ZP-1 člen 42, 42/5, 42/6, 136, 136/1, 136/1-6, 169. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
smrt storilca - postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - zastaranje - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Smrt storilca, ki je nastopila po pravnomočnosti izpodbijane sodbe (in po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti), ne predstavlja procesne ovire, ki bi vplivala na odločanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Potek absolutnega zastaralnega roka v postopku o prekršku v vsakem primeru in brezpogojno povzroči nastop zastaranja. To pa pomeni, da uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredila tek rokov med epidemijo nalezljive bolezni in predpisala njihovo zadržanje v vseh nenujnih sodnih zadevah, nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 42. člena ZP-1.
postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - začasno prebivališče - stalno prebivališče
Ker je v postopku o prekršku proti mladoletniku treba spoznati mladoletnikovo osebnost in okolje, v katerem živi, je krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - predhodni preizkus - prenos krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti - lažja izvedba postopka
Preizkus krajevne pristojnosti je po prvem odstavku 82. člena ZP-1 ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (prvi odstavek 67. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 436. člena ZKP) časovno omejen na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti (do odreditve vročitve obtožnega akta, razpisa glavne obravnave, vabila na narok).
ZP-1 člen 155, 155/1-8, 156-1. ZOro-1 člen 3, 3/3, 4-23, 81, 81/1-4.
hitri postopek o prekršku - opis prekrška - izrek odločbe o prekršku - obvezen odvzem predmetov - stranska sankcija odvzema predmetov
V prekrškovnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel storilec v posesti pištolo proizvajalca Pietro Beretta, ne da bi imel orožno listino za posest takšnega orožja, niti takšne listline ni predložil prekrškovnemu organu. Navedba v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, da je imel storilec v posesti pištolo brez ustrezne orožne listine, je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 81. člena ZOro-1, po kateri je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška. Vrste orožnih listin kot so te navedene v 10. členu ZOro-1, pa prekrškovni organ v izreku odločbe niti ni mogel navesti, glede na to, da storilec ni razpolagal z nobeno od orožnih listin. Prav tako se te na podlagi 11. člena ZOro-1 med seboj razlikujejo tako glede na vrsto orožja, kakor tudi glede na namen za katerega se orožna listina izdaja in namen uporabe orožja, prekrškovni organ pa takšnih storilčevih razlogov za posest orožja ne more predvidevati.
Čeprav nabojnik, ki v bistvenem služi kot shramba streliva, v 23. točki 4. člena ZOro-1 ni izrecno naveden kot bistveni sestavni del orožja, ga je glede na njegov namen, ki je v bistvenem enak namenu bobna z ležišči nabojev revolverja, treba šteti kot takšnega. Vsak nabojnik je namensko izdelan za točno določeno vrsto orožja. Vstavi se v ohišje pištole oziroma njen ročaj, njegova funkcija pa je potiskanje nabojev proti cevi pištole in je kot taka bistvena za delovanje orožja. Zato nabojnik kot sestavni del pištole, ki je ključen za njeno delovanje, na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZOro-1 spada v enako kategorijo kot pištola, katere sestavni del je. Kot takega pa ga mora prekrškovni organ na podlagi drugega odstavka 81. člena ZOro-1 odvzeti.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-2, 62, 62-2. URS člen 22, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
pravica do izjave - poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška - pravica do poštenega postopka
Storilcu je bila v postopku o prekršku prekršena pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka (6. člen EKČP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS), saj mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bilo omogočeno, da zavzame stališča o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ki so zanj pomembni. Prekrškovni organ storilcu ni podaljšal roka za izjavo, čeprav je slednji to glede na navedbe v pozivu z dne 5. 3. 2019 lahko utemeljeno pričakoval.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - plačilo polovičnega zneska globe - razlaga zakona - jezikovna razlaga - pravica do pravnega sredstva - sodna praksa Vrhovnega sodišča
