denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - prostorski kompleks - dejavnost državnega organa - policijska akademija
Prostorsko celovitost in namen izrabe prostora ter nepremičnine je treba obravnavani z vidika zavezanca oziroma prostora in njegovega namena, ne pa z vidika posameznega denacionalizacijskega zahtevka.
Denacionalizacija - parcelacija zemljišč - ovire za vračilo v naravi - prostorski kompleks
Organ mora v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam ZEN in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru ter da se v postopku za izdelavo elaborata opravi ustna obravnava, z ogledom na kraju samem. Sodišče tudi meni, da mora biti načrt parcelacije, izdelan v smislu zahtev, kot jih za skico kot sestavni del elaborata določa pravilnik, obvezen sestavni del odločbe o denacionalizaciji, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
V obravnavani zadevi sodišče po vpogledu v upravni spis zadeve ugotavlja, da tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter da del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - ovire za vračilo v naravi - zakonska podlaga za odločanje - določitev gradbene parcele - parcelacija - vrednotenje podržavljenega premoženja
Organ mora v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti ZEN.
Odločba se na neobjavljeno navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd.
Sodišče odločitve o vračanju delov nepremičnin, ki glede na stanje zemljiškega katastra nimajo samostojnih parcelnih številk, same po sebi ne presoja kot nezakonite. Vendar pa ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na Strokovno navodilo in usmeritve upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (izrecno se nanj sklicuje tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve z dne 2. 7. 2007), na katero bi se, kot na zakonito podlago ne mogla opirati. Poleg tega pa izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, da bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
denacionalizacija - ničnost odločbe - funkcionalno zemljišče - obstoj lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču - načelo zaslišanja stranke - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo dokazi, na katerih toženka utemeljuje svoje razloge in šteje s strani tožnice zatrjevana dejstva za neizkazana. Toženka se je tudi, ne da bi bilo to razvidno, na kateri podlagi, postavila na stališče, da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca. Odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj se toženka ni opredelila do razlogov, ki jih je navajala tožnica in njenih dokazov. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Toženka pa tožnici tudi ni dala možnosti, da se izjavi o okoliščini, na katero je oprla svojo odločitev (da je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče k stavbi denacionalizacijskega upravičenca) in ki pred tem v postopku ni bila zatrjevana in izpostavljena. Že iz teh razlogov (kršitev 9. člena in 214. člena ZUP) je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti, saj je kršitev določb postopka lahko vplivala na odločitev v zadevi.
Če na zemljišču, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, stojijo objekti v lasti tretje osebe, odločbe o denacionalizaciji ni mogoče niti pravno niti dejansko izvršiti. Kolikor pa je že bila izvršena z vpisom v zemljiško knjigo, to še ne pomeni, da je ta denacionalizacijska odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva (v obsegu zemljišča, na katerem stojijo objekti v lasti tretje osebe).
denacionalizacija - ovire za vračanje v naravi - sprememba namembnosti objekta - nova stvar
Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem obseg (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.
ZDen člen 19, 19/1, 19/1-1, 19/1-2, 19/1-4, 32, 32/2, 66, 66/1. ZUP člen 14.
denacionalizacija - ovire za vračilo nepremičnin v naravi - zazidano stavbno zemljišče - pristojnost denacionalizacijskega organa - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo ekonomičnosti postopka
Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Oprl se je na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Če je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi - pridobitev lastninske pravice po ZSKZ
Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona.
Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.
denacionalizacija - vračilo nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - sprememba namembnosti - nova stvar
Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, kot je tudi v konkretnem primeru, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem sama obsežnost (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo namreč v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.
denacionalizacija - obnova postopka - nova dejstva in dokazi - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Tožnik je predlagal obnovo postopka po predpisanem roku, zaradi česar v skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP obnove postopka ni več mogoče začeti.
upravni postopek - vpogled v spis - pravni interes
Prvostopenjski organ je, ko je odločal o tožnikovi pravici do vpogleda v upravno zadevo, nepravilno razlagal in uporabil določbo drugega odstavka 82. člena ZUP. Iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 83/2010 namreč izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikov predlog, da se delno izreče za nično denacionalizacijska odločba z dne 12. 8. 2002, zavrnil (pomeni, da je odločil o njem meritorno in ne formalno), kar pomeni, da je s tem tožniku posredno priznal tudi pravni interes (ob tem ko pa odločitev v izpodbijanem sklepu opira na ugotovitev, da tožnik v izkazovanju pravnega interesa v dosedanjih postopkih, ki so bili vodeni na podlagi različnih njegovih vlog, ni bil uspešen).
Ni mogoče šteti, da je pravni interes stranke z interesom za obravnavo njegovega predloga za obnovo postopka odpadel zaradi pravnomočno zavrnjenega tožbenega zahtevka stranke z interesom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ugotovitve lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah zaradi priposestvovanja v zadevi P 2906/2008. Ugoditev predlogu za obnovo postopka ne pomeni avtomatično drugačne vsebinske odločitve, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku. Na podlagi odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku, pa se tudi ne more vpisati lastninska pravica fizične osebe, ki ni upravičenec v denacionalizacijskem postopku, kar stranka z interesom nedvomno ni. vpis stranke z interesom na obravnavanih nepremičninah ne predstavlja tako drugačnih okoliščin, ki bi narekovale nasprotno odločitev, kot jo je sprejel prvostopni organ v izpodbijanem sklepu.
