upravni spor - zahteva za glavno obravnavo - sojenje na seji
Sodišče prve stopnje v določbah ZUS ni imelo podlage za sojenje na seji, saj sta tožnika izrecno zahtevala, da prvostopno sodišče izvede predlagane dokaze ter odloči po opravljeni glavni obravnavi.
ukrep urbanističnega inšpektorja - odločba o dovolitvi priglašenih del - prekoračitev z odločbo dovoljenih del
Če stranka za dela ne pridobi potrebnega dovoljenja pred pričetkom gradnje, je ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 73. člena ZUN, utemeljen.
ODZ paragraf 875, 879, 1487.ZOR člen 60, 110, 111, 117/2, 141, 371. ZZT člen 14.
ničnost - izpodbojnost - grožnja - prekluzivni roki - oderuška pogodba - obogatitveni zahtevek - zastaralni roki - subjektivni in objektivni elementi oderuštva - napaka volje - sila
Grožnja kot napaka volje se presoja samostojno. Opredelitev grožnje kot enega od subjektivnih elementov oderuštva bi pomenila obid pravil o samostojnem institutu grožnje kot napake volje in posledične izpodbojnosti. Tožnikova pravica uveljavljati izpodbojnost pogodbe zaradi napake volje je glede na triletni rok prenehala že 20 let pred vložitvijo tožbe.
uvrstitev blaga v tarifni razred - upravni postopek - bistvena kršitev določb postopka - odločanje organa druge stopnje o pritožbi - presoja vseh pritožbenih ugovorov
Ker tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni presodila vseh, za odločitev v zadevi pomembnih pritožbenih navedb, je bistveno kršila določbo 245. člena ZUP/86.
prehod zapuščine na dediče - ugotovitev deleža na skupnem premoženju - aktivna legitimacija dediča - pravna narava tožbenega zahtevka
Tožnik, ki izvaja svoje upravičenje iz upravičenja pokojne matere proti tožencu, proti slednjemu torej ne vlaga tožbe, ki bi bila dednopravne narave, temveč tožbo z zahtevkom, ki ima lastninskopravno naravo. Takšen zahtevek je zapustnica pravno formalno proti tožencu imela v trenutku smrti, po njeni smrti pa je v njene pravice vstopil tožnik kot dedič.
razporeditev - dejansko delo - razlika v plači - zastaranje zahtevka
S tožbo tožnica ni uveljavljala sploh nobenega denarnega zahtevka, temveč le razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi je bila razporejena na delovno mesto. Šele s kasnejšo pripravljalno vlogo z dne 8.6.2000 je tožnica postavila tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači.
ZTPDR člen 75, 75/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1. ZDSS (1994) člen 30.
prenehanje delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja - bolniški stalež
I. Taka določbo 3. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR, kot določbo 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) je potrebno razlagati v tem smislu, da je samostojni razlog za prenehanje delovnega razmerja odsotnost z dela, ko delavec za takšno odsotnost nima tehtnega razloga in v tem smislu odsotnosti ne more upravičiti.
II. Delodajalec ima možnost sodelovati v socialnem sporu, v katerem delavec uveljavlja pravice iz naslova začasne nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov.
najemna pogodba - povračilo vlaganj v najeto nepremičnino - - pravni učinki sklepa občinskega sveta
Izjavljena volja občinskega organa ne more ustvariti pravnih učinkov med strankama najemne pogodbe, ker bi se priznanje vlaganj v povečano investicijsko vrednost objekta najema moralo urediti s posebno pogodbo, ki pa ni bila sklenjena.
izjava o prenehanju delovnega razmerja dana po pooblaščencu
Načeloma je sicer možno, da bi delavec lahko podal izjavo o prenehanju delovnega razmerja po pooblaščencu. Vendar bi za to moral imeti ustrezno pooblastilo v skladu z določbami 89. do 94. člena v spornem času veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).
Tožnik ob prenehanju delovnega razmerja še ni dopolnil starosti 55 let, kar je bil pogoj za pridobitev statusa starejšega delavca.
Delovno razmerje mu tako ni prenehalo po drugem odstavku 36.b člena ZDR, torej kot starejšemu delavcu v smislu prvega odstavka 87. člena omenjenega zakona, zato tudi ni izpolnjeval pogojev iz četrtega odstavka 61. člena Novele ZZZPB-D, ki bi mu zagotavljali uživanje pravice iz naslova za zavarovanje za primer brezposelnosti v obsegu in trajanju, kot je veljalo po prej veljavnih predpisih.
Po določbi 10. točke 394. člena ZPP se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če ta zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.
Tudi če bi sodišče prve stopnje v primerih revidentovih sodelavcev sodilo drugače, odločitve v teh sporih ne morejo pomeniti novega dejstva ali novega dokaza v zadevi, ki se obnavlja. Neenakosti pri odločitvah, ki jih tožnik očita sodišču, bi se lahko odpravile že v pritožbenem postopku, če bi tožnik vložil pritožbo, oziroma v skrajnejšem primeru z ustavno pritožbo, če bi revident pred tem izrabil vsa dovoljena pravna sredstva. Ni pa drugačna odločitev v drugem sporu, ko je lahko bila uporabljena tudi drugačna pravna podlaga in je lahko drugače ugotovljeno dejansko stanje, taka okoliščina, na podlagi katere bi se lahko dovolila obnova pravnomočno končanega postopka. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 398. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP utemeljeno zavrglo nedovoljen predlog za obnovo postopka.
Če samostojni podjetnik ne zagotovi sprejemanja pošiljk na naslovu registrirane dejavnosti, mora sam poskrbeti za ustrezno obvestilo o naslovu možne osebne vročitve, sicer pride v poštev nadomestna vročitev v smislu določb 141. člena ZPP.
Sodišče je zahtevek utemeljeno zavrnilo, ker je toženec dokazal, da pravna podlaga za plačilo spornega zneska ni v celoti odpadla, tožnica pa do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje ni niti navajala in ne dokazala, v katerem delu spornega zneska naj bi pravna podlaga naknadno vendarle odpadla, tako da ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za vračilo celotnega ali le dela spornega zneska.
konkurenčna klavzula - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
ZDR dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74.člen Ustave).
nadurno delo - čas prisotnosti na delu - posebni pogoji dela v vojski
Glede na dejansko ugotovitev, da ni dokazano, da bi tožnik delal več kot 8 ur efektivno in glede na prikazano ureditev, je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 %
nadomestilom tožnikove osnovne plače, ki je bilo tožniku sproti izplačevano.
V obravnavanem primeru je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožena stranka zato - glede na način prenehanja delovnega razmerja - ni mogla biti nosilka materialnega dokaznega bremena po konvenciji MOD št. 158, in je bilo zato pred sodiščem prve stopnje zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa je navedbe tožene stranke zavrnilo v nasprotju z določbo drugega odstavka 350. člena, 355. in prvega odstavak 360. člena ZPP. Revizija zato utemeljeno očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 40.
disciplinski postopek - prenehanje delovnega razmerja
Revizijsko sodišče povsem soglaša z ugotovitvami obeh nižjih sodišč, da predstavljajo tožnikova ugotovljena ravnanja (odklonitve dela, neopravičena odsotnost z dela, neopravljene nočne vožnje, lažni vpisi) hude kršitve delovnih obveznosti in je zato tožena stranka imela vso podlago, da mu je izrekla na podlagi določil 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) in ob upoštevanju 6. in 8. alineje citiranega člena, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem povzročil ogrožanje in motenje delovnega procesa (lahko bi prišlo tudi do povzročitve škode), zato njegovo ravnanje predstavlja resen razlog za odpoved (prenehanje) delovnega razmerja.
zahteva za varstvo zakonitosti - izvršba - obličnost - vzajemna obveznost - pogodba o odstopu poslovnega deleža - odstopno upravičenje
S pogodbo o prenosu poslovnega deleža, sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, si je kupec izgovoril odstopno upravičenje, ki ga uveljavi za navadno izjavo direktorju družbe, v posledici pa vrnitev vložka v denarju. S tem, ko je predlogu za izvršbo priložil izjavo o vrnitvi deleža prodajalcu in predlog za prenos deleža v sodnem registru, je predlog za izvršbo na vrnitev vložka materialnopravno utemeljen.
zmanjšanje plače - izjava upnika, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) je v 344. členu določal (sedaj OZ to določa v 319. členu), da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. V spornem primeru je zaslediti podoben dejanski in pravni položaj. Tožnik, ki je bil upravičen do plače po svoji individualni pogodbi, je odločil, da se njegova plača (do konca leta 1999) zniža in je v zvezi s tem dal ustrezen nalog delavki, ki je obračunavala plače. Ta nalog se lahko šteje kot izjava dolžnici (toženi stranki), da izplačila dela plače ne bo zahteval, saj iz izvedenih dokazov v spisu ni razvidno, da bi bila tožnikova odpoved delu plače kakorkoli pogojena in da bi bila dana s kakšnim zadržkom, nadzorni svet pa, ko je bil obveščen o znižanju plač, tudi ni sprejel nobenega sklepa (izpovedba tožnika na l. št. 56). Ker je tožnik svojo izjavo več mesecev potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je, ne glede na ekonomsko uspešnost poslovanja tožene stranke, določala individualna pogodba, je logičen zaključek, da je tožnik takrat imel v svojem namenu, da tovrstne izpolnitve tožene stranke ne bo zahteval.