spor majhne vrednosti – začetek stečajnega postopka po koncu glavne obravnave – pooblaščenec po zaposlitvi
Ali ima določena oseba že po sami zaposlitvi pooblastilo za opravo določenega posla, je predvsem odvisno od vprašanja, ali je običajno oziroma pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - vrstni red poplačila - posredni oškodovanec - neposredni oškodovanec
Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen: preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker ni sporno, da postopki, v katerih zahtevajo plačilo odškodnine neposredni oškodovanci še tečejo, vtoževana terjatev še ni zapadla.
Glede na vsebino ugovorov v tej zadevi se lahko tisti, ki krši pogodbo, po določbi 240. člena OZ odškodninske obveznosti oprosti le, če izkaže, da ni izpolnil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Kadar dolžnik zahteva ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, mora z izvedenskim mnenjem sodnega cenilca izkazati, da je prav v obdobju od prejšnje cenitve do dneva prodaje zaradi določenih okoliščin prišlo do bistvene spremembe v tržni vrednosti nepremičnine. Katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, je treba izkazati z obrazloženo primerjavo s prejšnjo cenitvijo sodnega cenilca.
odmera nagrade izvedencu – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnilno izvedensko mnenje – ploščice – drsnost tal – predlog za postavitev drugega izvedenca – izvenpravdno mnenje
Pritožnik ima vso možnost, da tudi izven pravdnega postopka pridobi drugo izvedensko mnenje, ki sicer ne bo imelo dokazne vrednosti kot mnenje izvedenca, ki ga postavi sodišče, vendar pa bo to zadostna podlaga, v kolikor bo mnenje bistveno drugačno, da bo imel pritožnik možnost, da sodišče postavi drugega izvedenca.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSM0023085
OZ člen 179, 182. ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 154, 154/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/1, 18, 18/1.
nepremoženjska škoda povzročena s kaznivim dejanjem - pravnomočna obsodba storilca (toženca) - udarnine na obeh straneh obraza in nateg vratnih mišic - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - pravno priznana nepremoženjska škoda - odmera nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava pri odmeri pravdnih stroškov - izhodiščna vrednost storitve - končni uspeh pravdnih strank - pobotanje pravdnih stroškov - brezplačna pravna pomoč - obveznost povračila stroškov v kosti proračuna Republike Slovenije
Upoštevaje čas trajanja telesnih bolečin in njihovo intenziteto ter vse neugodnosti, ki jih je tožnica prestala tekom zdravljenja, pritožbeno sodišče zaključuje, da za tožnico predstavlja primerno satisfakcijo odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR in ne 350,00 EUR, kot ji jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Takšno odločitev namreč narava telesnih poškodb, intenzivnost in čas trajanja bolečin ter obseg prestanih nevšečnosti podpirajo.
Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da tako primarni kot sekundarni strah, ki ga je zaradi škodnega dogodka prestala tožnica, dosega nivo pravno priznane škode po 179. členu OZ.
Tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 524/2015, z dne 16. 11. 2015, dodeljena redna brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke v predmetni zadevi, kar pri odločitvi o pravdnih stroških narekuje uporabo tretjega odstavka 46. člena ZBPP. Izvedenino v višini 434,70 EUR zato ni mogoče v celoti priznati kot strošek tožnici, ampak ga je v deležu tožničinega uspeha v pravdi toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Če je delavec odsoten z dela, pa za svojo odsotnost nima upravičenega razloga, krši svojo temeljno obveznost opravljanja dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Pri tem ni pomembno, da je bila dnevna delovna obveznost tožnice v spornem obdobju le 4 ure in da zato seštevek ur njene odsotnosti (kljub večjemu številu delovnih dni, ko je bila neupravičeno odsotna) znaša le 32 ur. Tudi delavec, ki zaradi zdravstvenih težav lahko opravlja delo le v času, ki je krajši čas od polnega, je dolžan to svojo obveznost izpolnjevati. Če jo neupravičeno ne izpolnjuje, krši 33. člen ZDR-1, posledično pa mu lahko delodajalec poda tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 1, 77. ZKolP člen 1, 6, 6/3. ZOR člen 358. OZ člen 333. ZTPDR člen 87, 87/3. ZDR/90 člen 118. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS člen 4.
Pravni prednik predlagateljice je bil eden od podpisnikov na strani delodajalcev. Njegov odstop od KPPN ni pomenil prenehanja veljavnosti KPPN za ostale podpisnike, saj niso odstopili delodajalci kot stranka kolektivne pogodbe, ampak le eden od podpisnikov na strani delodajalcev, zato kolektivna pogodba ni prenehala veljati za ostale podpisnike.
Strankam ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če zakon tega ne določa izrecno ali v sami kolektivni pogodbi niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Drugačno stališče je v nasprotju s svobodo kolektivnega pogajanja.
Glede veljavnosti odstopa od kolektivne pogodbe je potrebno upoštevati dejstvo, da sta do uveljavitve ZKolP veljali določbi 86. in 87. člena ZTPDR, ki je v 3. odstavku 87. člena med drugim določal tudi, da se kolektivna pogodba objavi v uradnem glasilu, s čimer se zagotavlja načelo javnosti. KPPN je bila objavljena v Uradnem listu RS in je stopila v veljavo osmi dan po objavi, predlagateljica pa bi morala tudi odstop od kolektivne pogodbe objaviti v Uradnem listu RS in tako seznaniti zainteresirano javnost, da je od KPPN odstopila in da ta zanjo ne velja več.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - učinkovita obramba - standard nudenja učinkovite pravne pomoči
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih navedb obtoženega, da ga zagovornik "slabo brani", ne more preizkusiti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj udeležbo zagovornika na narokih in vložitev pravnih sredstev, torej njegovo formalno aktivnost v kazenskem postopku. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi prvostopenjsko sodišče opravilo vsebinsko oceno zagovornikovega dela, to je, ali obtožencu nudi učinkovito strokovno pomoč.
vračilo nadomestila plače - pravnomočna sodba - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - odprava odločbe o nadomestilu - neupravičena obogatitev – vračilo denarnega nadomestila
Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil je toženka (na podlagi 140. člena ZUTD), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016580
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 150, 179. ZVZD člen 5, 8. 7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 2, 4. 7. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 3, 4, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
izredna denarna socialna pomoč - plačilo zakonskih zamudnih obresti
Tožnici je bila izredna denarna socialna pomoč priznana šele v sodnem postopku, po tem ko je toženec njeno vlogo zavrnil. Tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska izredne denarne socialne pomoči, ki tečejo od takrat, ko bi ji le-ta moral biti izplačan, če bi bila izdana (pravilna in zakonita) ugoditvena odločba. Takrat je namreč toženec prišel v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – direktor – razrešitev – gospodarski spor
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „predsednik uprave“. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke je bil razrešen s funkcije. Tožena stranka ga je odjavila iz zavarovanj, ne da bi mu pred tem v postopku, določenem za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da odločitev v gospodarskem sporu za ta individualni delovni spor predstavlja predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, zaradi česar je prekinilo postopek do odločitve v gospodarskem sporu. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Eventualna meritorna odločitev sodišča v gospodarskem sporu se bo namreč nanašala na korporativnopravni status tožnika pri toženi stranki, ki pa zaradi tožnikove funkcije poslovodnega organa v nobenem primeru ne bo vplivala na odločitev delovnega sodišča v sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (glede na tretji člen pogodbe o zaposlitvi prenehanje delovnega razmerja ni vezano na razlog in zakonitost razrešitve).
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 111, 111/2, 111/4, 112, 112/9.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe – procesni rok – materialni rok – roki – štetje rokov
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 26. 11. 2014, kar pomeni, da je od prvega naslednjega dne začel teči 30-dnevni rok iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne 26. 12. 2014. Navedeni dan je bil dela prost dan zaradi praznika (dneva samostojnosti in enotnosti). Ker je tožnica v sporu vložila tožbo pred sodiščem prve stopnje dne 29. 12. 2014, tj. prvi delovnik po izteku navedenega praznika, se šteje, da je v sporu pravočasno uveljavila sodno varstvo v predpisanem zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožba glede sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno.
Tožeča stranka od toženca (vodje horizontalne signalizacije) vtožuje škodo, ki naj bi jo toženec povzročil, ker si je „izmislil“ gradbišče in fiktivno prikazoval stroške gradbišča, izstavljal dobavnice in podpisoval račune, ki jih je plačala tožeča stranka in s tem tožeči stranki povzročil škodo. Ker ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo tožeča stranka zatrjuje na podlagi plačanih računov, in dobavnicami, ki so bile podpisane več kot šest mesecev po plačilu računov, tožbeni zahtevek ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.