dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije - izraba letnega dopusta - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Ali je potrebno v smislu določb Direktive 2003/88/ES pojem odškodnine za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja razlagati v smislu pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust?
ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2. SZ člen 117. MSVN priloga G, člen 6.
dopuščena revizija - privatizacija stanovanj po SZ - pravica od odkupa stanovanja - prenehanje stanovanjske pravice - državljanstvo
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je ustrezno obrazložen zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik ob uveljavitvi SZ na spornem stanovanju ni imel stanovanjske pravice,
- ali zagotavljajo določbe Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva državljanom nekdanje SFRJ, ki so ob uveljavitvi SZ imeli stanovanjsko pravico, niso pa pridobili državljanstva RS, pravico do odkupa stanovanja po 117. in nasl. členih SZ.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepristranskost pritožbenega sodišča
Ni razumne bojazni, da bi bilo Višje sodišče v Ljubljani videti pristransko, ker mora odločiti o pritožbi zoper sklep, ki ga je na prvi stopnji izdala njegova sodnica.
OZ-A člen 3. ZOR člen 189, 189/3, 190, 192, 244, 266/4, 266/5.
povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona - davek od dobička iz dejavnosti - ocena izgubljenega dobička - načela odškodninskega prava - dolžnost zmanjševanja škode - zmanjšanje odškodnine - uporaba OZ-A
Upoštevaje presojo Ustavnega sodišča, da 3. člen OZ-A ni v neskladju z Ustavo in da je treba v tovrstnih primerih upoštevati splošno ustavno prepoved retroaktivnosti zakonov, revizijsko sodišče ne more sprejeti argumentov tožeče stranke, da ji po uveljavitvi OZ-A znova pripadajo od prisojene, a še ne plačane odškodnine zamudne obresti, ne glede na to, da so 1. 1. 2002 prenehale teči zaradi takrat uveljavljene prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum.
Ni pravilno stališče, po katerem bi v okviru presoje o oceni izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 189. člena ZOR), ki ga mora plačati odškodninsko odgovorna oseba, davek od dobička iz dejavnosti upoštevali tako, da bi ga prišteli ocenjenemu izgubljenemu dobičku in na ta način s plačilom tega davka obremenili odškodninsko odgovorno osebo.
Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je razlog za zmanjšanje odškodnine. Oškodovanec nima pravice čakati, ko vidi, da se škoda veča. V konkretnem primeru se ne upošteva le dejanski izkaz uspeha poslovanja v obdobju, za katerega se izračunava izgubljeni dobiček, temveč je treba upoštevati tudi, ali je dobiček izostal, ker je bil oškodovanec v danih okoliščinah manj skrben, kot se pričakuje od razumnega in odgovornega gospodarstvenika v pogledu uspešnosti poslovanja, katerega merilo je (tudi) ustvarjeni dobiček.
Izvedenčeva metoda ne sme izključevati izhodišč, ki jih je po zakonu treba upoštevati za izračun ustreznega zneska odškodnine. Če bi konkretna metoda izhodišča zakona izključevala, metoda ni pravilna, ker nasprotuje zakonu.
pogodba o poslovodenju (krizni management) - razrešitev direktorja in odpravnina - stečaj družbe - odpravnina managerja za primer stečaja družbe - ničnost - nasprotovanje moralnim načelom - nedopusten pogoj - prepoved dogovora o nedopustnem pogoju, ki nasprotuje moralnim načelom
Naloga tožeče stranke kot managerja je bila izboljšati krizne razmere in čimprej doseči pozitivne poslovne rezultate družbe-naročnice. Glede na zahtevnost nalog managerja in posebno odgovornost mu je bilo v Pogodbi zagotovljeno spodbudno nagrajevanje, tudi v soodvisnosti od poslovne uspešnosti družbe-naročnice. Takšnemu nagrajevanju pa je notranje protislovna dogovorjena »odškodnina«, katere plačilo je (bilo) pogojeno z začetkom stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Ker lahko udeleženci prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, je mogoče sprejeti posebne kriterije nagrajevanja tožeče stranke kot managerja, ki so le-tega spodbujali k uspehu, ne pa tudi dogovora o posebni nagradi (imenovani »odškodnina«) za primer neuspeha, to je začetka stečajnega postopka nad družbo-naročnico. Dogovorjeni pogoj namreč vsebuje izrazito negativen opredelilni element, ki upravičuje oceno o njegovi nemoralnosti. Predvsem ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki se kažejo v neupravičenem izkoriščanju ugodnega položaja managerja na račun neugodnega položaja stečajne dolžnice (družbe-naročnice) oziroma njenih upnikov.
V obravnavanem primeru je zadostovala generalna prepoved dogovora o nedopustnem pogoju, ki nasprotuje moralnim načelom, saj gre za primer, ki ga zakonodajalec ni določneje zajel (konkretiziral). Zato ni (bila) potrebna navedba moralnega načela, katerega kršitev naj bi povzročila ničnost pogodbe. Zadostuje namreč negativna vrednostna ocena dogovora iz Pogodbe, podana na podlagi pravnega vrednotesnja. To vrednotesnje pa sta (po oceni revizijskega sodišča) sodišči nižjih stopenj opravili pravilno.
Zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva odkup poslovnih deležev na podlagi vrednosti iz bilance stanja za leto 2002, ni utemeljen, saj je bila v času prenehanja delovnega razmerja „zadnja bilanca stanja“ tista iz leta 1997. Ta opredelitev je odločilnega pomena za identiteto tožbenega zahtevka.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - sedež stranke
Poleg navedbe tožene stranke, da se trenutno njen sedež nahaja v Kranju, v zadevi obstajajo tudi drugi tehtni razlogi za delegacijo krajevne pristojnosti iz mariborskega na kranjsko sodišče. Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL, je Okrožno sodišče v Mariboru napačno določilo kot stvarno in krajevno pristojno, saj je imela tožena stranka v tistem času sedež na območju Okrožnega sodišča na Ptuju. Pred sodiščem v Mariboru še ni bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - zahtevki z različno dejansko in pravno podlago - zavrženje revizije
Zaradi različne dejanske in pravne podlage posameznih tožbenih zahtevkov je pri presoji dovoljenosti revizije odločilna vrednost vsakega tožbenega zahtevka posebej.
IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS4001520
ZPPSL člen 30, 36, 36/1, 36/2. ZIZ člen 147, 147/1. ZFPPIPP člen 158, 158/4.
izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet - povrnitev škode - odgovornost organizacije za plačilni promet za opuščeni rubež - prenos in izplačilo zapadlih zneskov - odgovornost organizacije za plačilni promet zaradi izvršitve sklepa o izvršbi kljub vednosti o začetku prisilne poravnave
Osrednje vprašanje za to zadevo je, ali iz določb ZPPSL o prekinitvi tekočih izvršb kot procesnopravni posledici začetka postopka prisilne poravnave (30. člen ter prvi in odstavek 36. člena ZPPSL) izvira specifično za drugo toženko dolžnost, da sklepa o izvršbi ne izvrši. Da bi namreč tožnici lahko odškodninsko odgovarjala zato, ker je izvršila sklep o izvršbi, bi moralo obstajati pravilo, ki bi ji to prepovedovalo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da se takšno pravilo (prepoved) v ugotovljenih dejanskih razmerah te zadeve ni vzpostavilo. (Prepoved o novih predpisih zdaj izrecno izhaja iz četrtega odstavka 158. člena ZFPPIPP).
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - predlog za dopustitev revizije v sami reviziji
Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP, bi bila revizija tožeče stranke dovoljena le, če bi jo pred tem dopustilo Vrhovno sodišče, česar pa tožeča stranka ni izkazala.
