Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da izjava obsojenca, dana ob pregledu pri sodnem izvedencu, ki jo ta povzame v izvedenskem mnenju, ni nedovoljen dokaz. Izjave o kaznivem dejanju, ki jo obsojenec da pred izvedencem, ni mogoče enačiti z obvestilom, ki ga da osumljenec po določbi 148. člena ZKP organom pregona. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je izvedenec, postavljen v okviru kazenskega postopka, pomočnik sodišča, zato izjav obsojenca med kliničnim pregledom ni mogoče šteti za naključne, oziroma dane neodvisno od kazenskega postopka.
Upoštevaje na navedeno je sodišče v obravnavanem primeru ravnalo ustrezno, da je iz obeh izvedenskih mnenj izločilo tiste dele, ki se nanašajo na izjave, ki jih je obsojenec podal izvedencema v zvezi s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi je ključno, da na izjavah obsojenca, ki jih je dal izvedencema, izpodbijana sodba ne temelji.