odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožbeni zahtevek tožeče stranke (delodajalca) za plačilo premoženjske škode iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi, ni utemeljen, ker je šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom (tožencu je bil računalnik ukraden na letališču, ko je šel na službeno potovanje, tatvino pa je prijavil varnostnim organom na letališču).
ZOR člen 262, 262/2, 364, 376, 387. Posebne gradbene uzance (1977) člen 15, 15/2.
gradbena pogodba - zamuda z izvedbo del - odškodninska odgovornost naročnika zaradi zamude pri gradnji - zastaranje zahtevka - podaljšanje zastaralnega roka - pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga - sprememba projekta - uzance
Upoštevati je potrebno, da med pogoje za začetek izvajanja del, ki jih mora zagotoviti naročnik oziroma, ki spadajo v njegovo sfero, sodi tudi pogoj, da drug izvajalec (ki je prav tako v neposrednem pogodbenem razmerju z naročnikom) opravi druga dela, ki morajo biti končana pred začetkom izvajanja del, ki so predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke kot izvajalca.
Dejstvo, da sta se stranki tudi še po zaključku izvedenih del dogovarjali glede možnosti povrnitve stroškov zaradi prekoračitve rokov, ne pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga.
Zastaralnega roka, kot je ta določen v zakonu, ni mogoče podaljšati s pogodbenim dogovorom.
Sprememba tehnične (projektne) dokumentacije povzroči, da je izvajalec namesto prvotno odgovorjenih pogodbenih del zavezan opraviti druga dela. Slednja imajo značilnost poznejših/dodatnih del, do plačila katerih ima izvajalec skladno z drugim odstavkom 15. člena PGU pravico.
sprememba delodajalca – regres za letni dopust - odpravnina
Tožnik se je zaposlil pri drugotoženi stranki, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi sklepa o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da delavec in delodajalec sporazumno prekinjata pogodbo o zaposlitvi zaradi prezaposlitve k prvotoženi stranki. Dejansko se je tožnik tudi zaposlil prvotoženi stranki. Prišlo je do prenosa dela podjetja, zato gre za spremembo delodajalca iz 73. člena ZDR.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67. ZPP člen 213, 213/2.
invalidnost
Pri tožniku, ki je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo opravljanja dela izven prometa, je podana III. kategorija invalidnosti. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/6, 104, 104/1, 159, 160, 160/2.
delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Toženec je tožniku delno invalidsko pokojnino pravilno priznal šele po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (od 20. 1. 2011), ne pa že od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega (od 4. 4. 2007). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu delna invalidska pokojnina prizna že od 4. 4. 2007 dalje.
elementi delovnega razmerja – ugotovitev obstoja delovnega razmerja – odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnik je pričel z delom pri toženi stranki, delal je v proizvodnji in to vsak dan od ponedeljka do nedelje od 7:00 do 18:00 ure, pri čemer je takšno delo trajalo približno en mesec in pol. Opravljal je isto delo kot kasneje, ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi. Do formalne sklenitve delovnega razmerja ni prišlo, ker je direktor rekel, da mora dati pogodbo o zaposlitvi najprej odvetniku, da jo pripravi, zaposlitev pa mu je vseskozi obljubljal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožnik pri toženi stranki delo opravljal že pred tem, ko je bila formalno sklenjena prva pogodba o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe – stečaj – sodba na podlagi pripoznave
Po prevzemu pravde stečajnega upravitelja je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka, o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ter odločilo tudi o stroških celotnega postopka v navedenem individualnem delovnem sporu. Pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških je določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje pri tem uspeh v pravdi tožečih strank v višini 82,70 % (delna sodba na podlagi pripoznave), upoštevati pa je tudi potrebno, da so tožniki za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja morali vložiti tožbo, pri čemer se je predmetni postopek končal šele z izdajo sklepa, s katerim je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Ne gre za stroške, ki bi jih tožniki morali prijaviti v stečajnem postopku. Prav tako ni mogoče upoštevati določila 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbe mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi je šlo za delno pripoznavo tožbenega zahtevka ter umik tožbe, pri čemer je bil stečajni postopek uveden po umiku tožbe, tako da stroškov ni bilo mogoče prijaviti v stečajnem postopku in tudi ta postopek je moralo sodišče rešiti skladno z določili ZPP, stroški postopka do uvedbe stečaja niso bili znani.
kolektivni delovni spor - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Glede na zahtevnost spora (predlagatelj je v predmetnem kolektivnem delovnem sporu uveljavljal kršitve Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011/2012) predlagatelju pripada nagrada za postopek v višini 500,00 EUR po tar. št. 3420 ZOdvT (postopek na prvi stopnji). Predlagatelj je utemeljeno priglasil tudi nagrado za postopek po tar. št. 3422, kot je določena za nagrado v kolektivnih delovnih sporih v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, saj je v predmetni zadevi predhodno potekal tudi pritožbeni postopek, kjer je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
DELOVNO PRAVO – PRAVO DRUŽB- CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011001
ZFPPIPP člen 442, 442/6. ZPP člen 208, 208/1.
izbris družbe iz sodnega registra - nadaljevanje postopka zoper aktivnega družbenika – singularno pravno nasledstvo - pobot
Zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra tožeči stranki ne moreta imeti boljšega procesnega položaja zoper nova toženca (toženi stranki sta aktivna družbenika prvotno tožene stranke, ki je bila v času postopka pred sodiščem prve stopnje izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije), kot sta ga imela zoper prvotno toženo stranko. V času izbrisa veljavna določba 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP je določala, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti. Toženi stranki nista univerzalna pravna naslednika prvotno tožene stranke, saj je po stališču sodne prakse to veljalo v primeru odgovornosti družbenikov v ureditvi po prej veljavnem ZFPPod. V zvezi z ureditvijo po ZFPPIPP gre po stališču sodne prakse za singularno pravno nasledstvo aktivnih družbenikov.
Potem ko je bil postopek na prvi stopnji prekinjen po izbrisu prvotno tožene stranke, sta aktivna družbenika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP prevzela postopek v stanju, v kakršnem je bil ob izbrisu oziroma ob prekinitvi postopka. Zato prevzem postopka nujno pomeni, da pravni nasledniki lahko v pravdi uveljavljajo vse tiste ugovore, ki jih je lahko uveljavljala že prvotno tožena stranka. Že prvotno tožena stranka je v odgovoru na tožbo smiselno uveljavljala pobotni ugovor, saj je navedla, da sta tožnika povzročila stroške ter je tudi specificirala, koliko jima ob upoštevanju stroškov oziroma škode, ki naj bi jo povzročila toženi stranki, sploh (po pobotanju) pripada iz naslova prihodkov iz delovnega razmerja. Prav tako je tožena stranka že k odgovoru na tožbo predložila celotno listinsko dokumentacijo, s katero je smiselno uveljavljala svoje zahtevke iz pobota. Zato ni nastopila prekluzija uveljavljanja pobota, temveč sta sedaj tožena pravna naslednika s pripravljalno vlogo po pooblaščencu le precizirala višino pobotnega ugovora, ki ga je uveljavljala že prvotno tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pobotni ugovor toženih strank obravnavati po vsebini, ne pa ga zavrniti že zaradi tega, ker naj v času izbrisa tožene stranke veljavna določba 442. člena ZFPPIPP ne bi določala, da lahko aktivni družbeniki zahtevajo povračilo škode.
kršitev avtorske pravice – aktivna legitimacija – delo industrijskega oblikovanja – javni razpis – uporaba izdelka
Ker so odškodninske posledice iz 168. člena ZASP vezane na kršitev materialnih avtorskih pravic, ki so bile s pogodbo prenesene na tožečo stranko, je tožeča stranka upravičena zahtevati sodno varstvo zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, če se kršitev zgodi.
Naročnik, ki naroči neko delo in v zvezi z njim ni uredil prenosa avtorskih pravic, je v primeru, da tako delo krši avtorske pravice drugih, pasivno legitimiran v sporu zaradi kršitve avtorske pravice, tudi če izdelka ni sam izdelal in ga le uporablja.
Okoliščina, da je tožena stranka v razpisni dokumentaciji opredelila opis predmeta le z osnovnimi tehničnimi parametri, konkretno izvedbo pa je prepustila izbranemu izvajalcu ne pomeni, da tožena stranka ni kršila morebitnih avtorskih pravic tožeče stranke, ob predpostavki, da so s panoji, ki jih je kupila tožena stranka, kršene avtorske pravice.
ZDR člen 131, 131/2. ZKolP člen 25. ZUJF člen 176.
regres za letni dopust - interventni ukrepi - znižanje regresa - sindikati - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč.
Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). ZDIU12 niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012). Zato določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo.
povračilo stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela - povračila stroškov v zvezi z delom
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila nobenih dokazov o prisotnosti oziroma odsotnosti tožnika z dela, zgolj navedba o tem, da na delo ni prihajal, ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni upravičen do povračila vtoževanih stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela.
ZPIZ-1 člen 15,15/1, 5/1-5, 36, 36/1, 58, 58/1, 156, 156/2.
delna pokojnina – odvetniška dejavnost – odjava iz zavarovanja
Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
URS člen 14, 22, 23. ZPIZ-1 člen 62, 65. ZPP člen 5, 8, 244, 244/1, 243, 245, 245/3, 254, 339, 339/2, 339/2-8.
vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedenska mnenja, pridobljena v drugem sodnem postopku
Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen.
Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1, 233, 233/1, 235.
bolniški stalež
Osebni zdravnik tožnika ni vedel izpovedati, ali je bil tožnik zmožen za delo ali ne, iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu pa nikjer ne izhaja, da bi lečeči zdravniki specialisti tožniku poleg medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, preuranjena.
male avtorske pravice – plačilo avtorskega honorarja – kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic – odpoved uveljavljanju avtorskih pravic
Glede na ureditev obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic RS je dokazno breme na toženi stranki, ki ni dokazala, da so se avtorji skladb, predvajanih v poslovalnicah tožene stranke, odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic.
posestno varstvo – varstvo posesti iz naslova pravice do (so)posesti – varstvo soposesti
V okviru posestnega varstva se varuje le gola dejanska oblast nad stvarjo (posest), zato se ugotavlja zgolj, kdo je bil zadnji posestnik stvari, in ali je bila posest sploh motena. V konkretnem primeru pa tožnik ni zahteval zgolj začasnega varstva obstoječega posestnega stanja (ni zatrjeval, da je bil zadnji posestnik stvari), temveč je zahteval varstvo posesti iz naslova pravice do (so)posesti. Tožnik je namreč od toženke zahteval, da mu omogoči neposredno soposest podstrehe ter posest balkona, kot je bilo to dogovorjeno s sodno poravnavo.
Solastniki imajo materialnopravno podlago za medsebojno varstvo drug proti drugemu v 100. členu v zvezi z 99. členom ali 92. členom SPZ.
Zgolj z zatrjevanjem, da plačilnega naloga z dne 17.12.2012 ni prevzela delavka tožene stranke, temveč delavka družbe H. d.o.o. (s katero ima tožena stranka sicer sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju), kar se je ugotovilo šele 2.1.2013, ko je bil zadnji dan roka za plačilo dolžne sodne takse, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ji je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 17.12.2012 vročen 18.12.2012.
začasna odredba - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - odvzem pravice do stikov
Začasne odredbe iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med postopkom, katerih namen je v olajšanju položaja otroka, ko je ta tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločitve. Gre za t.i. regulacijske začasne odredbe, katerih namen je v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem ali nenadomestljivo škodo.
Tožnikovo stanje, njegovo ravnanje oziroma postopanje ter izrečene grožnje predstavljajo verjetno izkazano nevarnost ogrožanja telesnega in duševnega razvoja otrok. Ta je glede na ugotovljene dejanske okoliščine tako intenzivna in neposredna, da ne bi prišli v poštev niti stiki pod nadzorom.