zavrženje tožbe - poprava tožbe - nerazumljive in nepopolne vloge
V določbi 36. člena ZDSS-1 je glede nerazumljivih in nepopolnih vlog izrecno opredeljeno, da v primeru, če sodišče zahteva od delavca, da mora vlogo popraviti ali dopolniti, delavca hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča. Ker je sodišče prve stopnje vložniku vloge le naložilo, da je dolžan vlogo popraviti, pri čemer pa ga ni poučilo, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge, da bo sposobna za obravnavanje, je zmotno uporabilo materialno pravo.
ZPos člen 24, 24/1. ZSS člen 45, 45/1. ZZDODP člen 2.
plača – sodnik – plačilo razlike plače – znižanje osnovne plače – sodniška plača – osnova za obračun plače
V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.
V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.
Vzrok tožnikove popolne nezmožnosti za delo oziroma I. kategorije invalidnosti je bolezen (bolezenska anevrizma), zato je tožbeni zahtevek, da se kot vzrok invalidnosti prizna poškodba pri delu, neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011008
ZPP člen 280, 286, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 263.
plača – načelo kontradiktornosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – rok za pripravo na glavno obravnavo – procesno pobotanje – pobot – tročlenski izrek - odškodninska odgovornost delavca – odškodninska odgovornost direktorja - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala v pobot, nasprotne terjatve, ki jih je konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.
Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski. Sodišče v 1. točki ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.
Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke (kot predsednika uprave), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik – državni organ tožbe
Ker v tem individualnem delovnem sporu Državno pravobranilstvo RS ni stranka, temveč le zastopnik stranke v postopku (tožeča stranka je bila Republika Slovenija), zanj ne veljajo določbe 162. člena ZPP (po kateri ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade).
Tožnica je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas vložila tožbo, s katero je zahtevala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, češ da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Kot prostovoljno izpolnitev tega zahtevka je potrebno šteti dogovor med tožnico in toženo stranko, da se brez prekinitve (glede na čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) za isto delovno mesto kustosinje – pedagoginje sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Stranki sta novo pogodbo o zaposlitvi sklenili, tožnica pa je tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka.
izbris iz sodnega registra - prekinitev postopka - tek roka za podajo predloga za nadaljevanje postopka zoper aktivne družbenike - razveljavitev zakona
Začasno zadržanje je treba glede na prekinitev vseh postopkov po 1. odstavku 1. člena ZPUOOD in odločitev Ustavnega sodišča, da se prekinjeni postopki nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, smiselno upoštevati tudi kar zadeva začetek in tek postopkov in roka iz desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP. To pomeni, da v času od prekinitve postopka po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, do začetka učinkovanja odločitve Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1-17 člena ZPUOOD, roki po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP, zaradi učinkovanja sklepa o začasnem zadržanju izvrševanja ZPUOOD niso tekli. Ker je v obravnavanem primeru enoletni rok glede prvo in drugo tožene stranke začel teči preden je začel veljati ZPUOOD, je rok za uveljavljanje pravic zoper družbenike prvo in drugo tožene stranke od uveljavitve odločbe o razveljavitvi določb ZPUOOD dalje tekel naprej. Čas, ki je pretekel pred prekinitvijo postopkov po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, pa se všteje v enoletni zakonski rok, ki ga določa ZFPPIPP.
V pritožbi navedeni razlogi za neplačilo sodne takse zaradi velikih finančnih težav in nezadostnih sredstev ne morejo biti opravičljiv razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
starostna pokojnina - zavarovanje v tujini - ustavitev izplačevanja - poseg v pravnomočno odločbo
Tožnica v tujini (v Avstriji) ni bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje šele po priznanju pravice do starostne pokojnine, temveč je bila zavarovanka tujega nosilca zavarovanja že ob priznanju te pravice, zato ni prišlo do ponovnega vstopa v zavarovanje. Toženec ji je izplačevanje starostne pokojnine neutemeljeno za nazaj ustavil na podlagi 1. odstavka 178. člena ZPIZ-1, po katerem uživalec pokojnine, ki začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina ne izplačuje.
Pri tožniku je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav (zaradi ugotovljene dimeljske kile in amputiranih distalnih členkov na tretjem in četrtem prstu leve roke) podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni popolnoma nezmožen za delo, ga ni mogoče razvrstiti I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
odgovornost za obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem – plačilo kreditne obveznosti – zamuda drugega zakonca – zakonske zamudne obresti – stroški izterjave dolga
Ob prenehanju ekonomske in življenjske skupnosti, je bil le tožnik kot pogodbena stranka tisti, ki je bil seznanjen oziroma, ki ga je sopogodbenik seznanil z višino obveznosti in je banka, kot tudi kasneje zavarovalnica le tožnika pozivala na plačilo zapadlih obveznosti in bi tožnik zato moral toženko obvestiti oziroma jo pozvati na plačilo njenega dela dolga. Šele s tem, ko bi tožnik seznanil toženko z višino pasive skupnega premoženja, bi toženka lahko prišla v zamudo in bi jo bremenile tudi obresti ter pravdni in izvršilni stroški izterjave.
začasna odredba – sprememba sklepa o začasni odredbi – predlog tožene stranke za prenehanje začasne odredbe – sprememba okoliščin po izdaji začasne odredbe
Ker tožena stranka želi doseči prenehanje stare začasne odredbe v delu, ko se ta nanaša na prepoved spravila lesa, bi moralo sodišče prve stopnje njen predlog vsebinsko obravnavati ter jo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati k ustrezni dopolnitvi podanega predloga. Zavrnitev predloga iz razloga nepristojnosti oziroma nedovoljenosti ni pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog toženca za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval, da tožeča stranka z otrokoma ne sme prečkati državne meje ter da mora pri naslovnem sodišču deponirati potna lista za mladoletna otroka. Toženec z ničemer ni izkazal nevarnosti, da bi tožeča stranka deklici za stalno odpeljala iz Republike Slovenije. Zmotno je tudi stališče, da deklicama z izdajo takšne začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazale za neutemeljeno ne bi utrpele nikakršne škode oziroma bi bila le-ta v primerjavi s škodo, katero bi utrpel tožnik, v kolikor bi ju tožnica dejansko odpeljala iz Republike Slovenije, neznatna. S prepovedjo prečkati državno mejo, bi bili deklicama najmanj preprečeni stike s sorodniki po materini strani, za katere toženec sam zatrjuje, da prebivajo izven Republike Slovenije.
Zaradi manjkajočih zatrjevanih dejstev o obstoju škode, ki presega že plačano in pravnomočno prisojeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov.
vpis lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini - lastninjenje po Zakonu o športu - predložitev ustrezne listine
Ker je na sporni nepremičnini še vedno vpisana družbena lastnina in je na njej športni objekt, je potrebno najprej izvesti lastninjenje nepremičnine, pri čemer podlaga lastninjenju ni ZLNDL, temveč ZSpo. To pa pomeni, da ne zadošča sklicevanje na zakon, temveč je potrebno predlogu za vpis priložiti ustrezno listino iz 64. člena ZSpo.
pravica do pritožbe zoper sklep o dedovanju – stranke v zapuščinskem postopku – upnik kot stranka v zapuščinskem postopku – pritožba upnika zoper sklep o dedovanju
Pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju imajo le stranke zapuščinskega postopka, kar pa pritožnica ni. Stranke v zapuščinskem postopku so predvsem dediči in volilojemniki, pa tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. To so npr. potomci, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja.
Upniki so v zapuščinskem postopku stranke le, če so na podlagi 143. člena ZD zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Ker pritožnica (ki je sicer upnica) tega ni zahtevala, ni stranka postopka, zaradi česar nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju.
vpis lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe - vpis proti osebi, proti kateri odločba ne učinkuje
Po določbi 150. člena ZZK-1 je vpis lahko dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, če odločba državnega organa, na podlagi katere se odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Ker v obravnavanem primeru delna odločba o denacionalizaciji proti nasprotni udeleženki ne učinkuje, saj ni bila stranka denacionalizacijskega postopka, sodišče prve stopnje vpisa ne bi smelo dovoliti.