določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.
URS člen 14. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4, 44, 44/1, 93, 95, 111, 111/1, 111/2, 111/3.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka od dobička pravnih oseb - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčna obveznost - obresti - razlaga zakonskih določb - pravni interes - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZDDV-1 člen 63.
predlog za dopustitev revizije - odmera DDV - nepriznanje odbitka ddv - neizvedba glavne obravnave - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.
Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.
dopuščena revizija - lovska družina - izključitev člana iz lovske družine - prepoved diskriminacije - osebna okoliščina
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče zahtevku iz naslova prepovedi kršitve diskriminacije ugoditi, brez da bi bila opredeljena osebna okoliščina, na podlagi katere naj bi bila oseba diskriminirana, in brez da bi sodišče v obrazložitvi svoje odločitve takšno okoliščino ugotovilo ter obrazložilo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pravdni postopek - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sojenja - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - vpisničarka - manjše sodišče - ugoditev predlogu
Dejstvo, da je stranka postopka zaposlena na manjšem sodišču, predstavlja takšno okoliščino, da bi bilo lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije.
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 21, 22, 25.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.
Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Pritožnik bo kršitev postopkovne pravice (do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja) lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045900
URS člen 25, 127. ZDavP-2 člen 148. ZUstS člen 23, 23/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 208, 208/3.
davčna izvršba - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - dovoljenost pritožbe - razlaga določb ZUS - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - sorodstveno razmerje med stranko v postopku in uslužbenko pristojnega sodišča - sodniški pomočnik - manjše sodišče - ugoditev predlogu
Ker je sodniška pomočnica, zaposlena na pristojnem sodišču, sestra upnika, slednje predstavlja tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
ugotovitev očetovstva - dokazovanje - dokaz z analizo DNK - zavrnitev dokaznega predloga - možnost sodelovanja v postopku - pasivnost tožene stranke - dopuščena revizija - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava
Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.
URS člen 22, 23, 25, 33, 125, 156. ZUstS člen 51. ZDavP-2 člen 87, 87/2. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
davčna odmerna odločba - vložena pritožba zoper odmerno odločbo - zahteva davčnega zavezanca za odlog davčne izvršbe - zavrženje zahteve - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti odločbe - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - ocena skladnosti zakona z Ustavo RS - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Pritožnik v pritožbi navaja, da zakonska ureditev, po kateri davčni zavezanec nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, ni v skladu z Ustavo, konkretno z njenim 23., 25. in 33. členom, kar je argumentirano uveljavljal že v tožbi. Glede na to, da je od presoje skladnosti navedene zakonske ureditve z Ustavo odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali bi moralo biti o pritožnikovem predlogu s strani prvostopenjskega davčnega organa odločeno z odločbo, zoper katero bi moral biti zagotovljen upravni spor, gre za upošteven ustavnopraven ugovor, na katerega bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Zatrjevana neustavnost bi tako lahko vodila do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, v primeru utemeljenosti teh ustavnopravnih ugovorov, pa bi to vplivalo tudi na položaj pritožnika v tem upravnem sporu in njegovo možnost sodnega varstva.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč kljub pritožnikovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je zakonska ureditev neustavna in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (drugega odstavka 87. člena) ZDavP-2, popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1).
Sodišču sicer ni treba posebej odgovarjati na ustavnopravne argumente stranke, ki so le navrženi, pa tudi ne na tiste, ki so zatrjevani le splošno oziroma pavšalno. Mora pa se opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je namreč zagotoviti, da se vsa pristojna sodišča opredelijo do ustavnopravno pomembnih vprašanj in odpravijo morebitne neustavnosti zakonov, ki jih morajo uporabiti, še preden sprejmejo odločitev v zadevi (156. člen Ustave). Glede na navedeno presoja ustavnosti zakonske ureditve (zgolj) v postopku s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ne da bi se pred tem o podanih ustavnopravnih argumentih ustrezno opredelilo sodišče prve stopnje, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045727
URS člen 23, 23/2, 25, 26, 33. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 9, 9/1, 9/2, 9/4, 9/5, 9/6, 23, 23/1, 28, 28/3, 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDavP-2 člen 6, 75a. ZPP člen 22. ZUP člen 222, 222/4. ZDMV člen 8a, 8a/4, 8a/5. ZDMV-1 člen 26, 26/7, 29, 29/1.
davek na motorna vozila - pridobitev podatkov - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - ugovor krajevne nepristojnosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesni sklep - pravica do učinkovitega sodnega varstva - subsidiarni upravni spor - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. Ob tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do tega, ali je navedeno sodno varstvo šteti za učinkovito v vseh primerih odločanja, v katerih bi sicer lahko nerazumno dolg čas odločanja organov v upravnem postopku bil (tudi) posledica prekinitve postopka, saj pritožnik tožbe, tudi če bi jo obravnavali po 4. členu ZUS-1, ni vložil zaradi posega v pravico do odločanja v razumnem roku. Vrhovno sodišče le še dodaja, da bi moral pritožnik v morebitni tožbi, s katero bi argumentirano uveljavljal kršitev navedene ustavne pravice, ki sicer z drugimi navedenimi možnostmi upravnega spora ne bi bila učinkovito varovana (4. člen ZUS-1), take posledice uveljavljati že kot nastale in ne šele kot bodoče oziroma morebitne posledice. V takem primeru pa bi rok za tožbo pričel teči šele takrat, ko bi bilo storjeno oziroma opuščeno posamično dejanje (npr. izdaja sklepa o nadaljevanju postopka), s katerim bi bilo v to ustavno pravico poseženo (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).
ZOR člen 128, 129, 130. ZPP člen 140, 141, 142, 142/1, 318, 318/1.
vročitev tožbe - osebna vročitev - pojem stanovanja - dejansko bivanje naslovnika - pojem dejanskega bivanja - zamudna sodba - sklepčnost tožbe - kreditna pogodba - obročno odplačilo kredita - zamuda s plačilom obrokov - razveza pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe pred iztekom roka
Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP) je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja.
V primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo.
Odvetniška tarifa (2015) člen 14, 14/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 14, 15. ZOdv člen 17, 17/1. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) točka 119, 133. ZPP člen 380, 380/1.
stroški disciplinskega postopka - slovenska vojska
Na podlagi 1. točke tarifne številke 14 Odvetniške tarife (OT), ki je bistvena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, je zagovornik delavca upravičen le do nagrade v višini 200 točk, ne glede na to, ali je ta zagovor potekal na eni ali na več obravnavah. Glede na to določbo sodišči druge in prve stopnje nista imeli pravne podlage za smiselno uporabo tarifne številke 15 OT, v zvezi s katero sta tožniku prisodili tudi stroške zastopanja na drugi, tretji in četrti obravnavi v disciplinskem postopku, povečane za 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV.
določitev drugega, stvarno pristojnega sodišča - sodnik porotnik pri pristojnem sodišču kot stranka v postopku
Pri presoji, ali so podani „drugi tehtni razlogi“, ki utemeljujejo prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, gre za uporabo pravnega standarda, ki ga sodišče napolni glede na vse okoliščine konkretnega primera. Vrhovno sodišče je v večjem številu zadev že odločilo, da je razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča okoliščina, da je ena od strank v sporu sodnik ali pa celo bivši sodnik na sodišču, ki naj bi odločilo v tem istem sporu. Vendar pa navedeno velja le za sodnike, in ne tudi za sodnike porotnike.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - odmor med delovnim časom - narava terjatve
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta sodišči nižje stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene;
- ali sta sodišči nižje stopnje zmotno uporabili materialno pravo glede narave vtoževane terjatve;
- ali je pravilno materialnopravno stališče, da zgolj stalna dosegljivost preko tehničnih sredstev za komuniciranje ( občasno in zgolj po potrebi oglašanje na prenosni telefon, spremljanje monitorjev) v času koriščenja odmora med delom v službenih prostorih oziroma na delovnem mestu predstavlja kršitev pravice do odmora med delom, ne glede na (ne)aktivacijo tožnice.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije po 367.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je predlog kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek 367.c člen ZPP).
Sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz pogojev za izdajo svetovalnega mnenja in poskuša prikazati neenotnost sodne prakse o pravnem vprašanju, ki ga postavi, vendar neutemeljeno. Pri naštevanju in prikazu odločb višjih sodišč in vrhovnega sodišča namreč odločanje sodišč o plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje pomeša z odločanjem sodišč o prispevkih za obvezno pokojninsko in druga zavarovanja, ki se plačujejo iz bruto plač oziroma nadomestil plač delavca. Sodišče prve stopnje torej primerja neprimerljivo, na tej podlagi pa neustrezno utemeljuje neenotnost prakse višjih sodišč, ki bi lahko vodila do svetovalnega mnenja o vprašanju, ki ga zastavlja.
Sodišče prve stopnje bo moralo pri odločanju v sporu upoštevati ureditev in dograjevanje ureditve sistema poklicnega zavarovanja, pa tudi to, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedanje poklicno zavarovanje) še vedno določena pristojnost sodišča v socialnem sporu (7. člen ZDSS-1), dejstvo, da gre po vsebini oziroma v bistvu tudi v tej zadevi za spor, ki se nanaša na področje obveznega (pokojninskega) zavarovanja in prispevkov za takšno zavarovanje (torej po vsebini za socialno področje), vendar kljub temu za individualni delovni spor, saj glede na stranke postopka (delavca in delodajalca) in dejstvo, da je delodajalec prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, tega formalno ni mogoče šteti za socialni spor (58. člen ZDSS-1). Izhajati bo moralo tudi iz načel, ki zagotavljajo delovanje pravne države.
tedenski počitek - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - slovenska vojska
Revizija se dopusti glede vprašanj:
– ali sta sodišči nižjih stopenj kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena in glede oblikovanja dokazne ocene;
– ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do dokazne ocene tožnikovega dela glede na izpovedi priči in listinsko dokumentacijo;
– ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede zagotavljanja tedenskega počitka.