Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice. Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.
Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2). Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24. člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna.
V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, ker bi pritožbeno sodišče s tem, če bi samo navedlo manjkajoče razloge za neizvedbo dokaza, nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša na postopke o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa gre za postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem velja nižji dokazni standard (verjetnost), prav tako pa ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le takšne, ki sodišču omogočajo, da se na razumno hiter način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe (t.i. nezamudni dokazi), ostali dokazi pa se izvedejo v postopku o glavni stvari. Ne gre torej za primerljiva položaja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopiti (distingiushing). Posledično lahko v postopku izdaje začasne odredbe sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odpravi uveljavljano procesno kršitev na način, da samo navede razloge za neizvedbo dokaza.
Upoštevaje opisane posebnosti postopka je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tiste dokaze, na podlagi katerih se je lahko na hiter in primeren način prepričalo, ali je podana ogroženost mld. A. A. . Pri tem se je ustrezno oprlo na mnenje CSD, poročilo Vzgojnega zavoda V. in razrednika Osnovne šole R. ter poročilo SIJ, Centra za svetovalno-terapevtsko pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi zadoščajo za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ostale dokaze, vključno z zaslišanjem predlagateljice, pa bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo v postopku o glavni stvari (če bo predlagateljica predlagala njegovo izvedbo), zlasti z ozirom na to, da je sporni dokaz indične narave (predlagateljica ni bila neposredno prisotna, ko je nasprotni udeleženec izvajal stike z mld. hčerko A. A. ) in torej ne gre za neposreden dokaz.
Posvojitelji nimajo pravice sodelovati kot udeleženci v postopku odvzema starševske skrbi staršem.
Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Sodna praksa je enotna, da je lahko zveza tudi kratkotrajnejša, če ima par denimo skupnega otroka, kupi skupno nepremičnino..., kar bo večkrat primer pri mlajših osebah. Sicer pa se praviloma zahteva, da življenjska skupnost traja več let.
Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa.
Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.
Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo.
Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna.
Dejstvo, da oče ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva.
Sodišče za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo.
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.
Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.
Prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja je tako lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe. To pritožbenemu sodišču narekuje, da letvico, pri kateri nastopi protipravnost poslančevih izjav, tudi v civilnem postopku postavi višje, čeprav tudi posebno varovana svoboda političnega izražanja ni povsem neomejena. Ta se tako ne razteza na izjave, ki niso dane v razpravi o pomembni družbeni temi, izjave, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca ali kadar gre za govor, ki spodbuja sovraštvo, ki temelji na verskih, etičnih ali kulturnih predsodkih in ki je grožnja socialnemu miru in politični stabilnosti v demokratičnih državah. Poslančevo svobodo govora je tako dopustno omejiti, kadar v ospredju ni več predmet javne razprave, pač pa žalitev oziroma blatenje osebe.
Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.
Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.
Zavarovancu ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje pod vplivom mamil, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja (pri čemer je dokazno breme na strani tožnika).
Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.
V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti ali so stiki med predlagateljico in otrokom možni na način, da se izvajajo samostojno ali pa gre za takšno situacijo, da je potrebno uvesti stike pod nadzorom CSD (in ne nasprotnega udeleženca). Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo pridobiti tudi mnenje CSD, ki do sedaj poročila ni podal, saj iz njegovih obvestil sodišču izhajajo zgolj povzetki navedb nasprotnega udeleženca, oz. telefonski razgovor z vzgojiteljico ml. otroka.
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Izhodišče za določanje uporabnine je tržna najemnina in za ugotovitev konkretne tržne najemnine ni vselej potrebno angažirati izvedenca.
Tožnica je izkazala izpolnitev obveznosti z zapisnikom o prevzemu dokumentacije, preklicem zahteve za unovčenje bančne garancije s strani toženke, ki navaja, da je tožnica izpolnila vse obveznosti in dejstvom, da so bila počivališča dokončana in se uporabljajo po tožničini projektni dokumentaciji. Zatrjevanih napak projektne dokumentacije toženka ni konkretizirala. Obveznosti plačila se ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da računu niso bile predložene ustrezne izjave podizvajalcev in njihovi potrjeni računi. Zahtevek enega potencialnega podizvajalca je namreč že sama dvakrat zavrnila zaradi neizpolnjevanja predpostavk, drugi podizvajalec pa nanjo do konca glavne obravnave na prvi stopnji, skoraj 4 leta po zaključku del, ni naslovil nobenega zahtevka.
Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.
Z dopisom je sodišče dediče pozvalo, da podajo dedne izjave in jih opozorilo na posledice pasivnosti. Tak dopis mora biti vročen osebno.