DEDNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00086843
ZDR-1 člen 137. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - dedič - aktivna legitimacija dediča - premoženjska pravica
Kot zakoniti dedič je tožnik uveljavljal premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojne prešla nanj. Za izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela ni potreben noben formalni zahtevek, mora pa biti predhodno priznana začasna nezmožnost za delo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 244.
podaljšanje bolniškega staleža - predlog osebnega zdravnika
Pri navezavi na določilo 244. člena Pravil OZZ je ključno, da osebni zdravnik zavarovancu ne more priznati začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje odločbe še ni minilo 30 dni. Določilo 244. člena Pravil OZZ ne preprečuje osebnemu zdravniku, da ob ustrezni oceni zdravstvenega stanja imenovanemu zdravniku predlaga odločitev o začasni nezmožnosti za delo.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah preambula 16. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 8, 8-1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6-1.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - smotrnost - sodba SEU
Zahtevki zoper toženke so medsebojno tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivih sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov.
zamudna sodba - nesklepčnost - zavrnilna zamudna sodba - dodatek k plači - povračilo stroškov v zvezi z delom - elementi delovnega razmerja
Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
"Dodatka" za prehrano in za prevoz na delo nista sestavni del plače (drugi odstavek 126. člena ZDR-1), temveč predstavljata povračilo stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1). Tožnica ju je v trditvah popravljene tožbe napačno štela za sestavni del mesečne plače, v tožbenem zahtevku (za plačilo 2.627,59 EUR bruto) pa ju je napačno prištela k bruto plači 2.327,59 EUR. K odpravi te nesklepčnosti je bila pozvana, pri čemer nesklepčnosti v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov v zvezi z delom, ni odpravila. V takem primeru sodišče na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek (le v delu, v katerem nesklepčnost ni bila odpravljena) zavrne.
OZ člen 178, 179. ZPP člen 154, 154/2. KZ-1 člen 260.
objava sodbe - denarna odškodnina - svoboda parlamentarne razprave - mnenjske navedbe - izjava o dejstvih - trditev o dejstvih - vrednostna sodba - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - stroškovna odločitev
Očitek storitve kaznivega dejanja je že sam po sebi objektivno žaljiv in tak očitek nikakor ne more biti vrednostna sodba. Ko gre za očitek kaznivega dejanja tudi ni mogoče govoriti, da je podana sorazmernost med toženčevo izjavo in posegom v tožnikove osebnostne pravice.
odpoklic direktorja družbe - gospodarski spor - pristojnost sodišča splošne pristojnosti
Spor o odpoklicu in plačilu odpravnine ni spor med delavcem in delodajalcem, za katere je pristojno delovno sodišče - 5. člen ZDSS-1, ampak spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, za katere je pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre za gospodarski spor (482. člen ZPP).
Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo.
starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah - dopolnjena pokojninska doba - uredba (es) št. 883/2004
Tožnik je tako skupaj dopolnil 14 let 6 mesecev in 11 dni pokojninske oziroma zavarovalne dobe. Na podlagi ugotovljene zavarovalne dobe tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja, tj. dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe.
plačilo odškodnine - projekt za izvedbo - nepravočasna izpolnitev nedenarne obveznosti - višina škode - zamudna sodba - opustitev vložitve odgovora na tožbo - domneva priznanja dejstev - nesporno dejansko stanje - omejeni pritožbeni razlogi
Ena temeljnih značilnosti zamudne sodbe je, da se v posledici opustitve (obrazloženega) odgovora na tožbo domneva, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Zaradi te domneve zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), pač pa le iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Zamudna sodba (318. člen ZPP) temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Kot podlago zamudne sodbe namreč vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.
Pritožnik zmotno meni, da je s tem, ko je predložil druge dokaze, na toženko prevalil dokazno breme o morebitni nedobavi oziroma pomanjkljivi dobavi svojega naročila. Prvič zato, ker je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje), dokazno breme za te tožbene trditve na tožniku, saj je eden od elementov, ki njegov zahtevek utemeljujejo, tudi izkaz, da so bile vtoževane storitve dejansko opravljene oziroma blago dejansko dobavljeno. In drugič zato, ker s trditvijo, da zaračunanega blaga ni prejela, toženka uveljavlja tako imenovano negativno dejstvo, katerega dokazovanje je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj takega dejstva, v tem primeru torej na tožniku.
Posledice dejstva, da tožnik zaradi časovne oddaljenosti ni mogel natančno pojasniti, katere po dnevu opredeljene pošiljke so se nanašale na posamezne postavke na vtoževanem računu, mora zato glede na povedano nositi tožnik. On je tisti, ki ima (dokazni) interes, da se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek. Zgolj izdana računa namreč ne dokazujeta, da je bila storitev opravljena ali blago dobavljeno.
ZNP-1 člen 23. ZPP člen 105, 108, 108/6, 180, 180a.
predlog za sodno ureditev meje - zavrženje predloga za sodno ureditev meje - identifikacijski podatki strank - predlog za podaljšanje roka
Že zgolj dejstvo, da je geodetski postopek potekal zoper umrlo osebo (tretji nasprotni udeleženec), kaže na to, da v upravnem postopku ni bilo zadoščeno zahtevam po opredelitvi strank, kot jih predvideva ZPP, na uporabo katerega napotuje ZNP-1. Zato je takšen ugovor pritožnikov neutemeljen.
kredit v CHF - odmera sodne takse - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - opredelitev vrednosti zahtevka oz. predmeta - ničnostni zahtevek - kondikcijski zahtevek - izbrisna tožba - prejudicialen učinek - predhodno vprašanje - vmesni ugotovitveni zahtevek
Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati. Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa.
Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.
Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.
Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Sodišče druge stopnje ima uvid v dejstvo, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekove pravice, predvsem v pravico do osebne svobode, vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, kot tudi iz celotne listinske dokumentacije, blažji ukrep, pri nasprotni udeleženki ne pride v poštev.
OZ člen 347, 347/1, 353, 353/1, 353/2. ZGD-1 člen 263.
povzročitev škode s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo
Zastaranje kazenskega pregona je pretrgano z izdajo sklepa o uvedbi preiskave, takrat pa je pretrgano tudi zastaranje odškodninskega in obrestnega dela zahtevka.
Ker se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon v 347. členu OZ, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od glavnic spornih štirih računov za čas od naslednjega dne po plačilu posameznih računov do plačila.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - protipravno ravnanje delodajalca - varstvo in zdravje pri delu - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - popravilo strojev - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - vmesna sodba
Protipravnost ravnanja delodajalca je v tem, da je tožniku dovoljeval izvedbo del, ki so izven njegovih del po pogodbi, ne da bi mu dal konkretna in jasna navodila za primer okvare delovne opreme.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
SPZ člen 85, 85/2. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved poglabljanja nepremičnine - predpostavke za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve
Pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, je potrebna zadržanost. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00085786
OZ člen 82, 82/2.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - pogodba o sofinanciranju - nadzor nad namensko porabo sredstev - trditveno in dokazno breme - zahtevek za izplačilo - razlaga pogodbe - skupen namen pogodbenih strank - skupna vrednost - prenos denarnih sredstev
Da je tipičen (javni) interes toženke v tem pogodbenem razmerju v zagotovitvi pregleda nad rezultati in cilji operacij ter namenskosti in sledljivosti porabe javnih sredstev pri projektih, ki jih sofinancira, je pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pa je po stališču višjega sodišča v interesu obeh strank, ne le tožnice, da v kolikor so ti doseženi (in pri tem ni prišlo do kršitev upoštevnih predpisov), je tak projekt tudi sofinanciran.