Ugotovitve pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage in ponudila dokazov, same po sebi ni mogoče kvalificirati kot očitek, da sodišče sploh ni moglo presojati utemeljenosti pobotnega ugovora, ker bi zahtevka sploh ne bilo mogoče individualizirati in ga ločiti od drugih morebitnih zahtevkov.
Revidentka je svoj pobotni ugovor substancirala tako, da je bilo uveljavljeno podlago zahtevka mogoče ločiti od drugih dejanskih podlag in tudi nobenega dvoma ni, na kateri življenjski dogodek revidentka veže nastanek svojega domnevnega zahtevka. S tem, ko revidentke ni pozvalo, naj svoj pobotni ugovor dopolni oziroma popravi, sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka.
spor o pristojnosti - izvršilni postopek - sporazum o krajevni pristojnosti
Izvršilno sodišče, ko ob odločanju o ugovoru sklene razveljaviti sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri odstopu zadeve pristojnemu sodišču upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Toženka kot dolžnica je v ugovoru podala predlog, da se zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru kot pristojnemu sodišču, Okrožno sodišče v Kranju pa je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo sporazum o pristojnosti iz ugovoru priložene pogodbe.
ZGD člen 283, 283/3, 359, 364, 364/1. ZGD-1 člen 295, 295/6.
ničnost - izpodbojnost - izpodbijanje sklepov skupščine - skupščina delniške družbe - določitev kraja zasedanja skupščine izven sedeža družbe
Iz posplošenih revizijskih navedb ni videti, na kakšen način naj bi sklic zasedanja skupščine pravne prednice tožene stranke drugje kot na njenem sedežu v konkretnem primeru kršil pravice oziroma upravičene interese manjšinskih delničarjev ali ogrožal oziroma oteževal izvrševanje bistvene pravice delničarjev – pravice do odločanja o temeljnih vprašanjih družbe. Tega ni videti niti, če bi upoštevali, da naj bi bil večinski delničar s pravno prednico tožene stranke v razmerju domnevnega dejanskega koncerna.
Po določbi prvega odstavka 512. člena OZ ima tožnica kot prizadeta predkupna upravičenka pravico zahtevati, da se prodajna pogodba razveljavi, vendar pa mora hkrati zahtevati, da se stvar pod enakimi pogoji proda njej. Zato je tožnica poleg zahtevka na razveljavitev prodajnih pogodb (v obravnavani zadevi je šlo za dvakratno, zaporedno prodajo, zato je izpodbojno tožbo pravilno vložila proti vsem strankam obeh prodajnih pogodb, katerih razveljavitev je uveljavljala) postavila tudi zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji.
Tožbeni zahtevek, ki temelji na predkupni pravici, je lahko utemeljen le, če poleg zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe vsebuje tudi zahtevek, da prodajalka iz razveljavljene pogodbe sklene novo prodajno pogodbo s prizadeto predkupno upravičenko (pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni v razveljavljeni pogodbi). Ker pa je v obravnavani zadevi šlo za dvakratno (zaporedno) prodajo, je treba odgovoriti na vprašanje, katera od toženk bi morala skleniti prodajno pogodbo s tožnico. Revizijsko sodišče odgovarja, da je to prva toženka, ki jo je kot solastnico vezala predkupna pravica tožnice. Tožnica kot druga solastnica je namreč v skladu s tretjim odstavkom 66. člena SPZ imela predkupno pravico v primeru prodaje idealnega deleža na nepremičnini, ki jo je skupaj s prvo toženko imela v solasti. Ker je v posledici razveljavitve obeh prodajnih pogodb pravno gledano šlo za pravno vrnitev stvari prvi prodajalki (prvi toženki), k sklenitvi prodajne pogodbe s prizadeto predkupno upravičenko ni mogla biti zavezana tretja toženka (druga kupka).
