trditvena podlaga - prekluzije - preživnina za otroka - ocena potreb - določitev višine preživnine za otroka
Navedbe toženke niso bile prepozne (zaradi prekluzije - glej 286. člen ZPP). Najprej iz razloga, ker se je z izdajo delne sodbe, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da se otroka dodelita tožniku v varstvo in vzgojo, določeni pa so bili tudi stiki toženke z otrokoma (tožnikovemu tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno, identičen zahtevek toženke iz nasprotne tožbe pa je bil zavrnjen), zgodil "preobrat" v postopku oziroma se je vzpostavila procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje šele začelo osredotočeno voditi postopek v zvezi z ugotavljanjem preživninskih potreb otrok in glede preživninske obveznosti toženke. Iz teh razlogov se reševanje spora tudi ne bi zavleklo, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo te navedbe toženke (glej tretji odstavek 286. člena ZPP).
Pri odločanju o preživninski obveznosti staršev imajo izkustvena pravila, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, pomembno težo, ko se presoja pravilnost logično racionalne strukture spoznanja o (ne)dokazanosti pomembnih dejstev, ki so jih navajale pravdne stranke.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 240.. ZPP člen 151, 151/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pritožbena obravnava - nadomestilo plače - reparacija
Za obdobje brezposelnosti od 18. 5. 2018 do 11. 3. 2019 zaradi prejete izredne odpovedi tožnik ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, zato mu za to obdobje pripadajo nezmanjšani zneski nadomestila plače. Ker je bil tožnik v obdobju od 19. 6. 2019 do 3. 2. 2020 upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti pri ZRSZ v mesečni višini 892,50 EUR bruto, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo tako, da se navedeni zneski odštejejo od pripadajočih bruto nadomestil plače v tem obdobju. Pravilna je tudi presoja drugih prejemkov tožnika v obdobju, za katerega mu pripadajo denarna nadomestila med brezposelnostjo. Tako sodišče prve stopnje od pripadajočih mesečnih nadomestil plače pravilno ni odštelo prejetih avtorskih honorarjev in sejnin, saj je šlo za prihodke oziroma plačilo za delo, ki ga je tožnik lahko opravljal sočasno z delom pri toženi stranki in ga je v preteklosti tudi že opravljal.
Pritožba tožnika pravilno opozarja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka za obdobje od 12. 3. 2019 do 18. 6. 2019, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Zmotno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je upravičen le do neto zneska odškodnine, ne pa do bruto, kot je zahtevek postavil tožnik. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, je postavljeni zahtevek, ki upošteva bruto razliko med plačo tožnikovega delovnega mesta pred odpovedjo in plačo pri drugem delodajalcu, pravilen.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 31, 31/1, 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - ponarejanje listin
Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1. V izpodbijanem delu sodbe (25., 30., 33., 34. točka obrazložitve) so natančno opisana izvršitvena dejanja tožnika (pridobil podpise pogodbenikov družbe E. iz programa F., jih natisnil, obrezal dele s podpisom in jih nalepil na naštete listine, te fotokopiral), s katerimi je po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča spremenil prave listine z namenom, da jih uporabi kot prave, kar je nato dejansko tudi storil s tem, ko jih je poslal E..
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPSPP člen 29, 29/2, 30.
najem poslovnih prostorov - izpraznitev poslovnega prostora - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - fiktivna pogodba - pravica do izjave
Nalog za izpraznitev poslovnega prostora se lahko izda le, če ob zaključku glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka še zaseda oziroma uporablja zadevne poslovne prostore ter jih ni izročila tožeči stranki. Glede na to, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je bila najemna pogodba fiktivna, da poslovnih prostorov ni nikoli uporabljala, da jih je uporabljal le A. A., ki je bil v dejanskem razmerju s tožečo stranko, ta pa je že leta 2018 predal ključe in prenehal uporabljati poslovne prostore, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali tožena stranka poslovne prostore (še) uporablja ali zaseda ter čigave so stvari v teh prostorih in ali je A. A. res izročil ključe poslovnih prostorov v tajništvu tožeče stranke B. B.
Primopredajni zapisnik služi le ugotavljanju stanja stvari in prostorov ob njihovi vrnitvi, ni pa pogoj za to, da se poslovni prostor šteje za vrnjenega.
ZGD-1 člen 425, 425/1, 522.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 107, 114, 114/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje delodajalca - nezakonitost odpovedi - poziv nazaj na delo
V zvezi z uvedbo in izvedbo postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku je sodišče pravilno ugotovilo, da morajo biti izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, tj. da morajo biti med drugim urejena vsa razmerja z delavci. Pravilna je ugotovitev, da sklep družbenikov tožene stranke z dne 1. 6. 2020 ni bil zakonita podlaga za prenehanje tožene stranke po skrajšanem postopku, saj ni ustrezal pogojem po prvem odstavku 425. člena ZGD-1, ker v času njegovega sprejema tožena stranka ni imela urejenih razmerij s svojimi delavci, obveznosti do njih namreč še niso bile poplačane, prav tako izjava o tem v sklepu niti ni bila vsebovana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051982
KZ člen 1, 243, 243/1. ZTFI člen 382, 382/1-1. ZKP člen 428, 428/2. KZ-1 člen 2.
notranja informacija - zloraba notranje informacije - zakonski znaki kaznivega dejanja - blanketna norma - dopolnilna norma - zloraba - pojem zlorabe - obarvani naklep - pridobitev koristi - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - predsednik uprave družbe - privilegiran položaj - nakup delnic - čas nakupa - čas seznanitve z notranjo informacijo
Glede na zgodovinsko in namensko razlago določbe 243. člena KZ ter naravo kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije je zloraba notranje informacije podana takrat, ko je storilcu mogoče očitati, da je notranjo informacijo naklepno uporabil tako, da je sebi ali tretji osebi zagotovil privilegiran položaj nasproti drugim vlagateljem na trgu, z namenom, da bi sebi ali tretji osebi zagotovil korist.
Če bi imel obdolženec namen vzpostaviti svoj privilegiran položaj na trgu nasproti drugim udeležencem, da bi si zagotovil korist, bi informacije o odličnem poslovanju zadržal zase, dokler ne bi sam kupil delnic, oziroma bi delnice kupil takoj ali čim prej po izjavi za medije, saj bi tako pridobil korist v kar se da najvišji vrednosti.
SPZ člen 223, 225, 225/1. ZTLR člen 58, 58/3, 59, 59/1. ZPP člen 70, 72/2.
stvarna služnost - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - služnost hoje in vožnje - izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - delitev gospodujoče nepremičnine
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja.
Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 3a/4, 3a/5, 3a/6, 3a/11, 3a/12, 22, 22k, 22k/2.. ZZ člen 31, 31/2.. KZ-1 člen 257, 257/3.. OZ člen 352, 352/1. ZUJIK člen 34, 50, 50/3.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7, 7/3.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/2.
vračilo preveč izplačane plače - javni zavod - direktor - delovna uspešnost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.
Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence o višini oziroma delu plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za direktorja odloča organ, pristojen za imenovanje direktorja, s soglasjem ustanovitelja.
odškodninska odgovornost države - koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - koncesijsko razmerje - razmejitev pristojnosti med državo in občino - odvzem koncesije - pristojnost za izvajanje nadzora - pristojnost inšpektorja - ukrep socialne inšpekcije - koncedent - vzročna zveza
Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije.
Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj, ko se je seznanila z obstojem razlogov po 47.l členu ZSV, to pa je bilo že v letu 2015. Predhodna odločba ali predlog socialne inšpekcije namreč ni nikjer določena kot predpostavka za začetek postopka odvzema koncesije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med očitano protipravnostjo in škodo v danem primeru ni podana.
odškodninsko pravo - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - višina denarne odškodnine
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom dvanajstega rebra na levi strani z minimalnim premikom odlomkov ter udarnino in odrgnino desnega kolena. Celotna denarna odškodnina iz naslova nematerialne škode znaša 5.000,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 3,9 povprečnih neto plač. Upoštevaje sodno prakso (glej primer II Ips 523/2000,II Ips 52/2000, VSL I Cp 558/2016) je prisojena denarna odškodnina pravična in tudi ustrezno umeščena v razpon odškodnin, prisojenih za zelo lahke primere. Sodišče prve stopnje je materialno pravo (179. člen OZ) uporabilo pravilno.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - invalidska upokojitev
Odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 57, 293, 293/3, 357, 357-2, 429.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - predlog za kazenski pregon - umik predloga za pregon - ustavitev kazenskega postopka - zahtevek za povrnitev škode - premoženjskopravni zahtevek
Oškodovanka v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka ne more več zahtevati, da ji v tem postopku obdolženec povrne škodo in da o tem odloči pritožbeno sodišče.
V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o. (peta kršitev), napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. (šesta kršitev) in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance, napačnim knjiženjem računa št. ... družbe G., d. o. o., in napačnim knjiženjem računa št. ... za program H. (osma kršitev; pri tej kršitvi, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo zahtevane stopnje krivde, gre za očitano nestrokovno delo). Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Ni bilo toženčevo le dokazno breme za dokazanost, da je te sporne mesečne najemnine izročil – plačal tožniku, ampak tudi trditveno breme, da navede okoliščine, v katerih je toženec tožniku izročil gotovinske zneske zatrjevanih plačanih najemnin za vsakega od navedenih mesecev.
ZDR-1 člen 156, 156/3.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.
misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Prvostopenjsko sodišče je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljevalo s pavšalnimi ugotovitvami glede njegovih obveznosti, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (vodenje oddelka, odgovornost za uspešno izvedbo nalog, skrb za pripadnike in njihovo pripravljenost, seznanjenost z lokacijo pripadnikov in tem, kaj v danem trenutku počnejo, poročanje poveljniku voda o izvedenih nalogah svojega oddelka). Po pravilnem stališču pritožbe te obveznosti same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka.
Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, če v tem času ni tudi aktiviran (kar tožnik glede na ugotovitve ni bil).
stroški pravdnega postopka - pripravljalna vloga - dokazni predlog - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami
Pritožbeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje opravilo »zgolj« pripravljalni narok in da bi moralo zato tožeči stranki povračilo odvetniških stroškov (za pristop na omenjeni narok) odmeriti v skladu z 2. točko Tar. št. 20 OT, je v nasprotju z obvezno razlago Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije
Res je omenjena vloga poimenovana kot »Odgovor na zahtevo za prekinitev postopka«, v kateri je tožnica odgovorila na toženkino zahtevo za prekinitev postopka, vendar pa v njej vsebovana obrazložitev očitno presega vsebino ustreznega odgovora (na podano zahtevo) in je (bila) relevantna tudi za odgovor na ključna (materialno-pravna) vprašanja predmetnega postopka (to je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka).
motenje posesti - pasivna legitimacija v sporu zaradi motenja posesti - oblikovanje tožbenega zahtevka - dajatveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek - ugotovitveni zahtevek v sporih zaradi motenja posesti - izvrševanje posesti - posestno stanje - samovoljna sprememba načina izvrševanja posesti - način izvrševanja soposesti - samopomoč
Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.
Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.
Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.
Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.