denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - povečanje vrednosti premoženja - povrnitev vlaganj - višina odškodnine - delna odločba - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Zahtevek iz petega odstavka 25. člena ZDen je odvisen od pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo. Zato o njem ni mogoče odločiti drugače kot z odločbo, s katero je odločeno tudi o zahtevi za denacionalizacijo ali pa po njeni pravnomočnosti, kar izhaja iz šestega odstavka 25. člena ZDen.
Zato odločanje o tej zahtevi pred pravnomočnostjo odločbe pomeni procesno kršitev, ki lahko vpliva na zakonitost odločbe, torej absolutno bistveno kršitev.
denacionalizacija - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča je imela tožnica pravni interes le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevan del podjetja o katerih je bilo odločeno z izpodbijano delno odločbo, ne vrne denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrne kot odškodnina v obliki izročitve obveznic. V tem trenutku je prenehal pravni interes tožnice v zvezi z navedenim upravnim postopkom. Glede na odsotnost pritožbe ostalih strank (zaradi katerih bi se odločitev organa še morebiti spremenila glede zaveze vrniti zahtevan delež podjetja v naravi), izdana izpodbijana odločba v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti tožnice, ki ni zavezanka iz izpodbijane delne odločbe, ni dolžna kaj storiti, dati ali opustiti iz izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji, njen pravni položaj se ne bo spremenil ne z zavrnilno, ne z ugodilno izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji.
denacionalizacija - odškodnina za zmanjšanje vrednosti za isto premoženje - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine
Z vidika vprašanja pravočasnosti vložitve odškodninskega zahtevka je po 26. členu ZDen-B relevanten tudi čas nastanka manjvrednosti nepremičnine. Treba je namreč razlikovati med bistveno manjvrednostjo, ki je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B (torej dne 5. 1. 1999) in za katero se šteje, da bi jo upravičenec moral in mogel predvideti in uveljavljati do izteka roka tega dne, in bistveno manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je lahko prišlo v nadaljnjem obdobju, torej po izteku roka iz 26. člena ZDen-B.
denacionalizacija - agrarna skupnost - premoženje agrarne skupnosti - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - načelo povezanosti zemljišča in objekta - zazidano stavbno zemljišče - status zemljišča
Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS.
Zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev mora v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju.
Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - aktivna legitimacija za vložitev zahteve - pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca - denacionalizacijski upravičenec - pravočasnost zahteve
Prvi odstavek 15. člena ZDen pa je treba po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega in Ustavnega sodišča razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, tisti, ki po 1. odstavku 78. člena ZDen lahko pridobijo njegovo premoženje - torej njegovi dediči po ZD ter dediči njegovih dedičev, če so ti že mrtvi ali razglašeni za mrtve. Upravičeni vlagatelj tako ni vsak sorodnik in še manj oseba v svaštvu, ampak oseba, ki bi imela na dan uvedbe dedovanja (pravnomočnost odločbe) možnost pridobiti premoženje, ki je bilo podržavljeno upravičencu.
Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila Č. Č. za A. A., je bila formalno pomanjkljiva, saj ni vsebovala podpisa A. A. kot vlagatelja zahteve za svoje premoženje oziroma pooblastila Č. Č. ali njenega pooblaščenca D. D. za vložitev zahteve tudi za premoženje A. A. Organ je bil torej dolžan postopati po 68. členu ZUP/86 in formalno pomanjkljivost vloge odpraviti. Ali je tako ravnal, iz upravnega spisa ni razvidno.
Sodišče sodi, da je treba v obravnavanem primeru z uporabo pravne analogije pravno praznino zapolniti s smiselno uporabo pravil, ki veljajo v primeru strankinega umika zahtevka v teku pritožbenega upravnega postopka, to je z uporabo določb tretjega odstavka 132. člena ZUP/86.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - lastništvo premoženja ob podržavljenju - predhodno vprašanje
Vprašanje lastništva premoženja ob podržavljenju je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje, ki ga je upravni organ dolžan razrešiti pred odločanjem o vračilu premoženja.
O lastništvu nepremičnin v času podržavljenja ni mogoče sklepati zgolj in izključno na podlagi temelja podržavljenja, ki je vpisan v zemljiški knjigi (oziroma na podlagi kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov povojnih oblasti), kar velja še posebej v primeru, kakršen je obravnavani, ko je organ mnenja, da se zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnin ob podržavljenju ne ujema z dejanskim stanjem. V primeru spora se lahko lastništvo dokazuje na kakršenkoli način, upoštevati pa je treba ne le zemljiškoknjižno stanje, pač pa tudi druge okoliščine, ki so bile po takrat veljavni zakonodaji lahko podlaga za morebiten (pravnoposlovni ali originaren način) pridobitve lastninske pravice.
ZDen člen 2. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 17, 18.
denacionalizacija - nacionalizacija večstanovanjske hiše - vračilo podržavljenega premoženja - bistvena kršitev določb postopka - izvzem stanovanj iz nacionalizacije
Ni dvoma, da v primeru, če je bil A. A. podržavljen solastninski delež na stanovanjih št. 2 in 4 vrnjen njegovim otrokom, ni podlage, da bi se mu (oziroma njegovim otrokom) zanj priznala še odškodnina. Ker pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je drugostopenjski organ zaključil, da pridobitev lastninske pravice na teh stanovanjih ni posledica izvzema iz podržavljenja B. B., C. C. in G. G. lastnega deleža na celotni nepremičnini oziroma vseh stanovanjih, do katerega so bili upravičeni po ZNNZ, ampak da gre za vračilo njihovemu očetu podržavljenega solastniškega deleža, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti.
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije - vstopna pravica - dedna nevrednost
Z vidika 12. člena ZDen pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.
denacionalizacija - sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - načelo zaslišanja stranke v postopku
Tožnik je "druga stranka v upravnem postopku" v smislu 273. člena ZUP, saj je denacionalizacijski zavezanec za izplačilo odškodnine.
Poseben postopek, kako naj ravna organ po 273. členu ZUP v primeru vložene tožbe v upravnem sporu, v ZUP ni predpisan, vendar pa mora 241. in 246. člen ZUP organ uporabiti analogno, saj v nasprotnem opustitev organa, ki tako ne ravna, in odloči o zadevi, ne da bi imela nasprotna stranka možnost, da se izjavi o ugovorih iz vloženih tožb, in ki so za organ, ki uporabi 273. člen ZUP, utemeljeni, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije - jugoslovansko državljanstvo - tuji državljan
Glede na določbo 9. člena ZDen je pravno relevantno stanje ob podržavljenju, pri čemer so osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo oziroma republiškim državljanstvom izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljensju domovinsko pristojne.
Določba 12. člena ZDen se ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.
upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odločbo, s katero je ministrstvo (v zvezi z upravnim sporom) odpravilo svojo odločbo z dne 19. 4. 2022, s katero mu je vrnilo v last in posest ... cerkev v ..., ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Izpodbijana odločba glede na vsebino sprejete odločitve torej ne pomeni odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika iz 2. člena ZUS-1. Z njo namreč ni bilo odločeno o tožnikovem zahtevku za denacionalizacijo, temveč le, kot že navedeno, da se odločba z dne 19. 4. 2022 odpravi in da se zadeva vrne v ponovni postopek. To pomeni, da izpodbijana odločba (tudi po stališču pravne teorije) ne izpolnjuje materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s (samostojno) tožbo v upravnem sporu.
Nadalje ZUS-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.
V obravnavanem primeru tako tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1. Izpodbijan je sicer akt, s katerim je bil upravni akt na podlagi izrednega pravnega sredstva odpravljen, vendar z njim postopek odločanja o zadevi ni bil končan, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.
denacionalizacija - ovire za vrnitev v naravi - zazidano stavbno zemljišče - zemljišča v lasti fizičnih oseb
Nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe.
Napačno je stališče, da ima tožnica položaj stranke v upravnem sporu že zaradi tega, ker je bila stranka v upravnem postopku.
Tožnica je nastopala v upravnem postopku kot lastnica nekaterih nepremičnin, katerih vrnitev je bila zahtevana, zaradi navedenega je imela tudi pravni interes za udeležbo v navedenem upravnem postopku. Vendar pa le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevane podržavljene nepremičnine ne vrnejo denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrnejo v obliki odmerjene odškodnine.
denacionalizacija - vrednotenje stavbnega zemljišča - stanje zemljišča po času odvzema iz posesti - vrednost podržavljenega premoženja - odškodnina - višina odškodnine - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
Glede na določbe ZDen je bistveno stanje premoženja v času podržavljenja. Vrednost podržavljenega premoženja se namreč določi po tem stanju premoženja ter ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen).
denacionalizacija - vrednost nepremičnine - odškodnina - prepoved razpolaganja z nepremičnino - prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve
K vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine.
Nedopustnosti razpolaganja po prvem odstavku 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Vendar v tem primeru do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).
ZDen člen 8, 8/1, 37, 38, 38/1, 43. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 6, 6/1.
denacionalizacija - vračanje premoženja kapitalske družbe - čista aktiva podjetja - izostanek obrazložitve - aktiva in pasiva premoženja - podjetje
Glede na podatke iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra ter ob upoštevanju ugotovitev ter navedb iz dopisa družbe „G.“ s 25. 9. 1046 (priloga D21), sodišče zaključuje, da je bila gospodarska družba „A." (katere del oziroma v katere lasti so bile tudi "B." ter "C.") v času podržavljenja samostojna pravna oseba s sedežem na območju Slovenije. Sodišče se pridružuje stališču upravnega organa druge stopnje, da 6. člena Odloka AVNOJ-a ni mogoče uporabiti za ugotovitev ničnosti pogodbe iz leta 1943, ki jo je zaslediti kot pravno podlago med vpisi v zemljiški knjigi. Ničnost je bila namreč v citirani določbi Odloka AVNOJ-a določena prav zaradi podržavljenja, do katerega pa je v obravnavanem primeru nesporno prišlo. Iz bilance stanja podjetja za čas od 1. 1. 1945 do 31. 12. 1945, ki odraža stanje poslovnega leta, v katerem je prišlo do podržavljenja, izhajajo obveznosti oziroma pasiva, ki je organ pri izračunu vrednosti podržavljene družbe ni upošteval in tega, čemu naj ne bi bile relevantne, tudi ni obrazložil.
ZUP člen 324. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 234.
denacionalizacija - kršitev pravice do pritožbe - ustna obravnava
Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Kot je bilo že pojasnjeno, namreč za tožnico niso sporna dejstva, katerim ugotavljanju je namenjena ustna obravnava, ampak uporaba predpisa. O uporabljeni pravni podlagi pa se je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe lahko izrekla pisno. Med ugovore, ki zatrjujejo zmotno uporabo predpisa, sodi tudi tožničina trditev, da toženka ne bi smela slediti stališču Vrhovnega sodišča ampak bi morala od njega odstopiti. Navedeno ne drži. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka
Sodišče v celoti pritrjuje stranki z interesom D., d. d., da iz zahteve C. C. izhaja, da na podlagi 5. člena ZRP predlaga, da naj se ji izroči v upravo premoženje (le) na ....
Sodišče ugotavlja, da je organ pri presoji obstoja aktivne legitimacije C. C. za vložitev zahteve po 5. členu ZRP pravilno izhajal iz teleološke metode razlage določbe prvega odstavka 5. člena ZRP. Šele celotno besedilo 5. člena ZRP namreč omogoča, da se določi pravi pomen prvega odstavka, ki določa primere, v katerih so legitimirani za vložitev zahteve za vrnitev premoženja sorodniki lastnika, in sicer je to „v primerih, kjer je nedvomno ugotovljeno, da je lastnik umrl, ter v primerih, kjer se lastnik ni pojavil in zato izroči sodišče na zahtevo imovino v upravo bližnjim sorodnikom. Iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZRP pa izhaja, da se v primeru, da se prijavi istočasno več bližnjih sorodnikov, da se jim premoženje izroči po vrstnem redu in po deležih, po kakršnih bi se jim izročilo v primeru dedovanja, in to po predpisih Občega državljanskega zakonika za primer dedovanja, če se predloži oporoka, pa ima oporočni naslednik prednost ter dalje, da osebe, ki uveljavljajo dedno pravico do takega premoženja, ne morejo zahtevati pri sodišču izročitve premoženja v dediščino pred pretekom enega leta po zaključku vojne.