ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
VSM0023085
OZ člen 179, 182. ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 154, 154/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/1, 18, 18/1.
nepremoženjska škoda povzročena s kaznivim dejanjem - pravnomočna obsodba storilca (toženca) - udarnine na obeh straneh obraza in nateg vratnih mišic - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - pravno priznana nepremoženjska škoda - odmera nepremoženjske škode - zmotna uporaba materialnega prava pri odmeri pravdnih stroškov - izhodiščna vrednost storitve - končni uspeh pravdnih strank - pobotanje pravdnih stroškov - brezplačna pravna pomoč - obveznost povračila stroškov v kosti proračuna Republike Slovenije
Upoštevaje čas trajanja telesnih bolečin in njihovo intenziteto ter vse neugodnosti, ki jih je tožnica prestala tekom zdravljenja, pritožbeno sodišče zaključuje, da za tožnico predstavlja primerno satisfakcijo odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR in ne 350,00 EUR, kot ji jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Takšno odločitev namreč narava telesnih poškodb, intenzivnost in čas trajanja bolečin ter obseg prestanih nevšečnosti podpirajo.
Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da tako primarni kot sekundarni strah, ki ga je zaradi škodnega dogodka prestala tožnica, dosega nivo pravno priznane škode po 179. členu OZ.
Tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti BPP 524/2015, z dne 16. 11. 2015, dodeljena redna brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila predujma za izvedenca medicinske stroke v predmetni zadevi, kar pri odločitvi o pravdnih stroških narekuje uporabo tretjega odstavka 46. člena ZBPP. Izvedenino v višini 434,70 EUR zato ni mogoče v celoti priznati kot strošek tožnici, ampak ga je v deležu tožničinega uspeha v pravdi toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.
odmera nagrade izvedencu – pripombe na izvedensko mnenje – dopolnilno izvedensko mnenje – ploščice – drsnost tal – predlog za postavitev drugega izvedenca – izvenpravdno mnenje
Pritožnik ima vso možnost, da tudi izven pravdnega postopka pridobi drugo izvedensko mnenje, ki sicer ne bo imelo dokazne vrednosti kot mnenje izvedenca, ki ga postavi sodišče, vendar pa bo to zadostna podlaga, v kolikor bo mnenje bistveno drugačno, da bo imel pritožnik možnost, da sodišče postavi drugega izvedenca.
Kadar dolžnik zahteva ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, mora z izvedenskim mnenjem sodnega cenilca izkazati, da je prav v obdobju od prejšnje cenitve do dneva prodaje zaradi določenih okoliščin prišlo do bistvene spremembe v tržni vrednosti nepremičnine. Katere so okoliščine, ki so vplivale na spremembo tržne cene, je treba izkazati z obrazloženo primerjavo s prejšnjo cenitvijo sodnega cenilca.
Glede na vsebino ugovorov v tej zadevi se lahko tisti, ki krši pogodbo, po določbi 240. člena OZ odškodninske obveznosti oprosti le, če izkaže, da ni izpolnil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - pravica do odškodnine - vrstni red poplačila - posredni oškodovanec - neposredni oškodovanec
Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki tožeče stranke za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen: preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker ni sporno, da postopki, v katerih zahtevajo plačilo odškodnine neposredni oškodovanci še tečejo, vtoževana terjatev še ni zapadla.
spor majhne vrednosti – začetek stečajnega postopka po koncu glavne obravnave – pooblaščenec po zaposlitvi
Ali ima določena oseba že po sami zaposlitvi pooblastilo za opravo določenega posla, je predvsem odvisno od vprašanja, ali je običajno oziroma pričakovano, da ima pri izvrševanju določenih del oseba upravičenje za sklepanje poslov določene vrste.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
Iz II/1. točke izreka izhaja, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova nadur do višine zneskov, navedenih v tej točki izreka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni uspel dokazati, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil mesečno 60 nadur, ki mu niso bile plačane. Glede na navedeno je podano nasprotje med II/1. točko izreka izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Izrek sodbe v primeru pobotnega ugovora mora biti tričlenski, pri čemer sta prva dva člena tega izreka ugotovitvene narave. Če sodišče zaključi, da je utemeljen le del tožnikove terjatve, v prvi točki izreka ugotovi obstoj tega dela terjatve do določene višine in ugotovi, do kakšne višine preostali del vtoževane terjatve ne obstoji. V prvi točki tega izreka sodišče torej ne zavrne tega dela terjatve, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je vložil tožbo 24. 5. 2013, zato so zastarale terjatve iz naslova nadur za obdobje do vključno aprila 2008, saj so te zapadle v plačilo pred 24. 5. 2008 (206. člen ZDR).
Za presojo zastaranja zakonskih zamudnih obresti se uporablja določba prvega odstavka 347. člena OZ, na podlagi katere zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarane so torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku od nezastaranih zneskov neto nadur, zapadlih v plačilo od 24. 5. 2008 do 24. 5. 2010, priznati zakonske zamudne obresti od 24. 5. 2010 dalje. Za terjatve iz naslova nadur, ki pa so zapadle v plačilo po 24. 5. 2010, pa tečejo zakonske zamudne obresti od prvega naslednjega dne po njihovi zapadlosti dalje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016580
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 150, 179. ZVZD člen 5, 8. 7. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 2, 4. 7. Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 3, 4, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.
odločitev o pravdnih stroških -umik tožbe – stečaj – priznanje terjatve v stečaju
Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.
sklep o ustavitvi nepravdnega postopka – odvzem poslovne sposobnosti – stroški postopka – poseben sklep
Prvostopenjsko sodišče je o stroških postopka odločilo v istem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari, saj so bili tudi kasneje priglašeni (prim. tretji in četrti odstavek 163. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da sodišče o stroških ni odločilo, zato ni utemeljen.
vračilo preveč izplačane plače – vojak – plačilo za delo – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Toženec (vojak) v spornem letu po prihodu z misije do izteka delovnega razmerja pri tožeči stranki ni mogel izkoristiti preostalih dni letnega dopusta, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust za teh pet dni.
ZDR-1 člen 33, 34, 89, 89/1, 89/1-2, 89/1-3, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – razlog nesposobnosti
Tožnik je z dejanji, opisanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi, ko ni ne v roku ne v dodatnem roku opravil delovnih nalog, ne da bi imel za to opravičen razlog, kršil 33. člen ZDR-1, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1, v skladu s katerim mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev. Hkrati je kršil tudi določila pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca.
Iz dokaznega postopka ne izhaja, da tožnik odrejenih nalog ne bi opravil iz razloga nesposobnosti oziroma njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno delo ali ker ne bi izpolnjeval pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ampak izhaja, da tožnik del ni opravil oziroma je nalogo, v zvezi s katero je dobil opozorilo, opravil z večmesečno zamudo iz krivdnih razlogov, saj je dela, ki so mu bila odrejena, znal opravljati. Neopravljene delovne naloge so rezultat tožnikovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zavestno kršil svoje delovne obveznosti. Zato njegovega ravnanja ni mogoče uvrstiti v okvir razloga nesposobnosti, saj ta ravnanja pomenijo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
izredna pravna sredstva – obnova postopka – kriva izpovedba priče – kazenska ovadba
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
brezposelnost – denarno nadomestilo - minimalno obdobje zavarovanja za pridobitev pravice in plačilo prispevkov
Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.
ZFPPIPP člen 21, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1, 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej vtoževani dve plači pred postopkom prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Izrek o stroških sodišča prve stopnje je ustrezno formuliran. Pravilno je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo.