Pravni učinek formalno pravnomočne odločbe ureja ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena, iz katere izhaja, da je formalno pravnomočna tudi tista odločba, s katero je bil zahtevek stranke zavrnjen, torej iz katere ne izhaja za stranko nobena pravica ali obveznost. Drugostopni organ torej napačno meni, da negativna odločba (v smislu zavrnitve strankinega zahtevka) ne postane pravnomočna, torej tudi, da potrdila o pravnomočnosti ne potrebuje in posledično lahko razveljavitev pravnomočnosti prvostopnega organa ostane v veljavi.
Odločitev organa prve stopnje za razveljavitev potrdila v delu, ki se nanaša na B.B., je presegla zahtevo A.A. na razveljavitev pravnomočnosti odločbe, s katero je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen.
ZDen člen 10, 10/2. Sporazum med FLR Jugoslavijo in Češkoslovaško Republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956 člen 2, 2/1, 2/1-b.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina - odškodnina tuje države
Organ nepravilno sklepa, da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca 11. 4. 1939 ločila. Vendar je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946).
odločanje organa druge stopnje o pritožbi - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - začasni sklep za zavarovanje izpolnitve obveznosti - predloga stranke - pravna kvalifikacija predloga
Določba drugega odstavka 272. člena ZUP ni mogla predstavljati pravne podlage za odločanje o predlogu tožnikov, da organ pravnim naslednikom upravičenke kot lastnikom začasno, do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku, prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami. Vendar pa bi drugostopenjski organ moral presoditi, da gre pri predlogu tožnikov po vsebini za predlog za izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve obveznosti po 304. členu ZUP, čeprav ga tožnika pravno nista kvalificirala.
denacionalizacija - zmanjšana vrednost nepremičnine po podržavljenju - odškodnina - rok za vložitev zahteve za odškodnino - materialni prekluzivni rok
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja čas nastanka manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B (iztekel se je s 5. 1. 1999) materialni prekluzivni rok, tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, le-to vložil pravočasno.
V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana.
Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.
Sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je zavrgel vlogo tožnice s predlogom za izrek ničnosti, saj je ta ostala nepopolna oziroma nerazumljiva in kot taka nesposobna za vsebinsko reševanje. Tudi po presoji sodišča v vlogi s predlogom za izrek ničnosti upravnih aktov namreč ni navedeno (konkretno in ustrezno substancirano) na podlagi katerega razloga, kot jih opredeljuje ZUP (prvi odstavek 279. člena), naj bi bili akti, navedeni v vlogi, nični. Kar pomeni, da je vloga pomanjkljiva in tudi nejasna. To še zlasti glede na okoliščino, da se je predlog za izrek ničnosti nanašal na več različnih aktov.
tožba zaradi molka organa - molk organa prve stopnje - rok za odločitev - odločba o denacionalizaciji - pritožba
Drugostopenjski organ je prvostopenjskemu organu prvič podaljšal rok za odločitev za štiri mesece, in tako določenemu roku za odločitev (čeprav podlage zanj v zakonu ni) tožnica ni nasprotovala. Ko pa niti v podaljšanem roku prvostopenjski organ ni odločil ter mu je drugostopenjski organ 29. 10. 2015 drugič – brez podlage v zakonu – podaljšal rok za odločitev za nadaljnje štiri mesece, je tožnica vložila tožbo zaradi molka. Tožba je po presoji sodišča upravičena, saj postopanje organa druge stopnje ob molku organa prve stopnje, ki bi – glede na 255. člen ZUP - moralo rezultirati v rešitvi zadeve, takega z zakonom predvidenega rezultata niti v petih mesecih od vložitve pritožbe ni doseglo.
ZDen člen 2, 16, 19, 19/1, 19/1-3, 25, 32, 32/2, 65. Pravilnik o gozdnih prometnicah člen 2, 2/1, 2/1-2. ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-21.
vrnitev premoženja - denacionalizacija stavbnega zemljišča - ovire za račilo v naravi - vrednost nepremičnine - gozdna cesta
Po drugem odstavku 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (zazidana po podržavljenju).
ZDen ne določa, kdaj je nepremičnino, na katero se je nanašalo podržavljenje, in ki se je po podržavljenju spremenila, šteti za novo, kdaj pa še vedno za isto, le spremenjeno. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju zaradi novih investicij le bistveno povečala, ureja 25. člen ZDen. Vendar pa lahko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni več mogoče govoriti o isti stvari. V takih primerih pa 25. člen ZDen ne pride v poštev. Ali gre za isto nepremičnino, je treba rešiti v vsakem primeru posebej. Za odgovor na vprašanje, kdaj nepremičnino šteti za novo, se ni mogoče neposredno opreti na stvarno pravna pravila, po katerih se vzpostavlja lastninska pravica na stvari, ki nastane s spojitvijo ali pomešanjem stvari različnih lastnikov. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz izhodišča ZDen, da se v denacionalizaciji vzpostavi lastninsko stanje na podržavljeni stvari, tj. na individualno določeni stvari, ki je bila podržavljena, na kateri je prejšnjemu lastniku zaradi podržavljenja lastninska pravica prenehala.
denacionalizacija - stavbno zemljišče - pravna podlaga za denacionalizacijo - prenos lastninske pravice na stavbi - pravica uporabe - pravni temelji odvzema pravice uporabe
Nov lastnik objektov je na podlagi pravnoposlovnega razpolaganja na zemljišču na podlagi 37. člena ZNNZ ex lege pridobil pravico uporabe, zaradi česar jo je denacionalizacijska upravičenka posledično izgubila in ta ni več mogla biti predmet odvzema iz posesti s kasnejšo odločbo. S tem je prodajalka – denacionalizacijska upravičenka konzumirala to pravico in je v postopku denacionalizacije ne more terjati nazaj, ker za to v ZDen ni pravne podlage.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora
Na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Pojem prostorske kompleksnosti oziroma pojem namena izrabe prostora in nepremičnin ter njune bistvene okrnitve je treba razlagati v smislu dejanske povezanosti konkretnega sklopa nepremičnin, kot v sebi zaključeni prostorski enotnosti. Namen navedene določbe je torej varstvo kompleksa oziroma prostora kot celote.
zahteva za izdajo potrdila - posredovanje podatkov - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - evidenca o denacionalizaciji
Tožnik je s svojo vlogo nedvomno zahteval izdajo potrdila po 179. členu ZUP iz evidence, vzpostavljene na podlagi 86. člena ZDen in na tej podlagi izdanega navedenega navodila, ki jo vodi prvostopni organ. Torej bi moral prvostopni organ s tožnikovo vlogo ravnati, kot mu narekujejo določbe ZUP, ki se nanašajo na izdajo potrdila in ne z njo postopati kot z nepopolno vlogo.
ZDen člen 32, 32/2, 53, 66. ZUP člen 143, 145, 200, 235, 279, 279/1, 279/1-3, 280, 280/1.
denacionalizacija - podržavljeno stavbno zemljišče - uveljavljanje pravic po ZDen - odločba o denacionalizaciji - ničnost odločbe - neizvršljivost odločbe - stranka v postopku
Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljiščih je bila v večini primerov odpravljena z uveljavitvijo ZLNDL. Ta je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, pa je bilo treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem pa je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, saj so se prenosi te pravice lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj.
Izvršitev odločbe z vpisom v zemljiško knjigo še ne pomeni, da je odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva.
Drugostopni organ bi moral takoj, ko je pričel z dopolnjevanjem ugotovitvenega postopka zaradi vložene pritožbe prvega tožnika, v postopek pritegniti tudi upravičence do denacionalizacije, torej solastnike zemljišč, na katere se predlog prvega tožnika nanaša.
Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že končanem prejšnjem postopku.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - dejansko stanje
Organ je stališče, da A.A. ni bil lastnik delnic ob podržavljenju, oprl na zapis v Celjskem zborniku 1975 – 1976. Vendar na podlagi fotokopij Celjskega zbornika v upravnem spisu sodišče ne more slediti zaključku, da je imel C.C. ob koncu vojne vse delnice (čas podržavljenja), kot dokazu, da A.A. ni imel nobene. Namreč iz zbornika in citiranih trditev na strani 373 in 392 se opis razmer v A. (glede lastništva) ne nanaša na začetek druge svetovne vojne, pač pa na leto 1914 in začetek prve svetovne vojne. Da pa se je kasneje stanje v zvezi z lastnino delnic spreminjalo, izhaja že iz družbenih pravil. V zvezi z navedbo organa, da ni dokaza kaj je storil A.A. z delnicami po poteku mandata, pa je iz vpisa v register razvidno, da mu je mandat prenehal na podlagi dekreta, torej ne po njegovi volji in ni verjetno, da bi v tistem trenutku z delnicami razpolagal.
vlaganje v denacionalizirano nepremičnino - povrnitev vlaganj - zahtevek za povrnitev vlaganj - rok za vložitev zahtevka - denacionalizacijski zavezanec
Rok iz 26. člena ZDen-B se ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo v naravi. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev v naravi ne določata nobenega materialno prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem. Razlaga, da velja določba 26. člena ZDen-B glede roka za vložitev zahteve za povrnitev vlaganj tudi za zavezance, kljub temu, da zakon tega izrecno ne navaja, in sicer ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, po mnenju sodišča ni utemeljena. Zakonske roke je namreč treba razlagati restriktivno.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogodba FIP
Zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Ugotavljanje, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo.
ZUP člen 43. ZDen člen 60, 60/1, 60/2. ZDen-B člen 26. SZ-1 člen 173-180.
denacionalizacija - zahteva za sodelovanje v postopku denacionalizacije - povrnitev vlaganj - rok za vložitev zahteve
Določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije.
Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (s tem pa tudi za zahtevek za vstop prizadetih strank v ta postopek) določil 5. 1. 1999.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - vsebina zahteve za denacionalizacije - rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo - načelo dispozitivnosti
Določba prvega odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke. Organ postopka ne more izvesti, če zahteva ni vložena. ZDen v prvem odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. Določen je prekluziven materialni rok, za katerega velja, da stranka po izteku roka izgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala. Nesporno je, da A.A., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, v roku, določenem v zakonu, delnic in avta ni zahteval, specificirano pa je navedel vse nepremično in premično premoženje, ki mu je bilo podržavljeno. Sodišče zato ne more šteti, da navedba „vrnitev celotnega podržavljenega premoženja“ vsebuje tudi zahtevo za vrnitev avta in delnic.
denacionalizacija - izvršba odločbe o denacionalizaciji - uporaba splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov - zastaranje - zastaranje judikatne terjatve - posebna narava denacionalizacije - SDH
Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča.
Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom.
ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen ZSOS). Skladno s 77. členom ZSDH-1 je SDH nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD, s tem da kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničevala kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogodba FIP
Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca je napačen. Sodišče namreč ne more slediti stališču upravnih organov, da ker je bil upravičenec v času podržavljenja (glede na ugotovitveno odločbo o državljanstvu) le jugoslovanski državljan, ne pa nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti (česar tudi po mnenju upravnih organov ne izkazuje podržavljenje po Odloku AVNOJ-a), in kar potrjuje tudi njegov vpis v prvi volilni imenik v povojni Jugoslaviji v letu 1945, da ni bil upravičen zahtevati odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu FIP so namreč osebe nemške narodnosti osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnosti (Priloga 1, točka B, peti odstavek). Za tako osebo pa je v svoji domovini A.A. nedvomno štel glede na podlago podržavljenja (Odlok AVNOJ-a).
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP
Iz 5. člena razdelka B priloge 1 k Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 1945 in 1946 so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani.