denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - prekluzivni rok
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.
Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - prekluzivni rok - odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - odškodninski zahtevek
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.
Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.
vrnitev zemljišča - vodno zemljišče - javno dobro - pravni promet
Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - odločba o denacionalizaciji - ničnost upravne odločbe - razlogi za ničnost odločbe - izkazanost ničnostnega razloga
Razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga smiselno v postopku uveljavlja tožnica, ni ničnostni razlog niti po 6. točki niti po katerikoli drugi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ampak je okoliščina, ki bi jo tožnica lahko uveljavljala v pritožbi zoper delno odločbo.
ZDen člen 19, 19/1, 19/1-4, 32, 32/2, 89. ZCes-1 člen 2/1, 2/1-32, 39, 39/2, 39/3.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - funkcionalno zemljišče k stavbi - pomanjkljiva obrazložitev
Kolikor je parcela v delu vhod v garaže (kot izhaja iz izreka), bi lahko šlo za funkcionalno zemljišče k garaži, kar je treba urediti v ustreznem postopku, da bi se na ta status kot oviro za vrnitev v naravi lahko organ uprl. V kolikor pa gre za parkirišče, pa se tudi to, ne glede na to, ali je divje, zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, neurejeno, asfaltirano ali makadamsko, šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, če gre za površine, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2. člen in drugi odstavek 3. člena ZSZ).
Če je organ menil, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kompleks oz. del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, bi moral natančno pojasniti, kaj v obravnavanem primeru predstavlja kompleks, navesti lastnosti (razloge), zakaj pomeni sklop parcel kompleks (njihovo funkcionalno povezanost), (razlog lahko izhaja tudi iz prostorskega akta) in zakaj meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pogoj za uporabo te določbe.
denacionalizacijski postopek - zavezanec za vrnitev - lastninska pravica - pravica uporabe - razpolaganje z nepremičnino - prepoved razpolaganja - ničnost pravnih poslov
Kot se je izrekla že sodna praksa in kot izhaja tudi iz citiranega 51. člena ZDen, v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja. Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine.
88. člen ZDen specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
denacionalizacija premoženja - razpolaganje s premoženjem - podržavljeno premoženje - obrazloženost odločbe - ustna obravnava - bistvena kršitev določb postopka
Predmet tega ugotovitvenega postopka je vrnitev podržavljenega premoženja, bolj natančno način oziroma oblika vrnitve tega premoženja. Ker je tik pred zadnjo izvedeno ustno obravnavo prišlo do spremembe načina oziroma oblike vrnitve podržavljenega premoženja zaradi spremenjenega stališča stranke z interesom MOM kot primarne zavezanke, ki se ustne obravnave dne 7. 6. 2011 ni udeležila, bi, za to, da se razjasni dejansko stanje s tem v zvezi, organ moral razpisati (dodatno) ustno obravnavo, ter z vsemi strankami postopka (torej tudi s stranko z interesom MOM) obravnavati očitno spremenjeno dejansko stanje in na tej podlagi ali izvesti še druga opravila ali izdati odločbo, ki bi vsebovala vse, za odločitev relevantne razloge, kot tudi razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakršnemu zahtevku strank in, ki bi izhajali iz obravnavanih ter ugotovljenih dejstvih.
denacionalizacija - odškodnina - višina odškodnine - vrednost podržavljenega premoženja - premično premoženje - dokazno sredstvo - izvedensko mnenje
Ker je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila pravno relevantno dejstvo, da predmetne nepremičnine v času podržavljanja (tj. na dan 17. 9. 1947) niso bile (več) poškodovane, je cenitev predmetnega premoženja, ki jo je toženki predložil tožnik in ki izhaja iz predpostavke poškodovanosti tega zaradi požara, nerelevantna. Posledično je treba ugotoviti tudi, da okoliščina, da se izvedenec A. A. do cenitve tožnikovega strokovnega pomočnika ni opredelil, ni v ničemer vplivala na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v zadevi, toženka pa je odločitev v zadevi lahko utemeljeno sprejela tudi brez takšne opredelitve.
Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 223, 223/1.
denacionalizacija - preoblikovanje zahtevka - akt zoper katerega je možen upravni spor - zavrženje pritožbe
Sodišče pritrjuje organoma obeh stopenj v izpodbijani in pritožbeni odločbi, da s samim pozivom za preoblikovanje zahtevka za denacionalizacijo (še) ni bilo odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi v denacionalizacijskem postopku. Zato sodišče sodi, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper poziv za preoblikovanje denacionalizacijskega zahtevka zavrgel.
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1992) člen 8, 8/1, 8/2. ZDen člen 13.
denacionalizacija - obseg podržavljenega premoženja - neto aktiva podjetja
Da bi bilo mogoče govoriti o dejanski izterljivosti terjatve na podlagi sodbe, ki je priznala terjatev podržavljenega podjetja do podjetja E., bi bilo treba odgovoriti na vprašanja o izterljivosti terjatve do dolžnika, ki je tuja pravna oseba, na podlagi tuje sodne odločbe, vse ob upoštevanju časa neposredno po vojni in nerešenimi državnimi vprašanji z Italijo, dejstva, da država FRLJ ni bila stranka pravdnega postopka in da se je sodba glasila na fizične osebe, družbenike C.
ZDen člen 62, 62/1, 64, 64/1. ZUP člen 66, 71, 71/3.
denacionalizacija - pravočasna zahteva - odškodnina - zaslišanje priče
Nedvoumo izhaja, da mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo določno navesti, katero premoženje naj se mu vrne, zato po presoji sodišča tega ne more ugotavljati upravni organ na podlagi predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov. Zato zgolj k zahtevi za denacionalizacijo predloženi izpisek za vl. 62 k.o. ... ne pomeni, da je vlagateljica pravočasno zahtevala vse, v tem vložku podržavljene nepremičnine kot zmotno meni prvostopenjski organ.
Zaslišanje priče na ustni obravnavi je temeljno pravilo, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. Pridobitev pisne izjave priče je možna, če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje. V takem primeru mora odločitev obrazložiti, kar je toženka opustila.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi
Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).
ZDen člen 3, 9, 9/1, 10, 11, 12, 64, 64/2. ZD člen 144.
denacionalizacijski postopek - podržavljeno premoženje - upravičenci - državljanstvo
Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.
Iz navedb izhaja, da tožena stranka dejansko ne dopušča drugega dokaza, temveč samo zabeležbo ustne izjave v uradnem dokumentu iz obdobja do dne 5. 7. 1947. S tem je tožena stranka v naprej odločila, da ne glede na to, kaj bi zaslišana stranka oz. priča izpovedala, ne bi moglo vplivati na njeno odločitev, kar pa je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Stranka mora imeti dejansko možnost dokazovanja pomembnih dejstev z vsemi dokaznimi sredstvi, drugače je pravica zgolj navidezna.
Po presoji sodišča je bila ugotovitev organa o obsegu podržavljenih živali pravilna. Zapisnik, na katerega se organ sklicuje, je listina, ki jo predpis določa kot merodajnega, tožnik pa ne v upravnem postopku, kot tudi ne k tožbi, svoje trditve, da je bilo na posestvu več živali, razen posplošene navedbe, da že sama velikost posestva kaže drugačno dejansko stanje, ni izkazal, saj o tem ni predložil, kot tudi ne predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi se nanašali na obseg podržavljenega premoženja na posestvu ..., kot ga k temu zavezuje tudi 140. člen ZUP in prej veljavni 137. člen ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu).
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - aktivna legitimacija - pravno nasledstvo - stranka v upravnem postopku - potrdilo o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - pogoj vzajemnosti - državljanstvo - hrvaški državljan - vračanje podržavljenega premoženja - napačna uporaba materialnega prava - obrazložitev odločbe
Za ugotovitev vzajemnosti ne zadostuje ugotovitev, da imajo slovenski državljan v tuji državi (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, pač pa je potrebno pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja. Zgolj okoliščina, da naj bi iz navedenih spornih odločb izhajalo, da so bili slovenski državljani v nekaterih primerih upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja, ne zadostuje za ugotovitev obstoja dejanske vzajemnosti v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, saj je pri presoji te, kot že navedeno, potrebno upoštevati tudi omejitve in pogoje iz ZON, v zvezi s katerimi iz sodb in odločb hrvaških sodišč relevantne okoliščine za presojo ne izhajajo in do katerih se toženka tudi sicer ni opredelila. Zgolj ugotovitev, da imajo slovenski državljani v Republiki Hrvaški (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, kot že pojasnjeno ne zadostuje. Za presojo, ali med državama obstoji zahtevana vzajemnost, je namreč pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot jih je mogoče uveljavljati po določbah ZDen (in kot se uveljavljajo v predmetni zadevi), in sicer tako z vidika kroga upravičencev, premoženja, ki je predmet denacionalizacije, kot tudi vrednosti premoženja oziroma višine nadomestila.
denacionalizacija - parcelacija zemljišč - zavezanec za vračilo - vračilo v naravi - prostorski kompleks - ovire za vračilo v naravi
Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi.
Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.
ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5, 274. ZUS-1 člen 2, 2/2.
denacionalizacija - vračanje premoženja članom agrarne skupnosti - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - agrarna skupnost - stranka v postopku - pravna sposobnost - pooblastilo za zastopanje - potrdilo o pravnomočnosti
Stranka ima pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila, ta akt pa lahko stranka izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah oziroma napačni potrditvi dejstva potrdilo lahko spremenil tudi sam organ, vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil. Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdili z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasno izhaja tudi iz določb 274. člena ZUP, omogoča (ob izpolnjenih tam predpisanih pogojih) le odpravo ali razveljavitev upravne odločbe, kar potrdilo po obrazloženem ni.