Po presoji višjega sodišča bi bila ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 57. c člena ZP-1 takšna, da bi bila zahteva za sodno varstvo nedovoljena le v primeru, če bi kršitelj polovično globo plačal pred iztekom roka za vložitev zahteve za sodno varstvo. Vrhovno sodišče takšni razlagi kot jo ponuja višje sodišče v izpodbijani sodbi ne pritrjuje, saj je v nasprotju z jasno jezikovno razlago predmetne določbe zakona, ki določa, da je zahteva za sodno varstvo nedovoljena, če kršitelj globo plača pred pravnomočnostjo plačilnega naloga, torej ne le do poteka roka za vložitev pravnega sredstva. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca in s tem zgodovinska razlaga predmetne določbe. Ravno tako tudi logična in namenska razlaga, saj je njen namen v zmanjšanju števila (neutemeljenih) zahtev za sodno varstvo, s čimer se zagotavljajo učinkovitost postopka, zmanjšanje stroškov izterjave in spodbujanje plačilne discipline. Izbira, ali bo vložil pravno sredstvo ali bo plačal polovico globe pa je v celoti na kršitelju, ki se s plačilom globe prostovoljno odpove pravici do pravnega sredstva, zato je tehtanje navedenih pravic nepomembno za razlago te določbe
zahteva za sodno varstvo - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zaslišanje obdolženca - ustna obravnava
Iz storilčeve zahteve za sodno varstvo ne izhaja obrazloženo in argumentirano izpodbijanje verodostojnosti ugotovitev prekrškovnega organa, prav tako storilec ni opisal svojega videnja dogodka, temveč je samo povsem pavšalno navedel, da se kršitve navedene v plačilnem nalogu in predstavljene s strani policista ne ujemajo z dejanskim stanjem. Takšne posplošene navedbe pa ne zahtevajo razčiščevanja dejstev in predstavitve dokazov na ustni obravnavi pred sodiščem ali dopolnitve dokaznega postopka.
ZP-1 člen 57c, 57c/2, 63, 63/2.. ZUP člen 103, 104, 105, 106.
nedovoljenost zahteve za sodno varstvo - pravnomočnost odločbe o prekršku - vrnitev v prejšnje stanje - pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo
Storilka je prosila za obročno odplačevanje (celotne) globe in začela z njenim odplačevanjem po pravnomočnosti odločbe o prekršku, ki jo je bila dolžna spoštovati, ko ni imela več na voljo nobene od možnosti izbire po drugem odstavku 57.c člena ZP-1, zato pogoji za ugotovitev nedovoljenosti zahteve za sodno varstvo po drugem odstavku 57.c člena ZP-1 niso bili izpolnjeni. Pravica do vložitve napovedi zahteve za sodno varstvo in plačila polovične globe je namreč ponovno »oživela« z odločitvijo sodišča o ugoditvi storilkinemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.
ZP-1 člen 51, 51/4-3, 103, 103/2, 156, 156-3. ZPrCP člen 111, 111/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - kršitev materialnih določb zakona - odločitev prekrškovnega organa - vložitev obdolžilnega predloga - razlogi, ki izključujejo pregon - prometna nesreča prve kategorije - zavarovanje dokazov - nadzor prekrškovnega organa
Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper odločitev organa, ki nadzoruje delo prekrškovnega organa, da ne bo vložil obdolžilnega predloga pred sodiščem (drugi odstavek 103. člena ZP-1), je dovoljena.
Okoliščina, da policija v roku 24 ur ne pride na kraj nesreče prve kategorije, ne predstavlja okoliščine, ki izključuje postopek o prekršku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00045446
KZ-1 člen 38, 196.. ZKP člen 156, 344, 345, 354.. URS člen 31.. ZDR člen 134, 135.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - prekršek in kaznivo dejanje - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - sodba praksa ESČP - zakonski znaki kaznivega dejanja - višina prikrajšanja - pomoč pri kaznivem dejanju - garantna dolžnost - delictum proprium - identiteta obtožbe in sodbe - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - obrazloženost odredbe - pravica do obrambe
V prekrškovnih postopkih se je odgovorni osebi pravne osebe očitala le zamuda pri plačilu plač trem delavcem, ne pa neplačilo najmanj treh zaporednih plač in s tem oškodovanje več delavcev, kar je predmet kazenskega postopka, pri čemer so predmet kazenskega postopka še kršitve drugih pravic iz delovnega razmerja, ki skupaj tvorijo enotno kaznivo dejanje. Neplačila plače pa tudi ni mogoče enačiti z zamudo pri plačilu plače, kar izhaja tudi iz razlikovanja med zamudo in neplačilom v samem ZDR (in ZDR-1), predvsem pa iz relevantno drugačne vsebine teh ravnanj in njihovih posledic.
