vračilo nadomestila plače - pravnomočna sodba - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - odprava odločbe o nadomestilu - neupravičena obogatitev – vračilo denarnega nadomestila
Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil je toženka (na podlagi 140. člena ZUTD), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 112, 112/9.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – procesni rok – materialni rok – roki – štetje rokov
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 11. 2014, kar pomeni, da je od prvega naslednjega dne začel teči 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne 26. 12. 2014. Navedeni dan je bil dela prost dan zaradi praznika (dneva samostojnosti in enotnosti). Ker je tožnica v sporu vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje dne 29. 12. 2014, tj. prvi delovnik po izteku navedenega praznika, se šteje, da je v sporu pravočasno uveljavila sodno varstvo v predpisanem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožba glede sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno.
ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/4, 128, 129. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Sloevnije člen 65, 67.
zamudna sodba – sprememba delodajalca – plačilo razlike plače – dodatek za delovno dobo
Iz navedb v tožbi izhaja, da se je tožeča stranka najprej zaposlila pri družbi A. d.o.o. za nedoločen čas na delovnem mestu kuharski pomočnik, kasneje pa je družba A. d.o.o. prenehala z opravljanjem dejavnosti, njeno dejavnost in delavce pa je prevzela tožena stranka. Tožnica je s toženo stranko nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, z istimi nalogami in v istih prostorih. Tožeča stranka je v tožbi jasno in določno navedla razloge, ki kažejo na prenos. Namen 73. člena ZDR, ki je v spornem obdobju veljal, je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Pravice in obveznosti tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. in druge pravice iz delovnega razmerja po samem zakonu preidejo na delodajalca prevzemnika. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi, če pa so bile sklenjene, pa to ne pomeni, da zaradi tega ni šlo za prenos po 73. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 73. člena ZDR pravilno štelo, da je tožena stranka prevzela delavce družbe A. d.o.o., kar pomeni, da so nanjo prešle tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je imela tožeča stranka na dan prenosa pri družbi A. d.o.o..
V 3. točki 316. člena OZ je določeno, da terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To velja za primer, če tožeča stranka uveljavlja terjatev, ki je nastala z namerno povzročeno škodo in če nasprotna stranka v pobot uveljavlja neko drugo terjatev. Ne velja pa to v obravnavanem primeru, ko je družba A. d. d. (tretja oseba) svojo terjatev, nastalo z namerno povzročitvijo škode, v znesku 64.980,00 EUR pobotala s terjatvijo tožeče stranke v enakem znesku. Zaradi pobota je odškodninska terjatev družbe A. v razmerju do tožeče stranke prenehala, istočasno pa je bilo premoženje tožeče stranke zmanjšano za njeno terjatev v enaki višini. Takšen pobot temelji na pogodbi o prenosu določenih opravil, v kateri se je tožeča stranka zavezala kriti eventualno škodo v primeru njenega nastanka, kot plačilo (škode) pa je veljal tudi pobot (kompenzacija). Z opisanim pobotanjem je nastal enak položaj, kot da bi tožeča stranka (delodajalec) oškodovani tretji osebi plačala celotno škodo v znesku 64.980,00 EUR.
Toženka je s tem, ko je izdajala in popravljala dvojne blagajniške prejemke in odvajala manj gotovine na banko, kot jo je prejela, prikazovala pa, kot da je gotovina na poti, ravnala protipravno in naklepno. Dokazan je tudi obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Na podlagi izračuna izvedenke je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da premoženjska škoda znaša 64.980,00 EUR.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovita obramba - standard nudenja učinkovite pravne pomoči
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih navedb obtoženega, da ga zagovornik "slabo brani", ne more preizkusiti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj udeležbo zagovornika na narokih in vložitev pravnih sredstev, torej njegovo formalno aktivnost v kazenskem postopku. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče opravilo vsebinsko oceno zagovornikovega dela, to je, ali obtožencu nudi učinkovito strokovno pomoč.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006824
KZ-1 člen 86.
(ne)opravljanje dela v splošno korist - izvršitev kazenske sankcije
Okoliščine, ki jih izpostavlja obsojenec v pritožbi v celoti potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, to je, da obsojenec za opravljanje dela v splošno korist ni bil zainteresiran in tudi sedaj ni, da se ni držal dogovorov in ni ukrenil dovolj v smeri zdravljenja odvisnosti, zaradi česar tudi ni opravil zdravniškega pregleda, ki je pogoj za opravljanje del v splošno korist.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
sodna rehabilitacija – razlogi za izbris sodbe iz kazenske evidence – izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist
Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih.
Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
Sklicevanje pritožnice, da je storilec spregledal potek preizkusne dobe šestnajstih mesecev ter da je čakal na ustrezen poziv, ni okoliščina, ki bi predstavljala opravičljiv razlog za neizpolnitev obveznosti. V postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se od storilca pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, katerih kršitev ima za posledico preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
vračilo preveč izplačane plače – neupravičena obogatitev – ničnost pogodbe
Tožencu je bila v spornem obdobju napačno določena in izplačana plača, in sicer je bilo plačno nesorazmerje napačno odpravljeno med 20. in 22. plačnim razredom, pravilno pa bi bilo med 18. in 22. plačnim razredom. Razlike za odpravo nesorazmerij osnovnih plač bi pravilno morale biti višje in posledično osnovna plača za obračun nižja, zato bi moral toženec v spornem obdobju prejemati nižjo plačo. Skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZSPJS je pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, nično in zato nima pravnega učinka. Tožena stranka je tako na podlagi ničnega pogodbenega določila, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna in ima zato pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Zato določbe 191. člena OZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik kot javni uslužbenec lahko prejel plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe, zato mora višjo izplačano plačo, kot je določena z zakonom, vrniti.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
sklep o ustavitvi nepravdnega postopka – odvzem poslovne sposobnosti – stroški postopka – poseben sklep
Prvostopenjsko sodišče je o stroških postopka odločilo v istem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari, saj so bili tudi kasneje priglašeni (prim. tretji in četrti odstavek 163. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče o stroških ni odločilo, zato ni utemeljen.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – član uprave – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „član uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep (da se pooblaščenca tožene stranke kaznuje z denarno kaznijo v znesku 150,00 EUR) izdalo na podlagi ugotovitve, da so navedbe pooblaščenca tožene stranke v odgovoru na pritožbo dejansko žaljive do zastopnika tožeče stranke. Zavzelo je stališče, da so navedbe: „Pritožba tožnice je zgovorna sama zase in dobro ponazarja splošno stanje, v katerem smo.“, „Take pritožbe dejansko še nisem videl. Čestitamo!“ ter „P.S.: Zdaj mi postaja jasno, zakaj pristojno ministrstvo namerava ukiniti pooblaščenca tožnice.“, podal negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke, ker se je slednja pritožila zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Stališče sodišča prve stopnje, da so citirane navedbe pooblaščenca tožene stranke žaljive do zakonitega zastopnika tožeče stranke v tolikšni meri, da ga je treba kaznovati z denarno kaznijo po določbah prvega odstavka 109. člena in tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP, ni pravilno. Kljub ostremu izražanju kritike zoper ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke navedene navedbe pooblaščenca tožene stranke ne predstavljajo negativne vrednostne ocene o ravnanju in delu zastopnika tožeče stranke.