Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - vrednost spornega predmeta
Novejša sodna praksa sledi stališču pravne teorije, da je pri uveljavljanju več zahtevkov v isti tožbi pri tipični odškodninski pravdi treba šteti, da gre za isto pravno in dejansko podlago, kadar vsi zahtevku izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste podlage pa zadošča ugotovitev, da so vsi uveljavljani zahtevki odškodninsko pravne narave.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
plačilo razlike plače – odškodninska odgovornost delodajalca – premestitev – javni uslužbenec – policist – mobing – trpinčenje na delovnem mestu
Morebitna nezakonitost premestitve oziroma drugih ukrepov, ki se jih je tožena stranka poslužila (opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kazenska ovadba, preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov), sama po sebi še ne zadostuje za obstoj protipravnosti njenega ravnanja. Čeprav je bila premestitev tožnika izvedena tudi v povezavi z dogodkom, do katerega je prišlo zaradi prejete gotovine, je bil v resnici podan tudi zakonski razlog za premestitev. V okviru zakonskih pristojnosti je tožena stranka ravnala tudi, ko je sprejela druge ukrepe zoper tožnika. Ravnanje tožene stranke zato ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – član uprave – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „član uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – delodajalec – zakoniti zastopnik – oblika in vsebina odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker na njej ni podpisa zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je jasno razvidna oseba, ki podaja odpoved, in sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, pa tudi volja tožene stranke kot delodajalca, da pogodbo o zaposlitvi redno odpove. Zgolj dejstvo, da na pisnem odpravku odpovedi, ki ga je tožnik prejel iz rok zakonitega zastopnika tožene stranke, ni podpisa zakonitega zastopnika, ne pomeni, da v zvezi z odpovedjo ni upoštevana pisna oblika, ki je predpisana v 87. členu ZDR-1.
Sklicevanje pritožnice, da je storilec spregledal potek preizkusne dobe šestnajstih mesecev ter da je čakal na ustrezen poziv, ni okoliščina, ki bi predstavljala opravičljiv razlog za neizpolnitev obveznosti. V postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se od storilca pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, katerih kršitev ima za posledico preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
pogodba o delu – izdelava stopnic – spor majhne vrednosti – druga pripravljalna vloga – nesporno dejstvo
Četudi v drugi pripravljalni vlogi (v njej lahko tožena stranka le odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, četrti odstavek 452. člena ZPP) in ob zaslišanju toženec omenja drugačno izvedbo stopnic, glede na trditveno podlago toženca prvostopenjsko sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi se opredeljevalo do tega, med pravdnima strankama očitno nespornega, dejstva.
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
odločitev o pravdnih stroških -umik tožbe – stečaj – priznanje terjatve v stečaju
Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
vračilo preveč izplačane plače – neupravičena obogatitev – ničnost pogodbe
Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
ZUTD člen 65, 65/1, 65/1-7, 65/2, 118. ZUP člen 1, 1/1.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - predčasno prenehanje pravice do denarnega nadomestila - izdaja odločbe po uradni dolžnosti
V 7. odstavka 118. člena ZUTD je določeno, da organ v primeru, ko gre za odločanje po uradni dolžnosti, odpravi odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila. Ker prvostopenjski organ v odločbi, s katero je tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila prenehala zaradi posredovanja nepopolnih in neresničnih podatkov, izdani po uradni dolžnosti, ni odločil še, da se odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi, odločitev pa je potrdil tudi drugostopenjski organ in tudi sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi kršitve 7. odstavka 118. člena ZUDT izpodbijani odločbi o prenehanju denarnega nadomestila odpravilo.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 145, 147, 149.
invalidnina – telesna okvara
Pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni podana telesna okvara po določbah Sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00001144
ZKP člen 277, 277/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 160, 160/1, 168, 168/2.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - žaljiva obdolžitev - objektivna žaljivost - javni uslužbenec - ocena delovne uspešnosti - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - verbalni delikt
V predmetnem kazenskem postopku je državno tožilstvo procesuiralo vsebino odločbe, ki jo je obdolžena A. A. izdala v okviru svojih delovnih zadolžitev oziroma v okviru zakonskih pristojnosti in v kateri se je opredelila glede enega izmed kriterijev za določitev trajanja dopusta, torej glede oškodovančeve delovne uspešnosti.
Izhajajoč iz dejstvenega opisa, kot ga ponuja izpodbijani sklep, gre po vsebini za takšne izraze in za takšen obdolženkin zapis, ki v smislu "verbalnih deliktov" objektivno ne more biti deležen kazenskopravne, ampak kvečjemu civilnopravne "intervencije".
spor majhne vrednosti – sprememba tožbe – nasprotovanje spremembi tožbe – pogoji za dopustitev spremembe kljub nasprotovanju – načelo ekonomičnosti
Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.
Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.