Zavrženje tožbe pomeni, da sodišče stranki odreče sodno varstvo, kar že samo po sebi predpostavlja posebno previdnost sodišča pri predhodnem preizkusu tožbe. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da gre v tem postopku za nadaljevanje izvršilnega postopka, kjer se je nasprotna stranka o zahtevku že izjavila, zato se položaj razlikuje od položaja pri predhodnem preizkusu "običajne" tožbe. Katera dejstva mora tožeča stranka v postopku navesti, je namreč vedno odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke. Zato je treba pri odločanju o izpolnjenosti procesnih predpostavk v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, upoštevati celotno procesno gradivo, s katerim sodišče v tistem trenutku razpolaga. Za dolžnika (zdaj toženo stranko) v ugovoru ni bila sporna "razmejitev vtoževanega historičnega dogodka od drugih historičnih dogodkov, iz katerih lahko prav tako izvira obveznost plačila nominalno enakega denarnega zneska". Zato ne gre za vprašanje nepopolnosti tožbe, saj je (strankam) jasno, kateri historični dogodek je podlaga zahtevku.
Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža.
Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 328, 328/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/2, 31, 31/1, 44, 44/2, 44/3.
vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - pisna pomota
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta.
Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
ZPP člen 154, 155, 156, 156/1, 158, 181, 181/2, 313. ZFPPIPP člen 2, 308, 308/2, 371, 371/4, 371/4-2. OZ člen 299, 378.
zavrženje ugotovitvene tožbe - umik prijavljene terjatve - prerekana ločitvena pravica - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - odpadel pravni interes - stroški postopka - subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku
Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic.
Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne.
Od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku.
Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene pravice in bi preprečila vložitev tožbe. Tožeča stranka pa bi morala takoj, ko je ugotovila, da dolžnik ni več zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine, umakniti tožbo in bi se lahko sklicevala na smiselno zadnji del stavka 158. člena ZPP, ki ureja vprašanje povrnitve stroškov postopka, če tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem bi preprečila nadaljnje pravdne stroške, ker je bil odgovor na tožbo vložen šele 4. 1. 2020.
Večji del odgovornosti za nastale stroške je, glede na pojasnjeno, na toženi stranki.
ZIZ člen 56a, 56a/1. ZD člen 142. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1.
neizvedba predlaganih dokazov - obrazloženost ugovora - dokazna ocena sodišča - prehod obveznosti na novega dolžnika - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Novi dolžnik se je v zvezi s trditvami o poplačilu zapustnikovih dolgov do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej v zvezi s temeljem in višino svoje terjatve do zapustnika), skliceval na in kot dokaz priložil tudi oporoko z dne 30. 11. 2007. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza v zvezi s temi trditvami sploh ni dokazno presojalo, pritožba utemeljeno opozarja, da je zaradi nepopolne dokazne ocene neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal, da bi poplačal dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja ter da mu je zapustnik bil to dolžan vrniti.
nadurno delo - delovni čas - vodilni delavec - poslovodni delavec
Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvideva posebno ureditev, ki se nanaša na plačilo za delo.
Četudi je tožena stranka 2. člen pogodbe o zaposlitvi naslovila Delovni čas, je v pogodbeni določbi vendarle uredila tudi plačilo za delo - da je dodatek za nadurno delo zajet v osnovni plači, kar pa že samo po sebi ni dopustno, saj gre za dve različni postavki, ki sta predpisani kot del plače (Pdp 691/2017).
dopustitev stranske intervencije - posebna pritožba zoper sklep o dovolitvi stranske intervencije - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - regres zavarovalnice
Predlagateljica ni konkretizirano obrazložila zakaj in kako naj bi slab izid postopka na strani tožene stranke lahko vplival na njen pravni položaj.
Plačilo višje zavarovalne premije samo po sebi pomeni poseg v ekonomski interes in ne v pravni interes predlagateljice. Navedbe o posegu v dobro ime in ugled pa so premalo konkretizirane, da bi bil s tem izkazan pravni interes.
razveljavitev prodaje nepremičnin - neplačilo kupnine - oprostitev plačila
Ker niti iz izpodbijanega sklepa niti iz podatkov spisa ne izhaja, da je kupec vložil predlog za oprostitev plačila kupnine, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi ga sodišče moralo plačila kupnine oprostiti, saj se glede na relevantno pravno podlago za takšno oprostitev zahteva upnikov (kupčev) predlog.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zagovor
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane.
Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki.
plačilo sodne takse - naknadno plačilo sodne takse - plačilna sposobnost zavezanca - premoženjsko stanje tožnika - sklenjena sodna poravnava
Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca.
V pritožbi dolžnica navaja nove okoliščine, ki so nastopile po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zanje prilaga nove dokaze in na njihovi podlagi tako podaja nov predlog za odlog izvršbe za obdobje treh mesecev, zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati in presojati njihove utemeljenosti.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - imenovanje v naziv - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - šikaniranje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za imenovanje tožnika v uradniški naziv V. stopnje (višji vojaški uslužbenec XII.) ter oba podredna tožbena zahtevka na podlagi stališča, da je bila tožniku v preteklosti priznana razlika v plači, ker je dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, ki se opravljajo v nazivu VVU XII. razreda, kar pa ne predstavlja upravičenja do imenovanja v višji naziv. Pravilno je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi preteklih sodb o plačilu po dejanskem delu ni bila dolžna tožnika imenovati v naziv VVU XII. razreda oziroma ga razporediti na dolžnost v tem nazivu.
ZZK-1 člen 5,7,39, 40, 40-1, 81, 81/1, 81/3, 112, 112/3.
zemljiškoknjižni postopek - ovira za vpis - zaznamba spora - zaznamba razlastitvenega postopka - vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo
Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pogodba o dosmrtnem preživljanju - postavitev skrbnika
V obravnavanem primeru ni sporno, da je varovanka (nasprotna udeleženka) s sinom (predlagateljem) sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kar pa glede na določbo 241. člena DZ onemogoča, da bi sodišče imenovalo predlagatelja za stalnega skrbnika.
Dokaz z izvedencem je tako kot vsako dokazno sredstvo po 8. členu ZPP podvržen dokazni oceni sodišča zato sodišče na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezano, saj je le-to predmet dokazne ocene. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca, kolikor se to nanaša na strokovna vprašanja in ugotovitve upoštevalo, ni pa upoštevalo mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na odločitev ali je tožena stranka kršila ukrepe iz področja varnosti in zdravja pri delu in ali je delovna nezgoda posledica kršitve teh ukrepov. Odločitev o teh vprašanjih je v presoji sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00050974
KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 394, 394/1.
posilstvo - kaznivo dejanje posilstva - dejansko stanje - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - drugače ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in sicer, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo, oškodovanki pa prisodilo odškodnino.