Tožbeni zahtevek, ki temelji na predkupni pravici, je lahko utemeljen le, če poleg zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe (in v zvezi s tem zahtevka na sklenitev nove prodajne pogodbe, pod enakimi pogoji) vsebuje tudi zahtevek na razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila (in v zvezi s tem zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). Ker je v obravnavani zadevi šlo za dvakratno, zaporedno prodajo, bi bila potrebna vzpostavitev stanja vpisov v zemljiški knjigi pred vknjižbami, ki bi bile predmet izpodbijanja z izpodbojno tožbo, torej preko druge prodajalke (druge toženko) na prvo prodajalko (prvo toženko).
Tudi če bi tožnica dosegla razveljavitev obeh prodajnih pogodb in sklenitev prodajne pogodbe, katere stranka bi bila ona sama (kot prizadeta predkupna upravičenka), ne bi mogla po sklenitvi nove prodajne pogodbe (pod enakimi pogoji kot sta bili sklenjeni razveljavljeni pogodbi) doseči vknjižbe lastninske pravice v svojo korist. Če se namreč vknjižba lastninske pravice v korist tretjega ne razveljavi, potem ostane tretji vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. Tudi če bi tožnica predlog za vknjižbo lastninske pravice oprla na novo prodajno pogodbo (ali na sodbo, ki bi nadomestila prodajno pogodbo), bi bila vknjižba zoper kot lastnika vknjiženega tretjega nedopustna. Vpisi so namreč dovoljeni le zoper osebo, na katero je ob času začetka zemljiškoknjižnega postopka že vpisana pravica, glede katere naj bi se izvršil nov vpis, ki pa bi bila v obravnavanem primeru tretji.
Za pravočasnost dokaza s fotografijami ni bilo odločilno, da so bile te predložene (predane, izročene) pozneje kot so bile predlagane. Namen določb 286. člena ZPP je namreč, da se pravočasno zagotovi vse procesno gradivo, potrebno za uspešno izvedbo glavne obravnave na čimmanj narokih. Ta namen pa ne more biti izničen zgolj zaradi predložitve dokazil po naroku, kadar je za izvajanje dokazov že določen nov narok (v tej zadevi je bilo po kritičnem naroku (a) še devet narokov). Zato v tej zadevi ni bilo napačno šteti, da je toženka ravnala v skladu z določbami 286. člena ZPP.
ZOR člen 154, 154/1, 173, 177, 177/1. ZPP člen 39, 39/1, 377, 490.
dovoljenost revizije - krivdna odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - objektivna odgovornost - organizacija sejma - višja sila - vzrok za požar - podtaknjen požar - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Očitka opustitve kot pravno relevantnega vzroka neke škode ni mogoče opredeliti, ne da bi prej definirali obseg dolžnega ravnanja zatrjevanega oškodovalca. O obsegu dolžnega ravnanja zatrjevanega oškodovalca pa ne moremo sklepati iz ravnanja tretjega, ki je neposredni vzrok škode (v obravnavanem primeru tistega, ki je podtaknil požar). Zato o opustitvi dolžnega ravnanja v obravnavanem primeru ni mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da je bil požar podtaknjen.
Glede na to, da bi odlog začetka postopka prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi, o kateri pa je že bilo odločeno, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj tudi ugoditev reviziji in odprava izpodbijanih aktov ne bi v ničemer spremenila pravnega položaja tožeče stranke. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije v obravnavani zadevi.
ZFPPod člen 27, 35, 35/1. ZGD člen 394. ZDavP člen 96, 97. ZPD člen 60, 61, 62. ZAPPNI člen 36, 44.
prisilna izterjava davčnega dolga – aktivni družbenik izbrisane družbe - zastaranje pravice do izterjave davka - uvrstitev v vrstni red plačil pri Agenciji RS za plačilni promet
Upnik lahko uveljavlja terjatve izbrisane družbe v roku 1 leta od aktivnega družbenika, enoletni rok pa je podaljšan za čas zadržanja izvrševanja tretjega poglavja ZFPPod do odločitve Ustavnega sodišča.