URS člen 31. ZP-1 člen 106, 106/4, 106/4-5, 136, 136/1, 136/1-2.
ne bis in idem - pojem pravnomočno razsojene stvari - pravnomočno zaključen postopek
V konkurenci dveh (sodnih) odločb o isti stvari je za odločitev o tem, s katero izmed njih je bilo prekršeno načelo ne bis in idem, odločilno, katera izmed njiju je prej postala pravnomočna.
Temeljni pogoj, za izračun ocenjene vrednosti, ki temelji na predhodnih rednih potrebah iste vrste je, da je naročnik v preteklosti potrebe po naročilih iste vrste sploh imel.
Pritrditi je treba izhodišču zahteve za varstvo zakonitosti, da je bistvena posledica univerzalnega pravnega nasledstva, da prevzemni pravni subjekt postane pravni naslednik celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij subjektov, ki so se na takšen ali drugačen način vanj združili. Ni pa mogoče pritrditi stališču vložnice zahteve, da bi morala novonastala pravna oseba - A., v katero je bilo po sklepu Vlade RS spojenih 5 manjših centrov za socialno delo iz območja Gorenjske - ocenjevati svoje bodoče potrebe za leto 2019 na podlagi potreb za naročilo pisarniškega materiala in tonerjev, ki so jih v zadnjih 12 mesecih imeli posamični centri za socialno delo, ki zaradi spojitve v novo pravno osebo, ne obstajajo več. Univerzalno pravno nasledstvo namreč lahko zajema le tiste obveznosti, ki z ugasnitvijo posameznega pravnega subjekta oziroma nastankom nove pravne osebe še vedno obstajajo.
Novonastala pravna oseba kot univerzalni pravni naslednik je namreč dolžna uporabljati določila javnega naročanja od svoje ustanovitve dalje, ker zaporednih javnih naročil iste vrste že po naravi stvari pred tem ni mogla imeti.
Bodoča vrednost javnega naročila osebe javnega prava, ki je nastala z združitvijo posameznih javnopravnih subjektov, bo zaradi racionalizacije poslovanja utegnila biti bistveno drugačna/manjša, kot je bila v preteklem obdobju pri javnih naročnikih, ki so se združili v novo pravno osebo javnega prava.
V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - kršitev pravice do izjave
V primerih, ko sodišče odvzame predmet osebi, ki ni storilec prekrška, mora še posebej skrbno presoditi, ali je z odvzemom mogoče doseči namen te sankcije in ali je podana sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer mora odvzem presojati še z vidika lastnika predmeta. Gre namreč za poseg v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, zato mora sodišče opraviti tehtanje med posegom v lastninsko pravico in zagotavljanjem varnosti prometa oziroma udeležencev v prometu. V okviru te presoje mora sodišče upoštevati tudi skrbnost lastnika avtomobila oziroma razmerje med ravnanjem lastnika in kršitvijo zakonodaje, do katere je prišlo z ravnanjem storilca.
pravica do izjave - materialna obramba - zaslišanje stranke - ustna obravnava - prekluzija navajanja dejstev in dokazov
Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.
Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
ZP-1 člen 60, 60/2, 77, 77/1, 82, 82/3, 83, 83/1. KZ-1 člen 19.
krajevna pristojnost - spor o pristojnosti - kraj storitve prekrška - samostojni podjetnik - sedež samostojnega podjetnika
Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.
Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.
ZP-1 člen 25, 25/1, 123, 123/1, 123/3, 143, 143/1, 143/1-3, 144, 144/1, 155, 155/2. ZPrCP člen 23, 23/1, 23/4, 23/4-3.
zaseg predmeta - zaseg motornega vozila - hujši prekršek - stroški zasega in hrambe motornega vozila
Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi.
Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.
pravnomočnost odločbe o prekršku - vročitev plačilnega naloga
Vročitev odločbe o prekršku ni bila opravljena v skladu z zakonom, zato je šteti, da plačilni nalog kršiteljici ni bil vročen. Po prvem odstavku 199. člena ZP-1 odločba organa za odločanje o prekršku postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva. Plačilni nalog izdan kršiteljici ni pravnomočen, saj rok za vložitev zahteve za sodno varstvo še ni začel teči.
ZS člen 83, 83a, 83a/1, 83a/6. ZP-1 člen 58, 58/1, 59, 59/3, 60, 60/1, 63, 63/8, 64, 209.
COVID-19 - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - zadržanje teka roka - materialni in procesni rok - razlaga zakona
Določba prvega odstavka 83.a člena ZS oziroma na njeni podlagi sprejeti podzakonski predpisi se ne morejo nanašati na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, torej še niso sodne.
Sklep Vlade o začasnem prenehanju teka rokov, sprejet na podlagi šestega odstavka 83.a člena ZS, se nanaša na zadeve, ki še niso v obravnavi pred sodiščem, njihov predmet pa je uveljavitev pravic strank v sodnih postopkih oziroma zadržanje teka teh rokov, ki so določeni z zakonom. Z določbo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, so zajeti tako materialni prekluzivni roki kot tudi prekluzivni procesni roki kot je tudi rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo gre nedvoumno šteti za rok za uveljavitev pravice stranke v sodnem postopku, določen z zakonom.
Plačilni nalog po 57. členu ZP-1 se izda samo, če prekršek ugotovi pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa sama (bodisi z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev bodisi z ugotovitvami na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju storitve prekrška). Navedeni zakonski kriterij v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je prekršek zaznala uslužbenka oškodovanega javnega podjetja A. d.o.o., pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pa je relevantna dejstva v postopku o prekršku začela ugotavljati šele po podaji oškodovančevega predloga slabe tri mesece po storitvi prekrška.
Konkretno vodenje hitrega postopka o prekršku je odstopalo od zakonske ureditve v tem, da je bila storilcu takoj izdana pisna odločba z obrazložitvijo (namesto brez obrazložitve) in da je bil storilcu dan pravni pouk, da lahko vloži zahtevo za sodno varstvo (namesto da bi bil poučen, da mora najprej vložiti napoved za sodno varstvo). Nobene izmed teh kršitev ni mogoče opredeliti kot bistvene kršitve določb postopka o prekršku v smislu drugega odstavka 155. člena ZP-1.
izostanek procesnih predpostavk za meritorno odločanje - zavrženje pritožbe - suspenzivnost pritožbe - nastop pravnomočnosti
Vloga stranke, ki je zavržena zaradi izostanka procesnih predpostavk, se šteje, kot da sploh ne bi bila vložena. Iz tega razloga storilčeva prepozna pritožba ni mogla imeti suspenzivnega učinka glede nastopa pravnomočnosti sklepa, zoper katerega je bila vložena, torej sklepa o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - materialni rok - rok za vložitev predloga za taksno oprostitev
V času veljavnosti ZZUSUDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, na podlagi določila prvega odstavka 3. člena, niso tekli, tako tudi rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse iz petega odstavka 144. člena ZP-1.
ZP-1 člen 58, 58/1.. ZUP člen 62, 62/1, 62/7, 78.. URS člen 29, 29-2, 29-3.
primeren čas za pripravo obrambe - možnost izjave o prekršku - nepoznavanje tujega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hitri postopek o prekršku
Prekrškovni organ lahko storilca ustno obvesti o prekršku in o njegovih pravicah (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Vendar ima storilec pravico, da se mu zagotovi možnost in primeren čas za pripravo obrambe (29. člen Ustave), zato mu mora prekrškovni organ omogočiti, da izjavo poda v roku petih dni, razen če jo sam želi podati takoj, kar mora biti označeno v izjavi. Dejstvo, da je izjavo podal takoj, pa mu ne preprečuje, da je ne bi v roku petih dni dopolnil.
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8, 202č, 202č/1, 214, 214/4.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izključna pristojnost
Izključna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju je podana vselej, ko se odloča o imetniku vozniškega dovoljenja, ki ni bilo izdano v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da je storilec tudi imetnik slovenskega vozniškega dovoljenja, ki je poteklo v letu 2015, na to ne vpliva.
odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti - odločba prekrškovnega organa - vrnitev zadeve v novo sojenje
Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vložnika, da razveljavi izpodbijano sodbo in odločbo o prekršku ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje. Izhajajoč iz namena ZP-1, ki teži h koncentraciji, racionalizaciji in ekonomičnosti postopka, določbe 171. člena ZP-1, ki za postopek za varstvo zakonitosti napotuje na smiselno uporabo določbe ZKP o zahtevi za varstvo zakonitosti, ter upoštevaje določbo 65. člena ZP-1, v skladu s katero (niti) okrajno sodišče, ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo nima možnosti razveljaviti odločbe prekrškovnega organa in zadeve vrniti v novo odločanje prekrškovnemu organu, je Vrhovno sodišče odločilo izhajajoč iz razlage, da se v postopku z izrednim pravnim sredstvom praviloma razveljavi le odločba sodišča, ne pa tudi odločba prekrškovnega organa.
spor o pristojnosti - postopek o prekršku proti mladoletniku - krajevna pristojnost
V skladu z določbo 174. člena ZP-1 je za postopek o prekršku proti mladoletniku krajevno pristojen sodnik sodišča oziroma oddelka sodišča, na območju katerega mladoletnik stalno ali začasno prebiva. Ta določba predstavlja izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti sodišča, po katerih je za postopek zoper polnoletnega storilca prekrška krajevno pristojno praviloma sodišče, na območju katerega je bil prekršek storjen (prvi odstavek 77. člena ZP-1). Razlog za tako ureditev je v aktivnem vključevanju organa socialnega varstva v postopek o prekršku v kraju, kjer mladoletnik prebiva. Na ta način sodišče tudi lažje nadzira izvajanje mladoletniku izrečenega vzgojnega ukrepa, ki ga izvršuje organ socialnega varstva po kraju prebivališča mladoletnika. V navedeni določbi sta krajevni pristojnosti po stalnem ali začasnem prebivališču mladoletnika določeni alternativno. Pristojnost po kraju začasnega bivališča bo vedno podana takrat, ko je mladoletnik nameščen v vzgojnem zavodu, saj je v tem času njegova vzgoja zaupana strokovnjakom tega zavoda.
prekluzija - instrukcijska maksima - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nova dejstva in novi dokazi - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica obrambe
Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče, kljub prekluziji, opredeliti do novih navedb iz zahteve za sodno varstvo.
URS člen 22, 29.. ZP-1 člen 57, 57/1, 57/2, 65, 65/9.. ZPDZC-1 člen 3, 3-6, 21, 21/6.
pravica do izjave - ustna obravnava - pravica do obrambe - načelo materialne resnice - delo na črno - razbremenitev odgovornosti
Ker se storilec o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo, v njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek, bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe, sodišče pa bi skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave.