stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - vrednost spornega predmeta
Novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto pravno in dejansko podlago, kadar vsi zahtevku izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljani zahtevki odškodninsko pravne narave.
sodna rehabilitacija – razlogi za izbris sodbe iz kazenske evidence – izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist
Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih.
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006824
KZ-1 člen 86.
(ne)opravljanje dela v splošno korist - izvršitev kazenske sankcije
Okoliščine, ki jih izpostavlja obsojenec v pritožbi v celoti potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je, da obsojenec za opravljanje dela v splošno korist ni bil zainteresiran in tudi sedaj ni, da se ni držal dogovorov in ni ukrenil dovolj v smeri zdravljenja odvisnosti, zaradi česar tudi ni opravil zdravniškega pregleda, ki je pogoj za opravljanje del v splošno korist.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Če je delavec odsoten z dela, pa za svojo odsotnost nima upravičenega razloga, krši svojo temeljno obveznost opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Pri tem ni pomembno, da je bila dnevna delovna obveznost tožnice v spornem obdobju le 4 ure in da zato seštevek ur njene odsotnosti (kljub večjemu številu delovnih dni, ko je bila neupravičeno odsotna) znaša le 32 ur. Tudi delavec, ki zaradi zdravstvenih težav lahko opravlja delo le v času, ki je krajši čas od polnega, je dolžan to svojo obveznost izpolnjevati. Če jo neupravičeno ne izpolnjuje, krši 33. člen ZDR-1, posledično pa mu lahko delodajalec poda tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 145, 147, 149.
invalidnina – telesna okvara
Pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni podana telesna okvara po določbah Sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00001144
ZKP člen 277, 277/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 160, 160/1, 168, 168/2.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - objektivna žaljivost - javni uslužbenec - ocena delovne uspešnosti - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - verbalni delikt
V predmetnem kazenskem postopku je državno tožilstvo procesuiralo vsebino odločbe, ki jo je obdolžena A. A. izdala v okviru svojih delovnih zadolžitev oziroma v okviru zakonskih pristojnosti in v kateri se je opredelila glede enega izmed kriterijev za določitev trajanja dopusta, torej glede oškodovančeve delovne uspešnosti.
Izhajajoč iz dejstvenega opisa, kot ga ponuja izpodbijani sklep, gre po vsebini za takšne izraze in za takšen obdolženkin zapis, ki v smislu "verbalnih deliktov" objektivno ne more biti deležen kazenskopravne, ampak kvečjemu civilnopravne "intervencije".
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
Sklicevanje pritožnice, da je storilec spregledal potek preizkusne dobe šestnajstih mesecev ter da je čakal na ustrezen poziv, ni okoliščina, ki bi predstavljala opravičljiv razlog za neizpolnitev obveznosti. V postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se od storilca pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, katerih kršitev ima za posledico preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
vračilo preveč izplačane plače – neupravičena obogatitev – ničnost pogodbe
Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0023115
OZ člen 39, 39/4, 190, 190/3, 193, 610. SPZ člen 95, 95/2, 95/8, 96, 96/1. ZIZ člen 175, 175/2, 175/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14.
najemna pogodba - ničnost pogodbe - namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli - neupravičena uporaba solastniškega deleža - uporabnina za neupravičeno uporabo stvari- izpraznitev poslovnih prostorov - ugovor pasivne legitimacije - nedopustna podlaga za sklenitev pogodbe - izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku - vstop v najemno razmerje po samem zakonu - neobrazloženost sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - položaj najemnika zaradi spremembe lastništva - položaj najemnika v primeru spremembe lastništva na podlagi sodne odločbe - trenutek nedobrovernosti oziroma nepoštenosti posestnika
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe zasledovala namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pa tudi z moralnimi načeli, zato je pogodba v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nična. Šesta alineja 1. člena pogodbe določa, da se pogodba sklepa „z namenom zavarovanja pravnih interesov najemnika (tožene stranke) v primeru prodaje nepremičnin na javni dražbi, to je, da bo lahko najemnik nemoteno uporabljal nepremičnine v celoti tudi v primeru spremembe lastništva“. Okoliščine, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je bila v izvršilnem postopku že izdana odredba o prodaji nepremičnine, ob dogovorjeni mesečni najemnini 50,00 EUR za celotno poslovno stavbo, sklenitvi najemne pogodbe za 50 let ter pogodbeni kazni 3,000.000,00 EUR, v kolikor kupec nepremičnine najemno pogodbo odpove, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da taka pogodbena ureditev ne more pomeniti nič drugega kot namen tožene stranke, da se izigrajo pravila izvršilnega postopka in novemu kupcu onemogoči izvrševanje vseh pravic, ki izhajajo iz njegovega solastniškega deleža.
ZPIZ-2 člen 53, 392, 392/1, 427. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/3, 110/6, 110/7.
vdovska pokojnina - pogoj starosti
Tožnica, ki je ob smrti moža dopolnila 30 let, v času prenehanja pravice do družinske pokojnine zadnjemu otroku pa 46 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Dopolniti bi morala starost 53, oziroma 48 let starosti, da bi jo pridobila pri 53 letih.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
vračilo nadomestila plače - pravnomočna sodba - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - odprava odločbe o nadomestilu - neupravičena obogatitev – vračilo denarnega nadomestila
Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil je toženka (na podlagi 140. člena ZUTD), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016580
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 150, 179. ZVZD člen 5, 8. 7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 2, 4. 7. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 3, 4, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.