začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - kumulativna izpolnitev pogojev - neznatna škoda - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - kontradiktornost postopka - ugovor zoper sklep o zavarovanju - naknadna kontradiktornost - pravica do izjave - trditvena in dokazna podlaga - navadno sosporništvo na pasivni strani
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem ugovornem postopku razveljavilo svoj sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo, ker je ugotovilo, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala enega od dveh pogojev za zavarovanje, ki morata biti izpolnjena kumulativno – nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), niti izjeme iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (nikakršna ali neznatna škoda). Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je izkazana verjetnost terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ).
Toženca sta navadna sospornika v smislu 195. člena ZPP, zato je treba obstoj nevarnosti presojati za vsakega od njiju posebej. Zato trditve in dokazi, ki se tičejo nevarnosti na strani enega od tožencev, še ne izkazujejo obstoja nevarnosti tudi na strani druge tožene stranke. Iz istih razlogov tudi ugovorne navedbe, ki so v korist enemu od njiju, ne učinkujejo avtomatično tudi v korist drugega toženca.
Po naravi stvari je jasno, da se z morebitno obnovo vrednost nepremičnine zelo verjetno poveča, to pa pomeni, da bo nepremično premoženje tožencev še več vredno, zato bi to dejstvo lahko kvečjemu olajšalo tožničino izterjavo sporne terjatve in ne obratno. Tožnica niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje, da bi toženca izvajala kakršnakoli konkretna ravnanja v smislu odtujevanja nepremičnin, kar bi lahko pomenilo aktivno ravnanje v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave.
Zaradi narave postopka zavarovanja z začasnimi odredbami je v tem postopku vzpostavljena t. i. naknadna kontradiktornost. Praviloma sodišče o utemeljenosti predloga za zavarovanje odloča zgolj na podlagi trditev (in eventuelno predloženih listinskih dokazov) le ene stranke (upnika oz. tožnika). Šele v ugovornem postopku je zagotovljena kontradiktornost, saj dolžnik šele z ugovorom dobi možnost, izjaviti se o upnikovih navedbah v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tudi v konkretnem primeru je bila začasna odredba izdana zgolj na podlagi navedb tožnice, toženi stranki pa sta imeli možnost nanje odgovoriti (in s tem uresničiti svojo ustavno varovano pravico do izjave v postopku) šele z ugovorom. V ugovornem postopku je bila varovana tudi tožničina pravica do izjave (z odgovorom na ugovor), šele nato je sodišče prve stopnje odločilo o usodi sklepa o začasni odredbi.
V teoriji in sodni praksi se je ustalilo stališče, da je (praviloma) dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.6 Torej mora nasprotnik stranke, ki se brani z zatrjevanjem negativnega dejstva, na trditveni in dokazni ravni izkazati t. i. pozitivno dejstvo, torej, da negativno dejstvo ne obstoji.
Dokazi so namenjeni zgolj potrjevanju že oblikovanih trditev, zato z izvedbo dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) ni mogoče nadomestiti in dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage; sodišče prve stopnje morebitne širitve trditvene podlage, podane na zaslišanju, niti ne bi smelo upoštevati, saj bi šlo za t. i. preiskovalni dokaz, ki je v civilnih postopkih načeloma prepovedan.
Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe, ki se izda, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in ne sankcija za morebitna nemoralna ravnanja dolžnika.
ZPP člen 154, 155, 156, 156/1, 158, 181, 181/2, 313. ZFPPIPP člen 2, 308, 308/2, 371, 371/4, 371/4-2. OZ člen 299, 378.
zavrženje ugotovitvene tožbe - umik prijavljene terjatve - prerekana ločitvena pravica - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - tožba na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - odpadel pravni interes - stroški postopka - subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku
Upnik bi lahko po stališču avtorja izjavo o umiku prijavljene terjatve podal do izdaje sklepa o razdelitvi stečajne mase. V konkretnem primeru je bila priznana terjatev, ločitvena pravica pa je bila prerekana. To pomeni, da ločitvena pravica ni bila pravnomočno ugotovljena s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic.
Do pravnomočnega sklepa o razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase ima upnik možnost prijavljeno ločitveno pravico umakniti. Zato ni pravno odločilnega pomena ali je postal sklep o preizkusu prijavljenih ločitvenih pravic pravnomočen ali ne.
Od trenutka, ko je upnik (tožena stranka v tem postopku) umaknila prijavo ločitvene pravice, ki ne bo mogla biti upoštevana v sklepu o razdelitvi posebne razdelitvene mase, tožeča stranka nima več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbenem zahtevku.
Tožeča stranka je imela zaradi pravnomočnega napotitvenega sklepa pravni interes za vložitev tožbe 13. 8. 2019. Končni seznam preizkušenih terjatev je bil sestavljen 11. 7. 2019, sklep o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic je postal pravnomočen 30. 7. 2019. Tožena stranka bi morala takoj po 18. 4. 2019 umakniti prijavo ločitvene pravice in bi preprečila vložitev tožbe. Tožeča stranka pa bi morala takoj, ko je ugotovila, da dolžnik ni več zemljiško knjižni lastnik sporne nepremičnine, umakniti tožbo in bi se lahko sklicevala na smiselno zadnji del stavka 158. člena ZPP, ki ureja vprašanje povrnitve stroškov postopka, če tožeča stranka umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem bi preprečila nadaljnje pravdne stroške, ker je bil odgovor na tožbo vložen šele 4. 1. 2020.
Večji del odgovornosti za nastale stroške je, glede na pojasnjeno, na toženi stranki.
ZIZ člen 56a, 56a/1. ZD člen 142. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/1.
neizvedba predlaganih dokazov - obrazloženost ugovora - dokazna ocena sodišča - prehod obveznosti na novega dolžnika - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Novi dolžnik se je v zvezi s trditvami o poplačilu zapustnikovih dolgov do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej v zvezi s temeljem in višino svoje terjatve do zapustnika), skliceval na in kot dokaz priložil tudi oporoko z dne 30. 11. 2007. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza v zvezi s temi trditvami sploh ni dokazno presojalo, pritožba utemeljeno opozarja, da je zaradi nepopolne dokazne ocene neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal, da bi poplačal dolgove zapustnika do višine vrednosti podedovanega premoženja ter da mu je zapustnik bil to dolžan vrniti.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
ZVEtL-1 člen 17, 17/1, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 23/2, 24. ZEN člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 71, 71/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14. ZNP člen 37.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - pripadajoče zemljišče k stavbi - stavba - pojem stavbe - pomožni objekt - objekt zunanje ureditve - skupni del stavbe - pravni naslov - priposestvovanje - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. Ali je sporni objekt stavba (kar je prvo dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da bi lahko pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1), iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, s katerim ravnanjem (in čigavim) je nekaj, kar je bilo objekt zunanje ureditve, postalo stavba.
Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da ne gre za stavbo, ampak za objekt zunanje ureditve, torej skupni del druge stavbe, na njem ne bo moglo samostojno vzpostavljati etažne lastnine in celo ugotavljati pripadajočega zemljišča, pač pa bo moralo poskrbeti za obravnavo dela stavbe skupaj s stavbo.
ZPP člen 328, 328/1. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/2, 31, 31/1, 44, 44/2, 44/3.
vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - korekturna dolžnost sodišča - pisna pomota
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru sodišče ni imelo korekturne dolžnosti glede vrednosti spornega predmeta.
Ker je v tem primeru sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse le upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožeča stranka v tožbi, in ni samo s sklepom določilo vrednosti spornega predmeta, tožeča stranka z obširnimi pritožbeni navedbami o tem, kaj bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi vrednosti spornega predmeta, ne more uspeti. Te okoliščine bi bile pravno odločilne le, če bi sodišče prve stopnje v okviru svoje korekturne dolžnosti ali na podlagi ugovora tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, odločalo o tem s sklepom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00039053
ZKP člen 16, 16/2, 167, 167/1. KZ-1 člen 186, 186/1.
zavrnitev zahteve za preiskavo - utemeljen sum - dokazi za utemeljen sum - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - namen prodaje - količina droge - odvisnost od drog - lastna uporaba
Kritika pritožnika, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, še preden bi ga bilo moč preveriti, verjelo osumljenčevemu zagovoru, je neutemeljena. Tožilstvo je na podlagi drugega odstavka 16. člena ZKP procesni subjekt, katerega zavezuje dokazno breme v zvezi z utemeljenostjo kazenkopravnega očitka, kar pomeni, da je dolžan že ob vložitvi zahteve za preiskavo predložiti podatke in dokaze, ki predpisani dokazni standard za uvedbo preiskave izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je vsebino osumljenčevega zagovora pravilno umestilo v kontekst razpoložljivega dokaznega gradiva in utemeljeno zaključilo, da ni podan utemeljen sum za storitev A. A. očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje osumljenčevega zagovora ni presojalo, pač pa le ugotavljalo, ali ima obstoječe dokazno gradivo tak pomen in težo, ki vsebino osumljenčevih navedb negirata ali ne.
OZ člen 198, 346, 352. ZASP člen 81, 168, 168/2. ZKUASP člen 44, 44/5.
avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - retransmisija glasbenih del v radijskih programih - višina avtorske odmene - javno priobčevanje glasbenih del - tarifa SAZAS - zastaranje
Pritožbeni argument, da ekonomske vrednosti pravice ni mogoče ugotavljati ločeno za kabelsko retransmisijo v TV in radijskih programih, negira že okoliščina, da je bila v času veljavnosti Memoranduma z dodatki cena za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v radijskih programih urejena v posebni licenčni pogodbi - Sporazumu.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - pogodba o dosmrtnem preživljanju - postavitev skrbnika
V obravnavanem primeru ni sporno, da je varovanka (nasprotna udeleženka) s sinom (predlagateljem) sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, kar pa glede na določbo 241. člena DZ onemogoča, da bi sodišče imenovalo predlagatelja za stalnega skrbnika.
pripor - neogibna potrebnost - sporazum o priznanju krivde - ponovitvena nevarnost
S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zagovor
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom (npr. kazenskim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznanjati z dokazi, ki jih je pridobil v zvezi z očitanimi kršitvami. Bistveno je, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so mu očitane.
Pritožbena trditev tožnice, da je bila v času prejema pisne seznanitve v bolniškem staležu, še ne pomeni, da se tožnica ni mogla udeležiti zagovora. Delavec mora svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze, to je ustrezno medicinsko dokumentacijo. ZDR-1 ne določa formalne oblike delavčevega zagovora, to je ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči, vsebina, oblika, način in obseg te pravice pa je odvisna od volje delavca. Če delavec to želi, lahko namesto ustnega zagovora poda pisni zagovor, s katerim se je delodajalec dolžan seznaniti. Zagovor, za katerega je imela na voljo tri delovne dni, je tožnica podala pisno. Zato tožena stranka ni bila dolžna omogočiti še zagovora v ustni obliki.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
ZZK-1 člen 5,7,39, 40, 40-1, 81, 81/1, 81/3, 112, 112/3.
zemljiškoknjižni postopek - ovira za vpis - zaznamba spora - zaznamba razlastitvenega postopka - vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo - oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo
Vknjižba lastninske pravice (39. člen ZZK-1) in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora (81. člen ZZK-1) sta dva različna vpisa, saj imata različne posledice.
ZNP-1 člen 21, 42, 57, 57/3.. ZPP člen 343, 343/3, 365, 365-1. ZNP člen 45, 45/3.
nepravdni postopek - odvzem poslovne sposobnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - obnova postopka - udeleženci nepravdnega postopka - po uradni dolžnosti začet postopek - pravica do pritožbe - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Okoliščina, da niti odločbe o delnem odvzemu poslovne sposobnosti niti odločbe, s katero je bila dovoljena obnova postopka, ni izdalo Okrajno sodišče v yy, temveč Okrajno sodišče v xx, ne spremeni dejstva, da v konkretnem primeru ne gre za predlagalni postopek, temveč za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Okrajno sodišče v yy torej kljub temu, da je postopek pričel teči na podlagi njegovih aktivnosti, ni udeleženec postopka v smislu določb ZNP-1, zato nima pravice do pritožbe
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039126
KZ-1 člen 311, 311/3, 324, 324/1, 324/3, 324/3-1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/1-3, 371/1-11, 371/2,391, 442, 442/1. ZPrCP člen 52, 52/1-3.
nevarna vožnja v cestnem prometu - sojenje v nenavzočnosti - predhodno zaslišanje obdolženca - seznanitev z dokazom - pravica do obrambe - odločilna dejstva - predrzna ali brezobzirna vožnja
Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.
Dokaz z izvedencem je tako kot vsako dokazno sredstvo po 8. členu ZPP podvržen dokazni oceni sodišča zato sodišče na mnenje, ki ga poda izvedenec ni vezano, saj je le-to predmet dokazne ocene. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca, kolikor se to nanaša na strokovna vprašanja in ugotovitve upoštevalo, ni pa upoštevalo mnenja izvedenca v delu, ki se nanaša na odločitev ali je tožena stranka kršila ukrepe iz področja varnosti in zdravja pri delu in ali je delovna nezgoda posledica kršitve teh ukrepov. Odločitev o teh vprašanjih je v presoji sodišča.
Čeprav je res, da je bila ta nepravdna zadeva prvotno, v skladu s SR in LRD sodnikov na sodišču prve stopnje za leto 2003, dodeljena v delo drugemu sodniku, pa je bila v skladu s SR in LRD sodnikov na tem sodišču za leto 2004 (pre)dodeljena v delo sodnici, ki je izdala tudi izpodbijani sklep, zato o kakršnemkoli nedopustnem vplivu sodišča prve stopnje oziroma o kakršnikoli samovolji pri (pre)dodeljevanju te nepravdne zadeve ni mogoče govoriti, očitana kršitev pravice iz 23. člena URS in z njo posledično povezana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.
Okoliščina, da isti sodnik obravnava več različnih zadev istih strank, ne predstavlja nobenega od izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP, ko bi že po zakonu moral biti sodnik izločen.
Načeloma ima drugi nasprotni udeleženec prav, da je za spremembo predlagatelja med nepravdnim postopkom zaradi delitve solastnine v primeru pridobitve (so)lastninske pravice v skladu z 2. odstavkom 190. člena ZPP potrebna privolitev obeh strank postopka, in da bi zato moralo sodišče prve stopnje po tem, ko je prvotna predlagateljica predlagala, da namesto nje v postopek na strani predlagatelja vstopi sedanja predlagateljica, nasprotna udeleženca pozvati, da se izjavita o tem, ali v takšno spremembo na strani predlagateljice privolita in o takšni spremembi odločiti s sklepom. Vendar zgolj zaradi opustitve tega poziva in izdaje sklepa, ki predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 190. člena ZPP, sodišče prve stopnje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo, saj drugi nasprotni udeleženec ni pojasnil, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa glede na to, da je bila sedanja predlagateljica že pred predlagano spremembo tudi sama (materialno pravna) udeleženka tega nepravdnega postopka.
Glede na to, da v stanovanjski hiši predlagateljica, ki je solastnica nepremičnin, ki so predmet te delitve, do 3/5 celote, živi že skoraj vse svoje življenje in je vanjo tudi veliko vlagala, in glede na to, da te stanovanjske hiše ni mogoče deliti v naravi z vzpostavitvijo etažne lastnine, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta skupaj s pripadajočim zemljiščem dodeli v izključno last predlagateljici, saj je predlagateljica izkazala upravičen interes v smislu 2. odstavka 70. člena SPZ za dodelitev teh nepremičnin.
Utemeljeno pa pritožba očita, da se sodišče ni izjavilo o dokaznih predlogih, podanih v ugovornem postopku. Glede na spisovne podatke je namreč pritrditi pritožnici, da je v zvezi z zatrjevano napačno oziroma neizkazano višino izterjevane terjatve predlagala izvedbo določenih dokazov. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni dokazno vrednostno opredelilo.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.
goljufija - poskus - sostorilstvo - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov - razlogi za sum - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev izjave - pregled prevoznega sredstva - ogled vozila - preiskava vozila - odvzem bioloških sledi - zaseg oblačil - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - razveljavitev sodbe
Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.