varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - neprištevnost storilca - pozitivna prognoza
Kot pogoj za izrekanje varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 se zahteva indiciranost zdravljenja ter z uspešnim zdravljenjem pogojena kvalificirana pozitivna prognoza (namesto negativne prognoze, ki se pojavlja sicer pri varnostnem ukrepu po 70.a členu KZ-1). Kvalificiranost prognoze, da storilec ne bo delal hujših kaznivih dejanj, se nanaša na nepredvidenost storitve kateregakoli kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen več kot tri leta zapora. Potrebnost izreka varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1, da obdolženi ne bi izvrševal hujših kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo s sklicevanjem na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in zaključilo, da sicer obstaja verjetnost, da bi obdolženec storil kakšno hujše kaznivo dejanje, pri čemer pa so v celoti izostali razlogi o odločilnih dejstvih, katera hujša kazniva dejanja bi lahko ponovil in zakaj ter na podlagi česa je sodišče prve stopnje navedeno zaključilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za izrek navedenega ukrepa.
Ker je v teku že varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje, ni mogoče odreči tehtnosti pritožbenim navedbam,da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do potrebnosti izreka istega varnostnega ukrepa, ki se že izvršuje
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica po 5. 6. 2020 ni opravljala dela po navodilih in pod nadzorom toženke. Tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja (18. člen ZDR-1) oziroma za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (56. člen ZDR‑1) ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93.. ZNPPol člen 13, 15, 17.. KZ-1 člen 99, 99/1, 99/1-3, 217, 217/3, 257.. KZ-1 člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - uradna oseba - hujša kršitev delovne obveznosti
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnika v konkretnih okoliščinah ni mogoče šteti za uradno osebo, ki bi lahko naklepno zlorabila svoj uradni položaj. Splošna opredelitev uradne osebe je določena v 3. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, in sicer gre za osebo, ki pri državnem organu (ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava) opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Glede na navedeno je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kot kriminalist specialist, zaposlen na Policijski upravi I., imel lastnost uradne osebe, ki mu jo dajejo pooblastila iz ZODPol, ZNPPol, ZKP in drugih zakonov. Pri preiskovanju kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem odstavku 217. člena KZ-1 na škodo domnevne oškodovanke G.G. je namreč opravljal uradne naloge kriminalista specialista, kar je treba povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki mu jih daje zakonodaja. Pri tem ni pomembno, da tožnik sam ni imel pooblastila, da odredi oziroma vrne vozilo dobrovernemu kupcu ali komu drugemu, ter s tem vzvoda, da omogoči legalizacijo ukradenega vozila (protipravno premoženjsko korist). Za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 je pomembno le, da ga je izvršila uradna oseba v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F.. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Tožnica je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051431
ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-7, 371/1-11, 391. KZ-1 člen 235, 235/1, 235/2.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oprostilna sodba - popolna rešitev predmeta obtožbe - predmet obtožbe - odločilna dejstva - kršitev pravice do obrambe - obdolženec kot priča v istem postopku - dokazni standard gotovosti
Bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi. Navedene določbe zakona nikakor ni mogoče razlagati na način, kot to v pritožbi navaja pritožnica. Opustitev izvajanja dokazov, ki se pri tožnici zdijo pomembni in razhajanja v izpovedbah ter ostalo, kar v pritožbi v tej smeri navaja pritožnica, torej ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve. Sicer pa tega, da sodišče ne bi razsojalo o dejanju, opisanem v obtožbi in povzetem v izreku izpodbijane sodbe, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev, pritožba (razen v uvodu) tudi ne zatrjuje.
ZDR-1 člen 7, 7/4.. ZSPJS člen 8, 8/3, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4.
preizkus ocene - ocena dela - delovna uspešnost - obrazložitev ocene - komisija
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "višji svetovalec področja III" v Sektorju za finančno poslovanje, nadrejeni delavec A.A. pa ji je za delovno uspešnost v letu 2018 podal oceno 3 (dobro), ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede presodilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je oceno dobro prejela zaradi negativnega odnosa nadrejenega delavca do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.
Toženka je dne 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je toženko pravilno s sklepom z dne 10. 9. 2021 pozvalo, da jo popravi tako, da bo v slovenskem jeziku, in jo sodišču predloži v dveh izvodih. Toženka se na sklep ni odzvala. Tako je sodišče utemeljeno izdalo izpodbijani sklep in vlogo z dne 8. 9. 2021 zavrglo.
V sporazumu o odpovedi neuvedenemu dedovanju v notarskem zapisu SV 298/01 z dne 28. 5. 20011 ni določeno, da bi odpoved neuvedenemu dedovanju veljala samo za zapustničino hčer B. B., zato velja tudi za njene potomce, torej velja tudi za njeno hčer in zapustničino vnukinjo A. K.
obrazložen ugovor - razveljavitev sklepa o izvršbi - izvršba na podlagi verodostojne listine - odločanje o zahtevku in izvršilnih stroških v pravdi
Kolikor je ugovor dolžnika obrazložen, sodišče prve stopnje razveljavi sklep o izvršbi in odloči da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje kot izvršilno sodišče zmotno vsebinsko presojalo ugovorne navedbe, saj je ta presoja pridržana za pravdni postopek.
Na strani obdolženca ni namreč nobenih takšnih okoliščin, ki ne bi bile znane že sodišču prve stopnje ob izrekanju kazni in ki se ne bi v zadostni meri izražale v izrečeni šest mesečni zaporni kazni.
Poskus vročitve plačilnega naloga je bil na istem naslovu, kot je bila prej opravljena vročitev sklepa o izvršbi osebno. Dolžnik v ugovoru ni navedel, da se je ali da se bo v kratkem preselil in da naj mu sodišče pošilja nadaljnja pisanja na drug naslov.
ugovor - neplačilo sodne takse - domneva umika ugovora - sodna taksa kot procesna predpostavka
Rok za plačilo sodne takse še ni pričel teči. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je dolžnica v ugovoru z dne 13. 12. 2019 med drugim zaprosila tudi za taksno oprostitev, o kateri pa sodišče prve stopnje glede na podatke spisa še ni odločalo. Zaključek, da niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks ter da so izpolnjeni pogoji za domnevo umika ugovora dolžnice z dne 13. 12. 2019, je vsled navedenemu preuranjen.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - dedna pravica - lastnoročna oporoka - neveljavna oporoka - sposobnost zapustnika za razsojanje - več oporok - napotitev na pravdo - oseba, katere pravica je manj verjetna
Po določilu drugega odstavka 59. člena ZD je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil sposoben za razsojanje. Če ni bil sposoben za razsojanje ob napravi oporoke pred pričami, je verjetno, da istega dne ni bil sposoben za razsojanje niti ob napravi lastnoročne oporoke. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno presodilo, da je zakonita dedinja svoje trditve o neveljavnosti zapustnikove lastnoročne oporoke izkazala za verjetnejše in da je zato verjetnejša njena pravica do zakonitega dedovanja in hkrati, da je manj verjetna pravica pritožnice, ki pa ima v pravdnem postopku z zahtevkom za ugotovitev veljavnosti omenjene oporoke možnost dokazati, da ima dedno pravico po zapustniku.
Pravico do zdraviliškega zdravljenja je mogoče priznati, če je podano vsaj eno bolezensko stanje iz 45. člena in če je po 44. členu Pravil OZZ z zdravljenjem mogoče pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti. Po stališču Vrhovnega sodišča RS6 gre v 45. členu Pravil OZZ za pravno zaključen taksativno določen krog stanj, zato je pravico mogoče priznati, ko so izpolnjeni izrecno določeni pogoji. Indikacija, po kateri je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja je po stališču revizijskega sodišča strogo strokovno vprašanje, o katerem izven obsega, določenega v 45. členu Pravil OZZ sodišče niti s pomočjo izvedenca ne more odločati. To velja tudi za degenerativne bolezni hrbtenice, ko je po 1. alineji 2. točke 1. odstavka 45. člena Pravil OZZ zdraviliško zdravljenje na stacionarni način dopustno priznati za generalizirano spondilozo hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo in nevrološkimi izpadi, ki jih operativni poseg ne bi odpravil oz. je kontraindiciran. Slednje dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano, kot nepravilno in celo protispisno zaključuje prvostopenjsko sodišče.
Pravico do zdraviliškega zdravljenja bi bilo namreč mogoče zakonito priznati le, če bi bila kumulativno izkazana generalizirana spondiloza hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo in nevrološkimi izpadi, ki jih operativni poseg ne bi odpravil oziroma bi bil kontraindiciran. Ob pravilni oceni listinskih dokazov iz sodnega in upravnega spisa vključno z obema pisnima izvedeniškima mnenjema pa v obravnavani zadevi ni dejanske podlage za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja v naravnem zdravilišču.
ZPIZ-2 člen 126, 126/2.. URS člen 22, 23, 25.. OZ člen 378.. ZPIZ-1 člen 197.
ugotavljanje invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.
zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pavšalni pritožbeni očitki
Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče druge stopnje upošteva le, če stranka v pritožbenem postopku konkretizirano napada razloge v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru bi to pomenilo nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede finančnega položaja toženke, ki bi lahko bile podlaga za ugoditev njenemu predlogu. Ker ugotovitvam v izpodbijanem sklepu toženka ne nasprotuje, je sodišče druge stopnje vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem sklepu.
motenje posesti - začasna odredba - motilno dejanje - ponavljajoče se motilno dejanje - vodovodna napeljava - pogoji za začasno odredbo - prepoved bodočega motenja
Nepravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da predlagano zavarovanje prepovednega dela predloga ni potrebno. Izdana začasna odredba namreč tožencem neposredno nalaga le določeno ravnanje. Zavrnjena pa je v delu, ki bi tožencem nalaga dolžnost opustitve smiselno enakih motilnih bodočih ravnanj. Pritožniku je treba pritrdi, da je njegov pravni položaj na ta način začasno zavarovan le delno.
ZPIZ-2 člen 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12.. DZ člen 4.
pravica do vdovske pokojnine - izvenzakonska zveza - (ne)izpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali.
Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.