Iz različnih abstraktnih opisov prekrška in kaznivega dejanja je razvidna različna teža prekrška in kaznivega dejanja ter tudi, da gre za obravnavo različnih vidikov kaznivih ravnanj. Drugačna vsebina ravnanja, ki se kaže v nastali posledici, ki se zahteva na abstraktni ravni in kot je bila v obravnavanem primeru ugotovljena tudi na konkretni ravni, pa upravičuje obravnavo iste osebe najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi (dodatnih) zakonskih znakov kaznivega dejanja še v kazenskem postopku. Pri tem ni nepomembno, da so v prekrškovnem postopku kršitve ugotovljene kmalu po njihovem nastanku kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, ko je do sankcioniranja nepravočasnega plačila plače prišlo v kratkem času po storitvi prekrška na podlagi prijave delavcev, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga takšnega sankcioniranja. Ko je bilo naknadno ugotovljeno, da plače in druge pravice delavcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja z delodajalcem B., d. o. o., sploh niso bile izplačane, pa je prekrškovni organ storilca prekrška še kazensko ovadil. Delodajalec namreč kljub izdanim odločbam o prekrških ni izplačal plač več delavcem, ki jih je poleg tega prikrajšal tudi za druge pravice. Glede na večjo težo obsojenčevega ravnanja, ki je izpolnil znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, in navzven razvidne posledice takšnega ravnanja, ki je bila ugotovljena šele naknadno, je bila obravnava obsojenega A. B. v kazenskem postopku po že končanem prekrškovnem postopku utemeljena.
Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je res lahko le delodajalec oziroma oseba, ki skladno s pooblastili odloča o pravicah, navedenih v tej inkriminaciji. Inkriminacija je zato posebna glede storilca (delictum proprium). Pri tovrstnih kaznivih dejanjih pa napeljevalec in pomagač odgovarjata, čeprav nista v posebnem razmerju, ki ga za storilca zahteva zakon.
Po uvedbi kazenskega postopka izdaja obrazložene pisne odredbe za pridobitev zaupnih bančnih podatkov s strani sodišča ni več potrebna, temveč zadostuje pisna zahteva banki. Dejstvo, da se je sodišče v odredbi banki sklicevalo na 156. člen ZKP, na zahtevo po njeni obrazloženosti in tudi po obrazloženosti tožilskega predloga glede na fazo postopka ne vpliva, pri čemer bi sodišče dokaz lahko izvedlo tudi po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00043027
ZP-1 člen 42, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3.. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) člen 1.
zastaranje pregona za prekršek - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - materialni rok - procesni rok
V pravni dogmatiki je večinsko sprejeto stališče, da je zastaranje sestavina materialnega kazenskega prava, ki pa, enako kot številne druge materialnopravne določbe, vpliva tudi na določbe kazenskega procesnega prava. Teorija kaznovalnega prava in veljavna ureditev štejeta zastaranje za tisti kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kaznovalne sankcije ali do njene izvršitve, če je od izvršitve inkriminiranega ravnanja oziroma od izreka kazenske sankcije preteklo daljše časovno obdobje. S potekom zastaralnega roka torej stranka v kaznovalnem postopku izgubi pravico uveljavljati svoj zahtevek, ki ga ima po materialnem pravu.
Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali so na tek zastaralnega roka vplivali pravni akti, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Absolutno zastaranje pregona za prekrške je namreč nastopilo, ko je bila v Republiki Sloveniji s strani izvršilne veje oblasti že razglašena epidemija nalezljive bolezni in v času, ko je že veljala Odredba predsednika, da sodišča opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah. Vendar pa navedena začasna nova pravna ureditev na tek (absolutnega) zastaralnega roka ni vplivala. V Odredbi predsednika je določeno, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Kot že rečeno je zastaranje pregona v kaznovalnem pravu del materialnega prava, zato zastaralne roke ni mogoče šteti med procesne roke, ki bi bili zaobseženi z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča. V petem odstavku 42. člena ZP-1 je določeno, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu postopek o prekršku ne sme začeti ali nadaljevati. V tem primeru je zastaranje zadržano (oziroma prekinjeno) do trenutka, ko prenehajo zakonske ovire za začetek nadaljevanja postopka. Tek zastaranja tako lahko zadržijo le okoliščine, za katere zakon določa, da se postopek o prekršku v primeru njihovega nastopa ne sme začeti oziroma nadaljevati. Odredba predsednika pa seveda nima pravne narave zakona.
Zakon, ki je v začetku epidemije nalezljive bolezni uredil vprašanja, vezana na tek sodnih rokov, je ZZUSUDJZ. V določbi prvega odstavka 3. člena je določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. V prvem odstavku tega člena je torej zakon ponovil tisto, kar je že od dne 16. 3. 2020 urejala Uredba predsednika; da torej procesni roki – roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih - ne tečejo. V drugem odstavku navedenega člena pa je bilo določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Iz jezikovne razlage navedene določbe neposredno ni mogoče razbrati, katere roke je imel pred očmi zakonodajalec v tem odstavku. Vendar pa je z uporabo ostalih razlagalnih metod, zlasti sistematične, logične in teleološke razlage, jasno, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Zakonodajalec je, kot že rečeno, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma ustavil tek procesnih rokov. V drugem odstavku je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, kar po naravi stvari pomeni, da se ta odstavek (upoštevaje, da so procesni roki zajeti v prvem odstavku 3. člena) ne more nanašati na tek nobenih drugih rokov, kot materialnih. Procesnim rokom namreč nasproti stojijo le materialni roki. Povedano drugače: če bi zakonodajalec z ZZUSUDJZ želel zadržati le tek procesnih rokov, ne bi v členu, ki ureja tek rokov, dodal drugega odstavka, ki ureja druge, torej materialne roke v sodnih zadevah. Do enakega pomena določbe 3. člena ZZUSUDJZ pridemo tudi z uporabo razlagalne metode sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), ki sama po sebi ni popolna razlagalna metoda, temveč dobrodošla dopolnitev (potrditev) ostalih razlagalnih metod. Če je v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ brez dvoma urejeno zadržanje teka procesnih rokov, v drugem odstavku tega člena (ki sicer jezikovno ni povsem jasen) ne more biti urejeno zadržanje nobenih drugih rokov, kot materialnih rokov.
pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - pravica do poštenega postopka
Pri ocenjevanju osebnosti oziroma karakterja A. C. se je sodišče res oprlo tudi na dopis delodajalca, družbe A., d. o. o. o njegovem vedênju, s katerim storilec ni bil seznanjen, a ne gre za obremenilen dokaz, na katerega bi sodišče v bistvenem oprlo svojo sodbo.
Vložnici je pritrditi, da bi sodišče z dopisom delodajalca, na katerega se je v sodbi oprlo, storilca moralo seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli. Ker tega ni storilo, je kršilo peti odstavek 65. člena ZP-1, vendar ne gre za dokaz, ki bi odločilno vplival na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi in na katerega bi sodišče v odločilnih delih oprlo svojo sodbo, zato uveljavljana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2, 125, 125/2.. URS člen 22, 23, 29, 29-3.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kršitev pravice do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič
Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi zaslišalo tudi za obsojenca razbremenilne priče. Le na ta način bi storilcu v konkretni zadevi bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Ob tem je treba še dodati, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe niti ni utemeljilo, zakaj dokaznim predlogom storilca za neposredno zaslišanje očividcev dogodka ni sledilo, temveč se je oprlo zgolj na izjave, ki so jih predlagane priče dale policistom, na podlagi katerih je posplošeno zaključilo, da ne držijo storilčeve navedbe v zahtevi, da se s svojim vozilom praktično ni premikal.
Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.
Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je v obravnavani zadevi umanjkala. Te ne more nadomestiti niti navedba sodišča, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. Zakonitost izvajanja teh pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil zoper J. K. v trenutku poziva na izročitev predmetov sum že osredotočen.
ZKP člen 427. ZP-1 člen 68, 171. ZPrCP člen 49, 49/1-2, 101, 101/4.
postopek o prekršku - policist - hitrost vožnje - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti - nujna vožnja - nujne operativne naloge policije - prikriti preiskovalni ukrepi - svetlobni in zvočni signali - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - načelo iskanja materialne resnice
Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahteve za sodno varstvo tako utemeljeno oprlo na določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZPrCP.
Že iz jezikovne razlage te določbe je razvidno, da omejitve hitrosti na njeni podlagi med drugim ne veljajo za vozila policije le v primeru, kadar policisti izvajajo prikrita preiskovalna dejanja iz svoje pristojnosti. Jezikovno razlago podpirata tudi teleološka in sistematična razlagalna metoda. Namen zakona zagotovo ni, da za voznike policijskih vozil na splošno ne bi veljali cestno prometni predpisi, temveč ravno nasprotno: da policisti z vožnjo, ki je skladna s cestno-prometnimi predpisi, dajejo zgled ostalim udeležencem cestnega prometa. Zakonodajalec je zato restriktivno določil, v katerih primerih (ob izključitvi protipravnosti), policistom ni treba upoštevati cestno-prometnih predpisov. Iz sistematike ZPrCP je tako razvidno, da policistom ni treba upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, le kadar so na tako imenovani nujni vožnji, na katero opozarjajo z vklopljenimi svetlobnimi in zvočnimi signali, in med izvajanjem prikritih preiskovalnih dejanj iz svoje pristojnosti (določba 49. člena ZPrCP).
Med nujne operativne naloge je vsekakor mogoče šteti tudi izvajanje prikritih preiskovalnih dejanj, ki se opravljajo na podlagi dovoljenja državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Sodišče bi zato v skladu z načelom iskanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1 moralo raziskati kakšna je bila v obravnavanem primeru vsebina nujnih operativnih nalog, na katere se je v zahtevi za sodno varstvo skliceval storilec prekrška.
postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - začasno prebivališče - stalno prebivališče - prenos krajevne pristojnosti - ekonomičnost postopka - pravna varnost
Ob predhodnem preizkusu krajevne pristojnosti na podlagi vloženega obdolžilnega predloga zoper mladoletnico je bilo ugotovljeno, da se mladoletnica dejansko nahaja na naslovu stalnega bivališča v Štanjelu. Okrajno sodišče v Postojni zato ni imelo pomislekov v zvezi s svojo krajevno pristojnostjo in je prekrškovni postopek zoper njo tudi že začelo. Ko pa se je mladoletnica nato preselila na naslov začasnega prebivališča v Novem mstu, se s tem ni spremenila tudi krajevna pristojnost za obravnavanje prekrška. Časovne meje preizkusa krajevne pristojnosti po prvem odstavku 82. člena ZP-1 so omejene na predhodni preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti.
kršitev pravice do obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - neizvedba predlaganega dokaza - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Kljub jasnemu in večkratnemu izrecnemu predlogu zagovornikov storilca, da sodišče pridobi izpis merilnika hitrosti, iz katerega bo razvidna izmerjena hitrost in drugi podatki, ki jih naprava ob tem beleži, pri čemer so zagovorniki izpostavili, da storilec zanika, da bi vozil s hitrostjo, kot naj bi bila izmerjena in da je mogoče edino na takšen način preveriti, ali je bila res izmerjena takšna hitrost storilčevega vozila kot izhaja iz izpodbijanega plačilnega naloga, sodišče tega dokaza ni izvedlo in se v razlogih sodbe do predlaganega dokaza tudi ni opredelilo. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo stališče, da je predmetni dokaz glede na sam način odkrivanja in dokazovanja obravnavanega prekrška edini dokaz, s katerim se storilec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek ali dokaže, da je bil prekršek milejši.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesna predpostavka - pravni interes - zavrženje
Vrhovni državni tožilec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, v kateri je bilo že zavzeto stališče, ki ga zastopa z zahtevo, nima pravnega interesa, kar pomeni, da temeljna procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o izrednem pravnem sredstvu ni izpolnjena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VS00038496
URS člen 25, 29, 29-2.. ZP-1 člen 90, 90/4, 171.. ZOdv člen 2.a, 34.c, 34.d.
pravica do zagovornika - pravica do svobodne izbire zagovornika - tuj odvetnik - zastopanje po tuji odvetniški družbi - dovoljenost pravnih sredstev - pravica do pravnega sredstva
Odvetnik iz druge države članice, ki ni vpisan v imenik odvetnikov, sme v skladu z določbo 34.d člena ZOdv v Republiki Sloveniji opravljati odvetniške storitve, ki sodijo v okvir odvetniškega poklica ob pogoju iz drugega odstavka 34.c člena ZOdv, to je, da mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom „odvetnik“. Vpis v imenik odvetnikov zakon zahteva le v primeru, če želi odvetnik iz druge države članice Evropske unije v Republiki Sloveniji opravljati odvetniški poklic.