navadna škoda - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pogodbena odškodninska odgovornost
Po oceni sodišča prve stopnje zatrjevano škodno dejanje (pogodbena kršitev ekskluzivne pravice prodaje sistemov krmiljenj tožeči stranki s strani tožene stranke, oziroma v tej zvezi prodaja sistemov krmiljenj tretjim osebam brez predhodne odobritve tožeče stranke) ni moglo imeti za posledico drug dogodek, to je pravno priznano škodo (za navadno škodo in izgubljeni dobiček).
ZPP člen 285, 452, 452, 453, 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti– prekluzija – materialno procesno vodstvo – dopustni pritožbeni razlogi
Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je upoštevalo dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v vlogi, ki ni navedena v 452. členu ZPP. To pa je očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.
obveznost plačila – prenos poslovnega deleža v d.o.o. - prevzem dolga - privolitev upnika
V nasprotju z določbo 472. člena ZGD-1 zagovarja pritožnica stališče, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato je tudi pravno nevzdržno njeno stališče, da za obveznosti, ki so nastale pred prenosom „lastništva“ odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka in dospelosti „lastnik“ družbe.
Ker tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka privolila v to, da naj dolga ne plača tožena stranka pač pa tretji, izjave in dogovori med tretjim in dolžnico o poravnavi dolga upniku, proti njemu nimajo nobenih učinkov.
ZPP člen 239, 239/1, 450, 450/1, 454, 454/1. OZ člen 239, 239/1.
narok v sporu majhne vrednosti - sprememba družbenika v d.o.o. - pripojitev - odgovornost za dolgove družbe po statusnem preoblikovanju
Sprememba družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo ne vpliva na obveznost kapitalske družbe, v kateri je prišlo do teh sprememb, da svoje dolgove poravna upnikom. Tožeča stranka ima v konkretnem primeru nesporno terjatev do tožene stranke. Zato je tožena stranka svoje obveznosti dolžna izpolniti tako kot se glasijo. Njeni ugovori se nanašajo na razmerje med odsvojiteljem in pridobiteljem poslovnega deleža, ne pa na razmerje med tožečo stranko in družbo dolžnico, zato za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko niso relevantni.
ZPP člen 18. Uredba št. 44/2001, člen 8, 9, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - uredba št. 44/2001 - zavarovalnica - nacionalni zavarovalni biro
Namen ustanovitve nacionalnih birojev je tudi prevzemanje pravic in obveznosti iz zavarovalnih pogodb. Na spletni strani tožene stranke je zapisano, da je ena od njenih funkcij, da kot Biro države, v kateri je prišlo do nesreče, prevzame odgovornost za obravnavo in poravnavo zahtevkov, ki izvirajo iz nesreč, ki jih povzročijo tuji vozniki v Romuniji. Povedano pomeni, da ima tožena stranka v razmerju do oškodovanca dejansko položaj zavarovalnice. Dejstvo, da njena odgovornost temelji na zakonu (oziroma na mednarodni pogodbi) in ne na zavarovalni pogodbi, tega zaključka ne spremeni. Drugi odstavek 11. člena Uredbe št. 44/2001 namreč izrecno določa, da se določbe členov 8, 9 in 10 uporabljajo tudi za tožbe, ki jih oškodovanec vloži neposredno zoper zavarovalnico (torej za direktne tožbe, ki ne temeljijo na zavarovalni pogodbi med oškodovancem in zavarovalnico).
Pritožba je utemeljeno opozorila na nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila izpodbojna plačila opravljena sočasno, ker so bili krediti vrnjeni znotraj pogodbenih rokov. Pojem „sočasnosti“ se je uveljavil v sodni praksi za ponazoritev načina poslovanja (stečajnega) dolžnika z upnikom, ko upnik izpodbija domnevo o obstoju objektivnega izpodbojnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP tako, da dokazuje, da izpolnitev, ki jo je (stečajni) dolžnik opravil (po prejemu nasprotne izpolnitve upnika), ni odstopala od siceršnjega (običajnega, ustaljenega) načina poslovanja med njima, zaradi česar bi se štela kot „sočasna“ izpolnitev, s čemer bi bila domneva o izpodbojnosti pravnih dejanj izpodbita.
solidarnost na upniški strani - nerazdelna terjatev - solidarnost ni izrecno določena - načelo stroge formalne legalitete
1. Z vidika materialnega prava tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru na podlagi določbe 3. odstavka 161. člena ZPP za nerazdelno terjatev, vendar presoja, za kakšno terjatev gre, ni predmet izvršilnega postopka, temveč postopka, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zemljiško knjižno sodišče vezano na izvršilni naslov, velja načelo stroge formalne legalitete.
2. Izvršilno sodišče ne more več samo na novo uporabiti določb ZPP o pravdnih stroških, o katerih je že odločeno z izvršilnim naslovom. Da mora biti nerazdelna obveznost stroškovnih dolžnikov (smiselno najmanj enako pa velja tudi za terjatve stroškovnih upnikov) razvidna iz izvršilnega naslova in se ne domneva, pa je tudi mnenje pravne teorije in sodne prakse.
smrt samostojnega podjetnika - dediči - nadaljevanje podjetja z dejavnostjo - zavarovanje s predhodno odredbo - zanikanje obligacijskega razmerja
V obravnavani zadevi upnik trdi (in je verjetno izkazal), da je bilo delo naročeno s strani U. s.p. leta 2012 (torej že po smrti samostojnega podjetnika) ter da je bilo takrat in ob vložitvi predloga podjetje U. s.p. vpisano v register samostojnih podjetnikov. V taki situaciji ni mogoče enako strogo stališče glede možnosti odprave pomanjkljivosti kot v primeru, da je pokojni samostojni podjetnik na strani upnika.
škoda – delavec – delodajalec – povrnitev škode – zavarovana oseba
Delavec delodajalca (poškodovalec) mora škodo povzročiti zavarovani (tretji) osebi, ne pa sam sebi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odgovornost delodajalca po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ.
Tožnica je v času trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas vložila tožbo, s katero je zahtevala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, češ da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Kot prostovoljno izpolnitev tega zahtevka je potrebno šteti dogovor med tožnico in toženo stranko, da se brez prekinitve (glede na čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) za isto delovno mesto kustosinje – pedagoginje sklene nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Stranki sta novo pogodbo o zaposlitvi sklenili, tožnica pa je tožbo umaknila takoj po tistem, ko je tožena stranka izpolnila njen zahtevek, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka.
DELOVNO PRAVO - PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0011008
ZPP člen 280, 286, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 263.
plača – načelo kontradiktornosti – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – rok za pripravo na glavno obravnavo – procesno pobotanje – pobot – tročlenski izrek - odškodninska odgovornost delavca – odškodninska odgovornost direktorja - trditveno in dokazno breme
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala v pobot, nasprotne terjatve, ki jih je konkretizirala. Tožnik vse do prvega naroka za glavno obravnavo na vlogo ni odgovoril, na navedbe pa je nato odgovarjal zaslišan kot stranka. Tožnikov pooblaščenec je na naroku navedel, da v trditveno podlago tožeče stranke povzema vse navedbe, ki jih je podal tožnik kot stranka, s čimer je formalno zadostil procesnim pravilom (286. čl. ZPP), pri tem pa je navedel še, da v potrditev navedb predlaga zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje toženi stranki glede novo podanih navedb na prvem naroku ni omogočilo roka za pripravo na glavno obravnavo (280. čl. ZPP), ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.
Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski. Sodišče v 1. točki ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej v 2. točki ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, seveda če ta obstoji (največ do višine tožnikove terjatve), potem pa v 3. točki izreče pobotanje. V kolikor pa sodišče meni, da terjatev tožene stranke ne obstoji, ugotovi to v 2. točki izreka, v 3. točki izreka pa toženi stranki naloži plačilo vtoževane terjatve.
Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Velja skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Tak je bil tudi položaj tožeče stranke (kot predsednika uprave), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegove odškodninske odgovornosti izhajati iz 263. člena ZGD-1, saj sklenjena pogodba o zaposlitvi ne pomeni, da je toženec razbremenjen odgovornosti po ZGD-1.
URS člen 25. ZPP člen 111, 111/2, 112, 112/2, 343. ZPSto-2 člen 2, 2-8, 2-10, 2-18, 2-21, 2-23.
datum oddaje pošiljke na pošto - potrdilo o oddaji pošiljke - domneva, da je bila vloga vložena pri sodišču, ko je bila oddana priporočeno na pošto
Za ugotovitev datuma oddaje pošiljke na pošto, je odločilno potrdilo o oddaji pošiljke, ki ga prejme pošiljatelj, ne pa odtisnjen datum na poštni pošiljki, ki je lahko zmoten in njegove pravilnosti pošiljatelj ob oddaji ne more preveriti. Oddaja priporočenih pošiljk na bencinskih servisih Petrol, šteje kot oddaja na pošto, v skladu z določilom drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Zgolj podpis poroštvenih izjav še ni mogel povzročiti zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, prav tako načeloma ne sama realizacija poroštva. Tožeča stranka dejansko ni plačala denarnega zneska po kreditnih pogodbah toženi stranki, temveč je tožena stranka enostransko pobotala svojo terjatev do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do nje, zato ni šlo za pravno dejanje stečajnega dolžnika, temveč za pravno dejanje tožene stranke.
V konkretnem primeru gre za razširjene subjektivne meje pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika učinkuje proti vsem upnikom (extra partes).
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.
ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 71/1, 72, 75, 93, 93/2. ZUP člen 225, 225/4.
delna invalidska pokojnina - pokojninska doba - doba s povečanjem - pravnomočna odločba
Pravnomočna odločba o priznanju štetja dobe s povečanjem je dokončna in pravnomočna, zato jo je potrebno upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine, ne glede na to, ali je odločitev v odločbi pravilna ali ne.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – predpravdni stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpela kot delavka tožene stranke (tj. družbe, ki je po pogodbi opravljala storitve za bolnišnico), ko je kot čistilka opravljala delo v bolnišnici, kjer se je okužila s pljučno tuberkulozo, saj je pri čiščenju prostorov vdihavala zrak, okužen s kapljičnimi bakterijami tuberkuloze in prijemala v koš odvržene smeti hospitaliziranih pacientov. Toženi stranki za tožnici nastalo škodo ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je ravnala skladno z določbo 5. člena ZVZD. Sprejela je oceno tveganja in navodila za varno delo, bolnišnica pa bi jo morala o morebitnih boleznih obvestiti, da bi lahko v takih primerih skupaj sprejeli ustrezne ukrepe. V konkretnem primeru pa bolnišnica, ki ni vedela za okužbo pacientke s TBC, o tem tožene stranke ni obvestila, zato tudi tožena stranka ni opustila dolžnosti zagotavljanja tožnici potrebnega zaščitnega sredstva – posebne zaščitne maske.
Tožena stranka za tožnici nastalo škodo tudi ni objektivno odgovorna. Delo čistilke v bolnišnici ni nevarno delo, saj zdravljenje bolnikov ni takšna dejavnost, ki bi po svoji naravi bila tako nevarna, da bi bila pri njenem opravljanju potrebna posebna skrbnost, vendar pa bi kljub temu obstajala povečana nevarnost nastanka škode. Tožnica v postopku ni navajala nobenih drugih dejstev (razen tega, da je možnost okužbe v bolnišnici zaradi bolnišnične dejavnosti večja od običajne), iz katerih bi izhajala objektivna odgovornost tožene stranke. Ker ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen.