uporabnina - zastaranje - škoda zaradi kršitve pogodbene obveznosti - zastaranje najemnine - prosti preudarek
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je začel zastaralni rok teči tedaj, ko je tožnik ugotovil, da naj bi toženka povzročila določene poškodbe, kar izhaja iz dopisa "pregled stanja" z dne 26. 1. 2015. Najemnik se je namreč z najemno pogodbo zavezal, da bo po prenehanju pogodbe najemodajalcu izročil prostore v stanju, v kakršnem jih je najel.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039126
KZ-1 člen 311, 311/3, 324, 324/1, 324/3, 324/3-1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1-3, 371/1-11, 371/2,391, 442, 442/1. ZPrCP člen 52, 52/1-3.
nevarna vožnja v cestnem prometu - sojenje v nenavzočnosti - predhodno zaslišanje obdolženca - seznanitev z dokazom - pravica do obrambe - odločilna dejstva - predrzna ali brezobzirna vožnja
Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
odškodninska odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - redna vzdrževalna dela manjše vrednosti
Toženka v pritožbi sama trdi, da je njen zavarovanec pogodbo o upravljanju prevzel posle upravljanja s stavbo. Ker glede na zgoraj citirano pravno podlago spada v posle upravljanja tudi vzdrževanje skupnih prostorov in obseg ter vrsta upravnikove pristojnosti za izvajanje te obveznosti, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v razmerju do toženkinega zavarovanca - upravnika pravilna.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je to dolžnost upravnika, ki jo je opustil in da je položitev protizdrsnih trakov na stopnišču vzdrževalno delo manjše vrednosti, za katero je bil upravnik dolžan poskrbeti pri tekočem vzdrževanju in brez sklepa etažnih lastnikov.
Z golim zanikanjem te dolžnosti upravnika toženka ne more izpodbiti pravilnosti takega stališča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00039159
KZ-1 člen 134a, 134a/1. ZKP člen 358, 358-1.
zalezovanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - oprostilna kazenska sodba - razlogi za oprostilno sodbo - dejanje ni kaznivo dejanje - dopolnitev opisa kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
V konkretnem delu opisanega kaznivega dejanja je navedeno, da je obdolženec od 10. 10. 2015 dalje dnevno pred hišo bivše izvenzakonske partnerke B. B. pritiskal na plin avtomobila, glasno poslušal glasbo, pripeljal do ograje in preverjal, če je njen avto tam, kar gotovo nakazuje na moteče, izzivalno ravnanje, ne predstavlja pa izvršitvene oblike kaznivega dejanja zalezovanja.
Nadaljnje navedbe v opisu dejanja, ki se nanašajo na čas od 5. do 9. novembra 2015, predstavljajo zapis golih dejstev obdolženčeve vožnje, ne pa izpolnitev izvršitvene oblike kaznivega dejanja s ponavljajočim opazovanjem in zasledovanjem. V opisu kaznivega dejanja namreč ni navedeno, kar je v zvezi s tem zatrjevala oškodovanka in sicer, da jo je obdolženec na določenih mestih čakal in nato zapeljal za njo, enaka ugotovitev pa velja tudi za zapis v opisu dejanja, da je obdolženi v letu 2018 večkrat prišel v gostinski lokal v ..., kjer se je takrat nahajala tudi oškodovanka. Tudi iz takšnega opisa ni moč razbrati drugega in kaj več kot golo dejstvo, da se je obdolženec tam znašel, ne pa da se je tam znašel potem, ko je oškodovanko zalezoval.
Šele okoliščine predhodnega preverjanja in čakanja oškodovanke, v povezavi z dejanji, navedenimi v opisu kaznivega dejanja, bi omogočile preizkus dokazanosti le-teh. Sprejeta dokazna ocena prvostopenjskega sodišča zato ni mogla biti predmet presoje višjega sodišča, saj je to ugotovilo, da dejanje že po opisu ni kaznivo dejanje.
Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža.
Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
ZVEtL-1 člen 17, 17/1, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 23/2, 24. ZEN člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 71, 71/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZNP člen 37.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - stavba - pojem stavbe - pomožni objekt - objekt zunanje ureditve - skupni del stavbe - pravni naslov - priposestvovanje - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve, postalo stavba.
Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo.
dopustitev stranske intervencije - posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - regres zavarovalnice
Predlagateljica ni konkretizirano obrazložila zakaj in kako naj bi slab izid postopka na strani tožene stranke lahko vplival na njen pravni položaj.
Plačilo višje zavarovalne premije samo po sebi pomeni poseg v ekonomski interes in ne v pravni interes predlagateljice. Navedbe o posegu v dobro ime in ugled pa so premalo konkretizirane, da bi bil s tem izkazan pravni interes.
goljufija - poskus - sostorilstvo - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov - razlogi za sum - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev izjave - pregled prevoznega sredstva - ogled vozila - preiskava vozila - odvzem bioloških sledi - zaseg oblačil - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - razveljavitev sodbe
Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.
nadurno delo - delovni čas - vodilni delavec - poslovodni delavec
Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo.
Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017).
V pritožbi dolžnica navaja nove okoliščine, ki so nastopile po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zanje prilaga nove dokaze in na njihovi podlagi tako podaja nov predlog za odlog izvršbe za obdobje treh mesecev, zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati in presojati njihove utemeljenosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00050974
KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 394, 394/1.
posilstvo - kaznivo dejanje posilstva - dejansko stanje - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - drugače ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in sicer, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo, oškodovanki pa prisodilo odškodnino.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041354
KZ-1 člen 7, 57, 58, 186, 186/1.. ZKP člen 18, 18/2.. ZODPol člen 19, 19/1, 19/2.. ZPPPD člen 2, 3.. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2014) člen 1, 2.
Strokovno mnenje, ki ga v predkazenskem postopku opravi NFL nima lastnosti izvedenskega mnenja, vendarle pa ima težo dokaza, na katerega je mogoče opreti sodno odločbo v primeru, če se ne pojavi dvom v analizirano snov oziroma da snov ne ustreza lastnosti prepovedane droge, kar pa v predmetnem kazenskem postopku obramba nikoli ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi.
Pri hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje gre za trajajoče kaznivo dejanje, vendar gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje, zato začetek in časovna dolžina protipravnega stanja za ugotovitev časa izvršitve kaznivega dejanja nista pomembna, ampak trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakonik je treba uporabiti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 215, 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija - nedovoljeno sprejemanje daril
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za dele, ki niso bili poškodovani in delo, ki ni bilo opravljeno, nakazala več kot 10.000,00 EUR svojega premoženja. Tožnik je ravnal naklepno, saj se je zavedal svojega ravnanja in je tako tudi hotel ravnati. Tožnik je pri toženi stranki opravljal cenitve škod in on je odločal, kakšen bo temelj in višina izplačila, ki ga bo zavarovalnica izplačala.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
skrbništvo - sodna pristojnost - imenovanje novega skrbnika
Torej je v postopku imenovanja skrbnika osebi, postavljeni pod skrbništvom in taka oseba je nasprotni udeleženec, stvarna pristojnost z DZ prenesena na sodišče, ta postopek pa je bil začet v času veljavnosti DZ, zato je za imenovanje skrbnika nasprotnemu udeležencu pristojno sodišče.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.