Toženka je po podatkih spisa umrla. S smrtjo stranke pravica zakonitega zastopanja preneha. Ker začasna zastopnica ni bila toženkina pooblaščenka, nima pravice do pritožbe, čeprav ji je sodišče vročilo izpodbijano sodbo. V imenu toženkinih dedičev bi se lahko pritožila le, če bi predložila njihovo pooblastilo za zastopanje v tej pravdi.
Zavarovalnica (tožnica) ima pravico od zavarovanca (toženca) in odgovornih oseb, ki so izgubile pravice iz zavarovanja, uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (tako tudi drugi odstavek 7. člena ZOZP).
Pritožnica sicer v pritožbi navaja, da podatki za leto 2015 niso relevanten kriterij za oceno plačilne sposobnosti, ker so tekoči podatki poslovanja bistveno slabši in ne omogočajo plačila sodne takse, vendar so v prvostopenjskem postopku izostale trditve o navedenem poslabšanju s konkretnimi podatki, ki bi utemeljevali sklepanje o bistvenem poslabšanju poslovanja pritožnice in ogrozitvi njene dejavnosti v primeru plačila sodne takse.
Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da je glede na taksno oprostitev preostalih pritožnikov dolžna plačati le sorazmerno manjši del sodne takse.
Po 397. členu OZ sicer z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prenehajo obveznosti tudi drugim dolžnikom; če pa je imel odpust namen oprostiti obveznosti le dolžnika, kateremu je bil dolg odpuščen, se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada nanj, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti.
Po izrecni določbi 14. člena ZST-1 pa je sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks v korist le tistemu, ki mu je s sklepom priznana oprostitev, odlog ali obročno plačilo; če izroči vlogo skupaj več oseb ali če skupaj opravijo procesno dejanje, pa je za eno ali več oseb izdan sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, pa mora tista, za katero ta sklep ne velja, plačati takso tako, kakor da ta sklep ne bi bil izdan, razen v primerih formalnega sosporništva.
Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da gre v obravnavanem primeru toženih strank za materialno in ne za formalno sosporništvo. Torej izjema za neuporabo 14. člena ZST-1 ni podana. Ker gre za plačilo sodne takse, je v koliziji večih predpisov treba kot specialen predpis uporabiti predpis, ki specialno področje ureja. V obravnavanem primeru je torej glede plačila sodne takse kot specialen predpis treba uporabiti določbo 14. člena ZST-1 (in ne določbe 397. člena OZ, ki govori v prid stališču pritožnice o sorazmernem zmanjšanju obveznosti solidarnih dolžnikov).
spor majhne vrednosti - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - pritožbeni razlog
Pritožbeni očitki, da je sodišče spregledalo vsebino popisa z dne 9.10.2013, da ni navedlo, kdaj naj bi bila storitev tožene stranke opravljena, da se je oprlo na dokaz (popis ur z dne 9.10.2013), na katerega se ne bi smelo opreti, ker naj bi bil prirejen za potrebe tega postopka, in da iz dopisa z dne 20.6.2014 izhaja, da je tožeča stranka ugovarjala vtoževanemu računu, čeprav je sodišče zapisalo, da mu ni ugovarjala, predstavljajo grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja. Slednje pa ne more biti predmet pritožbene presoje v sporu majhne vrednosti.
invalidska pokojnina – pokojninska osnova – invalidnost I. kategorije
Tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zato je treba uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal ZPIZ-1. Pravica se določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. V tožničinem primeru je na dan nastanka invalidnosti veljal ZPIZ-1, zato je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).
ZDR člen 42, 182, 182/1. ZDR-1 člen 44, 177, 177/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – plačilo za opravljeno delo - škoda
Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v spornem obdobju z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter z zlorabo svojega položaja vodje spravila v zmoto in tožečo stranko zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Vtoževanih izplačil in povrnitve stroškov nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je kršil svoje delovnopravne obveznosti, ker v zamrzovalnico trgovine blaga ni vrnil ob ustrezni temperaturi, kar je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke in običajnim potekom dela. Zato je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
NEPRAVDNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0084835
ZDZdr člen 74, 74/1, 79.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – izbira zavoda – preobremenjenost zavoda – sistemski problem – dolžnost sprejema
V sodni praksi je sprejeto stališče, da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo.
obveznice - izpolnitev obveznosti iz vrednostnega papirja
Obveznice kot vrednostne papirje, ureja Zakon o vrednostnih papirjih kot specialni predpis, za tista vprašanja, ki jih ZVP posebej ne ureja, pa se uporabljajo splošna pravila, kot ta določa Obligacijski zakonik in med temi predvsem členi od 212 do 238, ki izrecno urejajo področje vrednostnih papirjev. ZVP ureja pogoje, način izdajanja in prenos obveznic (1. člen), zato pa glede same izpolnitve obveznosti iz obveznic kot vrednostnih papirjev, veljajo določila, kot jih določa OZ v členih 230 do 233. Med temi določilo 231. člena v drugem odstavku izrecno določa, da izdajatelj vrednostnega papirja ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti iz vrednostnega papirja, če mu je pristojni organ to prepovedal. Glede na vsebino navedenega določila tako to, ali obveznost izdajatelja obveznice predstavlja plačilo glavnice ali plačilo obresti, če so te v obveznici kot vrednostnem papirju izrecno določene, oziroma če je obveznica izdana tako, da plašč obveznice vsebuje obveznost plačila glavnice, kuponske pole pa obveznost plačila obresti, ki periodično zapadajo v plačilo in zato takšni kuponi predstavljajo stranski vrednostni papir, ki je lahko osamosvojen od plašča, za njegovo uporabo ni odločilno. Tudi obresti namreč predstavljajo obveznost iz obveznice kot vrednostnega papirja
ZObr člen 97f. ZSSloV člen 53, 53/2. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini člen 8. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5, 7.
Tožena stranka je s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izrabi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Tožena stranka tožniku ni omogočila izkoristiti tedenskega počitka, zato je tožnik upravičen do vtoževanega nadomestila.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - dopolnilna odločba - pravnomočna odločba
Toženec je z izpodbijano dopolnilno odločbo na novo meritorno odločil o isti stvari na podlagi enakega pravnega in dejanskega stanja. Pravnomočne odločbe o začasni nezmožnosti za delo ni dopolnil, temveč jo je s tem, ko je določil delovno obveznost na podlagi odločbe o invalidnosti, vsebinsko spremenil in drugače odločil o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Za takšno postopanje v 220. členu ZUP ni podlage, saj se odločba dopolni le, če ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.
plača – plačilo za delo – izplačilo premalo izplačanih plač – obveznost plačila
Tožnica je bila pri toženki zaposlena s 32-urno tedensko delovno obveznostjo. Trditve toženke, da je tožnica delala le s 4-urnim delovnikom na teden, so neverodostojne. Zato je utemeljen tožbeni zahtevek na izplačilo premalo izplačanih plač za sporno obdobje.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi se zaradi izteka tožnikovega zadnjega delovnika, ki se je začel 30. 6. 2015 ob 22.00, dne 1. 7. 2015 ob 6. uri zjutraj štelo, da je ostal na delu po poteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je 1. 7. 2015 zaključil z delom po razporedu v nočni izmeni, ki jo je začel 30. 6. 2015, tožniku pa so se v evidenci ur tožnika te ure štele kot opravljene 30. 6. 2015, zato ni mogoče šteti, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dne 1. 7. 2015 je bil sicer res že odjavljen iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tega dne ni bil več zavarovan za poškodbe pri delu, vendar pa to ne vpliva na ugotovitev, da tožnik ni v smislu 56. člena ZDR-1 ostal na delu, zaradi česar bi se štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko pride le, če po izteku pogodbe o zaposlitvi delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank po nadaljevanju delovnega razmerja. V predmetni zadevi je tožena stranka enako kot v drugih primerih nočne izmene glede na svoj način beleženja ur štela, da je tožnik z delom od polnoči do 6. ure zjutraj opravljal delo v nočni izmeni, začeti prejšnjega dne, da je izpolnil predpisano dnevno 8-urno obveznost za 30. 6. 2015.
Izplačevanje nadomestila plače za čas izvajanja poklicne rehabilitacije ni bilo določeno ne v ZDR niti s kakšnim drugim zakonom, prav tako pa to ni bilo dogovorjeno med strankami, zato za izplačevanje nadomestila plače s strani tožeče stranke kot toženkinega delodajalca v spornem času ni bilo pravne podlage, saj je bila toženka v tem času upravičena (le) do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.
Določbo, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, je treba razlagati tako, da zmota v obveznosti plačila ne izključuje vrnitvenega zahtevka. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Kot pomotno plačilo se zato lahko upoštevajo tudi tista plačila, do katerih je prišlo zgolj zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. Iz določbe 191. člena OZ pa izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti kot volje.
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev ali njenih izvedenskih organov takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
Zgolj zaradi okoliščine, da sta v sodnem postopku zaradi uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja odpravljeni odločbi tožene stranke in na podlagi sodno izvedenskega mnenja ob že priznani novi pravici iz invalidskega zavarovanja, določene le še dodatne omejitve pri delu, ni mogoče ugotoviti protipravnosti ravnanja zavoda. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
izvršba - pravne posledice stečajnega postopka na postopek izvršbe
Pravne posledice iz tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, so predpisane za že začete postopke izvršbe v primeru, ko je uveden stečajni postopek proti dolžniku iz izvršbe, ne pa tudi za primere, ko je stečajni postopek začet zoper družbo, v kateri ima dolžnik poslovni delež, na katerega se vodi izvršba.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.