denacionalizacija - obnova postopka - stranka v postopku - smrt vlagatelja zahteve za denacionalizacijo
Tožnica bi za upravičenost vložitve obnovitvenega predloga na podlagi 9. točke 260. člena ZUP morala izkazati določeno razmerje, urejeno z materialnim predpisom, do predmetne denacionalizacijske zadeve. V svojem predlogu pa pravni interes za udeležbo v postopku opira na dejstvo, da je dedinja po pokojnem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo. Tožnica torej neposrednega pravnega interesa izhajajočega iz materialnega predpisa, da bi morala biti stranka v postopku denacionalizacije (člen 60. ZDen) v času do izdaje prvostopne odločbe ne izkazuje, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (ki je bil glede na določbo 60. člena ZDen stranka postopka) v času izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi zahtevi, bil živ ter je tudi po skrbnici za posebni primer prejel odločbo in vložil zoper njo pritožbo.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1. ZDen člen 15, 15/1, 60, 60/3.
ničnost odločbe - odločba iz sodne pristojnosti - denacionalizacija - pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije
Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države
Sodišče soglaša s tožnikom, da je nepresojeno ostalo dejansko stanje, ki kaže, da je G.G. izpolnjeval pogoj po 1. točki drugega odstavka 230. člena LAG, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje izgnanske škode, če je oškodovanec oziroma dedič oškodovanca pridobil stalno prebivališče na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina v šestih mesecih po datumu, s katerim je zapustil pod tujo upravo obstoječe Nemške vzhodne teritorije.
denacionalizacija - odškodnina od tuje države - FIP - upravičenec do denacionalizacije
Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. - 15. členu ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. FIP (in na njegovi podlagi sprejeti izvedbeni akti) je lahko podlaga za izključitev osebe iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe oseba - bivši lastnik oziroma njegov pravni naslednik pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-2, 260/1-9, 263, 263/4, 263/5, 279. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic člen 8.
agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - ničnost odločbe - obnova postopka - razlogi za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Tožnica, ki v postopku za izdajo odločbe ni sodelovala kot stranka, bi morala aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek odločbe za nično izkazati s tem, da bi izkazala, da odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi.
Tožničin predlog za obnovo postopka ne vsebuje izrecne trditvene podlage glede nobenega od (taksativno navedenih) obnovitvenih razlogov 260. člena ZUP. Smiselno bi bilo mogoče šteti, da tožnica v predlogu uveljavlja razlog po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku), saj navedbe v tej smeri predlog vsebuje. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je predlog za obnovo postopka prepozen.
Tožnica se sicer v tožbi sklicuje na obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, vendar v predlogu ni podala niti ustrezne trditvene podlage v smislu 2. točke 260. člena ZUP niti ni predložila nobenih dokazov. Zato se tudi ne more z uspehom sklicevati na daljši objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, določen v petem odstavku 263. člena ZUP.
SZ-1 člen 3, 4, 4/2, 5, 6, 173. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj člen 10. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
najemnik denacionaliziranega stanovanja - stanovanjska enota - stanovanje - pravice najemnika denacionaliziranega stanovanja - izplačilo nepovratnih državnih sredstev - absolutna kršitev določb postopka
Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve.
Organ je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj v izreku ni odločil o predmetu postopka v celoti oziroma o vseh zahtevkih strank, tj. o predlogu za izdajo začasne odredbe in o zaznambi začetka obnove postopka, ki sta ga (tudi) vložila na prvi stopnji prvi in drugi tožnik, izrek pa je zato v tem delu tudi v nasprotju z obrazložitvijo. Odločitev drugostopnega organa v izpodbijanem delu je zato že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.
Upravičenost A.A. do pridobitve odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije je pravno pomembno dejstvo, glede na katero je po drugem odstavku 10. člena ZDen kot upravičenka do denacionalizacije izključena. Zato tožnika (prvi in drugi tožnik) v predlogu pravilno zatrjujeta in izkazujeta, da bi bila sprejeta odločitev drugačna, če bi organ že v postopku za izdajo te odločbe uporabil Finančno in izravnalno pogodbo (FIP).
ZDen člen 13, 34-41, 44. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 4, 8. ZUP člen 8, 138, 139.
vrnitev premoženja - vračanje podjetij in kapitala - vrednost podržavljenega podjetja - vrednost aktive podjetja - metodologija izračuna vrednosti nepremičnine - načelo materialne resnice
Vrednost podržavljenega podjetja in vrednosti lastninskih deležev upravičenk na podržavljenem podjetju pred izdajo izpodbijane delne odločbe niso bile ugotovljene. Ugotovljena je bila le vrednost dela sredstev podjetja, in nato v višini ugotovljene vrednosti, upoštevajoč ugotovljeno velikost lastninskih deležev upravičenk, tema priznana odškodnina. Ne glede na to, da vrednost preostalega dela sredstev še ni bila ugotovljena, v obravnavanem primeru to ne bi bila ovira za odločitev o denacionalizaciji, saj je bila izdana delna odločba. Vendar pa bi po mnenju sodišča organ v tem primeru moral, da bi zadostil predpisom, ugotoviti tudi vrednost obveznosti podržavljenega podjetja, in to vrednost (v sorazmernem delu, upoštevajoč velikost lastninskih deležev upravičenk) že upoštevati pri določitvi odškodnine upravičenkama (jo odšteti od ugotovljene vrednosti dela sredstev podržavljenega podjetja). Dokler ni znana vrednost celotne aktive podržavljenega podjetja, je namreč le na ta način mogoče zagotoviti, da denacionalizacija vrednostno ne bo presegla vrednosti podržavljenega podjetja (oziroma v tem primeru vrednosti kapitalskih deležev upravičenk).
Organ je pravilno zaključil, da za izdajo dopolnilne odločbe niso izpolnjeni pogoji. Ugotovil je, da so nepremičnine po vrsti rabe vikendi oziroma funkcionalna zemljišča k že prej obstoječim planšarskim kočam oziroma apartmajskim in gostinsko apartmajskim objektom, kar je vse tudi v lasti različnih fizičnih oseb oziroma vpisano na A. z.o.o., zaradi česar so podane za vračilo navedenega premoženja v naravi ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen (po tej določbi premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb) in drugega odstavka 32. člena ZDen (po tej določbi pa se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.
Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 16.
vrnitev podržavljenega premoženja - čas podržavljenega premoženja - vrednotenje premoženja
Organ je pravilno štel, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem, ne glede na nedoločnost oziroma izostanek konkretnih označb o nepremičninah, ki so bile s to odločbo podržavljene. Iz te odločbe namreč jasno izhaja, da se na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji smatrajo za razlaščena vsa zemljiška posestva na območju LRS, med drugim last upravičenke – tožnice, navedene so vložne številke nepremičnin, ki so bile podržavljene, in skupna površina za posamezne vložne številke ter tudi, katera zemljišča se tej pustijo v lasti.
ZUS-1 člen 42. ZDen člen 2, 42, 42/3, 72. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč , gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije člen 3, 4, 4.b. ZUP (1986) člen 114.
Dodelitev nadomestnih zemljišč je le ena izmed oblik vračila premoženja v obliki odškodnine in ne gre, kot to napačno meni tožnica, za način vračila premoženja v naravi, ki ga kot primarno obliko vračila res določa ZDen (2. člen). Ker pa je druga tožnica kot podredni zahtevek postavila izplačilo odškodnine v obveznicah prvega tožnika, z odločitvijo o priznanju odškodnine v obveznicah prvega tožnika organ ni kršil določb ZDen, po tem, ko je ugotovil, da plačilo odškodnine v obliki dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen ni možno in je zato sledil postavljenemu podrednemu zahtevku druge tožnice.
V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja izračuna na podlagi določb ZDen oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, med drugim tudi na podlagi navedenega Odloka. Ugotovitev vrednosti premoženja po metodologijah, ki jih ZDen ne predpisuje, zato v denacionalizacijskem postopku ne more biti podlaga za odločanje.
Po 114. členu ZUP/86 (ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) vsaka stranka trpi praviloma sama svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V obravnavanem primeru ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank z nasprotnimi interesi. Pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano in praviloma ni potrebno, zato pride v poštev le v primeru, ko gre za postopek, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. V tem primeru pa za tak postopek ne gre.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Za odločitev v predmetni zadevi so bistvene ugotovitve, da je prejšnja lastnica zaplenjenega premoženja od leta 1944 živela v Avstriji, da je leta 1949 pridobila avstrijsko državljanstvo in da je v Avstriji imela prijavljeno stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960. Iz tega sledi, da je imela po točki A priloge 1 k FIP status preseljenke, kar pomeni, da je izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Zato se po ZDen ne šteje za upravičenko do denacionalizacije.
zavarovanje zahteve za denacionalizacijo - začasna prepoved razpolaganja z nepremičnino - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke
Ker je cilj začasne odredbe na podlagi določbe 68. člena ZDen zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo, zaradi vračanja premoženja v naravi oziroma v enaki obliki, mora biti pred izdajo začasne odredbe ugotovljena verjetnost dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine. Da je verjetno izkazana, morajo utemeljevati listine, na podlagi katerih denacionalizacijski upravičenec uveljavlja svoj zahtevek, prav tako mora denacionalizacijo uveljavljati oseba, ki je upravičenec na podlagi 9. do 15. člena zakona in da je nepremičnino, za katero se zahteva zavarovanje, mogoče vrniti v naravi.
Za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja z nepremičnino po 68. členu ZDen morata biti izkazana dva pogoja, in sicer verjetno izkazan razlog za zavarovanje in verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin.
zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Nepravilno je stališče prvostopnega organa, da se je ob upoštevanju Odloka o odpravi in razveljavljanju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku, na tej podlagi, ex lege vzpostavilo lastninsko stanje, kakršno je bilo pred okupacijo. Navedeno stališče je napačno ne glede na dejstvo, da so tudi povojni organi, v postopku podržavljenja premoženja A.A., šteli obravnavane nepremičnine za njegovo last, čeprav je bilo formalno vknjiženo kot last B., kot izhaja iz začasne odredbe Narodne vlade za Slovenije, Ministrstva za gozdove št. 2216/2 z dne 7. 10. 1945, o uvedbi začasne uprave, ki se je na podlagi sklepa Okrajnega narodnega sodišča v Mariboru, Dn št. 361/45 z dne 16. 10. 1945, zaznamovala v zemljiški knjigi tudi pri nepremičninah vl. št. 73, 80 in 91 k.o. …. Namreč, na podlagi ZRP je bil predviden postopek pridobitve oziroma vrnitve lastnine bivšim lastnikom, torej aktivno ravnanje lastnika. Lastnik je za vrnitev lastninske pravice moral vložiti zahtevo na pristojno sodišče (zadnji stavek prvega odstavka 1. člena ZRP določa, da naj se za vrnitev imovine lastnik obrne na pristojno sodišče). Avtomatizma ni bilo.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - dejansko izplačilo odškodnine - pogodba FIP
Upravni organ je pravilno štel, da je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen kot neutemeljeno zavrniti, saj že sam obstoj pravice dobiti odškodnino za odvzeto premoženje pomeni izključitev denacionalizacijskega zahtevka v Sloveniji, ne glede na to, ali je bila odškodnina dejansko prejeta ali ne. To pa je skladno tudi s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča. Sodbe sodišč sicer niso materialno pravo, vendar je sodišče v skladu z določbo 22. člena Ustave RS dolžno zagotavljati enako sodno varstvo pravic, torej da v enakih primerih odloča enako. To vključuje tudi odločanje v skladu z izoblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP
Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 274, 274/1, 274/1-2. ZDen člen 32, 32/2, 72, 72/1.
vračilo nepremičnine v naravi - univerzalni pravni naslednik - stavbno zemljišče - odškodninski zahtevek - bistvena kršitev pravil upravnega postopka - odprava odločbe po nadzorstveni pravici
Prehod lastninske pravice na denacionaliziranih nepremičninah na univerzalnega pravnega naslednika upravičenca (dediča) ne predstavlja ovire za vzpostavitev prejšnjega stanja po odločitvi o odpravi po nadzorstveni pravici odločbe o denacionalizaciji. Le prehod lastninske pravice z upravičenca ali njegovega dediča na tretjo osebo, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala, bi lahko pomenil, da pravni interes za izpodbijanje denacionalizacijske odločbe ne bi bil več podan.
Sporna delna odločba je že bila zemljiškoknjižno izvršena in so nepremičnine že prešle v last denacionalizacijskega upravičenca. Ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP glede na to, da je bila denacionalizacijska odločba pravno in dejansko že izvršena, torej ni podan.
Tudi očitna kršitev materialnega zakona ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti, če taka kršitev v materialnem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost. Ker ZDen kot materialni predpis ne določa, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje lahko morebiti razlog za izrek ničnosti upravnega akta, bi lahko tožeča stranka takšne ugovore, ki se smiselno nanašajo na nemožnost vrnitve parcelnih številk 318/6 in 585/23 k.o. … (19. in 32. člen ZDen), uveljavljala samo v denacionalizacijskem postopku.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravni naslednik
Nepremičnina je bila upravičencu podržavljena v času njegovega življenja, zato tožnika ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije na podlagi 11. člena ZDen.
Tožnica že v osnovi nima prav, da bi jo moral organ pozvati kot stranko v postopku pred izdajo odločbe z dne 28. 6. 1995 na podlagi prvega odstavka 60. člena ZDen (ta je določal, da je stranka v postopku za denacionalizacijo med drugim tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka), bi pa lahko tožnica uveljavljala vstop v postopek, če bi menila, da je to treba zaradi varovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi.
Ničnostnega razloga ne predstavlja dejstvo, da je odločbo o vračilu nepremičnine z dne 28. 6. 1995 izdal stvarno nepristojen (upravni) organ. V 54. členu ZDen so določeni upravni organi, pristojni za odločanje o zahtevkih za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi, navedenimi v 3. in 4. členu ZDen. Iz te določbe, kot tudi iz naslednjih določb, ki se nanašajo na pristojnost pri odločanju, ne izhaja, da bi morebitna kršitev pristojnostnih pravil med upravnimi organi pomenila takšno kršitev postopka, ki pomeni ničnost odločbe. To posredno potrjuje tudi 1. točka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v katerih sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. V obravnavanem primeru pa nedvomno ne gre za denacionalizacijsko zadevo, ki bi jo moralo obravnavati sodišče (npr. okrajno sodišče v nepravdnem postopku o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona – 56. člen ZDen) oziroma za zadevo, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.