denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine
V zvezi s tožbenim ugovorom glede obstoja ovir za vračanje v naravi sodišče odgovarja, da ovire za vračanje določa ZDen. Tožnik v tožbi ni navedel, na katero oviro za vračanje v naravi se njegov ugovor nanaša, saj tega ugovora ni konkretiziral in tako ostaja le na splošni ravni, zato ga sodišče ne more obravnavati po vsebini.
Tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o vračilu deleža parc. št. 1189/1 k.o. ..., ki v naravi v fizični obliki pomeni gozdno zemljišče, v času podržavljenja pa je bilo oštevilčeno s številkami zazidanih zemljišč *251, *252 in *253 k.o. ... (predmetne parcele), pa sicer drži. Vendar to dejstvo samo po sebi ter ob upoštevanju vsega prej obrazloženega po presoji sodišča ni nikakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.
Tožnika ugovarjata, da je bilo s to sodbo drugače rešeno predhodno vprašanje upravičenca do denacionalizacije, kar ne drži.
Gre za drugačno stališče sodišča v zvezi z uporabo ZRP v postopkih denacionalizacije. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo namreč ne temelji na ugotovitvi, da dr. A.A. ni upravičenec do denacionalizacije, temveč, da ni bilo izkazano, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet postopka, podržavljeno na način in pod pogoji iz 3. člena ZDen. Med drugim je v tej določbi (poleg npr. Odloka AVNOJ-a) naveden tudi ZRP. Razlaga uporabe ZRP pa je (sedaj) predmet različne sodne prakse. Vprašanje upravičenca do denacionalizacije torej ni niti bilo predmet te sodbe.
Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.
denacionalizacija - začasna prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije
Iz samega besedila 68. člena ZDen, izhaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja. Glede na to, da iz predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014, na katerega se v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje tožnica, izhaja, da ima A. v lasti cca. 255.000 ha gozdov, od tega je z 235.000 ha upravljal B. (str. 8, tč. 1.2 predloga zakona), in na vsa ta zemljišča se nanaša tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe, je na prvi pogled očitno, da je predlagani obseg zavarovanja več kot očitno nesorazmeren s tožničinim denacionalizacijskim zahtevkom. Tožnica že zato s postavljenim predlogom ne more uspeti.
Upoštevaje pravno teorijo in sodno prakso po ZUP (naknadna) sprememba sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja, na katerega bi se nanašala tudi upravna odločba, izdana v postopku, na katerega se predlog za obnovo nanaša, ne more biti razlog za obnovo postopka. Taka okoliščina ne pomeni nobenega izmed razlogov za obnovo postopka, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP.
ZDen člen 27, 27/1, 42, 42/3. ZSKZ člen 2, 4, 4/1.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - vračanje v obliki nadomestnega zemljišča - odškodnina v obveznicah
V ZDen ni podlage za zaključek, da bi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati.
denacionalizacija - ničnost upravne odločbe - pristojni organ
Ob uporabi tretjega odstavka 280. člena ZUP nedvomno izhaja, da je za izrek delne ničnosti delne odločbe Upravne enote Tržič pristojna Upravna enota Tržič, ki je obravnavano delno odločbo izdala in nikakor za to ni pristojna Upravna enota Ormož, ki je z izpodbijano odločbo razglasila delno ničnost obravnavane delne odločbe, ki jo je izdala Upravna enota Tržič.
Pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, je treba izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi tako glede višine, kot tudi oblike in upravičencev. Ni torej dovolj zgolj ugotovitev, da so slovenski državljani na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja.
denacionalizacija - obnova postopka - ustavna odločba - rok - predhodno vprašanje - mednarodna pogodba - tuj državljan
Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 se ne nanaša na 9. člen ZDen, pač pa na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da v smislu tega zakona niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.
Potrebno je raziskati tujo notranjo zakonodajo in ugotoviti, ali bi tak upravičenec odškodnino od tuje države tudi dejansko dobil, če bi jo uveljavljal.
Glede na dejstvo, da je bilo o vrnitvi denacionalizacijskega premoženja tožeči stranki že odločeno, ni mogoče obravnavati zahtevka za odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe za čas po izdaji navedene odločbe v upravnem postopku oziroma upravnem sporu.
stroški pritožbenega postopka - stroški upravne izvršbe, stranki z nasprotujočimi interesi - pritožbeni stroški - stroški odgovora na pritožbo
Ker sta v pritožbenem postopku nastopali stranki z nasprotnimi interesi, predstavlja pravno podlago za odločitev o stroških pritožbenega postopka prvi odstavek 114. člena ZUP.
denacionalizacija - nadomestni upravičenec - vnuk kot nadomestni upravičenec - dedič prvega dednega reda
Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (npr. nepremičnine).
Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.
denacionalizacija - pravila vračanja - podržavljeno premoženje
Del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, je bil C.C. dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo.
denacionalizacija - zahteva vlagatelja za doplačilo odškodnine do polne vrednosti podržavljenih nepremičnin - interniranec - pridobitev statusa interniranca
Denacionalizacijska upravičenca sta osebi, ki jima je bilo podržavljeno premoženje in se zato pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ker je sin upravičencev kot eden izmed dedičev po pokojnem očetu - denacionalizacijskem upravičencu imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, ni pravno relevantno, ali je drug sin upravčencev to možnost imel ali ne.
Tožnik je smiselno uveljavljal, da naj bi kljub neizpolnjevanju pogoja iz 9. člena ZDen bilo zahtevano premoženje vrnjeno, kar naj bi utemeljevalo povezavo med njegovim primerom ter ustavno odločbo št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, vendar pa s tem po oceni sodišča ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščin iz 4. točke 260. člena ZUP, saj ni jasno, kako naj bi ta odločitev Ustavnega sodišča predstavljala drugačno odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi denacionalizacije bivšega lastnika A. A., tj. vprašanju ugotovitve državljanstva. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam v zvezi z državljanstvom pok. bivšega lastnika ter njegovih pravnih naslednikov glede na njihov kraj rojstva (tožnik namreč meni, da ker so bili vsi rojeni v Ljubljani, to pomeni, da so državljani RS), saj so to okoliščine, ki bi jih tožnik lahko (oziroma ki jih mogoče je) uveljavljal v postopku ugotovitve državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vrnitev - kulturna dejavnost - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora in nepremičnin
Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po ustaljeni sodni praksi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen obstaja, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Pomembna je torej funkcionalna izraba prostora, v katerem se nepremičnina nahaja. Bistveno za obstoj ovire pa je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin zaradi vračila podržavljene nepremičnine teh ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen bistveno okrnjen.
Relevantno je, ali se lahko kulturne prireditve organizirajo in nemoteno izvajajo zgolj v primeru, če se nepremičnina ne vrne. Relevantno je torej, ali je prostorska in funkcionalna povezanost nepremičnine z ostalimi prireditvenimi prostori na tem območju taka, da bi, če bi bila nepremičnina vrnjena A. A., ko bi bil torej njen upravljavec drug, namembnost tega objekta pa drugačna od obstoječe, prišlo do vplivov na opravljanje kulturne dejavnosti Č. Č. in ali bi bili ti vplivi taki, da bi bila njegova dejavnost bistveno okrnjena ali onemogočena. Vendar pa toženka teh relevantnih dejstev ni presojala, saj ni ugotavljala niti za kakšno povezanost nepremičnin gre niti kako bi lahko drugačna dejavnost, ki bi se odvijala v ... cerkvi in drug lastnik oziroma upravljavec nepremičnine vplivala na izvajanje kulturne dejavnosti Č. Č.
Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.
povrnitev vrednosti vlaganj - denacionalizirana nepremičnina, vrnjena v last in posest - zavrnitev tožbe
Neutemeljeno je tožbeno nasprotovanje izdani dopolnilni odločbi, da je pravna naslednica po pokojni upravičenki dolžna toženi stranki povrniti investicijska vlaganja v ugotovljeni vrednosti. Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine.
denacionalizacija - začasna odredba - nedoločen in nejasen izrek
Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen, ker iz njega izhaja, da se odloča o predlogu z dne 23. 10. 2018, ki ga tožnica takrat ni vložila, kar je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri toženka povzema vsebino predloga za izdajo začasne odredbe in navaja datum dne 28. 4. 2014. Na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnice iz predloga z dne 28. 4. 2014 pa je toženka odločala. Iz navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.