redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT“ (ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica) in uvedla novo delovno mesto „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ v pravni službi. Gre za spremembo organizacijske narave, ki pa sama po sebi še ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ob tem je pomembno, kaj konkretno je takšna organizacijska sprememba pomenila za delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če je tožena stranka le spremenila naziv delovnega mesta v „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ in ga umestila v pravno službo, ostale naloge pa so v večjem delu ostale nespremenjene, kot to zatrjuje tožnica, kljub spremenjeni sistemizaciji in ukinitvi delovnega mesta in ustanovitvi novega ni bil podan utemeljen odpovedni razlog.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Če je delavec odsoten z dela, pa za svojo odsotnost nima upravičenega razloga, krši svojo temeljno obveznost opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Pri tem ni pomembno, da je bila dnevna delovna obveznost tožnice v spornem obdobju le 4 ure in da zato seštevek ur njene odsotnosti (kljub večjemu številu delovnih dni, ko je bila neupravičeno odsotna) znaša le 32 ur. Tudi delavec, ki zaradi zdravstvenih težav lahko opravlja delo le v času, ki je krajši čas od polnega, je dolžan to svojo obveznost izpolnjevati. Če jo neupravičeno ne izpolnjuje, krši 33. člen ZDR-1, posledično pa mu lahko delodajalec poda tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ekonomski (slabo poslovanje edicije A.) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela pri tej ediciji) predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.
Tožena stranka je pravilno primerjala le zaposlene novinarje v organizacijski enoti uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delodajalec – zakoniti zastopnik – oblika in vsebina odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker na njej ni podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je jasno razvidna oseba, ki podaja odpoved, in sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, pa tudi volja tožene stranke kot delodajalca, da pogodbo o zaposlitvi redno odpove. Zgolj dejstvo, da na pisnem odpravku odpovedi, ki ga je tožnik prejel iz rok zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podpisa zakonitega zastopnika, ne pomeni, da v zvezi z odpovedjo ni upoštevana pisna oblika, ki je predpisana v 87. členu ZDR-1.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
sklep o ustavitvi nepravdnega postopka – odvzem poslovne sposobnosti – stroški postopka – poseben sklep
Prvostopenjsko sodišče je o stroških postopka odločilo v istem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari, saj so bili tudi kasneje priglašeni (prim. tretji in četrti odstavek 163. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče o stroških ni odločilo, zato ni utemeljen.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – član uprave – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „član uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016580
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 150, 179. ZVZD člen 5, 8. 7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 2, 4. 7. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 3, 4, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.
sodna rehabilitacija – razlogi za izbris sodbe iz kazenske evidence – izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist
Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
odločitev o pravdnih stroških -umik tožbe – stečaj – priznanje terjatve v stečaju
Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006825
KZ-1 člen 86, 86/11.
opravljanje dela v splošno korist
Pritožbeno sodišče ponavlja, da je obsojenec nezmožnost opravljanja dela v splošno korist zaradi odvzema prostosti v času od 10.11.2014 do 18.4.2015 povzročil sam, saj je kaznivo dejanje storil v času, ko bi lahko opravljal delo v splošno korist, naloženo mu v tej zadevi.
Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.