Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, pri katerem vztraja, da je določba petega odstavka 251. člena OZ dispozitivna. Nobena okoliščina (ne gramatikalna razlaga ne namen te določbe) namreč ne govori za to, da bi stranki uporabe te določbe ne mogli izključiti oziroma da uveljavljanja pravice do pogodbene kazni ne bi mogli urediti drugače.
Družba, ki je v stečaju, ne zasleduje več primarnega cilja podjetniške aktivnosti z namenom izkazovanja dobička v korist družbenikov oziroma delničarjev. Zato je tudi nadaljnje izvajanje podjema v okviru stečajnega dolžnika omejeno na izjeme, ki so urejene v oddelku 5.7. ZFPPIPP. V dejanskem okviru, ko je bil pred začetkom spornega obdobja nad toženo stranko začet stečajni postopek, bi zato tožeča stranka morala zatrjevati (sklepčnost zahtevka na podlagi 198. člena OZ) in dokazati, da je toženka tudi dejansko uporabljala sporno opremo in imela korist od te uporabe.
Ob pravilni izpolnitvi najemne pogodbe bi tožeča stranka glede na pogodbeni dogovor o obračunavanju DDV upoštevaje davčno zakonodajo toženi stranki zaračunala DDV, ta pa bi ji ga plačala. S tem pa premoženje tožeče stranke ne bi bilo povečano za znesek v višini DDV, saj je DDV davek, ki pripada državi, ne pa davčnemu zavezancu ali davčnemu plačniku, ki je njegovo plačilo prevalil na svojega sopogodbenika.
dopuščena revizija - najemna pogodba - odstop od pogodbe - odškodnina - višina odškodnine - davek na dodano vrednost (DDV) - DDV od najemnine
Upravičencem, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, pripada odmena za njegovo neuporabno po drugem odstavku 72. člena ZDen.
Pravne posledice kršitve avtorskih pravic ureja ZASP kot lex specialis, zato določba četrtega odstavka 168. člena OZ ne more biti pravna podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Ta določba bi bila uporabna, če bi tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko škodo na stvari, ki je avtorsko delo, vendar v takem primeru ne bi bil upravičen do civilne kazni, ki jo sodišče lahko dosodi le pri premoženjski škodi v primeru, ko gre za kršitve materialnih in drugih avtorskih pravic. Tožnikove navedbe o posebni vrednosti fotografij so zato pri ugotavljanju višine odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice nerelevantne, saj se odškodnina določi v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste, in ne v obsegu vrednosti stvari, na kateri je vsebovano avtorsko delo. Te navedbe bi bile upoštevne le v primeru, če bi tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko škodo na stvari, ki je avtorsko delo, ter če bi bile fotografije namenoma uničene ali poškodovane.