Zavarovalnica (tožnica) ima pravico od zavarovanca (toženca) in odgovornih oseb, ki so izgubile pravice iz zavarovanja, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (tako tudi drugi odstavek 7. člena ZOZP).
zavrženje pritožbe – podpis pritožbe – pravna oseba
Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena pritožba, ker iz nje ni bilo razvidno, da jo je podpisala oseba, ki je upravičena za zastopanje toženca kot pravne osebe. Stališče je pravilno.
spor majhne vrednosti - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbeni razlog
Pritožbeni očitki, da je sodišče spregledalo vsebino popisa z dne 9.10.2013, da ni navedlo, kdaj naj bi bila storitev tožene stranke opravljena, da se je oprlo na dokaz (popis ur z dne 9.10.2013), na katerega se ne bi smelo opreti, ker naj bi bil prirejen za potrebe tega postopka, in da iz dopisa z dne 20.6.2014 izhaja, da je tožeča stranka ugovarjala vtoževanemu računu, čeprav je sodišče zapisalo, da mu ni ugovarjala, predstavljajo grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja. Slednje pa ne more biti predmet pritožbene presoje v sporu majhne vrednosti.
Toženka je po podatkih spisa umrla. S smrtjo stranke pravica zakonitega zastopanja preneha. Ker začasna zastopnica ni bila toženkina pooblaščenka, nima pravice do pritožbe, čeprav ji je sodišče vročilo izpodbijano sodbo. V imenu toženkinih dedičev bi se lahko pritožila le, če bi predložila njihovo pooblastilo za zastopanje v tej pravdi.
vrednost spora – ugovor stranke – določitev po uradni dolžnosti
Po prvem odstavku 31. člena ZST-1 mora sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določiti pravo vrednost spora, če se pojavi utemeljen sum, da jo je stranka ocenila prenizko. Sodišče določi pravo vrednost za plačilo stranke tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna.
ZSVarPre člen 27, 28, 28/2, 28/2-11, 29, 31, 31/1, 31/2, 35, 66, 66/3. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZUPJS člen 29, 30.
denarna socialna pomoč - razlogi za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči – izključitveni razlog z izjemama – krivdni razlog
V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči, med drugim je v 11. točki kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi lahko izključijo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se, ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka prejšnjega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Tožnik je z odsvojitvijo svoje nepremičnine izpolnil ravnanje opredeljeno v 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, in sicer tako s prodajo nepremičnine kot tudi s porabo prejete kupnine.
Ker gre za drugo dokazno temo, pritožbene trditve, da gre za enoten dokazni predlog ter da je predujem dolžan založiti tožnik, ki je v tožbi predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, niso utemeljene. Dopolnitev izvedenskega mnenja, predlagana s strani toženih strank, predstavlja nov dokazni predlog, saj je vezana na nove trditve o pravnorelevantnih dejstvih in nova vprašanja izvedenca v zvezi s temi novimi trditvami.
invalidska pokojnina – pokojninska osnova – invalidnost I. kategorije
Tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zato je treba uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal ZPIZ-1. Pravica se določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. V tožničinem primeru je na dan nastanka invalidnosti veljal ZPIZ-1, zato je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 90/4. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – znižanje plače – ekonomski razlog
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.
Pritožbeno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje) ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (slabše poslovanje tožene stranke). Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.
ZDSS člen 43, 43/1, 43/2. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 273.
začasna odredba – zavarovanje nedenarne terjatve – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – verjetno izkazana terjatev
Glede na do sedaj predloženo listinsko dokumentacijo verjetnost obstoja terjatve (za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ni izkazana, zato predlog za izdajo začasne odredbe (da je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati mesečno nadomestilo plače...) ni utemeljen.
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084639
OZ člen 299, 378. ZPP člen 142, 442.
uporaba telekomunikacijskih storitev – predčasna prekinitev naročniškega razmerja – tek zakonskih zamudnih obresti – vročanje
Toženka je kot uporabnica telekomunikacijskih storitev tožniku kot izvajalcu le-teh, na podlagi navedenih naročniških pogodb in pogodbe o nakupu telefona, dolžna plačati račune za naročnino, storitve in druge pogodbeno dogovorjene obveznosti, mesečne obroke kupnine za telefon, še neplačani znesek kupnine za aparat zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja, dogovorjeni znesek za vsak dan predčasne prekinitve tega razmerja, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
Izplačevanje nadomestila plače za čas izvajanja poklicne rehabilitacije ni bilo določeno ne v ZDR niti s kakšnim drugim zakonom, prav tako pa to ni bilo dogovorjeno med strankami, zato za izplačevanje nadomestila plače s strani tožeče stranke kot toženkinega delodajalca v spornem času ni bilo pravne podlage, saj je bila toženka v tem času upravičena (le) do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.
Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ pa izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - konec šolanja
Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.
Tožnica je pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu. Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, kot so določeni v 52. členu ZPIZ-2 in pogoji na strani vdove oziroma vdovca, kot so določeni v 53. in 54. členu ZPIZ-2. Glede na dopolnjenih 9 let in 8 mesecev zavarovalne dobe pogoj minimalne pokojninske dobe ni izpolnjen, zato vdova (tožnica) ne more pridobiti pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ker ni izpolnjen z zakonom določen pogoj po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015, zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 7. 2015 je bil sicer res že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja. V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0080798
ZASP člen 5, 5/1, 9, 21, 21/1, 21/2, 23, 24, 33, 81. ZOdv člen 11, 11/2. OZ člen 198, 346. ZPP člen 8, 243, 245, 245/1, 254.
avtorsko delo – ideja - arhitekturno delo – nevarovana stvaritev – dokazno breme – pravica do reproduciranja – pravica do distribuiranja – pravica do predelave – neupravičena obogatitev – zaslišanje izvedenca – izvedenec – načelo ekonomičnosti – odločitev o stroških pri sospornikih
Arhitekturna dela ne zajemajo le del z estetskimi ali umetniškimi prvinami, temveč so arhitekturna dela vsa dela s področja stavbarstva (tj. arhitekture), če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP.
Dokazno breme glede obstoja pravnega temelja za uporabo avtorskega dela je na tistemu, ki mu takšno dejstvo koristi. Koristi pa tistemu, ki želi delo uporabiti, sicer ga bo uporabil, ne da bi imel upravičenje (pravni temelj) za tako uporabo.
V skladu s sodno prakso je dopuščena presoja avtorskopravnih zahtevkov po pravilih o neupravičeni obogatitvi in ne zgolj na pogodbeni ali odškodninski podlagi. Enako je Načelno stališče zvezne skupne seje z dne 26. in 27. 10. 1988 in stališče literature.
Merilo iz prvega odstavka 81. člena ZASP je enako objektivizirano kot merila, ki so upoštevna pri presoji zahtevkov na podlagi 198. člena OZ. Izvedenčev izračun ni abstrakten in ne vsebuje izključno pravilniško in tarifno izračunanega zneska, temveč ustrezno odraža objektivizirana vrednost presojanega avtorskega dela.
Ker predstavlja postavljanje vprašanj in pripomb na izvedensko mnenje poseganje v (dotlej) ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeni očitki o tem, da izvedenec ali sodišče nanje ni izrecno odgovorilo, sploh ne predstavlja očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali 22. člena Ustave RS, temveč gre le za izpodbijanje dejanskega stanja, navidezno uveljavljanega kot navedenih procesnih kršitev. Zato so pritožbeni očitki v smeri, da na strankine pripombe ali vprašanja (njen spisek vprašanj) ni bilo odgovorjeno, nekonkretizirano izpodbijanje dejanskega stanja in ne kršitev procesnih jamstev. Dejansko stanje pa je konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj.