Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.
ZVarD člen 34, 37. ZUS-1 člen 17, 17/3, 18, 18/2, 36, 36/1, 36/1-6.
zavrženje tožbe - diskriminatorna obravnava - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - državni organ - subjektivni koncept upravnega spora - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica.
Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved nadaljnje gradnje - delna ugoditev predlogu - neprerekana dejstva - javni interes - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe - izkazana težko popravljiva škoda - stroški začasne odredbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - poslabšanje bivalnih pogojev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - izvedba dokazov - nesporna dejstva - bolezen prosilca - nepredlagani dokazi - dokaz s postavitvijo izvedenca - potrebno strokovno znanje - presoja ex nunc - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - pravni interes
Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
predlog za dopustitev revizije - nesorazmerno dolgo besedilo - jasnost besedila - razlogi sodbe - opredelitev kršenega pravnega pravila - natančna in konkretna opredelitev pravnega vprašanja - zavrženje predloga
Temeljno merilo dovoljenosti revizije je z novelo ZPP-E postalo pomembnost spornega pravnega vprašanja in to ne le za konkretno zadevo, pač pa širše - za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen ZPP). Temu ustrezno postavlja zakon stroge pogoje glede obvezne vsebine predloga za dopustitev revizije (četrti odstavek 367.b člen ZPP). Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča. Stroga zakonska zahteva pa ni nepremostljiva, niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva.
Predlog za dopustitev revizije bistveno presega število in obseg pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Poleg nerelevantnosti številnih predlagateljičinih stališč, pa je več od teh stališč tudi ponovljenih, nekatera tudi večkrat, čeprav v malenkostno spremenjeni ubeseditvi. Predlog tako očitno ne izpolnjuje zahtev po jasnosti in kratkosti.
Pri nasprotovanju razlogom Upravnega sodišča predlagateljica ne izlušči bistva pravnega problema, niti ga na kratko ne utemelji, čeprav relevantno procesno gradivo ni obsežno in so tudi nosilni razlogi izpodbijane sodbe jasno razumljivi. Povsem so izostali razlogi, zakaj naj bi Upravno sodišče posamezno vprašanje rešilo nezakonito.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - ustavno skladna razlaga - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 43. ZPos člen 4, 12. ZIntPK člen 4, 4-6, 13, 13/1, 27, 27/1, 29, 29/1. ZSNS člen 2.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - opozorilo o nezdružljivosti funkcij - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - primarni in podredni tožbeni zahtevek - odločanje o podrednem tožbenem zahtevku - zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka - pritožba - pravni interes - delna ugoditev pritožbi
Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani.
Z opozorilom se torej ugotavlja prepovedana nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona in funkcionarju nalaga odprava nezakonitega stanja, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi in mu nalaga določeno obveznost. Opozorilo tako izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost ne predstavlja oblike političnega združevanja in torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, po kateri poklicnim funkcionarjem ni prepovedano članstvo ali opravljanje dejavnosti v društvih, ustanovah ali političnih strankah.
URS člen 22, 23, 125. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 64/4, 64/5. ZUP člen 7, 7/2, 133. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (2018) člen 16.
dopuščena revizija - regulativni okvir - metodologija in podzakonski predpisi - exceptio illegalis - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev - strokovna pravila - obseg presoje sodišča - materialno pravo - odprava upravnega akta - sprememba zahtevka - pravočasnost - ugoditev reviziji
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
ZUS-1 člen 12, 12/2, 82, 95, 95/1. ZPP člen 367, 367/1, 377.
predlog za dopustitev revizije zoper sklep - sklep Vrhovnega sodišča RS - nedovoljen predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena.
Iz posebne ureditve pravnih sredstev v ZUS-1 namreč izhaja, da je zoper odločbe upravnega sodišča mogoče le eno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče – bodisi pritožba bodisi revizija. Pravno sredstvo zoper sklepe je načeloma pritožba (82. člen ZUS-1), le v primeru sklepa o ničnosti izpodbijanega upravnega akta je to revizija (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). To pomeni, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
Glede na to da je postopek za dopustitev revizije le predhodna faza revizijskega postopka, tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbe, zoper katere ni mogoče vložiti revizije, ni dovoljen.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - obdelovanje kmetijskih zemljišč - ugoditev reviziji
V postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je upravni organ pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ.
V postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem je treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status. Zloraba navedene pravice torej načeloma pomeni njeno rabo v nasprotju z opisanim namenom.
Ugotavljanje zlorabe pravice je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se po obrazloženem pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Ena od bistvenih lastnosti zlorabe namreč je, da so ti pogoji praviloma v celoti izpolnjeni, zato značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
Presoja morebitne zlorabe pravice mora ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. V obravnavani zadevi zato ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice,
ZDen člen 9, 12. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - razlogi sodbe - ni vprašanje pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi morali predlagatelji pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP.
Predlagana vprašaja (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe, zato revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
URS člen 33, 71, 74. ZKZ člen 4, 4/1, 7, 7/1, 19, 19/3, 23, 23/4.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - status kmeta - ustavnoskladna razlaga zakona - edini ponudnik - prednostna pravica do nakupa - ugoditev reviziji
Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico.
Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ, tj. prednosti pri nakupu, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta za pridobitev kmetijskega zemljišča. Zakon namreč ne določa, da mora kupec izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca tudi kadar ne gre za uveljavljanje prednosti pri nakupu (tj. prednosti pred drugimi ponudniki), določa le, da lahko, če ima kupec status kmeta, s tem statusom uveljavlja predkupno pravico.
Uredba (ES) št. 1071/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES člen 6. ZPCP-2 člen 20, 20/1, 20/1-a, 32, 32/1.
predlog za dopustitev revizije - prevozi v cestnem prometu - odvzem licence - ugled - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - načelo sorazmernosti - dopustitev revizije
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanj:
- Ali je možno izpodbijati očitek izgube dobrega ugleda prevoznika po izdani pravnomočni kazenski sodbi?
- Ali je materialnopravno pravilna presoja, da se preklic in odvzem licenc ne obravnava po pravilih pravnih posledic kazenske sodbe?
- Ali je materialnopravno pravilno, da se za presojo izpolnjevanja pogojev za izvajanje prevozov oseb in tovora upošteva zakonodaja veljavna ob izdaji odločbe o preklicu in odvzemu in ne zakonodaja veljavna v času delovanja sankcionirano s kazensko sodbo?
- Ali je materialnopravno pravilno stališče, da tožena stranka nima ustavnopravnih pooblastil presojati (ne)sorazmernost ukrepa preklica in odvzema licence in da je tožena stranka vezana na določbe iz točk a do f, 1. odstavka 32. člena ZPCP-2?
pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - poziv na predložitev dokaza - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 32, 42, 42/1.
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.
S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
URS člen 21, 21/1, 22, 29, 29/3, 34. ZKP člen 257, 258, 265, 265/1, 369, 369/4.
izvedenec psihiatrične stroke - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi - beneficium novorum - razpravna sposobnost
Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem.
Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.