smrt samostojnega podjetnika - dediči - nadaljevanje podjetja z dejavnostjo - zavarovanje s predhodno odredbo - zanikanje obligacijskega razmerja
V obravnavani zadevi upnik trdi (in je verjetno izkazal), da je bilo delo naročeno s strani U. s.p. leta 2012 (torej že po smrti samostojnega podjetnika) ter da je bilo takrat in ob vložitvi predloga podjetje U. s.p. vpisano v register samostojnih podjetnikov. V taki situaciji ni mogoče enako strogo stališče glede možnosti odprave pomanjkljivosti kot v primeru, da je pokojni samostojni podjetnik na strani upnika.
ZPP člen 18. Uredba št. 44/2001, člen 8, 9, 10, 11.
pristojnost slovenskega sodišča - uredba št. 44/2001 - zavarovalnica - nacionalni zavarovalni biro
Namen ustanovitve nacionalnih birojev je tudi prevzemanje pravic in obveznosti iz zavarovalnih pogodb. Na spletni strani tožene stranke je zapisano, da je ena od njenih funkcij, da kot Biro države, v kateri je prišlo do nesreče, prevzame odgovornost za obravnavo in poravnavo zahtevkov, ki izvirajo iz nesreč, ki jih povzročijo tuji vozniki v Romuniji. Povedano pomeni, da ima tožena stranka v razmerju do oškodovanca dejansko položaj zavarovalnice. Dejstvo, da njena odgovornost temelji na zakonu (oziroma na mednarodni pogodbi) in ne na zavarovalni pogodbi, tega zaključka ne spremeni. Drugi odstavek 11. člena Uredbe št. 44/2001 namreč izrecno določa, da se določbe členov 8, 9 in 10 uporabljajo tudi za tožbe, ki jih oškodovanec vloži neposredno zoper zavarovalnico (torej za direktne tožbe, ki ne temeljijo na zavarovalni pogodbi med oškodovancem in zavarovalnico).
škoda – delavec – delodajalec – povrnitev škode – zavarovana oseba
Delavec delodajalca (poškodovalec) mora škodo povzročiti zavarovani (tretji) osebi, ne pa sam sebi, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odgovornost delodajalca po določbi drugega odstavka 86. člena ZZVZZ.
Pritožba je utemeljeno opozorila na nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da naj bi bila izpodbojna plačila opravljena sočasno, ker so bili krediti vrnjeni znotraj pogodbenih rokov. Pojem „sočasnosti“ se je uveljavil v sodni praksi za ponazoritev načina poslovanja (stečajnega) dolžnika z upnikom, ko upnik izpodbija domnevo o obstoju objektivnega izpodbojnega pogoja iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP tako, da dokazuje, da izpolnitev, ki jo je (stečajni) dolžnik opravil (po prejemu nasprotne izpolnitve upnika), ni odstopala od siceršnjega (običajnega, ustaljenega) načina poslovanja med njima, zaradi česar bi se štela kot „sočasna“ izpolnitev, s čemer bi bila domneva o izpodbojnosti pravnih dejanj izpodbita.
solidarnost na upniški strani - nerazdelna terjatev - solidarnost ni izrecno določena - načelo stroge formalne legalitete
1. Z vidika materialnega prava tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru na podlagi določbe 3. odstavka 161. člena ZPP za nerazdelno terjatev, vendar presoja, za kakšno terjatev gre, ni predmet izvršilnega postopka, temveč postopka, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zemljiško knjižno sodišče vezano na izvršilni naslov, velja načelo stroge formalne legalitete.
2. Izvršilno sodišče ne more več samo na novo uporabiti določb ZPP o pravdnih stroških, o katerih je že odločeno z izvršilnim naslovom. Da mora biti nerazdelna obveznost stroškovnih dolžnikov (smiselno najmanj enako pa velja tudi za terjatve stroškovnih upnikov) razvidna iz izvršilnega naslova in se ne domneva, pa je tudi mnenje pravne teorije in sodne prakse.
navadna škoda - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pogodbena odškodninska odgovornost
Po oceni sodišča prve stopnje zatrjevano škodno dejanje (pogodbena kršitev ekskluzivne pravice prodaje sistemov krmiljenj tožeči stranki s strani tožene stranke, oziroma v tej zvezi prodaja sistemov krmiljenj tretjim osebam brez predhodne odobritve tožeče stranke) ni moglo imeti za posledico drug dogodek, to je pravno priznano škodo (za navadno škodo in izgubljeni dobiček).
ZPP člen 239, 239/1, 450, 450/1, 454, 454/1. OZ člen 239, 239/1.
narok v sporu majhne vrednosti - sprememba družbenika v d.o.o. - pripojitev - odgovornost za dolgove družbe po statusnem preoblikovanju
Sprememba družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo ne vpliva na obveznost kapitalske družbe, v kateri je prišlo do teh sprememb, da svoje dolgove poravna upnikom. Tožeča stranka ima v konkretnem primeru nesporno terjatev do tožene stranke. Zato je tožena stranka svoje obveznosti dolžna izpolniti tako kot se glasijo. Njeni ugovori se nanašajo na razmerje med odsvojiteljem in pridobiteljem poslovnega deleža, ne pa na razmerje med tožečo stranko in družbo dolžnico, zato za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko niso relevantni.
ZPP člen 285, 452, 452, 453, 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti– prekluzija – materialno procesno vodstvo – dopustni pritožbeni razlogi
Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je upoštevalo dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v vlogi, ki ni navedena v 452. členu ZPP. To pa je očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.
obveznost plačila – prenos poslovnega deleža v d.o.o. - prevzem dolga - privolitev upnika
V nasprotju z določbo 472. člena ZGD-1 zagovarja pritožnica stališče, da družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo odgovarjajo za obveznosti družbe. Zato je tudi pravno nevzdržno njeno stališče, da za obveznosti, ki so nastale pred prenosom „lastništva“ odgovarja tisti, ki je bil v času nastanka in dospelosti „lastnik“ družbe.
Ker tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka privolila v to, da naj dolga ne plača tožena stranka pač pa tretji, izjave in dogovori med tretjim in dolžnico o poravnavi dolga upniku, proti njemu nimajo nobenih učinkov.
odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev - pravdni stroški - spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpovedni rok
Tožnik je uveljavljal daljši odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga od tistega, kot mu je bil določen s to redno odpovedjo. Ta spor se po svoji naravi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato se pri odločanju o stroških postopka velja določba člena 41/5 ZDSS-1, po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti člen 60, 60/1, 60/2.
pogodbena kazen - veljavnost kolektivne pogodbe
Pogodbeno kazen ureja 2. odstavek 60. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki določa, da se do zaključka pogajanj po prvem odstavku in uveljavitvi sprememb in dopolnitev uporabljajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ker sprememb oziroma dopolnitev Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti po 30. 6. 2006 pa vse do 22. 7. 2009, ko je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, ni bilo, v veljavi ostajajo določbe normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (ki v 28. členu določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, tako da je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki jo je prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela), tudi če sama ta kolektivna pogodba ne velja. Tako bi tožena stranka morala tožniku izplačati najmanj tri povprečne plače tožnika v zadnjih treh mesecih dela.
V tožničinem primeru bi lahko šlo za razmerje z elementi delovnega razmerja (trajanje razmerja med tožnico in toženo stranko – 11 let, delo glasbenega urednika, ki naj bi ga tožnica opravljala enako kot pri toženi stranki redno zaposleni sodelavci, zatrjevano pavšalno mesečno plačilo ...), nedvomno pa zaenkrat še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila tožnica upravičena do priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in do reintegracije. Predlagana začasna odredba – plačilo nadomestila plače za čas do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora – pa je vezana prav na ta tožbeni zahtevek. Zato prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni izpolnjen.
ZST-1 člen 10, 34, 34/1, 34/3. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a, 7/2, 7/2-1, 71. ZPP člen 105a, 366.
sodne takse - prepozen ugovor zoper plačilni nalog
Ker je tožnica vložila prepozno pritožbo oziroma ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje pritožbo utemeljeno zavrglo.
Sodba, s katero je bilo pravnomočno odločeno le o temelju zahtevka za plačilo plače in regresa za letni dopust, ne pa tudi o višini, je vmesna sodba. Z izpodbijano sodbo (ugodilni del) pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku po višini. Ker tožena stranka svojih obveznosti, ki po temelju izhajajo iz že pravnomočne sodbe, ni poravnala prostovoljno, je bila tožnica prisiljena zahtevati izvršitev te obveznosti z vložitvijo nove tožbe, na podlagi katere bo lahko dosegla prisilno izvršbo, kolikor tožena stranka svojih obveznosti še vedno ne bo poravnala prostovoljno. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je bilo o zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in bi zato moralo sodišče tožbo zavreči.
URS člen 25. ZPP člen 111, 111/2, 112, 112/2, 343. ZPSto-2 člen 2, 2-8, 2-10, 2-18, 2-21, 2-23.
datum oddaje pošiljke na pošto - potrdilo o oddaji pošiljke - domneva, da je bila vloga vložena pri sodišču, ko je bila oddana priporočeno na pošto
Za ugotovitev datuma oddaje pošiljke na pošto, je odločilno potrdilo o oddaji pošiljke, ki ga prejme pošiljatelj, ne pa odtisnjen datum na poštni pošiljki, ki je lahko zmoten in njegove pravilnosti pošiljatelj ob oddaji ne more preveriti. Oddaja priporočenih pošiljk na bencinskih servisih Petrol, šteje kot oddaja na pošto, v skladu z določilom drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Zgolj podpis poroštvenih izjav še ni mogel povzročiti zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, prav tako načeloma ne sama realizacija poroštva. Tožeča stranka dejansko ni plačala denarnega zneska po kreditnih pogodbah toženi stranki, temveč je tožena stranka enostransko pobotala svojo terjatev do tožeče stranke s terjatvijo tožeče stranke do nje, zato ni šlo za pravno dejanje stečajnega dolžnika, temveč za pravno dejanje tožene stranke.
V konkretnem primeru gre za razširjene subjektivne meje pravnomočnosti, ko pravnomočna sodba glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika učinkuje proti vsem upnikom (extra partes).
Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejstva, da je bilo opravljeno lastninjenje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi takšnega dejstva, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, pa je v skladu z določbo 7. člena ZLNDL prešla lastninska pravica v skladu s 3. členom na toženo stranko z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 25. 7. 1997. S tem dnem se je torej družbena lastnina transformirala v klasično lastninsko pravico in od tega datuma dalje je lahko teklo priposestvovanje. Desetletna priposestvovalna doba je tako iztekla na dan 25. 7. 2007, torej pred vložitvijo te tožbe, ki je bila vložena 2. 10. 2007. Glede na to je odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka na originaren način pridobila lastninsko pravico, pravilna.