Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.
Na podlagi 1. točke tarifne številke 14 Odvetniške tarife (OT), ki je bistvena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, je zagovornik delavca upravičen le do nagrade v višini 200 točk, ne glede na to, ali je ta zagovor potekal na eni ali na več obravnavah. Glede na to določbo sodišči druge in prve stopnje nista imeli pravne podlage za smiselno uporabo tarifne številke 15 OT, v zvezi s katero sta tožniku prisodili tudi stroške zastopanja na drugi, tretji in četrti obravnavi v disciplinskem postopku, povečane za 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV.