pogodba o zaposlitvi za določen čas – omejitev trajanja zaposlitve - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Na podlagi 56. čl. ZDR-1 se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno, da se sklepa za določen čas „zaradi usposabljanja“, kar je sicer lahko razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z 8. alinejo 1. odst. 54. čl. ZDR-1. Toženka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je naveden v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni bil deležen usposabljanja, poleg tega glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje ter za delo, ki ga je pri toženki opravljal, usposabljanje ni bilo potrebno. Zato je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas in tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo.
Za tožnikovo ženo, ki v letu 2012 ni imela dohodkov, ima pa jih v letu 2013, se na podlagi 3. odstavka 15. člena ZUPJS pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev upoštevajo njeni tekoči dohodki iz leta 2013, ustrezno preračunani na raven preteklega leta 2012. Za tožnika pa se kljub temu, da je zaradi invalidske upokojitve prenehal prejemati plačo, po 1. odstavku 15. člena ZUPJS lahko upošteva le plača iz leta 2012. Za upoštevanje invalidske pokojnine, kot tekočega dohodka iz leta 2013, v obravnavanem obdobju v ZUPJS ni bilo podlage.
Šele s 5. členom ZUPJS-C, na katerega se je zmotno oprlo sodišče prve stopnje, je bil 15. člen ZUPJS spremenjen in dopolnjen tako, da v kolikor pride do spremembe vrste periodičnega dohodka, ker oseba določenega periodičnega dohodka ne prejema več ali prejema drugo vrsto periodičnega dohodka, se periodični dohodek, ki ga ne prejema več, ne upošteva, upošteva pa se morebitni novi periodični dohodek na način kot velja za upoštevanje tekočih dohodkov.
Ker so bili v predsodnem postopku upoštevani napačni dohodki družine, je sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
odškodninska odgovornost direktorja - neizkazana škoda - elementi odškodninske odgovornosti - zastaranje
Upoštevati je treba, da za tožečo stranko sama odločitev za nakup nepremičnin ni sporna. Ob dejstvu, da tožeča stranka nepremičnin ni kupovala zase, da so bile vse storitve po pogodbah opravljene (in jih torej tožeči stranki, če bi se takoj odločila za nadaljevanje projekta R., ne bi bilo treba naročati znova, strošek zanje pa bi bil sestavni del prodajne cene) in ob dejstvu, da je tudi sama štela, da imajo nepremičnine zaradi projektov večjo vrednost in to kljub padcu cen nepremičnin, se je v opisani procesni situaciji tako imenovano procesno dokazno breme glede koristi prevesilo na stran tožeče stranke, da dokaže, da te koristi niso bile enake vložku (da so bile enake, je trdil in tudi dovolj prepričljivo izkazal toženec), oziroma nastal je celo dvom, ali je tožeči stranki zaradi zatrjevano protipravnega ravnanja tožene stranke (zatrjevano manjkajoče soglasje za podpis pogodb) sploh nastala kakšna škoda. Načeloma sicer drži pritožbena navedba, da od tožeče stranke ni mogoče pričakovati, da takoj ugotovi vso morebitno škodo in povzročitelja. Vendar to ne pomeni, da lahko tožeča stranka pregled poslov opravi kadarkoli in s tem doseže, da bi zastaranje začelo teči kasneje. Kasnejšo izvedbo pregleda mora utemeljiti s konkretnimi okoliščinami.
ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-1, 16, 17, 18, 19. ZDoh-2 člen 20, 34, 111, 113.
državna štipendija – upoštevanje dohodka iz naslova študentskega dela – obdavčljiv dohodek – oprostitev plačila dohodnine
V predsodnem postopku materialni položaj tožnice oziroma njene družine, relevanten pri odločanju o upravičenosti do državne štipendije za sporno študijsko leto, ni bil pravilno razčiščen. Sporno je ostalo, kateri dohodki in premoženje so lahko zakonito všteti v skupni dohodek štiričlanske družine. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb ni mogoče šele v sodnem pritožbenem postopku izračunati dejanskega skupnega dohodka družine ter s preračunavanjem ugotavljati, ali presega zakonsko določeno mejo, ko sporne pravice ni mogoče priznati.
Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da dohodek iz naslova študentskega dela ne spada med dohodke, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije za sporno študijsko leto.
ZDR člen 109, 109/1, 109/4. Kolektivna pogodba za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije člen 65.
odpravnina
Po četrtem odstavku 109. člena ZDR višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Po prvem odstavku 65. člena Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo višina odpravnine iz 109. člena ZDR lahko presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka te določbe. Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da lahko tožniku prizna odpravnino, ki presega 10-kratnik osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR.
spor majhne vrednosti – pretrganje zastaranja – konkludentna pripoznava dolga – delna plačila v obliki kompenzacij – nedovoljeni pritožbeni razlogi
Pravdni stranki sta v pobotih opredelili le pravno podlago terjatev ter znesek/višino do katere se bodo terjatve pobotale, nikjer pa tožena stranka ni opredelila višine dolga po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040 oziroma vtoževanem računu (le vtem primeru bi pripoznanje lahko veljalo do s strani dolžnika določene višine dolga in bi bilo relevantno pritožničino sklicevanje na odločbo VSL II Cp 1635/2009). Skladno z določbo drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka z delnimi plačili (v obliki kompenzacij) pripoznala celoten dolg po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040, na katero se nanaša račun št. 980016122.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – vodstveno delovno mesto – potek mandata - individualna pogodba o zaposlitvi – posebno varstvo pred odpovedjo – sindikalni zaupnik – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Če je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe dokazan obstoj razloga nesposobnosti in ni drugih razlogov za nezakonitost odpovedi, potem takšna odpoved ni nezakonita zgolj zato, ker ponujena zaposlitev ni ustrezna. V nasprotnem primeru ZDR-1 v šestem odstavku 91. člena delavcu, ki sprejme neustrezno zaposlitev, niti ne bi priznaval pravice do sorazmernega dela odpravnine, saj priznanje te pravice predpostavlja obstoj (veljavne) pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, tako ni nezakonita zgolj zato, ker zaposlitev na ponujenem delovnem mestu ni bila ustrezna.
Ne glede na jasno določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, ki preprečuje posege v pravice kupca (ki je na podlagi javne dražbe, zbiranja ponudb ali neposrednih pogajanj kupil določeno premoženje stečajnega dolžnika v okviru stečajnega postopka), je potrebno v sodnem postopku, v katerem uveljavlja tretja oseba (npr. predkupni upravičenec) zahtevek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe (ali katerikoli drug zahtevek, katerega uveljavitev posega v pravice kupca), vendarle upoštevati navedbe tožeče stranke o zatrjevanem obstoju okoliščin, ki kažejo na zlorabo prodaje v okviru stečajnega postopka.
Obravnavani spor se nanaša na tožničino zahtevo, vloženo pri tožencu, s katero je uveljavljala razveljavitev odločbe o preplačilu starostne pokojnine v spornem obdobju in o dolžnosti vračila neupravičeno izplačanega zneska. Po 183. členu ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala (prvi odstavek). Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Pogoji, določeni v 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev oziroma odpravo dokončne odločbe toženca, niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca.
ZSVarPre člen 26, 26/3, 26/3-1, 26/1-5, 31, 31/1, 31/1-3, 31/2, 31/3, 49, 50, 50/2, 51, 51/2, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen12, 12/3, 12/4.
Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da se pri ugotavljanju upravičenosti do varstvenega dodatka določbe o zmanjšanju zaradi zagotovljene oskrbe ne uporabljajo. Posledično je tožnici napačno priznalo varstveni dodatek v višini 130,52 EUR, to je brez znižanja zaradi zagotovljene osnove preskrbe oziroma hrane in bivanja. Organ, ki odloča o pravici do varstvenega dodatka, ima po 31. člena ZSVarP
re diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, upoštevaje 52. člen ZSVarPre pa tudi varstveni dodatek, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do varstvenega dodatka živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, oziroma ima zagotovljeno prehrano, to lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato je potrebno upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali se bo varstveni dodatek znižal in znižanje ovrednotiti, upoštevaje tudi 2. odstavek 6. člena ZUP, po katerem mora biti odločba v upravnih zadevah, v katerih je organ po zakonu upravičen odločati po prostem preudarku, izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano.
Ker ima tožnica pri pri sinu zagotovljeno prehrano in bivanje, je utemeljeno znižanje varstvenega dodatka le na tej podlagi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ustrezno znižalo znesek varstvenega dodatka, do katerega je upravičena tožnica.
motenje posesti – dokazovanje posesti – dejanska oblast nad stvarjo – materialno procesno vodstvo
Pritožba ima prav, da izselitev iz hiše še ne dokazuje opustitve posesti, vendar mora v takem primeru tožnik, ki uveljavlja posestno varstvo, zatrjevati in dokazati okoliščine, ki kažejo, da je ohranil fizično oblast nad stvarjo, kot posredni ali kot neposredni posestnik.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 159, 159/3, 160, 161, 162. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5.
nadomestilo za invalidnost – prenehanje izplačevanja – invalid III. kategorije – brezposelna oseba – delovno razmerje
Kljub temu, da je bila tožnica v spornem obdobju prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, v tem obdobju zaradi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v Avstriji, ki je po načelu izenačevanja dejstev iz 5. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti enakovredno zaposlitvi v Sloveniji, ni mogla biti brezposelna oseba po ZUTD in zato ni mogla izpolnjevati obveznosti brezposelnih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, saj bi jo sicer Zavod RS za zaposlovanje izbrisal iz te evidence, zato ni pravilno. Predmet tega postopka ni izbris iz evidence brezposelnih oseb, temveč presoja pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določenih v 162. členu ZPIZ-1. Ti pogoji pa iz navedenih materialno pravnih razlogov niso izpolnjeni. Izpodbijani del upravnih aktov toženca oziroma odločitev, da se tožnici priznano nadomestilo za invalidnost v spornem obdobju, ne izplačuje, je zato pravilna in zakonita.
ZPP člen 181, 181/2, 274. ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1.
Invalidnost – pravna korist – zavrženje tožbe
Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi. Pri njih je treba upoštevati, da se v teh primerih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika in njegove družine do osnovne socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za zagotavljanje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in priložitev dokončnega akta, ki ga zavarovanec v sodnem postopku izpodbija.
Sodišča prve stopnje je napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi po 274. členu ZPP, ker tožnica za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru imamo dajatveno tožbo, v okviru katere se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 o sporu odločiti meritorno, v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa tožbe zavreči.
Tožnik ni pisno soglašal z odtegnitvijo kazni, zato je bila le-ta nezakonita in je tožnik upravičen do vračila tega zneska.
Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel dokazati, da za škodni dogodek ni kriv, kar pomeni, da ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, torej tudi ne obstaja terjatev delodajalca proti tožniku. Tožena stranka zoper odločbo o prekršku ni uveljavljala sodnega varstva, zato je odločba o prekršku postala pravnomočna. Tožena stranka bi lahko uveljavljala v postopku varstva pred prekrškovnih organov svoje argumente in bi ji bil namesto sankcije lahko izrečen opomin, njene neaktivnosti pa ni mogoče prevaliti na tožnika. Prevalitev plačane globe kazni in nato odtegnitev od pripadajočih dnevnic tožniku zato ni bila utemeljena.
Ker se v obravnavani zadevi pravda še ni začela, saj zahteva za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora še ni bila vročena toženi stranki, o nastopu litispendence ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo o umiku tožbe na podlagi prvega odstavka 188. člena ZPP, posledično pa je pravilno odločilo tudi o stroških pravdnega postopka na podlagi določila 158. člena ZPP.
invalidnost – invalid III. kategorije – invalidska pokojnina
Pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določene v 41. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Uveljavljanje neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za brezposelnost namesto nove pravice, je v avtonomni sferi zavarovanca oz. upravičenca pod pogojem, da svojo odločitev izrazi na predpisan oblični način.
Z drugostopenjsko odločbo z dne 10. 9. 2014 je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski posamični upravni akt z dne 8. 1. 20142, s katerim je izrečeno, da se: „Zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za preostali del vlagatelja, zavrne“ in hkrati odločeno, da o pravici do denarnega nadomestila odloči organ prve stopnje v ponovnem postopku. Vendar je cit. izrek prvostopenjskega upravnega akta pavšalen in nekonkretiziran. Iz njega ne izhaja, za kakšen preostali del neizkoriščene pravice sploh gre, za kakšno časovno obdobje oz. na podlagi katerega pravnomočnega posamičnega upravnega akta pravica ni bila v celoti izkoriščena. Ob povsem nekonkretizirani upravni odločbi pa ni mogoče zaključiti, da je bilo o pravici do preostalega dela denarnega nadomestila za brezposelnost že pravnomočno odločeno.
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-3, 132/4, 132/4-3, 280, 281.
prekinitev izvršbe - ustavitev izvršbe - začetek stečajnega postopka na dolžnikom - pridobitev ločitvene pravice - prodaja premoženja v izvršbi - izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet
Ker je bil sklep o izvršbi vročen organizaciji za plačilni promet pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom in je ta tudi zarubila denarna sredstva v korist upnika, bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti za svojo odločite določbe 3. točke tretjega odstavka 132. člena v zvezi s 3. točko četrtega odstavka 132. člena ter 281. člena ZFPPIPP, ne pa določbe 280. člena ZFPPIPP.
Po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi opr. št. Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Stališče pritožnika, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno.