protipravno ravnanje – padec na mokrih tleh - višina odškodnine – odškodnina za nepremoženjsko škodo – odškodnina za lahko telesno poškodbo
Protipravnost svojega ravnanja toženec zanika s trditvijo, da postavljanje opozorilnih tabel o mokrih tleh ali suho čiščenje (brisanje) v pogodbi z upravnikom ni bilo dogovorjeno. Ni mu mogoče slediti, ker mora izvajalec čiščenja v vsakem primeru zagotoviti varnost uporabnikov stopnišča; ne glede na to, kakšno čiščenje je dogovorjeno.
DENACIONALIZACIJA – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0082833
ZPVAS člen 8, 8/3, 8/4, 10. ZD člen 2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 315. ZDen člen 67, 71.
plačilo odškodnine dedičem članov agrarnih skupnosti – razumljivost izreka odločbe – vmesna sodba – nerazumljivost izreka odločbe – razumljivost izreka vmesne sodbe – plačilo takse v postopkih denacionalizacije – plačilo takse v postopkih za plačilo odškodnine po ZPVAS – predmet dedovanja
Tudi če v izreku besedilo zahtevka, ki mu je po podlagi sodišče ugodilo, ni dobesedno povzeto (kar je sicer običajno), to še ne pomeni, da je izrek nerazumljiv.
Po ZPVAS gre za premoženjske pravice, ki so lahko predmet dedovanja in če gre za edinega dediča, ni nobene ovire, da se, kar bi bilo treba izpolniti zapustniku (v skladu z matičnim predpisom, ZPVAS), izpolni dediču.
Stranke niso dolžne plačevati sodne takse za odškodninske zahtevke po 10. členu ZPVAS, ker gre za obliko denacionalizacije, kar ta postopek izenačuje z drugimi denacionalizacijskimi postopki, zato je treba aplicirati 71. člen ZDen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023188
KZ-1 člen 204, 211, 211/1, 211/5. ZKP člen 105, 105/2, 160.
goljufija
Storilec, ki ima predmet, katerega si ima namen prilastiti, že v posesti zaradi načina prodaje (samopostrežna prodaja goriva), z navajanjem neresničnih dejstev prodajalcu, zaradi katerih mu prodajalec dopusti, da predmet odpelje (odnese), ne da bi ga plačal, stori kaznivo dejanje goljufije.
Za izvedbo vsakega dokaza (tudi s pričami) morajo biti postavljene zadostne trditve. Stranka mora najprej zadostiti svojemu trditvenemu bremenu. Če ji to ne uspe, je predlagan dokaz informativne narave in kot takšen ni dovoljen.
POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083391
ZD člen 210. OZ člen 550.
pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja – izročilna pogodba – pogodba o preužitku – prekinitev zapuščinskega postopka – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica dediča
Za primer, ko se kakšen potomec ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Napotitev na pravdo dediča (ki s pogodbo ni soglašal) z zahtevkom, da uveljavi, da se nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štejejo kot darilo in se vštejejo v zapuščino, zato ne pride v poštev.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu – denarna socialna pomoč
Dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, postane lastnina RS oziroma občine in se to premoženje s sklepom izroči RS oziroma občini, ki je sredstva zagotavljala. Ker ni bilo predloga občine in soglasja dedičev, da se omejitev izvede le na posamični nepremičnini oziroma denarnih sredstvih, je sodišče omejitev dedovanja pravilno izvedlo na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
Če ima tožeča stranka v stečajni masi denarna sredstva za stroške unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika in za vse druge stečajne stroške, mora med njimi predvideti in zagotoviti tudi stroške, s katerimi bo v stečajno maso pridobila premoženje prek sodnih postopkov. Ni pa namen ukrepov iz 11. člena ZST-1, da bi se taksnemu zavezancu z zmanjševanjem taksne obveznosti ohranjalo obseg premoženja, četudi gre za premoženje, ki služi poplačilu stečajnim upnikom.
Tožnica v postopku izbire pri toženi stranki na razpisano delovno mesto ni bila diskriminatorno obravnavana, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine.
Stališče, da tudi za samo menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice velja menična strogost, nima podlage v pravilih meničnega prava. Menični upnik je upravičen izpolniti bianco menico celo v primeru, ko ne bi imel takšnega izrecnega pooblastila, saj se šteje, da je bilo pooblastilo molče dano že s samo izročitvijo takšne menice. Za katero obveznost je bila izdana, se nato ugotavlja v dokaznem postopku. Ugotavljanje dejstev glede (pravilnosti) izpolnjevanja bianco menice potemtakem ni omejeno zgolj na pisno pooblastilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082386
OZ člen 131. ZPP člen 215.
odškodninska odgovornost zavarovanca - prireditev - prireditveni prostor festivala - sporna deska - skok v vodo - organizator prireditve - dejavnost organizatorja prireditve - odgovornost oškodovanca
Uporaba sporne deske z dejavnostjo toženkinega zavarovanca oziroma izvajanjem prireditve ni imela nobene zveze. Toženkin zavarovanec ni izvajal nobenih festivalskih aktivnosti v zvezi s sporno desko in obiskovalcev festivala tudi ni vabil k njeni uporabi. Dostopa do deske in njene uporabe toženkin zavarovanec ni bil dolžan preprečevati (tudi ni bil dolžan dajati nikakršnih navodil za uporabo deske), saj mu takšnega ravnanja ni nalagal noben predpis. Kar tožnik očita toženkinemu zavarovancu, bi lahko letelo kvečjemu na upravljalca kopališča.
Zaradi opustitve navodil glede uporabe deske sama deska še ni postala nevarna stvar. Tožnik se je sam odločil za skok v vodo, kljub svoji tovrstni neizkušenosti, pri čemer predhodno ni preveril globine vode in stanja rečne struge, zaradi česar ni ravnal s potrebno pazljivostjo povprečno skrbnega posameznika
predpostavke odškodninske odgovornosti – protipravnost ravnanja – vzročna zveza – teorija adekvatne vzročnosti – teorija ratio legis vzročnosti – namestitev poštnega predalčnika
Pravnorelevantni vzrok škode je tisti škodni dogodek, katerega rednemu učinku ustreza konkretna škoda. Zatrjevana škoda v obravnavanem primeru ni adekvatna v razmerju z očitanim vzrokom. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Tožencu je ne moremo pripisati, saj med zatrjevano škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi pravnomočnosti sklepov o izvršbi in namestitvijo nabiralnika, ni naravne in logične povezave. V skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti se smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati le tiste okoliščine, ki „običajno“, „praviloma“ v rednem teku stvari pripeljejo do škode.
Načeloma drži, da je pravilo „petitorium absorbet possessorium“ aktualno tedaj, ko spor zaradi motenja posesti in spor o pravici do posesti tečeta vzporedno oziroma ko je petitorna pravda končana kratek čas pred začetkom motenjske pravde. V izjemnih situacijah je mogoče odstopiti od zahteve po takšni časovni povezanosti obeh sporov.
ZLPP člen 1, 4. ZLNDL člen 3. ZZ člen 65. ZGJS člen 76.
lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice – pravica uporabe – lastninjenje – infrastruktura – otvoritvena bilanca
Pravna prednica tožnice je pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila na njih lastninsko pravico.
ZIZ člen 265. ZZK-1 člen 51, 51/2, 57, 57/1, 57/1-3.
predhodne odredbe – ustavitev postopka zavarovanja v primeru, če upnik ne zahteva izvršbe – iztek časa veljavnosti predhodne odredbe – predznamba pridobitve hipoteke na podlagi predhodne odredbe
Sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, in če upnik ne predlaga izvršbe v 15-tih dneh, odkar so ti pogoji nastopili.
Gre za služnost, ki se po sami naravi stvari ne izvaja pogosto, zato ni nujno, da so se toženci že s samo postavitvijo ograje izvrševanju služnosti uprli, saj dokler tožnik ni izvršil ali poizkušal izvršiti vleke lesa, se toženci temu niso mogli upreti.
O kršitvi bilo mogoče govoriti zgolj v primeru, da bi sodišče prve stopnje v posledici napačnega pravnega pouka štelo, da tožena stranka pritožbe ni vložila pravočasno. Kadar sodna odločba vsebuje napačen pravni pouk, se zakonski roki z nepravilnim poukom ne more skrajšati. Tožena stranka je bila sicer res zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, vendar zaradi tega ni bila prikrajšana v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva, saj sodišče prve stopnje napačnega pravnega pouka ni štelo v njeno škodo, s tem pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.
Zgolj opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokazni postopek ter o zadevi po izvedenem dokaznem postopku meritorno odločilo. Ker se tožena stranka ni udeležila niti prvega, niti drugega naroka naroka za glavno obravnavo, sodišču pa je v obeh primerih posredovala zgolj posplošeno opravičilo za svoj izostanek (brez kakršnihkoli dokazov), sodišče prve stopnje v odsotnosti relevantnih navedb in dokazov ni imelo podlage odločiti drugače kot je, torej da oba naroka opravi v njeni odsotnosti.
Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (po posameznih postavkah v stroškovniku), ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – subjektivni pogoj – asignacija – verižna kompenzacija – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – običajen način plačila – pravila poslovnih običajev – primerljivi pravni posli – drugačen dogovor pravdnih strank – prepričanje o solventnosti – povprečno skrben gospodarstvenik
Če bi tožeča stranka sicer uspela dokazati, da je bil tak način poslovanja neobičajen med pravdnima strankama, a bi bilo po drugi strani hkrati ugotovljeno, da je tak način poslovanja običajen v primerljivih poslih v pravnem prometu nasploh, zakonska domneva ne bi veljala.
Ker so pravila poslovnih običajev dispozitivne narave, lahko stranke pravilo poslovnih običajev vedno nadomestijo z vsebinsko drugačno rešitvijo vprašanja. Četudi torej tak poslovni običaj obstaja, sta se stranki dogovorili drugače – za plačilo v denarju, možnost plačila z drugačnim načinom, kot je bila v konkretnem primeru verižna kompenzacija in asignacija, pa ni bila možen način poravnave terjatve tožene stranke.
Kljub postopnim plačilom, za katera je sodišče že ugotovilo, da niso bila običajna med strankama, pa niti ni prišlo do popolnega plačila. Očitno je torej, da je tožena stranka kljub načelnemu nestrinjanju s takim načinom plačevanja želela priti vsaj do dela poplačila svoje terjatve. Vse navedeno pa so bile take okoliščine, ki so toženi stranki narekovale, da se prepriča o solventnosti tožeče stranke, kar bi moral storiti vsak povprečno skrben gospodarstvenik.
vrnitev v prejšnje stanje – skrbnost odvetnika – izvedba naroka – očitnost utemeljenosti predloga
Materialnopravno zmotna je ocena sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kolikšno skrbnost mora izkazati tožeča stranka oziroma osebje, zaposleno v pisarni njenega pooblaščenca, da je možno ugoditi njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Izhodišče, da bi morala tožeča stranka nujno sama opremiti vsako pošiljko z oznakami za „priporočeno“ oziroma preveriti, če je poštni delavec razumel njena navodila, je v tem smislu prestrogo, sploh če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tak način oddaje pošiljk, kot je bil v obravnavanem primeru, uspešno tekel dalj časa in se je zataknilo šele pri pošiljkah, ki so bile oddane tega dne.
stroški nepravdnega postopka – postopek vzpostavitve etažne lastnine – zavrženje predloga za vzpostavitev etažne lastnine – stroški nasprotnega udeleženca
Predlagatelj postopka za vzpostavitev etažne lastnine ne more biti zemljiškoknjižni lastnik. Razmerja med strankami torej v postopku, kot so ga sprožili predlagatelji, ni bilo mogoče urediti. Koristi od postopka nasprotna udeleženka ni mogla pričakovati. Zato bi bilo nepravično, da bi morala prva nasprotna udeleženka, ki postopka, v katerem so ji nastali stroški, ni sprožila in od njega tudi ni mogla pričakovati nobenih koristi, nositi sama.