brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
spor majhne vrednosti – sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – pogoji za dopustitev spremembe kljub nasprotovanju – načelo ekonomičnosti
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.
Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.
vračilo nadomestila plače - pravnomočna sodba - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - odprava odločbe o nadomestilu - neupravičena obogatitev – vračilo denarnega nadomestila
Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil je toženka (na podlagi 140. člena ZUTD), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago.
vračilo preveč izplačane plače – neupravičena obogatitev – ničnost pogodbe
Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – član uprave – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „član uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006825
KZ-1 člen 86, 86/11.
opravljanje dela v splošno korist
Pritožbeno sodišče ponavlja, da je obsojenec nezmožnost opravljanja dela v splošno korist zaradi odvzema prostosti v času od 10.11.2014 do 18.4.2015 povzročil sam, saj je kaznivo dejanje storil v času, ko bi lahko opravljal delo v splošno korist, naloženo mu v tej zadevi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je ukinila delovno mesto „pooblaščenec za izvajanje ZPPDFT“ (ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica) in uvedla novo delovno mesto „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ v pravni službi. Gre za spremembo organizacijske narave, ki pa sama po sebi še ne utemeljuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ob tem je pomembno, kaj konkretno je takšna organizacijska sprememba pomenila za delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če je tožena stranka le spremenila naziv delovnega mesta v „pooblaščenec za skladnost poslovanja in izvajanje ZPPDFT“ in ga umestila v pravno službo, ostale naloge pa so v večjem delu ostale nespremenjene, kot to zatrjuje tožnica, kljub spremenjeni sistemizaciji in ukinitvi delovnega mesta in ustanovitvi novega ni bil podan utemeljen odpovedni razlog.
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovita obramba - standard nudenja učinkovite pravne pomoči
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih navedb obtoženega, da ga zagovornik "slabo brani", ne more preizkusiti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj udeležbo zagovornika na narokih in vložitev pravnih sredstev, torej njegovo formalno aktivnost v kazenskem postopku. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče opravilo vsebinsko oceno zagovornikovega dela, to je, ali obtožencu nudi učinkovito strokovno pomoč.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 112, 112/9.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – procesni rok – materialni rok – roki – štetje rokov
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 11. 2014, kar pomeni, da je od prvega naslednjega dne začel teči 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne 26. 12. 2014. Navedeni dan je bil dela prost dan zaradi praznika (dneva samostojnosti in enotnosti). Ker je tožnica v sporu vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje dne 29. 12. 2014, tj. prvi delovnik po izteku navedenega praznika, se šteje, da je v sporu pravočasno uveljavila sodno varstvo v predpisanem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožba glede sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
sodna rehabilitacija – razlogi za izbris sodbe iz kazenske evidence – izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist
Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Če je delavec odsoten z dela, pa za svojo odsotnost nima upravičenega razloga, krši svojo temeljno obveznost opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Pri tem ni pomembno, da je bila dnevna delovna obveznost tožnice v spornem obdobju le 4 ure in da zato seštevek ur njene odsotnosti (kljub večjemu številu delovnih dni, ko je bila neupravičeno odsotna) znaša le 32 ur. Tudi delavec, ki zaradi zdravstvenih težav lahko opravlja delo le v času, ki je krajši čas od polnega, je dolžan to svojo obveznost izpolnjevati. Če jo neupravičeno ne izpolnjuje, krši 33. člen ZDR-1, posledično pa mu lahko delodajalec poda tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.