KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00001144
ZKP člen 277, 277/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 160, 160/1, 168, 168/2.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - objektivna žaljivost - javni uslužbenec - ocena delovne uspešnosti - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - verbalni delikt
V predmetnem kazenskem postopku je državno tožilstvo procesuiralo vsebino odločbe, ki jo je obdolžena A. A. izdala v okviru svojih delovnih zadolžitev oziroma v okviru zakonskih pristojnosti in v kateri se je opredelila glede enega izmed kriterijev za določitev trajanja dopusta, torej glede oškodovančeve delovne uspešnosti.
Izhajajoč iz dejstvenega opisa, kot ga ponuja izpodbijani sklep, gre po vsebini za takšne izraze in za takšen obdolženkin zapis, ki v smislu "verbalnih deliktov" objektivno ne more biti deležen kazenskopravne, ampak kvečjemu civilnopravne "intervencije".
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
spor majhne vrednosti – sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – pogoji za dopustitev spremembe kljub nasprotovanju – načelo ekonomičnosti
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.
Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006824
KZ-1 člen 86.
(ne)opravljanje dela v splošno korist - izvršitev kazenske sankcije
Okoliščine, ki jih izpostavlja obsojenec v pritožbi v celoti potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je, da obsojenec za opravljanje dela v splošno korist ni bil zainteresiran in tudi sedaj ni, da se ni držal dogovorov in ni ukrenil dovolj v smeri zdravljenja odvisnosti, zaradi česar tudi ni opravil zdravniškega pregleda, ki je pogoj za opravljanje del v splošno korist.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
URS člen 125. ZASP člen 153, 153/1, 157, 168, 168/3. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
kršitev avtorske sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - uporaba tarife - razlikovanje med uporabniki - ustaljena sodna praksa - ravnanje v nasprotju s stališčem VS RS - neodvisnost sodnikov - odločba SEU - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - povrnitev škode in civilna kazen - dejavnost kolektivnih organizacij
Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse.
Ker ni bilo soglasja tožnikov za prenos mandata, prva toženka odgovarja tudi za drugotoženčevo delo (ne le za izbiro namestnika in za navodila, ki mu jih je dala). Takšna odgovornost temelji na določbi četrtega odstavka 770. člena OZ. Na podlagi petega odstavka 770. člena OZ pa drugi mandatar odgovarja za pravilno in pravočasno izpolnitev svoje obveznosti, ne samo v razmerju do prvega mandatarja, temveč tudi neposredno v razmerju do naročitelja. Ker za pravilno izpolnitev odgovarja tudi prvi mandatar, je njuna odgovornost v razmerju do naročitelja solidarna, saj oba odgovarjata za isto izpolnitveno ravnanje (opravljeni posel) in gre zato za nedeljivo obveznost.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZD člen 136, 136/2.
smrt tožene stranke – nadaljevanje postopka z dediči – univerzalno nasledstvo – odpoved dedovanju v korist dediča – vstop dedičev v pravdo po samem zakonu – zastopanje zapustnika po pooblaščencu – dvom o veljavnosti danega pooblastila – poziv dedičev v pravdo – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Zaradi dvoma o obstoju veljavnega pooblastila bi moralo sodišče pozvati v pravdo obe njegovi dedinji. S tem bi jima bila dana možnost izjave v postopku in odpravljena (morebitna) pomanjkljivost glede toženčevega zastopanja. Ker ni bil odpravljen dvom o obstoju veljavnega pooblastila, danega odvetnici s strani prvotnega toženca, niti nista bili obe dedinji pozvani v pravdo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0080178
ZPP člen 243, 254, 254/3.
dokaz z izvedencem – predlog za postavitev novega izvedenca – dokazna tema – dvom v pravilnost izvida in mnenja
Predlog za novega izvedenca namreč ni nov dokazni predlog. Dodatno zaslišanje izvedenca ali ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci ob predpostavki, da je dokazna tema nespremenjena, ne pomeni novega dokaza.
USTAVNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080143
URS člen 33. SPZ člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
lastninska pravica na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – odločba upravnega organa – denacionalizacijska odločba – konstitutivna odločba – poseg v pravnomočno konstitutivno odločbo upravnega organa
Tožniki skušajo kljub pravnomočnosti upravne odločbe o vračanju podržavljenih nepremičnin ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, kot posebni vrsti denacionalizacijske odločbe, s sklicevanjem na kompleks dejstev, ki so obstajala že pred izdajo denacionalizacijske odločbe in so bila v tem postopku tudi predstavljena, doseči naknadno drugačno ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja, ki se je izteklo pred denacionalizacijo. Tega zaradi materialne pravnomočnosti oblikovalne denacionalizacijske odločbe ne morejo.
ZFPPIPP člen 427, 427/1, 427/1-2, 427/2, 427/2-2, 427/2-2(2), 431, 433, 433/1. ZGD-1H člen 11. ZSReg člen 4.
izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - upravičenje za vložitev predloga za izbris iz sodnega registra - lastnik objekta - izbrisni razlogi - domneva izbrisnega razloga - izpodbojna zakonska domneva - nedopustno širjenje razlage domnevne baze - dovoljenje lastnika za poslovanje na poslovnem naslovu - kasneje preklicano dovoljenje - obveznost predložitve overjene izjave lastnika objekta na poslovnem naslovu - preprečitev nezakonitega posega v lastninsko pravico
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, temelječega na zgoraj navedeni izpodbojni zakonski domnevi je namenjen sanaciji za lastnike objektov negativnih posledic v preteklosti dopuščenih registracij pravnih oseb s poslovnim naslovom na objektu brez vednosti in soglasja lastnika objekta, na katerem je v sodnem registru vpisan poslovni naslov pravne osebe. Navedeno zakonsko vrzel je odpravil zakonodajalec, ki je z 11. členom Novele ZGD-1H dopolnil 4. člen ZSReg in določil obveznost predložitve overjene izjave lastnika objekta na poslovnem naslovu, navedenem v prijavi za vpis v sodni register, da subjektu vpisa dovoljuje poslovanje na tem naslovu. V tej luči, torej preprečitvi zlorab vpisov poslovnega naslova v sodni register brez dovoljenja lastnika objekta na tem naslovu in s tem preprečitve oziroma prenehanja nezakonitega posega v lastninsko pravico lastnika nepremičnine, na kateri je v sodni register vpisan poslovni naslov pravne osebe je torej treba presojati domnevno bazo iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 427. člena za obstoj izbrisnega razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP in jo uporabiti dobesedno tako, kot se glasi.
Pritožnik se neutemeljeno zavzema za širšo razlago omenjene domnevne baze, po kateri naj bi ta obstajala tudi v primeru, če je pravna oseba ob vpisu v sodni register sicer imela dovoljenje lastnika za poslovanje na poslovnem naslovu objekta, katerega lastnik je pritožnik, pa ji je to dovoljenje kasneje preklical. Tako drastičen ukrep - izbris pravne osebe iz sodnega registra namreč pomeni grob poseg v pravico do zasebne lastnine tudi ustanovitelju pravne osebe, za katerega pa po presoji pritožbenega sodišča ni zakonske podlage v obravnavanih določilih ZFPPIPP. S tem sodišče ne oporeka pritožniku pravice do preklica dovoljenja za poslovanje pravni osebi na naslovu njegovega objekta, le pravnih posledic takega preklica, kot jih želi pritožnik, pritožbeno sodišče ne sprejema.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo namen instituta skrbnika zapuščine in pravilno povzelo stališče sodne prakse, ki pri izbiri osebe, primerne za začasnega skrbnika zapuščine terja, da je nepristranska do vseh dedičev in vredna zaupanja. Glede na dosedanji potek tega zapuščinskega postopka z izpodbijanim sklepom določena začasna skrbnica zapuščine tem kriterijem ne ustreza.
aktivna legitimacija - pritožba - pritožba upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja - organ postopka zaradi insolventnosti - sklep o zavrnitvi predloga upravitelja - dopustnost pritožbe upravitelja
Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki te pravice nima. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, sodnik, ki vodi postopek, pa mu daje navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna.
DENACIONALIZACIJA – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – ODVETNIŠTVO
VSL0084595
ZDen člen 72, 72/2. OZ člen 299. ZOR člen 324. ZOdvT člen 14, 19. ZOdvT tarifna številka 3102.
izgubljena korist – odškodnina zaradi nemožnosti uporabe premoženja – obseg povračila – stroški upravljanja – tek zakonskih zamudnih obresti – ponovljeni postopek – nova stopnja – nagrada za narok – stroški postopka – nagrada za postopek
Višino bruto najemnine, s katero se ugotavlja izgubljena korist denacionalizacijskega upravičenca, ki nepremičnine ni mogel uporabljati in z njo upravljati v času od uveljavitve ZDen do izročitve v posest, je treba zmanjšati (tudi) za stroške upravljanja. Če bi denacionalizacijski upravičenec nepremičnino imel v posesti, bi jo moral pregledovati in na osnovi pregledov ocenjevati njeno stanje ter potrebne vzdrževalne ukrepe, iskati najemnike in se z njimi pogajati, pobirati najemnino in se angažirati v primeru njenega neplačevanja, obračunavati davščine in podajati davčne napovedi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080146
ZPP člen 8, 14. ZKP člen 157.
odškodninska odgovornost – identično dejansko stanje – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP) tudi glede dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.