OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0023115
OZ člen 39, 39/4, 190, 190/3, 193, 610. SPZ člen 95, 95/2, 95/8, 96, 96/1. ZIZ člen 175, 175/2, 175/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14.
najemna pogodba - ničnost pogodbe - namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli - neupravičena uporaba solastniškega deleža - uporabnina za neupravičeno uporabo stvari- izpraznitev poslovnih prostorov - ugovor pasivne legitimacije - nedopustna podlaga za sklenitev pogodbe - izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku - vstop v najemno razmerje po samem zakonu - neobrazloženost sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - položaj najemnika zaradi spremembe lastništva - položaj najemnika v primeru spremembe lastništva na podlagi sodne odločbe - trenutek nedobrovernosti oziroma nepoštenosti posestnika
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe zasledovala namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pa tudi z moralnimi načeli, zato je pogodba v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nična. Šesta alineja 1. člena pogodbe določa, da se pogodba sklepa „z namenom zavarovanja pravnih interesov najemnika (tožene stranke) v primeru prodaje nepremičnin na javni dražbi, to je, da bo lahko najemnik nemoteno uporabljal nepremičnine v celoti tudi v primeru spremembe lastništva“. Okoliščine, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je bila v izvršilnem postopku že izdana odredba o prodaji nepremičnine, ob dogovorjeni mesečni najemnini 50,00 EUR za celotno poslovno stavbo, sklenitvi najemne pogodbe za 50 let ter pogodbeni kazni 3,000.000,00 EUR, v kolikor kupec nepremičnine najemno pogodbo odpove, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da taka pogodbena ureditev ne more pomeniti nič drugega kot namen tožene stranke, da se izigrajo pravila izvršilnega postopka in novemu kupcu onemogoči izvrševanje vseh pravic, ki izhajajo iz njegovega solastniškega deleža.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovita obramba - standard nudenja učinkovite pravne pomoči
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih navedb obtoženega, da ga zagovornik "slabo brani", ne more preizkusiti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj udeležbo zagovornika na narokih in vložitev pravnih sredstev, torej njegovo formalno aktivnost v kazenskem postopku. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče opravilo vsebinsko oceno zagovornikovega dela, to je, ali obtožencu nudi učinkovito strokovno pomoč.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delodajalec – zakoniti zastopnik – oblika in vsebina odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker na njej ni podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je jasno razvidna oseba, ki podaja odpoved, in sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, pa tudi volja tožene stranke kot delodajalca, da pogodbo o zaposlitvi redno odpove. Zgolj dejstvo, da na pisnem odpravku odpovedi, ki ga je tožnik prejel iz rok zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podpisa zakonitega zastopnika, ne pomeni, da v zvezi z odpovedjo ni upoštevana pisna oblika, ki je predpisana v 87. členu ZDR-1.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016580
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 150, 179. ZVZD člen 5, 8. 7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 2, 4. 7. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 3, 4, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca – dopolnitev izvedenskega mnenja – nagrada izvedenca za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja – odgovor na dodatna vprašanja sodišča – nastanek pravice do nagrade
Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Pri tem ni pomembno, ali so se stranke strinjale z izvidom in mnenjem. Prav tako ni pomembno, ali je sodišče sprejelo izvedenčeve ugotovitve, oziroma, ali je sodbo oprlo na izvedensko mnenje.
ZŠtip člen 5, 9, 9-1. ZŠtip-1 člen 8, 8/3, 8/3-1, 118. Pravilnik o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem člen 32.
kadrovska štipendija – državna štipendija – hkratno prejemanje dveh štipendij – šibkejša pogodbena stranka – sprememba zakonodaje
Do vzporednega prejemanja kadrovske in državne štipendije je toženca upravičil novejši in, glede prejemanja oziroma glede podelitve državne štipendije od 1. 1. 2014 dalje (z ozirom na podelitev kadrovske štipendije), s starim ZŠtip neodvisen in samostojen ZŠtip-1.
URS člen 125. ZASP člen 153, 153/1, 157, 168, 168/3. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
kršitev avtorske sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - uporaba tarife - razlikovanje med uporabniki - ustaljena sodna praksa - ravnanje v nasprotju s stališčem VS RS - neodvisnost sodnikov - odločba SEU - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - povrnitev škode in civilna kazen - dejavnost kolektivnih organizacij
Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse.
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru – zdravljenje v varovanem oddelku – izpolnjenost pogojev – ponovno poslabšanje duševne bolezni – hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje – življenjsko ogrožanje drugih in hudo ogrožanje njihovega zdravja – uporaba milejšega ukrepa – zavrnitev pritožbe – učinek pravnomočnosti sklepa
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni vročilnice o vročitvi izpodbijanega sklepa odvetniku, ki je bil pritožniku določen po uradni dolžnosti). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi.
dedovanje pozneje najdenih nepremičnin – zapuščinska obravnava – odpoved dedovanju – dedni dogovor
Sodišče je glede dedovanja pozneje najdenih parcel izhajalo iz predpostavke, da zapuščinska obravnava po pokojni ni bila opravljena in zapuščino razdelilo v skladu z danimi dednimi izjavami zakonitih dedičev o odpovedi oziroma sprejemu njihovih dednih deležev. Pritožba utemeljeno opozarja, da je opisano izhodišče zmotno, saj je bila zapuščinska obravnava po pokojni opravljena kasneje in je bil nato izdan sklep o dedovanju.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL0085919
EKČP člen 6. URS člen 23, 23/1, 25. OZ člen 131, 148, 148/1.
povrnitev premoženjske škode – sojenje v razumnem roku – kršitev pravice do sojenja v razumen roku – protipravnost – vzročna zveza – začetek stečajnega postopka – naravna vzročnost – adekvatna vzročnost – zapadlost odškodninske terjatve
Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja na sodišču. Država je v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi lahko sodišča uresničevala zahteve iz 6. člena EKČP oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave RS.
Nekaj letni zastoj v postopku ni odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve s strani njegovega dolžnika je od 30. 9. 2010 dalje njegova insolventnost, kar pa ne izhaja iz sfere toženke.
Tožnikova terjatev na plačilo odškodnine zoper toženko še ni zapadla, saj stečajni postopek nad njegovim dolžnikom še ni zaključen. Zato ni mogoče ugotoviti, kakšna je višina tožnikove škode. Višino tožnikove škode bo namreč mogoče ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo znano, koliko je (bo) tožnik v stečajnem postopku prejel.
sklenitev sodne poravnave v nepravdnem postopku – umik tožbe – ustavitev postopka – odločitev o stroških postopka
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je povrnitev pravdnih stroškov toženke naložilo tožniku, saj ta ni ne navedel ne izkazal, da je toženec izpolnil zahtevek.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 427/2-2(2), 431, 433, 433/1. ZGD-1H člen 11. ZSReg člen 4.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičenje za vložitev predloga za izbris iz sodnega registra - lastnik objekta - izbrisni razlogi - domneva izbrisnega razloga - izpodbojna zakonska domneva - nedopustno širjenje razlage domnevne baze - dovoljenje lastnika za poslovanje na poslovnem naslovu - kasneje preklicano dovoljenje - obveznost predložitve overjene izjave lastnika objekta na poslovnem naslovu - preprečitev nezakonitega posega v lastninsko pravico
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, temelječega na zgoraj navedeni izpodbojni zakonski domnevi je namenjen sanaciji za lastnike objektov negativnih posledic v preteklosti dopuščenih registracij pravnih oseb s poslovnim naslovom na objektu brez vednosti in soglasja lastnika objekta, na katerem je v sodnem registru vpisan poslovni naslov pravne osebe. Navedeno zakonsko vrzel je odpravil zakonodajalec, ki je z 11. členom Novele ZGD-1H dopolnil 4. člen ZSReg in določil obveznost predložitve overjene izjave lastnika objekta na poslovnem naslovu, navedenem v prijavi za vpis v sodni register, da subjektu vpisa dovoljuje poslovanje na tem naslovu. V tej luči, torej preprečitvi zlorab vpisov poslovnega naslova v sodni register brez dovoljenja lastnika objekta na tem naslovu in s tem preprečitve oziroma prenehanja nezakonitega posega v lastninsko pravico lastnika nepremičnine, na kateri je v sodni register vpisan poslovni naslov pravne osebe je torej treba presojati domnevno bazo iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena za obstoj izbrisnega razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP in jo uporabiti dobesedno tako, kot se glasi.
Pritožnik se neutemeljeno zavzema za širšo razlago omenjene domnevne baze, po kateri naj bi ta obstajala tudi v primeru, če je pravna oseba ob vpisu v sodni register sicer imela dovoljenje lastnika za poslovanje na poslovnem naslovu objekta, katerega lastnik je pritožnik, pa ji je to dovoljenje kasneje preklical. Tako drastičen ukrep - izbris pravne osebe iz sodnega registra namreč pomeni grob poseg v pravico do zasebne lastnine tudi ustanovitelju pravne osebe, za katerega pa po presoji pritožbenega sodišča ni zakonske podlage v obravnavanih določilih ZFPPIPP. S tem sodišče ne oporeka pritožniku pravice do preklica dovoljenja za poslovanje pravni osebi na naslovu njegovega objekta, le pravnih posledic takega preklica, kot jih želi pritožnik, pritožbeno sodišče ne sprejema.
USTAVNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080143
URS člen 33. SPZ člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
lastninska pravica na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – odločba upravnega organa – denacionalizacijska odločba – konstitutivna odločba – poseg v pravnomočno konstitutivno odločbo upravnega organa
Tožniki skušajo kljub pravnomočnosti upravne odločbe o vračanju podržavljenih nepremičnin ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, kot posebni vrsti denacionalizacijske odločbe, s sklicevanjem na kompleks dejstev, ki so obstajala že pred izdajo denacionalizacijske odločbe in so bila v tem postopku tudi predstavljena, doseči naknadno drugačno ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja, ki se je izteklo pred denacionalizacijo. Tega zaradi materialne pravnomočnosti oblikovalne denacionalizacijske odločbe ne morejo.
OZ člen 1012, 1022. ZFPPIPP člen 221a – 221g. ZGD-1 člen 55.
poroštvena izjava – stečaj glavnega dolžnika – postopek poenostavljene prisilne poravnave
Po določilu drugega odstavka 1022. člena OZ zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Porok zato odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.
Po določilu 221.a člena ZFPPIPP se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe in nad podjetnikom, ki ustreza merilom iz prve ali druge alineje drugega odstavka 55. člena ZGD-1. Iz nadaljnjih določb zakona, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave (221.a do 221.g), ne izhaja, da bi procesna določila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave, določala drugačno postopanje glede razmerja med upnikom in porokom, kot je urejeno v drugem odstavku 1022. člena OZ, niti to ne izhaja iz samega drugega odstavka 1022. člena OZ.