ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Če je delavec odsoten z dela, pa za svojo odsotnost nima upravičenega razloga, krši svojo temeljno obveznost opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Pri tem ni pomembno, da je bila dnevna delovna obveznost tožnice v spornem obdobju le 4 ure in da zato seštevek ur njene odsotnosti (kljub večjemu številu delovnih dni, ko je bila neupravičeno odsotna) znaša le 32 ur. Tudi delavec, ki zaradi zdravstvenih težav lahko opravlja delo le v času, ki je krajši čas od polnega, je dolžan to svojo obveznost izpolnjevati. Če jo neupravičeno ne izpolnjuje, krši 33. člen ZDR-1, posledično pa mu lahko delodajalec poda tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-7, 65/2, 118. ZUP člen 1, 1/1.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - predčasno prenehanje pravice do denarnega nadomestila - izdaja odločbe po uradni dolžnosti
V 7. odstavka 118. člena ZUTD je določeno, da organ v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti, odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker prvostopenjski organ v odločbi, s katero je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi posredovanja nepopolnih in neresničnih podatkov, izdani po uradni dolžnosti, ni odločil še, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi kršitve 7. odstavka 118. člena ZUDT izpodbijani odločbi o prenehanju denarnega nadomestila odpravilo.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081602
OZ člen 132, 168, 168/3, 243, 246. ZPP člen 285.
kršitev pogodbe – nemožnost uporabe vozila – izgubljeni dobiček – škoda zaradi nemožnosti uporabe vozila – sklepčnost tožbe – materialno procesno vodstvo
Ker tožnik ni zatrjeval obstoja in višine variabilnih stroškov, ki bi mu nastali, če toženec ne bi neupravičeno zadrževal vozila, je bil zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička zavrnjen.
Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da gola trditev, da vozila ni mogel uporabljati za noben namen, za zatrjevanje obstoja premoženjske škode ne zadostuje.
Ker sta že toženca opozorila, da pojem izgubljenega dobička predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja, sodišče ni bilo dolžno opozoriti tožnika na pomanjkljivost tožbenih navedb.
Upoštevaje nedorečenost teorije in sodne prakse o tem, v kakšni meri in na kakšen način, če sploh, so pri ugotavljanju obstoja škode zaradi nemožnosti uporabe osebnega vozila pomembne okoliščine posameznega primera, in na kakšen način "izmeriti" višino škode, sodišče ni bilo dolžno opozoriti na možno razlago pravne norme, ki bi prišla v poštev, če bi tožnik podal ustrezne trditve. Glede na to, da je tožnik le povsem splošno zatrjeval, da je bil prikrajšan v vsakršni uporabi vozila, izgubo zaradi nemožnosti uporabe vozila za pridobivanje dohodka pa je imel možnost – in jo tudi je – uveljavljal v obliki izgubljenega dohodka, bi moral najprej sam zatrjevati več o vsebini in intenzivnosti prikrajšanja. Šele tedaj bi bilo sodišče v skladu z 285. členom ZPP dolžno poskrbeti, da se njegove navedbe dopolnijo.
USTAVNO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080143
URS člen 33. SPZ člen 43. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
lastninska pravica na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – odločba upravnega organa – denacionalizacijska odločba – konstitutivna odločba – poseg v pravnomočno konstitutivno odločbo upravnega organa
Tožniki skušajo kljub pravnomočnosti upravne odločbe o vračanju podržavljenih nepremičnin ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, kot posebni vrsti denacionalizacijske odločbe, s sklicevanjem na kompleks dejstev, ki so obstajala že pred izdajo denacionalizacijske odločbe in so bila v tem postopku tudi predstavljena, doseči naknadno drugačno ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja, ki se je izteklo pred denacionalizacijo. Tega zaradi materialne pravnomočnosti oblikovalne denacionalizacijske odločbe ne morejo.
Glede na tožnikovo trditveno podlago ta v svojih trditvah prihaja v nasprotje, saj je v tožbi (in predlogu za izdajo začasne odredbe) navajal, da zaradi invalidnosti niti ne sme delati, medtem ko v pritožbi zatrjuje, da ne more delati zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, še vedno pa je prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sklepu prvega sodišča, da pritožnik svoje terjatve ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti.
Tožnik je ob vlaganju tu obravnavane tožbe glede pasivne legitimacije na videz sledil stališču tukajšnjega pritožbenega sodišča z dne 18. 9. 2013, ki se je sicer izkazalo za napačno, a v resnici svojega tožbenega zahtevka ni spremenil, saj je ta še vedno ostal naperjen le zoper prvega toženca. Ostali so kot toženci le navedeni tako v tožbi kot v uvodu izpodbijane sodbe, čeprav v resnici sploh niso toženi, saj po zahtevku ne bi bili zavezani. Navedeno pomeni, da so tudi stranke predmetnega in predhodnega postopka iste.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nepopolna vloga – izjava o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev vloge – posledice nedopolnitve vloge – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks – smrt stranke, ki ima pooblaščenca – sodba se glasi na dediče – procesno pooblastilo
Prvotno tožena stranka A. A. je umrla že pred izdajo sodbe v tem postopku. Ker jo je zastopal pooblaščenec se je postopek nadaljeval brez prekinitve, kar je posledica pravila, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha (100. člen ZPP). Navedeno okoliščino je sodišče upoštevalo v nadaljnjem teku postopka, zato se v postopku izdana sodba tudi glasi na njene dediče.
Ker predlog dedičev za oprostitev plačila sodnih taks ni bil popoln in ga ti niso dopolnili tako, da bi predložili pravilno izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu skupaj z vsemi obveznimi prilogami, je prvostopenjsko sodišče njihov predlog v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP zavrglo.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 201, 201/1, 343, 343/2, 352.
stranski intervenient – priglasitev stranske intervencije v pritožbenem postopku – rok za pritožbo – vročitev stranki – prepozna pritožba – zavrženje pritožbe
Stranski intervenient, ki je stransko intervencijo na strani toženih strank priglasil v pritožbenem postopku, je vezan na pritožbeni rok, v katerem bi lahko toženke vložile pritožbo.
aktivna legitimacija - pritožba - pritožba upravitelja - položaj in pristojnosti upravitelja - organ postopka zaradi insolventnosti - sklep o zavrnitvi predloga upravitelja - dopustnost pritožbe upravitelja
Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki te pravice nima. Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, sodnik, ki vodi postopek, pa mu daje navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna.
URS člen 125. ZASP člen 153, 153/1, 157, 168, 168/3. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005).
kršitev avtorske sorodne pravice - nadomestilo za uporabo fonogramov - uporaba tarife - razlikovanje med uporabniki - ustaljena sodna praksa - ravnanje v nasprotju s stališčem VS RS - neodvisnost sodnikov - odločba SEU - skupni sporazum - pravna narava skupnega sporazuma - exceptio illegalis - povrnitev škode in civilna kazen - dejavnost kolektivnih organizacij
Zaradi ravnanja v nasprotju s stališčem VS RS ravnanje VSL ni bilo samovoljno. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije namreč neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse.
sklenitev sodne poravnave v nepravdnem postopku – umik tožbe – ustavitev postopka – odločitev o stroških postopka
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je povrnitev pravdnih stroškov toženke naložilo tožniku, saj ta ni ne navedel ne izkazal, da je toženec izpolnil zahtevek.