Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno.
Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.
Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.
ZPP člen 154, 155, 156, 156/1, 158, 181, 181/2, 313. ZFPPIPP člen 2, 308, 308/2, 371, 371/4, 371/4-2. OZ člen 299, 378.
zavrženje ugotovitvene tožbe - umik prijavljene terjatve - prerekana ločitvena pravica - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - odpadel pravni interes - stroški postopka - subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku
Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic.
Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne.
Od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku.
Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene pravice in bi preprečila vložitev tožbe. Tožeča stranka pa bi morala takoj, ko je ugotovila, da dolžnik ni več zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine, umakniti tožbo in bi se lahko sklicevala na smiselno zadnji del stavka 158. člena ZPP, ki ureja vprašanje povrnitve stroškov postopka, če tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem bi preprečila nadaljnje pravdne stroške, ker je bil odgovor na tožbo vložen šele 4. 1. 2020.
Večji del odgovornosti za nastale stroške je, glede na pojasnjeno, na toženi stranki.
ZIZ člen 56a, 56a/1. ZD člen 142. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1.
neizvedba predlaganih dokazov - obrazloženost ugovora - dokazna ocena sodišča - prehod obveznosti na novega dolžnika - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Novi dolžnik se je v zvezi s trditvami o poplačilu zapustnikovih dolgov do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej v zvezi s temeljem in višino svoje terjatve do zapustnika), skliceval na in kot dokaz priložil tudi oporoko z dne 30. 11. 2007. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza v zvezi s temi trditvami sploh ni dokazno presojalo, pritožba utemeljeno opozarja, da je zaradi nepopolne dokazne ocene neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal, da bi poplačal dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja ter da mu je zapustnik bil to dolžan vrniti.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 33.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - motenjski spor - sodno varstvo posesti - odločba Ustavnega sodišča
Regulacijska začasna odredba se lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Regulacijska začasna odredba je izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati zelo restriktivno.
V primeru predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe v motenjski pravdi se pogoji za izdajo presojajo izjemno restriktivno, poleg tega pa kadar je škodo mogoče povrniti kot denarno odškodnino, praviloma to ne pomeni težko nadomestljive škode.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - zavrnitev tožbenega zahtevka - obračun stroškov - sklepčnost tožbe po višini - nesklepčnost tožbe - dokazovanje z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - trditveno in dokazno breme stranke - ustavna pravica do enakega varstva pravic
Sodbo, izdano v postopku za spore majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). To pomeni, da je na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče vezano, relativnih postopkovnih kršitev pa ne sme upoštevati. Zato s tistimi navedbami, ki pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica ne more uspeti. Isto velja za tiste pritožbene navedbe, ki predstavljajo dopolnjevanje trditvene podlage.
Tožba je po višini sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage izhajajo vsi elementi, ki so potrebni za preizkus iztoževanega zneska po višini.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 397, 397/2, 398, 398/1, 399.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in dokaz - izvedensko mnenje - prištevnost - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - zavrženje predloga
Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.
Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
nadurno delo - delovni čas - vodilni delavec - poslovodni delavec
Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo.
Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017).
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
pripor - neogibna potrebnost - sporazum o priznanju krivde - ponovitvena nevarnost
S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00039683
ZD člen 140, 163, 172.
stranka zapuščinskega postopka - upravičenci do pritožbe - odpoved dediščini - pravica do pritožbe - zavrženje nedovoljene pritožbe
Kot pravilno v obrazložitvi sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi sama pritožnica, se je pritožnica v konkretnem primeru z dedno izjavo odpovedala dedovanju po zapustniku. Učinek izjave je v tem, da se šteje, da sploh ni postala dedič (140. člen Zakona o dedovanju (ZD)).
Pritožnica ni dedič in iz pritožbe ter spisa tudi ne izhaja, da bi bila volilojemnik oziroma druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. V pritožbi namreč izraža le skrb za tretje osebe (R. S.; upnike v izvršbah in tožnike v pravdah, to je v postopkih, ki so tekli zoper zapustnika; in morebitne druge dediče). Pritožnica torej nima pravice do pritožbe in posledično njena pritožba ni dovoljena.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00039053
ZKP člen 16, 16/2, 167, 167/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - dokazi za utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje - količina droge - odvisnost od drog - lastna uporaba
Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, še preden bi ga bilo moč preveriti, verjelo osumljenčevemu zagovoru, je neutemeljena. Tožilstvo je na podlagi drugega odstavka 16. člena ZKP procesni subjekt, katerega zavezuje dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo kazenkopravnega očitka, kar pomeni, da je dolžan že ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti podatke in dokaze, ki predpisani dokazni standard za uvedbo preiskave izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino osumljenčevega zagovora pravilno umestilo v kontekst razpoložljivega dokaznega gradiva in utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum za storitev A. A. očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje osumljenčevega zagovora ni presojalo, pač pa le ugotavljalo, ali ima obstoječe dokazno gradivo tak pomen in težo, ki vsebino osumljenčevih navedb negirata ali ne.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
dopustitev stranske intervencije - posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - regres zavarovalnice
Predlagateljica ni konkretizirano obrazložila zakaj in kako naj bi slab izid postopka na strani tožene stranke lahko vplival na njen pravni položaj.
Plačilo višje zavarovalne premije samo po sebi pomeni poseg v ekonomski interes in ne v pravni interes predlagateljice. Navedbe o posegu v dobro ime in ugled pa so premalo konkretizirane, da bi bil s tem izkazan pravni interes.
razveljavitev prodaje nepremičnin - neplačilo kupnine - oprostitev plačila
Ker niti iz izpodbijanega sklepa niti iz podatkov spisa ne izhaja, da je kupec vložil predlog za oprostitev plačila kupnine, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi ga sodišče moralo plačila kupnine oprostiti, saj se glede na relevantno pravno podlago za takšno oprostitev zahteva upnikov (kupčev) predlog.
ZNP-1 člen 21, 42, 57, 57/3.. ZPP člen 343, 343/3, 365, 365-1. ZNP člen 45, 45/3.
nepravdni postopek - odvzem poslovne sposobnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - obnova postopka - udeleženci nepravdnega postopka - po uradni dolžnosti začet postopek - pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Okoliščina, da niti odločbe o delnem odvzemu poslovne sposobnosti niti odločbe, s katero je bila dovoljena obnova postopka, ni izdalo Okrajno sodišče v yy, temveč Okrajno sodišče v xx, ne spremeni dejstva, da v konkretnem primeru ne gre za predlagalni postopek, temveč za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Okrajno sodišče v yy torej kljub temu, da je postopek pričel teči na podlagi njegovih aktivnosti, ni udeleženec postopka v smislu določb ZNP-1, zato nima pravice do pritožbe