ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino - investicijska vlaganja - izvedenec - predujem za izvedenca - dokazno breme
Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov.
ZUP člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5. ZPP člen 96.
denacionalizacija - vračanje premoženja - potrdilo o pravnomočnosti - sprememba potrdila o pravnomočnosti - upravičenost za zastopanje - prenos pooblastila - posebno pooblastilo - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.
ZUP člen 53, 53/1, 59, 59/4, 60, 180, 180a, 180a/4, 225, 225/5. ZPP člen 96.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - potrdilo o pravnomočnosti - sprememba potrdila o pravnomočnosti - upravičenost za zastopanje - prenos pooblastila - posebno pooblastilo - izrecno pooblastilo za prenos pooblastila
Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.
denacionalizacija - povrnitev vlaganj v nepremičnino - prekluzivni rok za vlaganje zahtevkov - dolžnost organa o poučitvi upravičenca o pravicah - restriktivna razlaga
Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.
Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči.
Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.
denacionalizacija - odškodnina - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - plačilo odškodnine - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine
Določbi iz 24. in 26. člena novele ZDen o rokih za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine po noveliranem 26. členu ZDen pomenita, da denacionalizacijski upravičenec po izteku navedenih rokov nima več pravice uveljavljati te odškodnine. Gre namreč za roka, ki sta materialna prekluzivna roka.
Če so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo zahtevo za doplačilo odškodnine do polne vrednosti, ki jo je imela nepremičnina ob podržavljenju, uveljavljali že pred uveljavitvijo oziroma učinkovanjem 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999, torej ponovna zahteva ni bila potrebna.
Toženka je v ponovljenem postopku glede nepremičnin iz 1. točke izreka preračunala vrednosti in ugotovila, da v času vračanja niso bile vredne bistveno manj, kot v času podržavljenja, tako da je zahtevo tožnice za plačilo odškodnine zavrnila tudi iz tega razloga. Tožnica teh ugotovitev za nobeno od navedenih nepremičnin v tožbi ne izpodbija.
Zahtevo za plačilo odškodnine za bistveno manjvredne denacionalizirane nepremičnine, navedene v 2. točki izreka, pa je zavrnila, ker je ugotovila, da tožnica v materialnem prekluzivnem roku ni postavila zahtevka za plačilo odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost nepremičnin, vrnjenih v naravi.
denacionalizacija - odškodnina - bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine po podržavljenju - rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine - materialni prekluzivni rok
Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.
Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi.
Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi, pri tem je dokazno breme na strani vlagatelja zahteve.
denacionalizacija - predlog za izdajo začasne odredbe - tožbena novota
Tožbene trditve, da so ugotovitve v izpodbijanem sklepu zmotne in da je bil vpis lastninske pravice za nepremičnino parc. št. 439 k. o. ... na kupca izvršen na podlagi listin in predpisov, ki so bili sprejeti oziroma sklenjeni po uveljavitvi ZDen, so tožbena novota, ki je prepovedana po 52. členu ZUS-1. Tožnik teh trditev namreč ni postavil v predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil dolžan zatrjevati verjetnost vračila v naravi. Niti ni teh trditev postavil v pritožbi, ko je že bil seznanjen z dejanskimi ugotovitvami, na katere je svojo odločitev oprl prvostopenjski organ. Sodišče zato teh trditev ni vsebinsko presojalo.
Tako, kot zatrjuje tožnica (v tožbi in na glavni obravnavi), izhaja tudi iz podatkov zemljiškoknjižnega izpiska v spisu za stavbo 2238 k. o. ...: da del stavbe št. 3 (ID ...) predstavlja stanovanje št. 2 (dvosobno stanovanje v mansardi v izmeri 55 m2). Sodišče pa ugotavlja, da je bil tako za nepremičnino del stavbe št. 3 (ID ...) denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, kot da gre za pozidan del podstrehe - stanovanje št. 3. Toženka zgoraj povzetih navedb tožnice ni prerekala, saj na tožbo ni niti odgovorila. Prav tako se, ob pravilnem vabljenju, glavne obravnave ni udeležila. Stranka z interesom, ki se glavne obravnave ob opravičilu tudi ni udeležila, pa v odgovoru na tožbo navaja, da bi bilo glede na navedbe tožnice neskladno navajanje podatkov o sporni nepremičnini, če obstaja, mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote. Vendar pa je očitno, da stranka z interesom navedb tožnice ne razlaga v njihovem pravem pomenu, kajti tožnica trdi, da bi za posamezni del stavbe št. 3, ID ..., ki se pravilno opredeli, glede na podatke zemljiške knjige, kot stanovanje št. 2, z letom izgradnje 19001, morala biti priznana odškodnina, kot jo je v poročilu navedel izvedenec C. C., v višini 55.223,20 DEM, ne pa biti zahtevek zavrnjen ob razlogovanju, da gre za (po podržavljenju) pozidan del podstrehe.
ZDen člen 2, 4, 16, 19, 25, 25/6, 29, 29/2, 44. ZUP člen 214.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - nova stvar - izvedensko mnenje - obrazložitev odločbe
Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi.
Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, še držijo.
ZDen člen 25, 60, 60/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
denacionalizacija - zahtevek za povračilo vlaganj - izkazanost vlaganj - trditveno in dokazno breme
Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.
skrbništvo - skrbnik za poseben primer - dolžnosti in obseg pooblastila skrbnika
Kandidat za skrbnika v pravnih sredstvih lahko nasprotuje le temu, da je imenovan za skrbnika ali obsegu nalog, ki so mu naložene. Nima pa kandidat za skrbnika pravno varovane zahteve oziroma aktivne legitimacije za zahtevo, da se ga imenuje za skrbnika. Gre za to, da biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna (s pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel kot skrbnik pri opravljanju skrbniških obveznosti). Navedeno pomeni, da pri določitvi določene osebe za skrbnika za posebni primer že po naravi stvari ne gre za kršitev pravic druge osebe, ki je (prav tako) pristala na to, da bi bila postavljena za skrbnika.
Za poseg v pravni položaj skrbnika pa ne gre niti, ko je določena oseba imenovana za skrbnika in je nato v postopku s pravnimi sredstvi ta odločitev spremenjena.
denacionalizacija - nacionalizacija večstanovanjske hiše - vračilo nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi
Tožnik v tožbi sam izpostavlja, da se objekt na naslovu C., Maribor, v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju, pri čemer pa je bilo več enot prodanih fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da je bil nekdanjemu lastniku podržavljen solastninski delež do 1/2 na vsaki od navedenih enot, pri presoji ovir za vrnitev v naravi pa je treba samostojno presojati njihovo sedanje pravno stanje in ovire za vrnitev v naravi v zvezi z vsako od teh enot. Te namreč v naravi predstavljajo samostojna stanovanja oz. poslovne prostore, ki so bili v nekaterih primerih po nacionalizaciji samostojno tudi predmet pravnega prometa in so prešli v last fizičnih oseb. Upravičenja denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve solastninskega deleža (do 1/2) nekdanjega lastnika na spornem stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, tako ni mogoče izpolniti z vrnitvijo kakega drugega stanovanja v celoti (kot to smiselno uveljavlja tožnik). To namreč ne bi pomenilo vrnitve podržavljenega premoženja, kot je to zahtevano v 2. členu ZDen, pač pa izročitev drugega premoženja, ki (v deležu, ki presega 1/2) upravičencu dejansko ni bilo podržavljeno.
V primeru, ko pride do vračila premoženja (etažne lastnine) v naravi, se vračajo tudi skupne površine, in sicer kot solastnina upravičencev - lastnikov posameznih delov stavbe.
denacionalizacija - kmetijsko zemljišče - melioracijske površine - ovire za vrnitev nepremičnin - izobraževalni programi
Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.
Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za naprave, ki se nahajajo na kmetijskih zemljiščih in služijo gospodarni rabi kmetijskih zemljišč. Sodišče tako pritrjuje zaključku organa, da v to kategorijo sodijo tudi melioracijski jarki za osuševanje zemljišč.
ZDen člen 6, 6/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/4, 267.
denacionalizacija - ne bis in idem - obnova postopka - objektivni rok - zamuda roka - zavrženje vloge
Pravilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, na katerega se je oprla Upravna enota, se uporabi le, če je bilo o zahtevi materialno pravnomočno odločeno. To pa ne drži, če je bil postopek formalno končan (na primer ustavljen ali predlog zavržen).
Tožeča stranka je obnovo postopka predlagala prepozno. Vlogo je poslala 14. 8. 2020, to je petnajst let po nastopu pravnomočnosti odločbe Ministrstva o izročitvi priznanic za del kmetijskega zemljišča s parcelno številko 1446/1 katastrske občine ... S tem je zamudila objektivni rok treh let po četrtem odstavku 263. člena ZUP.
denacionalizacija - oblika vračanja premoženja - vrnitev v naravi - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina - višina odškodnine - reformatio in peius
Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.
denacionalizacija - predlog za obnovo postopka - razlogi za obnovo postopka
Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.
V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.
Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.
Po presoji sodišča iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica konkretno ni ugovarjala, izhaja, da so tujci (in s tem tudi slovenski državljani) na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je vsebina ZN v bistvenem podobna določbam ZDen, s čimer se sodišče strinja. V upravnem spisu se nahaja tudi več odločitev, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje v Republiki Hrvaški vrnjeno slovenskim državljanom. Pri tem se je tudi tožnica na naroku strinjala, da so pravice upravičencev glede aktivne legitimacije, denacionalizacije, vrste premoženja, oblike odškodnine in ostalih pogojev primerljive. Glede na vse navedeno je dejanska vzajemnost tudi po presoji sodišča izkazana in so hrvaški državljani v Sloveniji upravičenci do denacionalizacije.
Po presoji sodišča iz drugega odstavka 58. člena ZN nesporno izhaja, da omejitev velja za vse oblike podržavljenega premoženja, tj. da ZN določa, da noben upravičenec za celotno podržavljeno premoženje ne more prejeti več kot 3.700.000,00 kun. Sodišče pa se strinja s tožnico, da je treba pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi ne samo glede upravičencev in oblike vračanja, ampak tudi glede višine odškodnine. Tako sodišče razume tudi obstoječo sodno prakso.10 Zato je treba to omejitev pri vračanju premoženja hrvaškim državljanom v Republiki Sloveniji upoštevati.