začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - kumulativna izpolnitev pogojev - neznatna škoda - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - kontradiktornost postopka - ugovor zoper sklep o zavarovanju - naknadna kontradiktornost - pravica do izjave - trditvena in dokazna podlaga - navadno sosporništvo na pasivni strani
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).
Toženca sta navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.
Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave.
Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi.
V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji.
Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.
Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00050974
KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 394, 394/1.
posilstvo - kaznivo dejanje posilstva - dejansko stanje - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - drugače ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in sicer, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo, oškodovanki pa prisodilo odškodnino.
Dokaz z izvedencem je tako kot vsako dokazno sredstvo po 8. členu ZPP podvržen dokazni oceni sodišča zato sodišče na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezano, saj je le-to predmet dokazne ocene. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca, kolikor se to nanaša na strokovna vprašanja in ugotovitve upoštevalo, ni pa upoštevalo mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na odločitev ali je tožena stranka kršila ukrepe iz področja varnosti in zdravja pri delu in ali je delovna nezgoda posledica kršitve teh ukrepov. Odločitev o teh vprašanjih je v presoji sodišča.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 215, 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija - nedovoljeno sprejemanje daril
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za dele, ki niso bili poškodovani in delo, ki ni bilo opravljeno, nakazala več kot 10.000,00 EUR svojega premoženja. Tožnik je ravnal naklepno, saj se je zavedal svojega ravnanja in je tako tudi hotel ravnati. Tožnik je pri toženi stranki opravljal cenitve škod in on je odločal, kakšen bo temelj in višina izplačila, ki ga bo zavarovalnica izplačala.
OZ člen 198, 346, 352. ZASP člen 81, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/5.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - višina avtorske odmene - javno priobčevanje glasbenih del - tarifa SAZAS - zastaranje
Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
pripor - neogibna potrebnost - sporazum o priznanju krivde - ponovitvena nevarnost
S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 33.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop - težko nadomestljiva škoda - pravni standard - motenjski spor - sodno varstvo posesti - odločba Ustavnega sodišča
Regulacijska začasna odredba se lahko izda samo, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Regulacijska začasna odredba je izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjema od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem postopku. Že po naravi stvari in ob umestitvi instituta začasnih odredb v celotni pravni sistem je torej treba »izjemo od izjeme« razlagati zelo restriktivno.
V primeru predloga za izdajo regulacijske začasne odredbe v motenjski pravdi se pogoji za izdajo presojajo izjemno restriktivno, poleg tega pa kadar je škodo mogoče povrniti kot denarno odškodnino, praviloma to ne pomeni težko nadomestljive škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038229
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 306, 306/1, 306/2. SPZ člen 206, 207, 208, 209. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 64, 64/2. URS člen 26.
neposlovna odškodninska odgovornost - obstoj poslovnega razmerja - javnopravna odškodninska odgovornost države - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditveno in dokazno breme - pravno odločilna dejstva - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - fiduciarna cesija - izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov - zavarovana terjatev - sredstvo zavarovanja - imetništvo terjatve - obvestilo dolžniku o fiduciarni cesiji - sodni depozit - položitev dolgovane stvari pri sodišču - učinek položitve - posledice položitve denarnega zneska na sodni depozit - pogoji za izplačilo sredstev - neustrezen pogoj - protipravnost ravnanja - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke - razlogi o odločilnih dejstvih
Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.
ZZK-1 člen 5,7,39, 40, 40-1, 81, 81/1, 81/3, 112, 112/3.
zemljiškoknjižni postopek - ovira za vpis - zaznamba spora - zaznamba razlastitvenega postopka - vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo
Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
ZDR-1 ne predpisuje obličnosti pogodbe o izobraževanju, zato je pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem (51. člen OZ), ki izraža voljo strank.
skrbništvo - sodna pristojnost - imenovanje novega skrbnika
Torej je v postopku imenovanja skrbnika osebi, postavljeni pod skrbništvom in taka oseba je nasprotni udeleženec, stvarna pristojnost z DZ prenesena na sodišče, ta postopek pa je bil začet v času veljavnosti DZ, zato je za imenovanje skrbnika nasprotnemu udeležencu pristojno sodišče.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - dokazno breme na strani obsojenca - poziv na dopolnitev
Iz razloga, ker je dokazno breme na obsojencu, in ker slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi postavili pod vprašaj sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kot je to obrazloženo v točki 9 napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pravilno zavrglo.
ZVEtL-1 člen 17, 17/1, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 23/2, 24. ZEN člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 71, 71/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZNP člen 37.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - stavba - pojem stavbe - pomožni objekt - objekt zunanje ureditve - skupni del stavbe - pravni naslov - priposestvovanje - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve, postalo stavba.
Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo.
Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno.
Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.
Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.
goljufija - poskus - sostorilstvo - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov - razlogi za sum - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev izjave - pregled prevoznega sredstva - ogled vozila - preiskava vozila - odvzem bioloških sledi - zaseg oblačil - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - razveljavitev sodbe
Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.