Toženka je po podatkih spisa umrla. S smrtjo stranke pravica zakonitega zastopanja preneha. Ker začasna zastopnica ni bila toženkina pooblaščenka, nima pravice do pritožbe, čeprav ji je sodišče vročilo izpodbijano sodbo. V imenu toženkinih dedičev bi se lahko pritožila le, če bi predložila njihovo pooblastilo za zastopanje v tej pravdi.
Zavarovalnica (tožnica) ima pravico od zavarovanca (toženca) in odgovornih oseb, ki so izgubile pravice iz zavarovanja, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (tako tudi drugi odstavek 7. člena ZOZP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSK0006836
ZMZPP člen 53, 53/2, 64, 67, 67/1, 67/3. ZPP člen 339, 339/2-8.
ugotovitev skupnega premoženja zakoncev in deleža na njem - nasprotna tožba - skupno premoženje v tujini - jurisdikcija slovenskega sodišča
Ker gre za spor v zvezi s skupnim premoženjem, je sodišče pri presoji jurisdikcije pravilno izhajalo iz določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Kar se tiče v nasprotni tožbi zajetega premoženja v Sloveniji, je na podlagi določb 64. in prvega odstavka 67. člena ZMZPP nedvomno podana jurisdikcija slovenskega sodišča. Ni sporno, da zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada tudi premoženje v tujini, ni bil postavljen. Toženka se ni zavzemala za to, da sta deleža strank na skupnem premoženju kot celoti (upoštevaje premoženje v Sloveniji in Italiji) različna. Sodišču neutemeljeno očita kršitve iz razloga, ker se ni ukvarjalo s premoženjem strank v Italiji.
Toženka zmotno meni, da je bila kršena pravica do odgovora na nasprotno tožbo. Sodna praksa dopušča zahtevke, ki merijo na civilno delitev premoženja že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine. V konkretni zadevi je taka ugotovljena okoliščina dejstvo, da je toženka v znatnem delu brez soglasja tožnika razpolagala s skupnim premoženjem. Poleg tega iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi toženka v dosedanjem postopku nasprotovala civilni delitvi v pravdi.
Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse.
Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.
Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, pa mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.
Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre v obravnavanem primeru toženih strank za materialno in ne za formalno sosporništvo. Torej izjema za neuporabo 14. člena ZST-1 ni podana. Ker gre za plačilo sodne takse, je v koliziji večih predpisov treba kot specialen predpis uporabiti predpis, ki specialno področje ureja. V obravnavanem primeru je torej glede plačila sodne takse kot specialen predpis treba uporabiti določbo 14. člena ZST-1 (in ne določbe 397. člena OZ, ki govori v prid stališču pritožnice o sorazmernem zmanjšanju obveznosti solidarnih dolžnikov).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPP člen 5, 7, 154, 155, 156, 201, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 350, 350/2. OZ člen 92, 93. ZOdvT tarifna številka 3100, 3102, 3210, 6002, 6007. ZEN člen 8.
pravnomočnost vmesne sodbe - ničnost - upoštevanje ničnosti po uradni dolžnosti - trditvena podlaga - stroški postopka - nagrada za narok - podlaga tožbenega zahtevka
V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, namreč ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka. Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev.
Med taka vprašanja sodijo tudi ugovori ničnosti in neobstoječnosti pravne podlage prenosa lastninske pravice na tožnika, ki so jih tožene stranke podale v tem pravdnem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe, zato tudi sklicevanje toženih strank na določilo 93. člena OZ, ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, ne more biti uspešno.
Ker nasprotni udeleženec v roku ni plačal takse, je prvo sodišče pravilno štelo, da je njegov ugovor umaknjen, in sicer na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016457
ZPP člen 112, 112/2, 180, 274. ZDR člen 6, 6a. ZOR člen 103. ZDDO člen 72. ZJU člen 25.
zavrženje tožbe – rok za vložitev tožbe – sodno varstvo – javni uslužbenec – trpinčenje na delovnem mestu - dokončnost in pravnomočnost odločb
Tožnica v tem sporu zahteva ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, izdanih od leta 1994 dalje, ker naj bi bili sprejeti v nasprotju s prisilnimi predpisi in kogentnimi načeli. S takšno tožbo ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so (bili) za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO oziroma v ZJU. Prav tako s takšno tožbo ne more doseči vnovične presoje njihove zakonitosti pred sodiščem. Okvir presoje zakonitosti aktov (kar je bilo predmet predhodnih sodnih postopkov) zajema tudi ničnostne razloge. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da v dosedanjih sodnih sporih zahtevki na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca niso bili predmet presoje. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je tako odpadla možnost njihove (ponovne) presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti aktov delodajalca, pravilno zavrnilo.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZDR-1 člen 137. OZ člen 336, 336/1, 347, 347/1, 358, 359, 360. Pravilnik o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil člen 21.
nadomestilo med bolniškim staležem - neposredno izplačilo - zastaranje - občasne dajatve
Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 90/4. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – znižanje plače – ekonomski razlog
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.
Pritožbeno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje) ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (slabše poslovanje tožene stranke). Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – reparacija – plača – nadomestilo plače
Tožena stranka je tožnici podala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do popolne odškodnine na podlagi določil 169. člena OZ. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga tožnica prejemala, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.
ZP-1 člen 61, 61/3, 64, 67, 67/2. ZUP člen 87, 87/4.
vročanje vabila - začasno prebivališče - naslov za vročanje - smiselna uporaba ZUP - fikcija vročitve - zahteva za sodno varstvo - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker storilec na naslovu, kjer je bilo s takoimenovano fikcijo vročitve opravljeno vročanje vabila na narok za zaslišanje, ni imel prijavljenega naslova za vročanje niti dejanskega prebivališča, fikcija vročitve pa se veže le na naslov za vročanje oziroma na dejansko prebivališče, niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev sodišča prve stopnje po tretjem odstavku 61. člena ZP-1.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po drugem odstavku 160. člena ZFPPIPP začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za prednostne terjatve.
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
ZDR člen 42, 182, 182/1. ZDR-1 člen 44, 177, 177/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – plačilo za opravljeno delo - škoda
Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v spornem obdobju z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter z zlorabo svojega položaja vodje spravila v zmoto in tožečo stranko zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Vtoževanih izplačil in povrnitve stroškov nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.