KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039208
URS člen 22, 29. ZKP člen 178, 178/5.
hišna preiskava - enako varstvo pravic v postopku - pravna jamstva v kazenskem postopku - izločitev dokazov
Prvostopenjsko sodišče je v sklepu pravilno navedlo, zakaj ni podlage za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi (zakonito) opravljene hišne preiskave.
DRUŽINSKO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00039546
KZ-1 člen 32, 32/1, 32/2, 49, 190, 190/1, 190/2. DZ člen 143, 143/1. ZNP-1 člen 93, 93/1, 100. URS člen 22, 29, 54, 54/1, 56, 56/1. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 12/1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 3. ZKP člen 15, 18, 18/1, 23, 23/1, 65, 65/3, 354, 354/2, 359, 359/1, 359/1-1.
kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke - odvzem mladoletne osebe - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - dokončanje kaznivega dejanja - izvršitvene oblike dejanja - izključitev protipravnosti - načelo največje otrokove koristi - pravnomočna sodna odločba - začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - dodelitev otroka - izjemne okoliščine - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - volja otroka - upoštevanje otrokovih želja - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - pravila dokazovanja - načelo proste presoje dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - ocena verodostojnosti priče - skrajna sila - pooblaščenec mladoletne oškodovanke
V izjemnih okoliščinah lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. Kazensko sodišče mora v takem primeru glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine vsakega posameznega primera presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. Staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera ravnal v otrokovo največjo korist, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, katerega sankcioniranju je namenjeno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 190. člena KZ-1.
Za sodne odločbe, izdane v pravdnem in nepravdnem postopku v razmerjih med starši in otroki, se predpostavlja, da varujejo načelo največje koristi otroka; le v izjemnih okoliščinah lahko dejanski, novo nastali interesi otroka, prevladajo že ugotovljene največje koristi otroka. Obramba novonastalih koristi otroka ali izjemnih okoliščin, ki niso bile že predmet presoje sodišča v pravdnem postopku glede otrokovih največjih koristi, ni uspela izkazati, zato je sodišče prve stopnje glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine predmetnega primera utemeljeno in pravilno presodilo, da obdolženec z očitanim ravnanjem ni ravnal v največjo korist otroka ter da zaradi slednjega ni izključena protipravnost njegovega ravnanja.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039863
OZ člen 190, 198, 346. SPZ člen 66.
plačilo uporabnine - nadomestilo za uporabo solastne nepremičnine - zamenjava ključavnice - solastnik nepremičnine - stanovanjska hiša - upravičenja solastnika - pravica solastnika do posesti - pravica do uporabe solastne nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine v sorazmerju s solastniškim deležem - prikrajšanje - neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - prostovoljna opustitev uporabe solastne stvari - razlog za izselitev iz stanovanjske hiše - družinsko nasilje - fizično nasilje - psihično nasilje - gluha oseba - ogroženost v družini - delitev solastnega premoženja - izročitev ključev - zastaranje tožbenega zahtevka - splošni zastaralni rok - nepremagljive ovire - zadržanje zastaranja
Solastnik ima pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Če solastnik solastne stvari ne more uporabljati, ker mu je bila souporaba onemogočena, mu pripada pravica do uporabnine. Gre za primer prikrajšanja, urejen v 198. členu OZ, ki ga je skladno s sodno prakso treba razlagati skupaj s 190. členom OZ. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, prikrajšani pa vanj ne sme privoliti. Če se solastnik prostovoljno odpove uporabi svoje nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen.
Stališče sodne prakse je, da je solastnik, ki solastno nepremičnino zapusti zaradi okoliščin, zaradi katerih mu je onemogočena njena uporaba, med katere spada tudi nasilje solastnika, neupravičeno prikrajšan, zato je do plačila uporabnine upravičen, tudi če souporabe ni izrecno zahteval.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039613
URS člen 29.. KZ-1 člen 187, 187/1, 187/2.. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - kolizija interesov med soobdolženci - pravica do zaslišanja obremenilne priče - privilegij zoper samoobtožbo - varstvo ustavnih pravic - dokazna ocena - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku
Sodišče je obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo dolžno upoštevati vselej in brez omejitev, vendar pa zaradi tega soobdolženci ne smejo biti prikrajšani za pravico, da postavljajo vprašanja soobdolžencu, ki jih obremenjuje, četudi iz objektivno opravičljivih razlogov med postopkom ne morejo uveljavljati tega ustavnega jamstva. Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev na glavni obravnavi doseže tako zaslišanje. Če obdolženec nikoli v postopku ni imel možnosti, da zasliši obremenilno pričo (ali soobdolženca, kot v konkretnem primeru), to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravic obrambe.
Obsodilna sodba, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izpovedbe. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.
neogibna potrebnost pripora - uradno prijavljeno stalno prebivališče - ponovitvena nevarnost
Res je, da obramba ponuja, da bi lahko obdolženec živel na drugem koncu Slovenije, če bi bil odrejen milejši ukrep, a zgolj fizična razdalja, glede na vpetost obdolženca v obravnavano okolje, po sodbi pritožbenega sodišča ne govori v prid uporabe milejšega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti, ko je tudi sicer obdolženec ob odreditvi takšnega ukrepa s strani policije nasprotoval navajanju naslova, kjer naj bi se obravnavana kriminalna količina odvijala, v odredbo o prepovedi približevanja.
predlog za dopustitev stranske intervencije - zavrnitev predloga o stranski intervenciji - dopustitev stranske intervencije - stranski intervenient - obvestitev drugega o pravdi - pravni interes za vstop v pravdo, ki teče med drugimi - pravni interes stranskega intervenienta - povzročitelj škode - plačilo odškodnine - regresni zahtevek - regresna obveznost zavarovanca
Interes, da se lahko nekdo pridruži eni od strank kot stranski intervenient, mora biti pravni in dolžnost stranskega intervenienta je, da ob priglasitvi stranske intervencije obrazloži obstoj predpostavk za dopustnost stranske intervencije. To velja tudi, če pravdne stranke ne nasprotujejo vstopu stranskega intervenienta v pravdo, saj lahko sodišče tudi brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta (prvi odstavek 200. člena ZPP). Pravni interes za intervencijo v pravdi je podan, kadar bi postopek, h kateremu se želi stranski intervenient pridružiti, vplival na njegov pravni položaj, interes mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in tisto od strank, kateri se želi pridružiti.
spor majhne vrednosti - izjema od obligatornosti glavne obravnave
V sporu majhne vrednosti je tako imenovano načelo obligatornosti (nujnosti) glavne obravnave omiljeno. Postopkovna pravila v sporu majhne vrednosti tako določajo, da lahko sodišče o zadevi odloči brez razpisa (izvedbe) naroka, če po prejemu vlog ugotovi, da med pravdnimi strankami dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (glej prvi odstavek 454. člena ZPP). Enako lahko ravna tudi v primeru, če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov in nobena izmed strank ni zahtevala izvedbe naroka (glej drugi odstavek 454. člena ZPP).
izvršilni stroški dolžnika - nadaljnji izvršilni stroški - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja
Načelo vestnosti in poštenja izraža samoomejevanje (omejitev svobodnega ravnanja) skozi obveznost, da si stranki ne prizadevata le za uresničenje svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke; tukaj dolžnik tudi za interes upnika po učinkoviti izvršbi. Dolžnikovo ravnanje izbire predmetov izvršbe je bilo po pojasnjenem opravljeno s ciljem, da ta ne bi bila učinkovita, saj so bili s strani dolžnika zavestno izbrani predmeti, za katere je vedel, da zanje obstaja ovira. Sankcija za kršitev načela vestnostni in poštenja je stroškovna. Dolžnik mora upniku povrniti za izvršbo potrebne stroške, ki jih je sam povzročil (peti odstavek odstavek 38. člena ZIZ).
nadaljevanje postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - pravnomočno končan postopek - vložitev izrednega pravnega sredstva
Prekinjeni postopek se nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem. Morebitna vložitev izrednega pravnega sredstva ni ovira za nadaljevanje tega postopka. Prav tako ni nobene podlage za to, da bi sodišče tehtalo morebitne posledice za obe pravdni stranki za primer, da bi bila pravnomočna odločitev na Vrhovnem sodišču RS razveljavljena.
zapuščinski postopek - napotitev dedičev na pravdo - prikrajšanje nujnega deleža
ZD v 28. členu določa način izračuna nujnega deleža, v 34. členu pa, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža v zapuščino vrnejo darila v obsegu, kolikor je potrebno, da se prikrajšani nujni delež dopolni, pri čemer pa se pri ugotavljanju ali je šlo za prikrajšanje nujnega deleža upošteva tudi vrednost daril nujnemu dediču. Zato pa je ob spornosti dejstev o obsegu zapuščine, ki so ob sporni vrednosti daril zapustnice obema dedinjama pomembna za ugotovitev, ali je z darilom zapustnice pritožnici bil nujni delež sodedinje prikrajšan in če je, v kolikšnem delu je zato potrebna njegova vrnitev v zapuščino, sodedinjina pravica manj verjetna.
tržna vrednost nepremičnine - ocenjena vrednost v množičnem vrednotenju nepremičnin - množično vrednotenje nepremičnin
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno pojasnilo, da v izvršilnem postopku ne morejo biti upoštevne vrednosti, določene po modelu množičnega vrednotenja, saj sta namen in metoda množičnega vrednotenja nepremičnin drugačni kot v izvršilnem postopku, kjer se s sodnimi cenilci ugotavlja tržna vrednost upoštevaje vse konkretne lastnosti posamezne nepremičnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040082
ZPP člen 8, 115, 116. OZ člen 3, 50, 87, 533, 539, 540, 540/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - opravičeni razlog za zamudo - pravni standard - poslabšanje zdravja - bolezen - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - predlog za preložitev naroka - razlogi za preložitev naroka - ničnost pogodbe - navidezna prodajna pogodba - prikrito darilo - pogodbena določila - učinek pogodbe - oblikovanje zahtevka - svobodno urejanje obligacijskih razmerij - preklic darila - razveza darilne pogodbe - huda nehvaležnost - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena - indični dokaz - razlogi za razveljavitev sodbe
Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, zakon ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Ob tem je treba upoštevati, da gre za izjemno sredstvo, omejeno le na upravičene primere, saj ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Pravilna presoja ugotovljenih dejstev narekuje presojo, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini.
Tožba tožnika je klasična civilnopravna tožba, za katero je pristojno redno sodišče. Tožba ni nesklepčna, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v njej navedena. Ker stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ), tudi ni nemogoč hkraten dogovor o darilu in dopustitvi osebne služnosti stanovanja na podarjenem premoženju.
V obravnavani zadevi je že pravnomočno odločeno, da so določbe sporne prodajne pogodbe o kupnini brez pravnega učinka. Toženca zato v pritožbi ne moreta uspeti s ponavljanjem trditev o neprepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje glede plačila kupnine. Prodajna pogodba je bila med strankami sklenjena zgolj navidezno, da bi se izognile višjim davkom, v resnici pa je tožnik tožencema stanovanje in garažo podaril.
Preklic darila je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca, z uresničitvijo katerega doseže razvezo darilne pogodbe. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec darilo obdržal (prvi odstavek 540. člena OZ). Huda nehvaležnost je torej pravni standard, ki ga napolni sodišče v vsakem posameznem primeru, pri čemer mora opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Dogodek, ki predstavlja zatrjevano hudo nehvaležnost, mora tako sodišče umestiti v celoten odnos med strankama darilne pogodbe ter preklic darila ocenjevati v luči vseh okoliščin medsebojnega razmerja.
Tožnik pravilno navaja, da sama zase samostojna vožnja avtomobila ni taka dejavnost, ki bi se že pojmovno izključevala s ciljem in namenom zadržanosti z dela zaradi bolniškega staleža (233. člen Pravil zdravstvenega zavarovanja). Ustaljena sodna praksa je, da ne gre za zlorabo bolniškega staleža, če delavec v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe gre na pregled k zdravniku, v trgovino ali pelje otroke v šolo ali vrtec oziroma opravlja krajša, razumno pričakovana življenjska opravila, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Glede na to je pravilno njegovo stališče, da bi s samo vožnjo avtomobila storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 le, če bi bil predhodno seznanjen z navodili zdravnika, ki bi vožnjo avtomobila izrecno prepovedovala (zaradi negativnega vpliva na zdravljenje poškodbe).
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4. ZP-1 člen 114, 157.
postopek o prekršku - vožnja pod vplivom alkohola - preizkus alkoholiziranosti - izvedensko mnenje - mobilni telefoni - vpliv na pravilnost rezultatov preizkusa
Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec svoje ugotovitve in zaključke podrobno ter strokovno argumentirano obrazložil, utemeljeno zaključilo, da mobilni telefoni, radijski postaji TETRA in GPS oddajnik v konkretnem primeru niso vplivali na rezultat preizkusa alkoholiziranosti.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 156, 156/1. URS člen 15, 15/3, 22, 38, 38/1. ZBan-1 člen 214.
izločitev dokazov - nedovoljeni dokazi - predkazenski postopek - nujno preiskovalno dejanje - banka kot zavezanec za dajanje podatkov - odredba preiskovalnega sodnika - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - standard obrazloženosti - test sorazmernosti - razlogi za sum - informacijska zasebnost - doktrina neizogibnega odkritja - ponovljivost dokaza - pranje denarja - dokazi, pridobljeni v tujini
Preiskovalna sodnica je presojala zahtevo za izločitev dokazov in ob upoštevanju doktrine neizogibnega odkritja sprejela zakonito in pravilno odločitev. Gre namreč za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, na voljo tudi po tem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Gre za ponovljive dokaze, kjer bi tožilstvo do istih podatkov neizogibno prišlo tudi z vložitvijo enakega predloga, po drugi, od te neodvisni poti, kadarkoli v postopku, s predložitvijo nove odredbe po 156. členu ZKP. To pa odpira pot do doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sprejema tudi slovenska sodna praksa. Ker gre torej za ponovljive dokaze, je tako v nasprotju z logiko in zdravo pametjo, da bi v obravnavanem primeru, po mnenju pritožnika sporno pridobljene dokaze iz sodnega spisa izločili.
Po oceni pritožbenega sodišča je sprejemljiva obrazložitev preiskovalne sodnice, da zahtevani bančni podatki ne presegajo okvira preiskovanja, kar je utemeljeno s testom sorazmernosti, upoštevajoč specifiko očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. Podatki, ki so potrebni za izvedbo kazenskega postopka in utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku, so konkretizirani v izreku odredbe, pri čemer gre za nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku, kar je potrebno ocenjevati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijanih odredb.
Pritožbeno sodišče glede na teoretična in judicirana stališča meni, da je v zvezi s presojo zakonitosti pridobljene dokumentacije potrebno ugotoviti, da se A. A. kot odvetnik in prokurist družbe Q. kljub danim opozorilom v zvezi s privilegijem kot odvetnik ni odpovedal pričanju v tej kazenski zadevi, še več, izrecno je navedel, da ne uveljavlja pravice do zavrnitve pričanja. Strinjati se je z odločitvijo preiskovalne sodnice o zavrnitvi izločitve zapisnika o zaslišanju te priče, ker je bila priča zaslišana v skladu s kazensko-procesno zakonodajo Kneževine Lichtenstein, pridobljen dokaz pa ni v nasprotju z Ustavo RS, na podlagi teorije neizogibnega odkritja pa tudi ni mogoče sprejeti pritožnikovega stališča, da je bila dokumentacija, zasežena odvetniku in prokuristu družbe Q., pridobljena nezakonito.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša, da je mogoče tožniku očitati premajhno pazljivost, ko je pri merjenju globine jarka hodil preblizu roba, ko je hodil po zgornji, namesto po spodnji, strani jarka in ko med hojo s podplata ni odstranjeval nabrane zemljine. Povsem prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vedel, kakšen je teren (saj je tisti dan tam že hodil), in da je kot dolgoletni gradbeni delavec vedel, da se zemlja na takšnem terenu lepi na čevlje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo prispevek vsake stranke k nastalem škodnem dogodku: odgovornost tožnika 60%, tožene stranke pa 40%.
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - ugovor zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Tožnik je predlagal obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo je tožnik zatrjeval spremembo paradigme (zavedanja) o nevarnosti toksičnih snovi v laboratorijih oziroma spremembo znanja o nevarnosti slabih varnostno-higienskih standardov v znanstvenih laboratorijih in podobnih ustanovah, na kar je pokazal izbruh nalezljive bolezni COVID-19 oziroma koronavirusa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da navedenega ni mogoče umestiti v čas teka prejšnjega individualnega delovnega spora.
Ob zgoraj navedenih dejanskih ugotovitvah je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tožeče stranka na podlagi 30. člena Stanovanjskega zakona, 68. člena Stvarnopravnega zakonika in 197. člena Obligacijskega zakonika pravilen.
Dejstvo, da sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi ni bila plačana, pritožbeno ni sporno. Na tem mestu je dolžnici glede na prošnjo po obročnem plačilu zneska 819,55 EUR pojasniti, da o obročnem plačilu izterjevane terjatve sodišče ni pristojno odločati. Dolžnica se lahko o tem dogovori le z upnikom.