ZSVarPre člen 26, 26/3, 26/3-1, 26/1-5, 31, 31/1, 31/1-3, 31/2, 31/3, 49, 50, 50/2, 51, 51/2, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen12, 12/3, 12/4.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da se pri ugotavljanju upravičenosti do varstvenega dodatka določbe o zmanjšanju zaradi zagotovljene oskrbe ne uporabljajo. Posledično je tožnici napačno priznalo varstveni dodatek v višini 130,52 EUR, to je brez znižanja zaradi zagotovljene osnove preskrbe oziroma hrane in bivanja. Organ, ki odloča o pravici do varstvenega dodatka, ima po 31. člena ZSVarP
re diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, upoštevaje 52. člen ZSVarPre pa tudi varstveni dodatek, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do varstvenega dodatka živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, oziroma ima zagotovljeno prehrano, to lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato je potrebno upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali se bo varstveni dodatek znižal in znižanje ovrednotiti, upoštevaje tudi 2. odstavek 6. člena ZUP, po katerem mora biti odločba v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano.
Ker ima tožnica pri pri sinu zagotovljeno prehrano in bivanje, je utemeljeno znižanje varstvenega dodatka le na tej podlagi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo znesek varstvenega dodatka, do katerega je upravičena tožnica.
odškodninska odgovornost direktorja - neizkazana škoda - elementi odškodninske odgovornosti - zastaranje
Upoštevati je treba, da za tožečo stranko sama odločitev za nakup nepremičnin ni sporna. Ob dejstvu, da tožeča stranka nepremičnin ni kupovala zase, da so bile vse storitve po pogodbah opravljene (in jih torej tožeči stranki, če bi se takoj odločila za nadaljevanje projekta R., ne bi bilo treba naročati znova, strošek zanje pa bi bil sestavni del prodajne cene) in ob dejstvu, da je tudi sama štela, da imajo nepremičnine zaradi projektov večjo vrednost in to kljub padcu cen nepremičnin, se je v opisani procesni situaciji tako imenovano procesno dokazno breme glede koristi prevesilo na stran tožeče stranke, da dokaže, da te koristi niso bile enake vložku (da so bile enake, je trdil in tudi dovolj prepričljivo izkazal toženec), oziroma nastal je celo dvom, ali je tožeči stranki zaradi zatrjevano protipravnega ravnanja tožene stranke (zatrjevano manjkajoče soglasje za podpis pogodb) sploh nastala kakšna škoda. Načeloma sicer drži pritožbena navedba, da od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da takoj ugotovi vso morebitno škodo in povzročitelja. Vendar to ne pomeni, da lahko tožeča stranka pregled poslov opravi kadarkoli in s tem doseže, da bi zastaranje začelo teči kasneje. Kasnejšo izvedbo pregleda mora utemeljiti s konkretnimi okoliščinami.
Za tožnikovo ženo, ki v letu 2012 ni imela dohodkov, ima pa jih v letu 2013, se na podlagi 3. odstavka 15. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev upoštevajo njeni tekoči dohodki iz leta 2013, ustrezno preračunani na raven preteklega leta 2012. Za tožnika pa se kljub temu, da je zaradi invalidske upokojitve prenehal prejemati plačo, po 1. odstavku 15. člena ZUPJS lahko upošteva le plača iz leta 2012. Za upoštevanje invalidske pokojnine, kot tekočega dohodka iz leta 2013, v obravnavanem obdobju v ZUPJS ni bilo podlage.
Šele s 5. členom ZUPJS-C, na katerega se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, je bil 15. člen ZUPJS spremenjen in dopolnjen tako, da v kolikor pride do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.
Ker so bili v predsodnem postopku upoštevani napačni dohodki družine, je sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
vštevanje nadur v pokojninsko osnovo – starostna pokojnina
Glede vštevanja nadur v pokojninsko osnovo tožnika za obdobje od leta 1970 do 1984 je bilo že pravnomočno odločeno, dejansko stanje se glede na dokončno in pravnomočno odločitev tožene stranke v letu 2007 ni spremenilo, spremenila se tudi ni pravna podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1970 do 1984, ni utemeljen.
Ker se v obravnavani zadevi pravda še ni začela, saj zahteva za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora še ni bila vročena toženi stranki, o nastopu litispendence ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo o umiku tožbe na podlagi prvega odstavka 188. člena ZPP, posledično pa je pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka na podlagi določila 158. člena ZPP.
Po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1 se med drugim tudi glede plač, po katerih se obračunava pokojninska osnova in odmerja pokojnina, uporabljajo podatki iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca ima naravo javne evidence, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s 4. odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena, kar velja tudi glede podatkov matične evidence. Četudi so podatki o plačah v matični evidenci vpisani na podlagi M4 obrazcev, ki so jih za zavarovance vsako leto dolžni posredovati delodajalci, to ne pomeni, da v sodnem postopku predloženih listin ne bi bilo potrebno razčleniti, jih analizirati in vestno, skrbno ter po pravilih logičnega sklepanja primerjati s podatki matične evidence.
Po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi opr. št. Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Stališče pritožnika, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 16, 17, 18, 19. ZDoh-2 člen 20, 34, 111, 113.
državna štipendija – upoštevanje dohodka iz naslova študentskega dela – obdavčljiv dohodek – oprostitev plačila dohodnine
V predsodnem postopku materialni položaj tožnice oziroma njene družine, relevanten pri odločanju o upravičenosti do državne štipendije za sporno študijsko leto, ni bil pravilno razčiščen. Sporno je ostalo, kateri dohodki in premoženje so lahko zakonito všteti v skupni dohodek štiričlanske družine. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb ni mogoče šele v sodnem pritožbenem postopku izračunati dejanskega skupnega dohodka družine ter s preračunavanjem ugotavljati, ali presega zakonsko določeno mejo, ko sporne pravice ni mogoče priznati.
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da dohodek iz naslova študentskega dela ne spada med dohodke, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije za sporno študijsko leto.
URS člen 1, 14, 22, 158. ZPIZ-2 člen 194. OZ člen 190, 191. ZPP člen 3, 3/3, 7, 180, 212, 214, 214/2, 285, 339, 339/2, 239/2-14.
starostna pokojnina - vrnitev preplačila
Ker je odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnica v določenem obdobju nima pravice do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine (ker je imela v istem obdobju status zavarovanke), postala pravnomočna, je tožnica neupravičeno prejeto pokojnino za to obdobje dolžna vrniti. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb o dolžnosti vrnitve preplačila je zato neutemeljen.
Uveljavljanje neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za brezposelnost namesto nove pravice, je v avtonomni sferi zavarovanca oz. upravičenca pod pogojem, da svojo odločitev izrazi na predpisan oblični način.
Z drugostopenjsko odločbo z dne 10. 9. 2014 je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski posamični upravni akt z dne 8. 1. 20142, s katerim je izrečeno, da se: „Zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za preostali del vlagatelja, zavrne“ in hkrati odločeno, da o pravici do denarnega nadomestila odloči organ prve stopnje v ponovnem postopku. Vendar je cit. izrek prvostopenjskega upravnega akta pavšalen in nekonkretiziran. Iz njega ne izhaja, za kakšen preostali del neizkoriščene pravice sploh gre, za kakšno časovno obdobje oz. na podlagi katerega pravnomočnega posamičnega upravnega akta pravica ni bila v celoti izkoriščena. Ob povsem nekonkretizirani upravni odločbi pa ni mogoče zaključiti, da je bilo o pravici do preostalega dela denarnega nadomestila za brezposelnost že pravnomočno odločeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka je v posledici ekonomskih in organizacijskih razlogov, avtomatizacije poslovanja (npr. elektronska oblika sklepov o izvršbi, digitalizacija podatkov) in zmanjšanja stroškov utemeljeno sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih v oddelku izvršbe, v katerem je bila zaposlena tožnica, zaradi česar je potreba po delu tožnice na delovnem mestu referent spremljave prenehala. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZIZ člen 44, 44/1, 44/3, 53, 53/2, 62, 62/2. ZFPPIPP člen 221.b. ZPP člen 436, 436/3.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - razveljavitev sklepa o izvršbi - dovolilni del – dajatveni del - uvrstitev dospele terjatve na seznam terjatev - poenostavljena prisilna poravnava
Če je v izvršilnem postopku izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče s takim sklepom naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo. V konkretnem primeru je izvršilno sodišče takšen sklep tudi izdalo. Ker je dolžnik (kasneje tožena stranka) zoper takšen sklep vložil obrazložen ugovor (drugi odstavek 53. člena ZIZ), je izvršilno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ s sklepom pravilno odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo (dovolilni del sklepa o izvršbi), o zahtevku in stroških (dajatveni del sklepa o izvršbi) pa bo odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev trajanja zaposlitve - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Na podlagi 56. čl. ZDR-1 se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno, da se sklepa za določen čas „zaradi usposabljanja“, kar je sicer lahko razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z 8. alinejo 1. odst. 54. čl. ZDR-1. Toženka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je naveden v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni bil deležen usposabljanja, poleg tega glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje ter za delo, ki ga je pri toženki opravljal, usposabljanje ni bilo potrebno. Zato je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas in tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo.
OZ-UPB1 člen 131, 135. ZPP-UPB3 člen 23, 212, 254.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - odstop zadeve drugemu sodišču - predložitev pisnih dokazil - razbremenitev odškodninske odgovornosti
Po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP se nepristojno sodišče izreče za nepristojno in po pravnomočnosti takšnega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Glede na takšno določbo so pravno zmotni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da bi to moralo za tem, ko je od nepristojnega sodišča prejelo odstopljeno zadevo, od nepristojnega sodišča zahtevati še morebitne pisne vloge, ki so jih pravdne stranke po izdaji sklepa o nepristojnosti morebiti vložile nepristojnemu sodišču in za katere pristojno sodišče sploh ne ve, ker ga nobena od pravdnih strank, na to ni opozorila. Določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Če oškodovanec dokaže, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, je s tem dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi utemeljen. Odgovorna oseba (toženec) pa se odškodninske odgovornosti lahko razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da za nastalo škodo (čeprav vzrok zanjo izvira iz njene sfere), ni kriva. Slednje pomeni, da se lahko odgovorna oseba (toženec) razbremeni odgovornosti, če zatrjuje in dokaže, da ni ravnala niti naklepno niti z malomarnostjo (135. člen OZ), torej da je ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu tako trditve tožencev o dejstvu, da so delovna sredstva, pri uporabi katerih se je pri delu poškodoval tožnik in ki jih je zagotovil prvotoženec, kvalitetna in primerna in je prvotoženec pri zagotovitvi le-teh ravnal z dolžno skrbnostjo, predstavljajo trditve tožencev o ekskulpacijskih razlogih.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084833
ZPP člen 458.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, se lahko izpodbija zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Tožnik ni pisno soglašal z odtegnitvijo kazni, zato je bila le-ta nezakonita in je tožnik upravičen do vračila tega zneska.
Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da za škodni dogodek ni kriv, kar pomeni, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, torej tudi ne obstaja terjatev delodajalca proti tožniku. Tožena stranka zoper odločbo o prekršku ni uveljavljala sodnega varstva, zato je odločba o prekršku postala pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uveljavljala v postopku varstva pred prekrškovnih organov svoje argumente in bi ji bil namesto sankcije lahko izrečen opomin, njene neaktivnosti pa ni mogoče prevaliti na tožnika. Prevalitev plačane globe kazni in nato odtegnitev od pripadajočih dnevnic tožniku zato ni bila utemeljena.
Po 2. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2 ima pravico do vdovske pokojnine, ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2, tudi razvezani zakonec, če ima po sodni odločbi pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom. Tožnici je bila preživnina s sodno odločbo priznana, vendar te preživnine nikoli ni uživala. Zato za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne izpolnjuje pogojev.
plačilo razlike plače – urgentna služba – zdravnik – nujna zdravniška pomoč
V skladu z Razlago KPZZ urgentna služba pomeni organiziran delovni proces, namenjen obravnavi stanj, ki zahtevajo obravnavo pacienta takoj ali najpozneje v 24 urah, z namenom preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja ali smrti pacienta (urgentna stanja). Sodišče prve stopnje je tožničino delo na dan, ko je delala v operacijski dvorani, štelo za urgentno delo, v zvezi s čimer tožena stranka utemeljeno opozarja, da ni vsako delo v operacijski dvorani nujno tudi urgentno delo. Prav tako je štelo, da tožnica ob dnevih, ko je razporejena v porodni blok, opravlja urgentno delo. Razlaga KPZZ določa, da se prostori za posege znotraj porodnega bloka štejejo za operacijsko dvorano. Za operacijsko dvorano se torej ne šteje celoten porodni blok, kot si to zmotno razlaga sodišče prve stopnje, prav tako delo v prostorih za posege znotraj porodnega bloka še ne pomeni nujno tudi opravljanja urgentnega dela. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je tako ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o tem, ali tožnica v času, ko opravlja delo v operacijski dvorani in v porodnem bloku, dejansko, več kot 50 % svojega delovnega časa opravlja urgentno službo.