Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.
Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Predhodni postopek pri državnem odvetništvu je procesna predpostavka za vložitev tožbe proti državi: če ni sprožen, se tožba zavrže. S tem postopkom se želi zmanjšati število sodnih sporov, prihraniti denar in čas strankam ter razbremeniti delo sodišč in državnih organov. Nikakor pa ni njegov namen, da bi se državno odvetništvo sililo v sklepanje sodnih poravnav, oz. da bi na nadaljnji postopek kakorkoli vplivalo, če je po mnenju stranke premalo aktivno pri dogovarjanju o možnih izvensodnih rešitvah. Če državno odvetništvo oceni, da zahtevek ni utemeljen, se pač ne bo poravnavalo, ampak bo postopek zaključilo - posledica česar pa bo, da bo stranka zoper državo lahko vložila tožbo.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.
Nasprotni udeleženec je po podatkih spisa tudi gibalno oviran. Agresiven je bil pred leti, sedaj pa so v ospredju težave, ki so posledica Parkinsonove bolezni s kognitivnim upadom. Kot je pojasnjeno v odgovoru na pritožbo, sam ne zmore niti osebne nege in hranjenja. Pritožnik ima verificiran varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor. To dokazujeta k pritožbi priloženi odločbi Ministrstva za solidarno prihodnost. Verificiran je torej za sprejem oseb s težavami, kakršne ima nasprotni udeleženec.
Zaradi medsebojne odvisnosti deležev zakoncev na skupnem premoženju lahko toženec svoj višji delež uveljavlja že z ugovorom, tudi če zatrjuje delež, višji od zakonsko domnevane polovice. O nasprotni tožbi za ugotovitev drugačnih deležev na istem skupnem premoženju zato ni dopustno odločati zaradi litispendence. Pri ugotavljanju deležev je treba celovito ovrednotiti materialne in nematerialne prispevke obeh zakoncev v celotnem obdobju življenjske skupnosti, pri čemer višji dohodki enega zakonca sami po sebi ne utemeljujejo odstopa od zakonske domneve o enakih deležih.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka.
Zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, je materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame volilna pravica.
Obseg skrbnikovih nalog se določa ob upoštevanju konkretnih potreb osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. To pa pomeni, da mora sodišče, preden naloge opredeli in ne glede na navedbe udeležencev, najprej preveriti ne le sposobnost, ampak ugotoviti tudi potrebe te osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja.
Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbenega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Tudi če je tako krajšo, z vremenom povezano zamudo, ki je bila izven toženkinega vpliva, mogoče šteti za izredne razmere, pa s tem nikakor ni mogoče opravičiti dejstva, da je tožnik na končno namembno letališče v Ljubljani prispel šele naslednji dan ob 16:00 z naslednjim razpoložljivim letom. Ob spoštovanju načela visoke ravni varstva potnikov bi morala toženka sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zmanjšala ali vsaj poskusila zmanjšati posledice prvotne zamude in zaradi tega nastale izgubljene povezave.
Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.
Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi. Kljub pojasnjenemu plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo.