ZDR člen 131, 131/2. ZKolP člen 25. ZUJF člen 176.
regres za letni dopust - interventni ukrepi - znižanje regresa - sindikati - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010), določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč.
Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa jo je določal 131. člen ZDR. V 9. točki omenjenega Dogovora je bilo namreč določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. S tem Dogovorom je bila torej dogovorjena pravica, ki je za delavce ugodnejša, kot pa jo je določal ZDR (kar je skladno z členom 7/2 ZDR). ZDIU12 niti ZUJF nimata določbe, da naj bi navedena predpisa (v kolikor se nanašata na regres za leto 2012 za javne uslužbence) veljala retroaktivno za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred uveljavitvijo teh zakonov že zapadle v plačilo (regres za leto 2012 za javne uslužbence pa je zapadel v plačilo ob izplačilu plače za mesec april 2012). Zato določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo.
V skladu s 352. členom OZ zastara odškodnina terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 352. člena OZ). V 2. odstavku 352. člena pa je določeno, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Obseg nepremoženjske škode je znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Če tudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek. Tožnici je bil obseg škode znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, zato je terjatev tožnice ob vložitvi tožbe že zastarala, saj je potekel 3 letni subjektivni zastaralni rok.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – obrazloženost ugovora – predlaganje dokazov – predložitev listinskih dokazov
S tem, ko je dolžnik v ugovoru navedel, da lahko pošlje plačilne naloge oziroma dokazila o plačilu, je zakonski zahtevi o predlaganju dokazov zadostil. Četudi gre za listinske dokaze, slednjih ni potrebno priložiti.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožbeni zahtevek tožeče stranke (delodajalca) za plačilo premoženjske škode iz naslova plačila odškodnine zaradi ukradenega prenosnega računalnika, ki ga je toženec imel v osebni uporabi, ni utemeljen, ker je šlo za škodno dejanje v funkcionalni zvezi z delom (tožencu je bil računalnik ukraden na letališču, ko je šel na službeno potovanje, tatvino pa je prijavil varnostnim organom na letališču).
ZPIZ-1 člen 15,15/1, 5/1-5, 36, 36/1, 58, 58/1, 156, 156/2.
delna pokojnina – odvetniška dejavnost – odjava iz zavarovanja
Tožnik je bil na dan dokončnosti izpodbijane odločbe toženca vključen v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju na podlagi opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času in ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja v polovični delovni čas. Zato nima pravice do delne invalidske pokojnine, čeprav je v odvetniško zbornico vpisan za opravljanje dejavnosti s polovico delovnega časa in izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
URS člen 14, 22, 23. ZPIZ-1 člen 62, 65. ZPP člen 5, 8, 244, 244/1, 243, 245, 245/3, 254, 339, 339/2, 339/2-8.
vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedenska mnenja, pridobljena v drugem sodnem postopku
Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen.
Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.
sodno varstvo – pravda - ugotovitev obstoja lastninske pravice etažnih lastnikov na pripadajočem zemljišču
Etažnim lastnikom, ki uveljavljajo sodno varstvo lastninske pravice na pripadajočem zemljišču (ugotovitev obstoja lastninske pravice) v pravdi, tega varstva ni mogoče odreči ter zadeve odstopiti nepravdnemu sodišču.
zamudna sodba – obseg izpodbijanja – zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se s pritožbo ne more izpodbijati zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 338. člena ZPP). Institut zamudne sodbe temelji na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožbene navedbe. S tem postanejo tožbene navedbe nesporne in jih zato ni treba dokazovati, ni pa jih tudi več mogoče izpodbijati. Posledica neaktivnosti tožene stranke je, da lahko izpodbija zamudno sodbo le glede preizkusa, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, glede na dejansko podlago, ki izhaja iz tožbe. Ni mogoče z dodatnimi pritožbenimi navedbami vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širšo in drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz tožbe.
predlog za povrnitev stroškov postopka – umik podanega stroškovnega predloga – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških
Ugotovitve sodišča prve stopnje iz zapisnika s kasnejšega (zadnjega) naroka za glavno obravnavo, ki se ga je udeležila skupna pooblaščenka tretje tožene in četrto tožene stranke, da „stroške priglaša edino le pooblaščenka četrto tožene stranke, ostali pa stroškov ne priglašajo“, ni mogoče šteti za izjavo tretje toženke o umiku že podanega stroškovnega zahtevka, ki mora biti izrecna.
Spor med delodajalcem in nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja, v katerem delodajalec zahteva od zavoda razliko izplačila refundacije nadomestila plače za svojega delavca, ni socialni, temveč gospodarski spor.
URS člen 33, 50. ZPIZ-1 člen 5, 39. ZUP člen 125, 129, 129/1, 129/1-4. ZMEPIZ člen 43.
nova odmera pokojnine – zavrženje zahteve
Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila dohodka iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, od katerega so bili plačani tudi prispevki, utemeljeno zavrgel.
obstoj delovnega razmerja – odpoved pogodbe o zaposlitvi – samostojni podjetnik – elementi delovnega razmerja
Delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da ima delavec, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in bil pri delodajalcu zaposlen za nedoločen čas, tudi status samostojnega podjetnika. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih podjetnikov v Zakonu o gospodarskih družbah. Zato ni ovir, da samostojni podjetnik ne bi mogel skleniti tudi pogodbe o zaposlitvi (oziroma ni ovire tudi za priznanje delovnega razmerja) kot pogodbe o trajnem razmerju. Veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje, ZDR pa ne glede na formalno obliko razmerja vzpostavlja celo domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-1, 67, 67/1.
invalidska pokojnina - tujec
Ker pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ga ni mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
Predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti uprave po 19. členu ZFPPod je tako začetek stečajnega postopka, kot tudi obstoj stečajnega dolžnika, v korist katerega stečajne mase je možno uveljavljati plačilo odškodnine iz tega naslova. Navedeno pomeni, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o preuranjenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke iz razloga nekončanega stečajnega postopka nad njo.
ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/6, 104, 104/1, 159, 160, 160/2.
delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Toženec je tožniku delno invalidsko pokojnino pravilno priznal šele po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (od 20. 1. 2011), ne pa že od dneva ugotovljene III. kategorije invalidnosti in priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega (od 4. 4. 2007). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu delna invalidska pokojnina prizna že od 4. 4. 2007 dalje.
Tožnik, ki pravico do družinske pokojnine ob starosti 45 let uveljavlja po pokojnem očetu, je bil ob očetovi smrti invalid III. kategorije. Ker ni bil popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.
DELOVNO PRAVO – PRAVO DRUŽB- CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011001
ZFPPIPP člen 442, 442/6. ZPP člen 208, 208/1.
izbris družbe iz sodnega registra - nadaljevanje postopka zoper aktivnega družbenika – singularno pravno nasledstvo - pobot
Zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra tožeči stranki ne moreta imeti boljšega procesnega položaja zoper nova toženca (toženi stranki sta aktivna družbenika prvotno tožene stranke, ki je bila v času postopka pred sodiščem prve stopnje izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije), kot sta ga imela zoper prvotno toženo stranko. V času izbrisa veljavna določba 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP je določala, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti. Toženi stranki nista univerzalna pravna naslednika prvotno tožene stranke, saj je po stališču sodne prakse to veljalo v primeru odgovornosti družbenikov v ureditvi po prej veljavnem ZFPPod. V zvezi z ureditvijo po ZFPPIPP gre po stališču sodne prakse za singularno pravno nasledstvo aktivnih družbenikov.
Potem ko je bil postopek na prvi stopnji prekinjen po izbrisu prvotno tožene stranke, sta aktivna družbenika v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP prevzela postopek v stanju, v kakršnem je bil ob izbrisu oziroma ob prekinitvi postopka. Zato prevzem postopka nujno pomeni, da pravni nasledniki lahko v pravdi uveljavljajo vse tiste ugovore, ki jih je lahko uveljavljala že prvotno tožena stranka. Že prvotno tožena stranka je v odgovoru na tožbo smiselno uveljavljala pobotni ugovor, saj je navedla, da sta tožnika povzročila stroške ter je tudi specificirala, koliko jima ob upoštevanju stroškov oziroma škode, ki naj bi jo povzročila toženi stranki, sploh (po pobotanju) pripada iz naslova prihodkov iz delovnega razmerja. Prav tako je tožena stranka že k odgovoru na tožbo predložila celotno listinsko dokumentacijo, s katero je smiselno uveljavljala svoje zahtevke iz pobota. Zato ni nastopila prekluzija uveljavljanja pobota, temveč sta sedaj tožena pravna naslednika s pripravljalno vlogo po pooblaščencu le precizirala višino pobotnega ugovora, ki ga je uveljavljala že prvotno tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pobotni ugovor toženih strank obravnavati po vsebini, ne pa ga zavrniti že zaradi tega, ker naj v času izbrisa tožene stranke veljavna določba 442. člena ZFPPIPP ne bi določala, da lahko aktivni družbeniki zahtevajo povračilo škode.
kolektivni delovni spor - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški
Glede na zahtevnost spora (predlagatelj je v predmetnem kolektivnem delovnem sporu uveljavljal kršitve Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011/2012) predlagatelju pripada nagrada za postopek v višini 500,00 EUR po tar. št. 3420 ZOdvT (postopek na prvi stopnji). Predlagatelj je utemeljeno priglasil tudi nagrado za postopek po tar. št. 3422, kot je določena za nagrado v kolektivnih delovnih sporih v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, saj je v predmetni zadevi predhodno potekal tudi pritožbeni postopek, kjer je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1, 275/3. OZ člen 190, 190/1, 190/3.
vrnitev preplačila
Z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da se tožniku z dnem 15. 6. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugem ustreznem delu, je odpadla pravna podlaga za izplačilo nadomestila po tem datumu, zato je kasneje izplačana nadomestila tožnik dolžan vrniti tožencu.