ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delodajalec – zakoniti zastopnik – oblika in vsebina odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker na njej ni podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je jasno razvidna oseba, ki podaja odpoved, in sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, pa tudi volja tožene stranke kot delodajalca, da pogodbo o zaposlitvi redno odpove. Zgolj dejstvo, da na pisnem odpravku odpovedi, ki ga je tožnik prejel iz rok zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podpisa zakonitega zastopnika, ne pomeni, da v zvezi z odpovedjo ni upoštevana pisna oblika, ki je predpisana v 87. členu ZDR-1.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
vračilo preveč izplačane plače – neupravičena obogatitev – ničnost pogodbe
Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-7, 65/2, 118. ZUP člen 1, 1/1.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - predčasno prenehanje pravice do denarnega nadomestila - izdaja odločbe po uradni dolžnosti
V 7. odstavka 118. člena ZUTD je določeno, da organ v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti, odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker prvostopenjski organ v odločbi, s katero je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi posredovanja nepopolnih in neresničnih podatkov, izdani po uradni dolžnosti, ni odločil še, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi kršitve 7. odstavka 118. člena ZUDT izpodbijani odločbi o prenehanju denarnega nadomestila odpravilo.
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu – poslovodna oseba
Revizijsko sodišče je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitnega navideznega razloga.
Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto le zato, da bi ustvarila navidezni poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočala optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela, ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj je bila ukinitev delovnega mesta svetovalec poslovodstva potrebna, prav tako tudi ne, kako so se porazdelile posamezne naloge ukinjenega delovnega mesta svetovalec poslovodstva... Vprašanje, ali je bila organizacijska sprememba pri toženi stranki le navidezna ali pa je šlo za utemeljenost reorganizacije in s tem za utemeljen poslovni razlog, je ostalo neraziskano. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - vrednost spornega predmeta
Novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto pravno in dejansko podlago, kadar vsi zahtevku izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljani zahtevki odškodninsko pravne narave.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0023115
OZ člen 39, 39/4, 190, 190/3, 193, 610. SPZ člen 95, 95/2, 95/8, 96, 96/1. ZIZ člen 175, 175/2, 175/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14.
najemna pogodba - ničnost pogodbe - namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli - neupravičena uporaba solastniškega deleža - uporabnina za neupravičeno uporabo stvari- izpraznitev poslovnih prostorov - ugovor pasivne legitimacije - nedopustna podlaga za sklenitev pogodbe - izročitev nepremičnine v izvršilnem postopku - vstop v najemno razmerje po samem zakonu - neobrazloženost sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - položaj najemnika zaradi spremembe lastništva - položaj najemnika v primeru spremembe lastništva na podlagi sodne odločbe - trenutek nedobrovernosti oziroma nepoštenosti posestnika
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe zasledovala namen, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, pa tudi z moralnimi načeli, zato je pogodba v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nična. Šesta alineja 1. člena pogodbe določa, da se pogodba sklepa „z namenom zavarovanja pravnih interesov najemnika (tožene stranke) v primeru prodaje nepremičnin na javni dražbi, to je, da bo lahko najemnik nemoteno uporabljal nepremičnine v celoti tudi v primeru spremembe lastništva“. Okoliščine, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je bila v izvršilnem postopku že izdana odredba o prodaji nepremičnine, ob dogovorjeni mesečni najemnini 50,00 EUR za celotno poslovno stavbo, sklenitvi najemne pogodbe za 50 let ter pogodbeni kazni 3,000.000,00 EUR, v kolikor kupec nepremičnine najemno pogodbo odpove, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da taka pogodbena ureditev ne more pomeniti nič drugega kot namen tožene stranke, da se izigrajo pravila izvršilnega postopka in novemu kupcu onemogoči izvrševanje vseh pravic, ki izhajajo iz njegovega solastniškega deleža.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 112, 112/9.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – procesni rok – materialni rok – roki – štetje rokov
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 11. 2014, kar pomeni, da je od prvega naslednjega dne začel teči 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne 26. 12. 2014. Navedeni dan je bil dela prost dan zaradi praznika (dneva samostojnosti in enotnosti). Ker je tožnica v sporu vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje dne 29. 12. 2014, tj. prvi delovnik po izteku navedenega praznika, se šteje, da je v sporu pravočasno uveljavila sodno varstvo v predpisanem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožba glede sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno.
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ekonomski (slabo poslovanje edicije A.) in organizacijski razlog (sprememba organizacije dela pri tej ediciji) predstavljata utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljnje delo tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.
Tožena stranka je pravilno primerjala le zaposlene novinarje v organizacijski enoti uredništvu priloge A. in izmed teh delavcev izbrala delavca, ki mu je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za posebno uredništvo in s tem posebno notranjo organizacijsko enoto. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi bil izkazan poslovni razlog na ravni celotne družbe tožene stranke.