugemu sodniku, pa je bila v skladu s SR in LRD sodnikov na tem sodišču za leto 2004 (pre)dodeljena v delo sodnici, ki je izdala tudi izpodbijani sklep, zato o kakršnemkoli nedopustnem vplivu sodišča prve stopnje oziroma o kakršnikoli samovolji pri (pre)dodeljevanju te nepravdne zadeve ni mogoče govoriti, očitana kršitev pravice iz 23. člena URS in z njo posledično povezana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.
Okoliščina, da isti sodnik obravnava več različnih zadev istih strank, ne predstavlja nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, ko bi že po zakonu moral biti sodnik izločen.
Načeloma ima drugi nasprotni udeleženec prav, da je za spremembo predlagatelja med nepravdnim postopkom zaradi delitve solastnine v primeru pridobitve (so)lastninske pravice v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP potrebna privolitev obeh strank postopka, in da bi zato moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je prvotna predlagateljica predlagala, da namesto nje v postopek na strani predlagatelja vstopi sedanja predlagateljica, nasprotna udeleženca pozvati, da se izjavita o tem, ali v takšno spremembo na strani predlagateljice privolita in o takšni spremembi odločiti s sklepom. Vendar zgolj zaradi opustitve tega poziva in izdaje sklepa, ki predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 190. člena ZPP, sodišče prve stopnje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, saj drugi nasprotni udeleženec ni pojasnil, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa glede na to, da je bila sedanja predlagateljica že pred predlagano spremembo tudi sama (materialno pravna) udeleženka tega nepravdnega postopka.
Glede na to, da v stanovanjski hiši predlagateljica, ki je solastnica nepremičnin, ki so predmet te delitve, do 3/5 celote, živi že skoraj vse svoje življenje in je vanjo tudi veliko vlagala, in glede na to, da te stanovanjske hiše ni mogoče deliti v naravi z vzpostavitvijo etažne lastnine, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta skupaj s pripadajočim zemljiščem dodeli v izključno last predlagateljici, saj je predlagateljica izkazala upravičen interes v smislu 2. odstavka 70. člena SPZ za dodelitev teh nepremičnin.
Tožnik v pritožbi zoper stroškovno odločitev utemeljeno izpostavlja, da odločba Okrajnega sodišča v Celju Bpp 1755/2018 z dne 7. 12. 2018, s katero mu je bila dodeljena izredna Bpp v obliki zastopanja pred sodiščem prve stopnje od 27. 10. 2018 dalje, ne obsega nagrade za tožbo z dne 22. 11. 2017 in nagrade za prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 2. 2018, oboje skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV. Predmetno izhaja iz drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči in vsebine izdane odločbe o Bpp. Pritožnik se zato utemeljeno zavzema, da naj se njemu, in ne v korist proračuna, prizna predmetne stroške po vrednosti storitev, ki ne veljajo za Bpp. Pritožba se tudi utemeljeno zavzema, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo materialne stroške v korist BPP v polovičnem znesku. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) se v primeru dodeljene Bpp polovični znesek prisoja le za nagrado za storitve (za ″odvetnikovo delo″), kar nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse.
KZ-1 člen 20, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3. ZS člen 83a, 83a/1. ZZUSUDJZ člen 1.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine
Vprašanje zastaranja kazenskega pregona sodišče prve stopnje pravilno povezuje z razlago okoliščin, ki so nastopile s sprejetjem zakona ZZUSUDJZ. Navedeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS 36-681/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi, torej od 29. 3. 2020. Z odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), izdano dne 13. 3. 2020, je predsednik Vrhovnega sodišča R Slovenije zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19), ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, za vsa sodišča od 16. 3. 2020 odredil, da opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer kot take v točki 1 odredbe štejejo preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, po točki 9 pa tudi v drugih zadevah, za katere zakon tako določa. Vsi razpisani naroki, ki ne spadajo v zgoraj navedene nujne zadeve, pa se prekličejo. Z odredbo z dne 30. 3. 2020 je navedeno odredbo predsednik Vrhovnega sodišča še dopolnil, vendar ne tako, da bi sodišča lahko postopala tudi v drugih kazenskih zadevah, ki niso naštete v točki 1 prve odredbe. Zaradi navedenega so nastopile okoliščine, ki so po presoji prvostopnega sodišča vplivale na tek zastaralnih rokov, vsled česar je nastopilo zadržanje roka za zastaranje kazenskega pregona za oba obdolženca na način, kot je to sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe.
V pritožbi dolžnica navaja nove okoliščine, ki so nastopile po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zanje prilaga nove dokaze in na njihovi podlagi tako podaja nov predlog za odlog izvršbe za obdobje treh mesecev, zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati in presojati njihove utemeljenosti.
ZIZ člen 56a, 56a/1. ZD člen 142. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1.
neizvedba predlaganih dokazov - obrazloženost ugovora - dokazna ocena sodišča - prehod obveznosti na novega dolžnika - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Novi dolžnik se je v zvezi s trditvami o poplačilu zapustnikovih dolgov do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej v zvezi s temeljem in višino svoje terjatve do zapustnika), skliceval na in kot dokaz priložil tudi oporoko z dne 30. 11. 2007. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza v zvezi s temi trditvami sploh ni dokazno presojalo, pritožba utemeljeno opozarja, da je zaradi nepopolne dokazne ocene neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal, da bi poplačal dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja ter da mu je zapustnik bil to dolžan vrniti.
ZNP-1 člen 21, 42, 57, 57/3.. ZPP člen 343, 343/3, 365, 365-1. ZNP člen 45, 45/3.
nepravdni postopek - odvzem poslovne sposobnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - obnova postopka - udeleženci nepravdnega postopka - po uradni dolžnosti začet postopek - pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Okoliščina, da niti odločbe o delnem odvzemu poslovne sposobnosti niti odločbe, s katero je bila dovoljena obnova postopka, ni izdalo Okrajno sodišče v yy, temveč Okrajno sodišče v xx, ne spremeni dejstva, da v konkretnem primeru ne gre za predlagalni postopek, temveč za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Okrajno sodišče v yy torej kljub temu, da je postopek pričel teči na podlagi njegovih aktivnosti, ni udeleženec postopka v smislu določb ZNP-1, zato nima pravice do pritožbe
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža.
Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.
Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu s 113.a členom ZP-1 je zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena zato tudi ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji, in tujimi vozniškimi dovoljenji. Tako kot se v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta in ne sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1, bo analogno mogoča le začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije oziroma bo začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja mogoče izvršiti le kot začasno prepoved uporabe le tega.