Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
sklep o ustavitvi nepravdnega postopka – odvzem poslovne sposobnosti – stroški postopka – poseben sklep
Prvostopenjsko sodišče je o stroških postopka odločilo v istem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari, saj so bili tudi kasneje priglašeni (prim. tretji in četrti odstavek 163. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče o stroških ni odločilo, zato ni utemeljen.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT“ (ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica) in uvedla novo delovno mesto „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ v pravni službi. Gre za spremembo organizacijske narave, ki pa sama po sebi še ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ob tem je pomembno, kaj konkretno je takšna organizacijska sprememba pomenila za delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če je tožena stranka le spremenila naziv delovnega mesta v „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ in ga umestila v pravno službo, ostale naloge pa so v večjem delu ostale nespremenjene, kot to zatrjuje tožnica, kljub spremenjeni sistemizaciji in ukinitvi delovnega mesta in ustanovitvi novega ni bil podan utemeljen odpovedni razlog.
spor majhne vrednosti – sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – pogoji za dopustitev spremembe kljub nasprotovanju – načelo ekonomičnosti
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.
Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
aktivna legitimacija - pritožba - pritožba upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja - organ postopka zaradi insolventnosti - sklep o zavrnitvi predloga upravitelja - dopustnost pritožbe upravitelja
Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki te pravice nima. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, sodnik, ki vodi postopek, pa mu daje navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna.
Glede na tožnikovo trditveno podlago ta v svojih trditvah prihaja v nasprotje, saj je v tožbi (in predlogu za izdajo začasne odredbe) navajal, da zaradi invalidnosti niti ne sme delati, medtem ko v pritožbi zatrjuje, da ne more delati zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, še vedno pa je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sklepu prvega sodišča, da pritožnik svoje terjatve ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.
Tožnik je ob vlaganju tu obravnavane tožbe glede pasivne legitimacije na videz sledil stališču tukajšnjega pritožbenega sodišča z dne 18. 9. 2013, ki se je sicer izkazalo za napačno, a v resnici svojega tožbenega zahtevka ni spremenil, saj je ta še vedno ostal naperjen le zoper prvega toženca. Ostali so kot toženci le navedeni tako v tožbi kot v uvodu izpodbijane sodbe, čeprav v resnici sploh niso toženi, saj po zahtevku ne bi bili zavezani. Navedeno pomeni, da so tudi stranke predmetnega in predhodnega postopka iste.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno opredelilo namen instituta skrbnika zapuščine in pravilno povzelo stališče sodne prakse, ki pri izbiri osebe, primerne za začasnega skrbnika zapuščine terja, da je nepristranska do vseh dedičev in vredna zaupanja. Glede na dosedanji potek tega zapuščinskega postopka z izpodbijanim sklepom določena začasna skrbnica zapuščine tem kriterijem ne ustreza.
URS člen 125. ZASP člen 153, 153/1, 157, 168, 168/3. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
kršitev avtorske sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - uporaba tarife - razlikovanje med uporabniki - ustaljena sodna praksa - ravnanje v nasprotju s stališčem VS RS - neodvisnost sodnikov - odločba SEU - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - povrnitev škode in civilna kazen - dejavnost kolektivnih organizacij
Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse.
OZ člen 1012, 1022. ZFPPIPP člen 221a – 221g. ZGD-1 člen 55.
poroštvena izjava – stečaj glavnega dolžnika – postopek poenostavljene prisilne poravnave
Po določilu drugega odstavka 1022. člena OZ zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti. Porok zato odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.
Po določilu 221.a člena ZFPPIPP se vodi postopek poenostavljene prisilne poravnave nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe in nad podjetnikom, ki ustreza merilom iz prve ali druge alineje drugega odstavka 55. člena ZGD-1. Iz nadaljnjih določb zakona, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave (221.a do 221.g), ne izhaja, da bi procesna določila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave, določala drugačno postopanje glede razmerja med upnikom in porokom, kot je urejeno v drugem odstavku 1022. člena OZ, niti to ne izhaja iz samega drugega odstavka 1022. člena OZ.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 201, 201/1, 343, 343/2, 352.
stranski intervenient – priglasitev stranske intervencije v pritožbenem postopku – rok za pritožbo – vročitev stranki – prepozna pritožba – zavrženje pritožbe
Stranski intervenient, ki je stransko intervencijo na strani toženih strank priglasil v pritožbenem postopku, je vezan na pritožbeni rok, v katerem bi lahko toženke vložile pritožbo.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - zaslišanje obdolženca - postopek odločanja o trajanju ali spreminjanju varnostnega ukrepa - utemeljenost predloga za zaslišanje obdolženca - poročilo o izvrševanju varnostnega ukrepa
Obdolženec, kljub zahtevi zagovornika, sicer res ni bil zaslišan, vendar pa zaslišanje ni obvezno, saj se po določilu drugega odstavka 496. člena ZKP zaslišanje storilca opravi le, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča. Sodišče o tem, ali je zaslišanje obdolženca potrebno, presoja na podlagi vsebine poročila o izvrševanju varnostnega ukrepa, na zahtevo obdolženca ali zagovornika pa obdolženca zasliši, če v zahtevi za zaslišanje navedeta konkretne in relevantne okoliščine, ki utemeljujejo potrebnost zaslišanja.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-1, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZD člen 136, 136/2.
smrt tožene stranke – nadaljevanje postopka z dediči – univerzalno nasledstvo – odpoved dedovanju v korist dediča – vstop dedičev v pravdo po samem zakonu – zastopanje zapustnika po pooblaščencu – dvom o veljavnosti danega pooblastila – poziv dedičev v pravdo – kršitev pravice do izjave – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Zaradi dvoma o obstoju veljavnega pooblastila bi moralo sodišče pozvati v pravdo obe njegovi dedinji. S tem bi jima bila dana možnost izjave v postopku in odpravljena (morebitna) pomanjkljivost glede toženčevega zastopanja. Ker ni bil odpravljen dvom o obstoju veljavnega pooblastila, danega odvetnici s strani prvotnega toženca, niti nista bili obe dedinji pozvani v pravdo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZD člen 130, 130/3, 141, 141/1, 141/2, 219. SPZ člen 43, 95. URS člen 33, 67, 67/2.
postopek v primeru neznanih dedičev - izročitev zapuščine pristojnemu organu - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - pravica do dedovanja - dedna pravica - dediščinska tožba - rok za vložitev tožbe - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverni lastniški posestnik - pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika
Zahteva po ustrezni uravnoteženosti položaja dedičev prvega dednega reda, ki se v zapuščinskem postopku niso priglasili k dedovanju, in položaja države, ki ji je bilo po ugotovitvi, da ni dedičev, izročeno zapustnikovo premoženje s sodno odločbo, daje podlago za sklep, da za tožbo iz tretjega odstavka 130. člena ZD velja le objektivni desetletni rok za uveljavitev pravice do dediščine.