ZUP člen 214. Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS člen 21. Navodilo za uporabo meril člen 3.
Obrazložitev ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se uporabljajo smiselno, temveč tudi v nasprotju z določbami Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS in Navodila za uporabo meril. Iz 21. člena navedenega Pravilnika jasno izhaja, da se v obrazložitvi sklepa med drugim navedejo poglavitni vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter poleg ocene tudi (dejanske) ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev. Iz 3. člena Navodila pa izhaja, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev oz. dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta Navodila upoštevali pri ocenjevanju. V obravnavani zadevi to ni bilo storjeno. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako pomanjkljiva, da iz njega ne izhajajo niti merila, ki naj bi se upoštevala v konkretni oceni, kaj šele njihova presoja.
ZSPJS člen 3, 3a, 43b. ZSPJS-S člen 1, 7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
sistem plač v javnem sektorju - zapisnik inšpektorata za javni sektor - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožeča stranka pravnega interesa za upravni spor, ki ga zatrjuje v tožbi in pripravljalni vlogi, ne izkazuje. Sklicevanja na slabo delovno klimo med zaposlenimi ter izražanja interesa nasploh, da se dejansko stanje pravilno ugotovi, pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo ni mogoče upoštevati, saj ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravni položaj tožeče stranke. Ker so ukrepi po zapisniku izvršeni v celoti, tožeči stranki oziroma njeni odgovorni osebi tudi sankcije za prekršek več ne grozijo. Vprašanje materialnih posledic začetih sodnih postopkov pa ostaja odprto in neizkazano, saj jih tožeča stranka v svojih vlogah ni konkretno navedla. Še zlasti pa ostaja vprašanje posledic odprto zato, ker je med sodnim postopkom začela veljati sprememba zakona (ZSPJS-S), s katero so povsem drugače (bistveno ugodneje za delavce) urejena sporna razmerja (postopki za vračilo preveč izplačanih plač), tako tista pri delodajalcih, kot tudi postopki, ki se vodijo pred sodišči. Z ZSPJS-S se spreminjajo tudi določbe glede načina dela inšpektorja ter zoper zapisnik uvaja ugovor. S tem se zoper zapisnik uvaja pravno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva v tožbi in ki ga je v konkretnem primeru zoper izpodbijani po prehodnih določbah zakona tudi lahko uveljavila. Glede na povedano je sodišče presodilo, da tožeča stranka pravne koristi, ki bi jo dosegla s tožbo, ne izkazuje in je zato tožbo zavrglo.
ZDoh-2 člen 15, 18, 18-6, 105. ZDavP-2 člen 267, 271.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - prevzem obveznosti - poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko - davčna olajšava - olajšava za vzdrževanega družinskega člana
V zadevi je sporna poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko, ki pa je tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel na verodostojen način dokazati. Predvsem ni dokazal, da je bil lastnik slike priznanega avtorja v vrednosti iz pogodbe oziroma sporazuma (205.000,00 EUR). Obenem pa iz poslovnih knjig pravne osebe izhaja, da je družba obveznost do tožnika (kot direktorja in družbenika) zaprla. To pa pomeni, da tožnik obveznosti do družbe ni poravnal in da je na ta način prejel druge dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2.
Že drugostopenjski organ je pravilno in skladno z zakonom tožniku pojasnil, zakaj ni upravičen do olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo: ker ni vložil davčne napovedi in ker je zato, glede na na materialnopravno naravo roka za uveljavljanje olajšave, pri njenem uveljavljanju prekludiran.
EZ člen 64n, 64n/4. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6. URS člen 74.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba višine finančne podpore - poseg v pridobljene pravice - svobodna gospodarska pobuda - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.
Sodišče se ne strinja s tem, da je zaradi spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo podjetništva, ki se med drugim kaže tudi v svobodni izbiri dejavnosti. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način je spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela.
Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.
Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - prag za dodelitev sredstev - zvišanje praga med postopkom - merila javnega razpisa - komisija za dodelitev sredstev - člani komisije - anonimnost članov
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže.
Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
davčni dolg - odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - finančni pogoj
Odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga predstavljajo izjemo od siceršnje, z zakonom predpisane obveznosti davčnega zavezanca, da poravna davčni dolg v predpisani višini in v predpisanih rokih. Zato morajo biti pogoji, ki so predpisani za uveljavljanje davčne ugodnosti, v celoti in dosledno izpolnjeni ter kot takšni zavezujejo tako davčnega zavezanca kot davčni organ, ki odloča v konkretnem primeru o odlogu oziroma o obročnem plačilu davka. Gre torej za davčno dobroto in ne za pridobljeno (socialno) pravico.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
odmera davka v posebnih primerih - terjatev davčnega zavezanca - posojilna pogodba - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
Tožbena trditev, da potek poslovnih dogodkov, ki ga ugotavlja davčni organ, nima ekonomskega smisla, le dodatno potrjuje ugotovitev, da je šlo pri sklenjenih posojilnih pogodbah za zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev. Davčni organ obrazloženo zavrne tudi tožnikovo navedbo, da ni imel zadostnih denarnih sredstev za financiranje posojila, ki mu je očitano; v delu obrazložitve, ki jo navaja tožnik, pa le dodaja, da terjatev tožnika izhaja iz navedenih pogodb, potrjujeta pa jo tudi oba kasnejša direktorja obeh družb, čemur ni mogoče očitati nelogičnosti. Kot nedvoumno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je bil denar družbi nakazan kot posojilo. Ko gre za posojilo, o prihodku pravne osebe ni mogoče govoriti, ob vračilu posojila pa tudi ne o obdavčljivem dohodku posojilodajalca.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - javni razpis - razpisna merila - dopolnitev vloge
Merila javnega razpisa so bila transparentna. Pogoji za pridobitev točk pri posameznih merilih (tudi pri spornem merilu 6) so določno navedeni, tako da je po presoji sodišča na podlagi tega merila ocenitev vloge tožeče stranke v skladu s pogoji razpisa.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pozvati tožečo stranko na dopolnitev vloge, kolikor bi menila, da priložena pogodba ne zadostuje merilom iz razpisne dokumentacije. V postopku javnega razpisa gre za postopek, kjer se določila ZUP, ki se nanašajo na dopolnitev vlog, uporabljajo zgolj subsidiarno. V javnem razpisu je pod točko 12 določeno, da sklad lahko od prijavitelja zahteva dodatno dokumentacijo. Vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev iz razpisne dokumentacije, se kot neustrezne zavrnejo. Poziv k predložitvi dodatne dokumentacije se torej nanaša na primere nepopolne (manjkajoče) dokumentacije, za kar pa ne gre v tem primeru. Tožeča stranka je namreč predložila popolno vlogo z vso dokumentacijo in pogodbami in je s tem zadostila pogojem za nadaljnjo, vsebinsko oceno vloge. Tako tožena stranka ni imela pravne podlage da bi tožečo stranko pozvala k dopolnitvi vloge z ustrezno prodajno pogodbo.
Vračilo prejete BPP je po določbah 48. člena ZBPP vezano na pridobitev premoženja ali dohodkov na podlagi pravnomočne sodne odločbe, izdane v zadevi, za katero je bila BPP dodeljena. Pri tem od upravičenca do BPP ni dopustno terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - prosilec za azil
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
V predmetnem postopku je odločeno na podlagi določbe 24. člena ZBPP. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 365, 365/2, 365/3. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 215, 215/1, 215/1-1, 218, 218/3, 220, 239.
carina - tranzitni postopek - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - kraj nastanka carinskega dolga - odpust uvoznih dajatev
Tožena stranka je imela pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnost za vknjižbo predmetnega carinskega dolga, saj tožnica ni predložila nobenega od dokazil o zakonitem končanju tranzitnega postopka, kot so določena v drugem in tretjem odstavku 365. člena Izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 215. člena CZS o kraju oziroma državi v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga. Pravilno je namreč štela, da kraja nastanka carinskega dolga v obravnavanem primeru ni mogoče določiti, zato je v skladu z zaporedji v prvem odstavku 215. člena CZS za izterjavo pristojna tista država članica skupnosti, v kateri je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija.
Zgolj navajanje relevantnih dejstev v pripombah na zapisnik, na podlagi katerih bi lahko organ sklepal, da tožnica vlaga zahtevek za odpust uvoznih dajatev po 239. členu CZS, brez vložitve izrecnega zahtevka, ne zadošča, zato toženka o njem (pravilno) ni mogla odločiti.
ZUS-1 člen 28, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 81, 87/3, 87/4.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - vročitev upravnega akta - fikcija vročitve
Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan.
Če stranka dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljano z dnem preteka tega roka. Rok za vložitev tožbe je pričel teči 23. 9. 2014 in se je iztekel 22. 10. 2014, tožnik pa je tožbo vložil 24. 10. 2014, torej prepozno, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
denacionalizacija - vračilo nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - sprememba namembnosti - nova stvar
Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, kot je tudi v konkretnem primeru, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem sama obsežnost (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo namreč v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.
ZJU člen 7, 27, 60, 60/4, 64, 64/1, 64/3, 65, 65/6, 178. ZUS-1 člen 64a.
generalni sekretar ministrstva - javni natečaj - strokovna usposobljenost kandidata - primernost kandidata za položaj - vizija razvoja - poznavanje vsebinskega dela ministrstva - vodstvene izkušnje - upravni spor - pravni interes - obseg sodne presoje
Z izpodbijanim sklepom je posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja na ministrstvu.
Po izdaji izpodbijanega sklepa je bil v postopku novega javnega natečaja izdan sklep, da je tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega sekretarja ministrstva; nato je bil tožnik tudi imenovan na ta položaj. Ne glede na navedeno tožnik še vedno izkazuje pravni interes za obravnavani upravni spor, to je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa.
Sodišče je zato tožbo obravnavalo po vsebini. Pri presoji je upoštevalo stališči, ki sta se jasno izoblikovali v upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah. Najprej, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve, ter nato, da mora biti sodna presoja zakonitosti zadržana glede izpolnjevanja pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja javnega uslužbenca. Zadržana presoja pomeni, da se sodišče ne spušča v podrobno strokovno presojo, ampak ugotovi nezakonitost odločbe oziroma sklepa le, če je odločitev očitno nerazumna. V konkretnem primeru pa je tudi po mnenju sodišča povsem razumno pričakovanje, da kandidat za tako visok položaj, kot je generalni sekretar ministrstva, poda vizijo razvoja, v kateri so skoncentrirano in konkretno navedeni prednostni cilji dela in dejavnosti za njihovo doseganje z natančnimi časovnimi okviri ter finančnimi, kadrovskimi in drugimi posledicami. Toženka je dovolj argumentirano pojasnila, zakaj tožnikova vizija ni bila takšna. Povsem utemeljena je tudi zahteva, da kandidat za položaj generalnega sekretarja okvirno pozna vsebinska področja dela ministrstva in v zvezi s tem tudi normativni program aktivnosti za ministrstvo. Ni si namreč mogoče predstavljati, kako bo sicer lahko poskrbel za takšno izvajanje podpornih nalog oziroma delovanje služb, ki jih koordinira za celotno ministrstvo, ki bo dajalo kar najbolj učinkovito operativno podporo vsebinskemu delu na ministrstvu.
Na dosedanjih položajih oziroma zaposlitvah formalno pridobljene delovne oziroma vodstvene izkušnje niso isto kot sposobnosti vodenja, ki jih mora kandidat izkazati pred vsako konkretno posebno natečajno komisijo, pri čemer ni nujno vedno enako prepričljiv in uspešen. Pri tem sodišče izpostavlja, da je kandidat tisti, ki mora komisijo s predloženo dokumentacijo in na opravljanem razgovoru prepričati o svoji primernosti za razpisani položaj.
ZJA člen 19, 19/1. ZJU člen 64. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6.
javni natečaj - izbira na delovno mesto direktorja javne agencije - imenovanje direktorja javne agencije - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - pravni interes
Sodišče meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil namreč izpodbijani sklep že pred vložitvijo tožbe konzumiran na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik kot neizbrani kandidat. Zato si z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Z drugimi besedami: tožnik s predlagano odpravo spornega sklepa, ponovitvijo postopka in z morebiti zanj drugačnim (ugodnim) sklepom o izbiri ne more več doseči, da bi bil predlagan v imenovanje, saj je novi direktor že imenovan (vpis v ustrezne evidence je le posledica tega imenovanja).