Zemljišča je treba vrednotiti glede na njihov pravni status ob podržavljenju. Ker so bila sporna zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ni predpis, ki bi podržavljenim zemljiščem spreminjal namembnost, in ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v ponovnem postopku tudi niso predložili dokazil o tem, da bi bila zemljišča v času podržavljenja, to je v letu 1946 v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje predvidena za zidavo, je organ zemljišča vrednotil kot kmetijska zemljišča na podlagi določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ob tem da je na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZDen priznal tudi dodatno vrednost po določbah PMOKSNZ.
ZDen člen 19, 52. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije člen 7, 7/1, 7/1-2.
denacionalizacija - odškodnina za nacionalizirano premoženje - višina odškodnine - namembnost zemljišča ob podržavljenju
Pri vrednotenju parcele, ki je bila v času podržavljenja po katastrski kulturi opredeljena kot vrt, zgolj podatek o katastrski kulturi, kot izhaja iz potrdila geodetskega organa o zemljiškokatastrskih podatkih, ne bi mogel biti upoštevan. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, ki je veljal v času uveljavitve Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije s Prilogo 1, je v 2. točki prvega odstavka 7. člena (namreč) določil, da se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije pa v navedenem Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč opredeljena katastrska kultura vrt ne ustreza katastrski kulturi vrt v času podržavljenja. Glede na to je po določbah zgoraj navedenega Odloka v postopku denacionalizacije mogoče vrednotiti zemljišča s katastrsko kulturo vrt le v primeru, če se ugotovi, da je v času podržavljenja šlo za zemljišča, na katerih so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je bilo urejeno redno namakanje. V obravnavanem primeru pa organ v postopku, preden je zemljišče vrednotil kot vrt (da je ugotovil osnovno vrednost zemljišča), navedenih relevantnih dejstev ni ugotovil. Zato je odločil ob nepravilni uporabi materialnega predpisa.
Dve različni pozitivni meritorni odločbi ne moreta obstajati, ker bi se izključevali. Pri presoji podanosti uveljavljenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 274. člena ZUP je treba presoditi, ali obe odločbi pri enakem dejanskem in pravnem položaju drugače rešujeta isto upravno zadevo. Gre torej za presojo istovetnosti upravne zadeve (objekta) in stranke (subjekta), vendar za dve različni odločbi, od katerih poznejša odločba ne more obstajati. V obravnavani zadevi toženka presoje na ta način ni pravilno napravila in je posledično določbo nepravilno uporabila.
Ker je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2002 odločeno o denacionalizaciji parc. št. 226/1 in 227 v celotnih površinah, se sodišče strinja z zaključkom organa, da je bilo o teh dveh parcelah že v celoti odločeno. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je bilo odločeno o denacionalizaciji navedenih parcel v obliki odškodnine v obveznicah, saj je določitev odškodnine za podržavljeno premoženje le ena izmed oblik vračila podržavljenega premoženja, če vračilo v naravi ni možno. V postopku denacionalizacije se namreč vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, v obliki, ki je glede na pogoje iz ZDen možna.
Tožnica je neutemeljeno zahtevala še dodatno površino obeh parcel, ki ju ni nobena izmed teh parcel imela, zato je bila njena vloga pravilno zavržena.
denacionalizacija - odškodnina - porušeni objekti - samostojni objekti - rok za vložitev zahteve
Toženka pri odločanju ni pravilno uporabila določb ZDen o vračanju nepremičnin. Toženka bi tako pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, ali so bili porušeni objekti, za katere je priznala odškodnino (gospodarski objekt-prizidek, dvoriščni objekt), ob podržavljenju samostojni objekti ali pa le del vrnjenega objekta ter skupaj z njim celota (hiša). Porušeni samostojni objekti so lahko (samostojni) predmet denacionalizacije ter se zanje lahko prizna odškodnina. Navedeno pod pogojem, da je bil zahtevek za odškodnino za tak posamezni objekt vložen pred iztekom prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen). Porušeni nesamostojni deli objekta, ki so v razmerju do vrnjene stavbe sestavine, pritikline ali pomožni prostori, pa ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije, pač pa upravičenec, ki mu je bil objekt vrnjen, lahko zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - državljanstvo upravičenca
Ker se oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, ji podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije. Iz enakih razlogov se tudi njeni hčerki ne štejeta za upravičenki po 12. členu ZDen.
ZUP člen 129. ZUP (1986) člen 54. ZDen člen 60, 61/1, 61/2, 62, 63.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravni naslednik - zahteva za nadaljevanje postopka - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenjena s kršitvami, pa je imela tudi sama možnost vložiti pravna sredstva, ki so na razpolago po ZUP/86.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj - rok za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj - prepozna zahteva
Rok za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj, določen v 26. členu ZDen-B, se je iztekel dne 5. 1. 1999 (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998). Ker pa v zadevi ni sporno, da tožnica samostojnega zahtevka za povrnitev vlaganj pred 5. 1. 1999 ni podala, pač pa je prvič navedla, da bo zahtevala povrnitev vlaganj na ustni obravnavi dne 16. 5. 2002, je odločitev toženke, da je njena zahteva prepozna, pravilna in na zakonu utemeljena.