obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - predlog za obnovo postopka - nejasna vloga
V interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker lahko stranka, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, sama varuje svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če tak postopek predlaga. Glede na navedeno tožeča stranka (občina) ni oseba, ki bi lahko predlagala postopek obnove po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP.
Vendar je bila tožeča stranka v postopku denacionalizacije stranka postopka, ki je imela lastnost zavezanke. Iz njene zahteve z dne 1. 2. 2013 in njene dopolnitve z dne 11. 12. 2013 ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožeča stranka vložila samo zahtevo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz obeh zahtev in vložene pritožbe je namreč mogoče razbrati tudi, da je tožeča stranka podala tudi predlog za obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je utemeljila svojim pravnim interesom za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da sta bili zahtevi z dne 1. 2. 2013 in z dne 11. 12. 2013 nejasni, zato bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe 66. člena ZUP, ravnati skladno z določbo 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da organu pojasni, ali vlaga tudi predlog za obnovo postopka kot stranka denacionalizacijskega postopka in v takem primeru od tožeče stranke tudi zahtevati, da tak predlog dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z določbo 267. člena ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga.
Ker gre za nejasen izrek izpodbijane dopolnilne odločbe v delu I. točke izreka, zaradi katerega odločbe ni mogoče preizkusiti, je to razlog za odpravo izpodbijane odločbe v tem delu, iz razloga po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.
Ob tem ko sodišče tožniku pritrjuje, da prvostopenjski (upravni) organ z odločbo o denacionalizaciji ni pristojen odrejati vpisov v zemljiško knjigo, bo v ponovnem postopku, če bo glede na stanje denacionalizacijske zadeve tega vodil, v izreku odločbe lahko le ugotovil, katere so spremembe zemljiškoknjižnega stanja, ki so potrebne za odpravo pravnih posledic, ki so nastale iz odpravljene oziroma za nično izrečene odločbe.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - ista zahteva - vezanost organa na pravno mnenje vrhovnega sodišča
Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je treba zahtevo za denacionalizacijo preostalega dela premoženja, o katerem še ni bilo odločeno, zavrniti iz enakih razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo v sodbi X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012. Pri tem je bil prvostopenjski organ nedvomno vezan na pravno mnenje in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti ker gre za obravnavanje iste zadeve, le za drugo premoženje.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljene nepremičnine - poslovni prostor - funkcionalno zemljišče
Razlog za vsebinsko neobravnavo denacionalizacijskega zahtevka, tj. parcel 2520/3 in 2520/4 in posledično zavrnitev denacionalizacije, je napačen in temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično napačni uporabi materialnega prava, določbe 3. člena ZDen.
Nacionalizirani deli stavbe, katerih uporaba (lastništvo) je tekom let prehajala, imajo lahko danes pravice na pripadajočem zemljišču le v obsegu, kot ga je stavbi pripadalo ob nacionalizaciji. Za razrešitev obravnavanega spora bo zato nujno ugotoviti stanje objektov ob nacionalizaciji in nato obseg funkcionalnega zemljišča k stanovanjski stavbi. Določitev funkcionalnega zemljišča je ugotovitev morebitne ovire za vračilo nepremičnine v naravi po določbah ZDen ter je nujna za pravilno uporabo materialnega prava v zadevi.
Z odločbo z dne 17. 6. 2008 je bilo nepravilno odločeno in parc. 2520/5 vrnjena denacionalizacijskim upravičencem iz razloga, ker se ni upoštevalo neenotnega lastninskega stanja stanovanjske hiše na parceli 2520/1 in pred odločitvijo ni bil raziskan in ugotovljen obseg funkcionalnega zemljišča, ki lahko obsega tudi parcelo 2520/5, s tem pa so lahko bile prizadete pravice solastnikov.
najemnik denacionaliziranega stanovanja - nepovratna in kreditna sredstva - upravičenec do nepovratnih sredstev - ožji družinski član
Toženka bi morala za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ oziroma 11. in 180. člena SZ-1 in pri odločanju to okoliščino upoštevati.
denacionalizacija - vračilo premoženja v naravi - ovire za vračilo nepremičnine v naravi - okrnitev prostorske kompleksnosti
V dani zadevi niso podane okoliščine po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ki bi preprečevale vračilo nepremičnin v naravi. Nepremičnina namreč ne tvori funkcionalne celote z ostalimi nepremičninami v bližini, zato z vrnitvijo te nepremičnine v naravi ne bi nastala bistvena okrnitev prostora. Vsi objekti v bližini imajo urejen dostop in funkcionalna zemljišča in vrnitev te nepremičnine na njihovo rabo ne vpliva. Tudi ob vrnitvi te nepremičnine v naravi bo mogoče ostale objekte v enaki meri in neovirano uporabljati za isti namen kot pred vračilom.
podržavljenje premoženja - prehod premoženja v državno last ex lege - Odlok AVNOJ - denacionalizacijski upravičenec
V obravnavani zadevi za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, torej neposredno po samem Odloku AVNOJ-a že ob njegovi uveljavitvi (6. 2. 1945), ko je bila prejšnja lastnica premoženja C.C. še živa. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji po 11. členu ZDen. Tako materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem primeru se namreč glede na stališče Vrhovnega sodišča RS šteje, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. 6. 2. 1945 in bi torej upravni organ moral ugotavljati, ali le-ta izpolnjuje pogoje za priznanje denacionalizacijskega upravičenca po ZDen.
denacionalizacija - državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - vpis v državljansko knjigo
Čeprav je v sodbi vojaškega sodišča res navedeno, da je bil tožničin oče jugoslovanski državljan, pa te navedbe zaradi izdane pravnomočne odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožničin oče ni bil državljan LR Slovenije in FLRJ, ni mogoče upoštevati in tožničinega očeta ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije. Če pa imenovanega ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije, tudi ni mogoče uveljavljati izdaje potrdila o državljanstvu.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - stanje nepremičnine ob vračanju - odškodnina - oblika odškodnine
Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je za zemljišče mogoče priznati le odškodnino, ker je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen; tako gostinski vrt kot parkirišče predstavljata vrsti objektov v smislu 2. člena ZGO-1. Obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen se presoja glede na stanje nepremičnine ob vračanju – torej, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca.
Razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali dejanska. Navedeni razlog, saj je bila odločba z dne 12. 8. 2002 pravno in dejansko izvršena, torej ni podan. Vložen denacionalizacijski zahtevek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pa izvršitve – vpisa v zemljiški knjigi na denacionalizacijske upravičence, ni preprečeval, saj tožnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je imel možnost zavarovati svoje pravne interese z vložitvijo zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen, s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, ni vložil. Navedeni razlog torej ni podan.
Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Drugostopni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se po ustaljeni upravnosodni praksi ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava, ne pa tudi na upravne akte, kot izhaja iz same gramatikalne razlage drugega odstavka 88. člena ZDen. Ker sporazum o nadomestnih nepremičninah ni pravni posel iz drugega odstavka 88. člena ZDen, tudi ničnostni razlog po 6. točki ni podan.
Iz izrekov izpodbijanih odločb organov prve in druge stopnje izhaja, da sta – glede na uveljavljani zahtevek vlagateljev (in tožbene navedbe) – nedoločna. Izrek odločbe je namreč določen - tako zahtevo za izrek postavlja 213. člen ZUP - le, če je vsebina odločitve o pravici stranke formulirana tako, da je izražena neposredno in nedvoumno, da je ni potrebno ugotavljati na posreden način ter da ne dopušča različnih razlag. Nedoločen izrek pa onemogoča preizkus materialne zakonitosti odločbe ter taka nepravilnost v odločbi predstavlja nepogojno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. ZUP.
Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet tega postopka le ugotavljanje državljanstva B.B., odločila pa je tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., in sicer tako, da je pritožbi ugodila. O pritožbi pravnih naslednikov B.B. pa ni odločila, ampak je sama meritorno odločila, da se B.B. od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je toženka odločala o pritožbi A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov, če je bilo, kot navaja, o tej pritožbi že odločeno. Tudi ni logično, da je toženka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zaradi katerih meni, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ in LRS. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka, saj se izrek odločbe glede na njeno obrazložitev ne more preizkusiti.
ZUP (1986) člen 249, 249/1, 249/1-9, 252, 252/3, 252/4.
obnova postopka - pravočasnost predloga za obnovo - objektivni rok - zavrženje predloga
Prvostopenjski organ je pravilno predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po preteku petletnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86, zavrgel. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86), in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana.
ZDen člen 17, 44. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij, oziroma premoženja člen 4, 8.
denacionalizacija - odškodnina za podržavljeno premoženje - premično premoženje
Premičnine niso bile podržavljene kot del podržavljenja podjetja, zaradi česar je bila tudi pravilno ocenjena njihova vrednost glede na splošna pravila določanja vrednosti podržavljenega premoženja po 4. členu (oziroma do 7. člena) in ne po metodi neto aktive iz 8. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Pritožbo tožnice je zato pravilno obravnavalo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot pristojni drugostopni organ.
Napačno je stališče tožnice, da klasifikacija zadeve pri upravnem organu tudi izkazuje, da gre za denacionalizacijo podržavljenega podjetja, saj pravilno obravnavanje zadeve ne more temeljiti na njeni klasifikaciji, temveč mora izhajati iz ugotovitev pri njenem obravnavanju, kar lahko tudi pomeni drugačno opredelitev narave zadeve kot ob njeni vložitvi.
ZDen člen 19, 32, 51. ZVis člen 22, 43. ZSKZG člen 14, 16a. ZUP člen 214.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - obrazložitev odločbe
Ker drugi tožnik ni zavezanec za vračilo nepremičnin, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo.
Do ugovorov o pozidanosti obravnavnih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena.
Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.
Organ bi moral tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami, kot to navaja prvostopenjski organ, temveč tudi z drugimi listinami, podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ do sedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil.
tožba zaradi molka organa - molk organa druge stopnje - rok za odločitev - odločba o denacionalizaciji
Ker toženka razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, sodišču kljub izrecnemu pozivu z dne 4. 3. 2014 ni sporočila, sodišče ugotavlja, da je tožba zaradi molka organa upravičena. Po prvem odstavku 58. člena ZDen mora biti namreč odločba organa prve stopnje o zahtevi (odločba o denacionalizaciji) izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Kot rečeno, pa toženka pa ne navaja, da bi bili podani kakšni opravičljivi razlogi za neizdajo odločbe.
Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2. ZDRS člen 39. ZDen člen 63, 63/3.
denacionalizacija - ugotavljanje državljanstva - državljanstvo FLRJ - oseba nemške narodnosti - dokazovanje
Za državljane FLRJ se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta zakonska določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva.
denacionalizacija - vrednost podržavljenega premoženja - odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine - ob podržavljenju dana odškodnina
V upravno sodni praksi se določbe 29. točke 3. člena ZDen v delu, kolikor se nanaša na ustrezno nadomestno zemljišče, ne razlaga v povezavi s prvim odstavkom 72. člena ZDen.
Prvostopenjski organ nadomestnega zemljišča, katerega vrednost je ugotovil v višini 6.025,00 DEM, ni upošteval kot odškodnine, dane za podržavljeno premoženje, ki se pri denacionalizaciji upošteva tako, kot določa prvi odstavek 72. člena ZDen. Pač pa je, upoštevajoč vrednost tega – nadomestnega - zemljišča ter vrednost podržavljenega zemljišča v višini 32.279,00 DEM, ugotovil delež neustreznosti v višini 81,3 % ter glede na to priznal prejšnjemu lastniku vrnitev lastninske pravice na v takem deležu, tj. 81,3 %. Prvostopenjski organ je odločil ob pravilni uporabi določb ZDen.
denacionalizacija - denacionalizacijski upravičenec - pravni naslednik - ničnost odločbe - prepoved razpolaganja - ovire za vračilo v naravi
Tožbeni očitki, da za odločanje na podlagi 88. člena ZDen tožena stranka ni pristojna, da je zato odločba nična (prvi odstavek 279. člena ZUP) in da je s tem grobo posegla v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva (23. člen Ustave) so neutemeljeni.
V obravnavani zadevi je tožena stranka sama ugotavljala, ali je z obravnavano nepremičnino po uveljavitvi ZDen kdo razpolagal. Na podlagi ugotovitve, da so pravni predniki obravnavane nepremičnine, z njo razpolagali je v skladu z določbo 144. člena ZUP/86 lahko kot predhodno vprašanje sama ugotovila, da so posli v zvezi s hipoteko in bremeni nični. Zato je bila pristojna tudi za odločanje o njihovem izbrisu.
Za odločanje o ugotovitvi obstoja lastninske pravice na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ/91 je pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne upravni organ. Tako je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom predmetne tožnikove vloge zavrgel, pri čemer pa zavrženje njegovih vlog temelji na določbi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.