Ker je tožnik tudi sam predlagal izvedenca, je sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka upravičeno predlagala, da tožnika pregleda zdravnik cenzor, pravilen. S tem ni tožena stranka prišla v dolžniško zamudo. Pri takšnem zahtevku, kot je bil, gre za dokazilo, da je bilo mnenje zdravnika cenzorja potrebno. To je zavarovalnica dokazala, saj je izplačala škodo v razumnem roku in po prejemu tega mnenja.
Dokazovanje vzročne zveze je v odškodninskem pravu varstva okolja poseben problem. V konkretnem primeru je škoda na objektu tožeče stranke t.i. zapoznela posledica onesnaževanja. V tovrstnih primerih vztrajanje pri dokazani vzročni zvezi pomeni hkrati zanikanje oškodovančeve pravice do odškodnine. Upoštevaje (nižje) standarde ugotavljanja vzročne zveze v takšnih primerih, je zaključek o obstoju vzročne zveze povsem prepričljiv.
URS člen 26. ZPP člen 337, 337/1. OZ člen 380, 380/2.
odškodninska odgovornost države – pravica do sojenja v razumnem roku – kršitev pravice do sojenja v razumnem roku – omejitev teka zamudnih obresti – zakonske zamudne obresti kot škoda – vzročna zveza med kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in neprisojenimi zamudnimi obrestmi – izgubljeni dobiček – razlika do popolne odškodnine
Krajši sodni postopek ne pomeni, da za upnika ne velja pravilo ne ultra alterum tantum, kot po drugi strani daljše trajanje sodnega postopka ne pomeni, da se za tek obresti uporabi pravilo ne ultra alterum tantum. Različno obravnavanje upnikov glede teka zakonskih zamudnih obresti je utemeljeno na odločbi US RS, pri čemer dolžina sodnega postopka sama po sebi nima vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti.
Tožeča stranka kot upnik za čas po 1. 1. 2002 na podlagi materialnega prava ni bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, zato svoje škode ne more utemeljevati na zakonskih zamudnih obrestih, ki že same po sebi pomenijo tipizirano odškodnino. Pravica do popolne odškodnine predpostavlja nastanek neke konkretne škode, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Med domnevno nastalo premoženjsko škodo in kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku ni pravno relevantne vzročne zveze, saj ni mogoče špekulirati, kakšen bi bil izid sodnega postopka, če bi sodišče spoštovalo pravico do sojenja v razumnem roku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0068018
SZ – 1 člen 84, 84/4. ZOR člen 45, 45/3. OZ člen 33, 33/2, 52, 55, 55/1, 56, 56/1, 58, 190, 190/3, 191, 587, 587/1.
najemna pogodba – obličnost najemne pogodbe - oddaja stanovanja v najem – domneva popolnosti listine – teorija o realizaciji pogodbe – predpogodba – neupravičena obogatitev – sila – pravica zahtevati nazaj
Skladno s teleološko razlago predpisane obličnosti je treba ugotoviti, da je pisnost določena zaradi varstva interesov strank najemne pogodbe. Ob upoštevanju načela afirmacije pogodb je treba ugotoviti, da ničnost ni ustrezna sankcija za kršitev obličnostnih zahtev SZ-1 in zakon takšne sankcije niti ne predpisuje.
Tožnik navaja svoje »pričakovanje«, »dobro vero«, da bo toženka izpolnila »obljubo« o prodaji zadevne hiše. To nedvomno niso bistvene sestavine glavne pogodbe, ki jih mora v skladu s 3. odstavkom 45. člena ZOR vsebovati predpogodba, da je veljavna.
Zatrjevane grožnje z izselitvijo že abstraktno ne morejo pomeniti sile v smislu 191. člena OZ. Skladno z najemno pogodbo je toženka imela pravico zahtevati plačevanje dogovorjene najemnine, tožnik pa ob izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ni mogel imeti razloga za strah pred izselitvijo s strani toženke.
neplačilo sodne takse za pritožbo – domneva umika pritožbe - neskrbno ravnanje pri plačilu sodne takse – pravica do sodnega varstva
Ureditev, da se pritožba zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjeno, sodišču preprečuje, da bi meritorno odločalo o zadevi, zato bi pod določenimi pogoji res lahko bila omejena pravica do sodnega varstva. Vendar je takšna ureditev ustavno dopustna in sama po sebi ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do sodnega varstva pod pogojem, da je tako fizičnim kot pravnim osebam s slabim premoženjskim stanjem zagotovljena možnost taksnih oprostitev.
vrnitev v prejšnje stanje – predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje – napaka sodišča pri vročanju
Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so zamuda roka ali naroka, zaradi nje prekluzija stranke, ki ne more več opraviti določenega procesnega dejanja in so zato zanjo nastale škodljive posledice in opravičeni razlog za zamudo. Zamuda mora izhajati iz sfere stranke, zato stranka ne more kot razloga za vrnitev v prejšnje stanje uveljavljati napake sodišča v zvezi z vročanjem sodbe, kot je to storila tožeča stranka, ker so strankam za odpravo nezakonitosti v sodnih postopkih na razpolago druga ustrezna pravna sredstva (v obravnavanem primeru torej pritožba zoper sodbo).
pravica do sodnega varstva – vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje
Po 8.a členu ZVVJTO imajo upravičenci do vračila vlaganj pravico do sodnega varstva po pravilih nepravdnega postopka ne samo v primeru, če državni pravobranilec zavrne zahtevek za vračilo vlaganj, pač pa po 2. odstavku navedenega člena tudi takrat, če državni pravobranilec v predpisanem roku ne pripravi predloga za sklenitev pisne poravnave ali ne odgovori vlagatelju zahtevka, ali je upravičenec po tem zakonu; v tem primeru lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po izteku predpisanega roka za pripravo predloga za sklenitev pisne poravnave vloži predlog za rešitev zahtevka pri pristojnem okrajnem sodišču.
zastaranje odškodninske terjatve – nastanek škode – izgubljeni dobiček
Odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Za povzročitelja škode je tožeča stranka morala vedeti že v septembru 2002, za obseg zmanjšanega poslovanja pa že v naslednjem letu 2003. Navedeno dejstvo pa vodi v zaključek, da je terjatev zastarana, saj začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Rok za tožnika je tako začel teči, ko je izvedel za oba pogoja. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na absolutni zastaralni rok iz 2. odst. 352. člena OZ, saj bi ta prišel v poštev le v primeru, če subjektivni rok še ne bi potekel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0064263
ZIZ člen 266, 266/1.
spor o pristojnosti – pristojnost za odločitev o predlogu za izdajo začasnih odredb, vloženih pred začetkom spora – krajevna pristojnost v postopku zavarovanja z začasno odredbo
Sporazum o krajevni pristojnosti v postopku zavarovanja, ko tožba še ni vložena, ni mogoč.
Prepoved odtujitve je določena v SZ, vendar SZ nastanek oziroma učinkovanje te prepovedi veže na pravno dejanje sklenitve kupoprodajne pogodbe. Čeprav je določena z zakonom, gre torej za pogodbeno pravico. Posledica pogodbene narave prepovedi odtujitve je zahteva, da morajo biti za njeno vknjižbo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih ZZK-1 določa za vknjižbo na podlagi pravnega posla pridobljene pravice. Tako odloča zemljiškoknjižno sodišče o dovolitvi vknjižbe na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve pravice (29. člen ZZK-1). Pri pogodbah mora listina vsebovati tudi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo (40. člen ZZK-1).
Vloge, s katero upnik omejuje oziroma umika predlog za izvršbo (oziroma predlaga utesnitev izvršbe), ni utemeljeno šteti kot obrazloženo vlogo v smislu določb ZOdvT, saj ZIZ v 43. členu ne zahteva obrazložitve, zadošča že izjava o omejitvi oziroma umiku predloga ali sporočilo sodišču, da je terjatev delno plačana.
Novi ZGZ je članom ponudil možnost, da iz članstva GZS izstopijo že s samo uveljavitvijo, ne da je njeno uresničevanje v predhodnih določbah za največ 5 mesecev odložil. Izstopna izjava tožene stranke z dne 25. 06. 2006 je bila zgolj preuranjena, ne pa neveljavna.
ZPP člen 208. ZFPPod člen 35. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4, 34, 34/3.
pozivni sklep – rok za dopolnitev vloge – dopolnitev vloge po poteku roka – pravočasnost dopolnitve vloge – upoštevanje procesnega dejanja stranke
Če stranka procesno dejanje opravi sicer po poteku roka za njegovo opravo, vendar preden sodišče o tem odloči oziroma zamudo sankcionira, ni razloga, da sodišče procesnega dejanja stranke ne bi upoštevalo.
ZFPPIPP člen 442, 443, 443/1. ZFPPIPP-A člen 33, 33/2.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - pravni naslednik izbrisane družbe - aktivni družbenik - odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe - nadaljevanje postopka proti družbenikom po izbrisu družbe brez likvidacije
Glede na zgoraj navedene določbe ZFPPIPP je v izpodbijanem sklepu torej napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na stani dolžnice, da dokaže, da ni bila aktivna družbenica izbrisane družbe. Glede na navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek na tretji strani) pa pritožbeno sodišče še pripominja, da dolžnica kot manjšinska družbenica ni mogla vplivati na upravljanje in poslovanje izbrisane družbe, saj slednja zaradi velikosti svojega deleža, ki ne predstavlja niti desetino osnovnega kapitala, ni upravičena niti zahtevati sklica skupščine (prvi odstavek 511. člena Zakona o gospodarskih družbah -ZGD-1), na kateri družbeniki sprejemajo sklepe in uresničujejo svoje družbeniške aktivnosti (505. člen ZGD-1). Kot izhaja iz izpiska sodnega registra dolžnica tudi ni bila oseba pooblaščena za zastopanje družbe in tudi ni bila članica organov nadzora družbe, tako da tudi ni bila vključena v poslovodenje družbe in torej ni imela možnosti ne sprejemati, ne vplivati na temeljne (strateške) odločitve družbe (primerjaj sodbo VS RS II Ips 53/2008). Prav tako dolžnica ni imela pogojev za to, da bi podala predlog za začetek stečajnega postopka. Določba prvega odstavka 231. člen ZFPPIPP namreč določa, da je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti: 1. dolžnik, 2. osebno odgovorni družbenik družbe, 3. upnik pod v zakonu določenimi pogoji. Dolžnica ni imela nobenega od naštetih položajev v času, ko je izbrisana družba še poslovala. 2. točka prej navedene določbe namreč velja za primer družbe z neomejeno odgovornostjo (prvi odstavek 76. člen ZGD-1) in komanditne družbe (prvi odstavek 135. člena ZGD-1), saj družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (kot je šlo v obravnavanem primeru) v času njenega obstoja ni odgovoren za obveznosti družbe (472. člen ZGD-1).
Predpisi glede zakonite (in pogodbene) predkupne pravice določajo, da mora predkupni upravičenec zahtevati le, razveljavitev pogodbe (in sklenitev nove pogodbe pod istimi pogoji), ne terjajo pa, da postavi dodatne zahtevke za razveljavitev razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) in (kot je izhajalo iz ZOR) za razveljavitev samega prenosa lastninske pravice (vknjižbe).
pogodba o naročilu – mandat – dajanje računa – plačilo stroškov dobave toplotne energije – trditveno breme
Na tožeči stranki je dokazno breme, da navede, kateri od končnih dolžnikov na posameznem naslovu je po vtoževanem računu terjatev plačal, tožena stranka pa je ni prenakazala tožeči stranki, oziroma je to storila prepozno. Šele, ko bi tožeča stranka podala tovrstne trditve, bi bila tožena stranka dolžna predložiti dokazila o prejetih plačilih in šele nato bi izvedenec ekonomske stroke lahko opravil svojo nalogo.
ZIZ člen 15. ZPP člen 116, 116/1, 212, 339, 339/1, 366, 366/1.
vročanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - trditveno in dokazno breme - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Takšnemu postopanju sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno očita postopkovno nepravilnost, saj so bile dolžničine navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje preskope in sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovi utemeljenosti ne bi smelo upoštevati dolžničine izpovedbe. Ker jo je, je kršilo določilo 212. člena Zakona o pravdnem postopku, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost sklepa, na kar opozarja tudi pritožba (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). To postopkovno kršitev je zato pritožbeno sodišče saniralo tako, da je upoštevalo zgolj v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevane trditve, ugotovilo, da te niso bile zadostne v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ugovor dolžnice pa kot prepozen zavrglo (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sklep o izvršbi je tako pravnomočen in ga bo potrebno v nadaljnjem postopku izvršiti.
denarna terjatev - ugovor tretjega - verjetnost pravice tretjega
V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko tretji izkazanega bremena ne zmore, je njegov ugovor neutemeljen. Čim pa je neutemeljen, je povsem irelevantno, da mu upnik ne nasprotuje in so drugačne pritožbene navedbe zmotne. Upnikova dispozicija, ki mu je dana po prvem odstavku 65. člena ZIZ, je primarno omejena z določilom prvega odstavka 64. člena ZIZ, zato je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko pri odločanju o utemeljenosti ugovora tretjega izjave upnika ni upoštevalo.
Pravila o vrstnem redu vračunavanja so dispozitivna in se uporabljajo, če se upnik in dolžnik nista drugače dogovorila. Takšen dogovor lahko skleneta bodisi ob nastanku obveznosti, bodisi kasneje, vendar le do takrat, ko dolžnik opravi delno plačilo.