ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-11, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - vrnitev delavca na delo - predlog za sodno razvezo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.
Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).
Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 6/3.
razlika v plači - letni dopust - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo zahtevku tožnika in mu za dva meseca priznalo razliko med nominalno osnovno plačo, ki je veljala za nadporočnika od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2019, in osnovno plačo, ki je veljala od 1. 11. 2019, napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se nove, višje nominalne vrednosti, uporabljajo šele od 1. 11. 2019 in ne od veljavnosti Priloge 1 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 593, 593/1, 593/2.
najemna pogodba za poslovni prostor - površina poslovnih prostorov - plačilo najemnine - manjša površina nepremičnine - stvarna napaka - preveč plačana najemnina - obstoj pogodbe - neupravičena pridobitev
V skladu s prvim odstavkom 592. člena OZ odgovarja zakupodajalec zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Če je med strankama določena lastnost posebej dogovorjena, gre za stvarno napako tudi, če je omogočena normalna ali dogovorjena raba.
Ker je v obdobju, za katerega toženka zatrjuje, da je plačevala previsoko najemnino (od septembra 2006 do decembra 2020), med pravdnima strankama nesporno, da je najemna pogodba med njima veljala, je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru predpostavke za utemeljenost pobotnega ugovora na podlagi instituta neupravičene obogatitve niso podane (primerjaj prvi odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za obračunavanje najemnine po površini 63,66 m² je torej vseskozi obstajal, zato o prehodu premoženja na tožnico brez pravnega temelja ni mogoče govoriti.
Dejstvo, da je toženka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela za obstoj stvarne napake, izključuje tožničino odgovornost iz tega naslova. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 593. člena OZ, ki določa, da zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072967
KZ-1 člen 7, 90, 90/1, 90/3, 173, 173/1. KZ člen 111, 183, 183/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - mladoletna oškodovanka - zastaranje kazenskega pregona - čas izvršitve kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - milejši zakon - dokazna ocena izpovedbe prič
Za presojo zastaranja v obravnavani zadevi je ključen tretji odstavek 90. člena KZ-1, v skladu s katerim rok za zastaranje kazenskega pregona pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca (in ne od storitve kaznivega dejanja).
prekinitev postopka zaradi uvedenega postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izrek sklepa o odvzemu poslovne sposobnosti
Pritožbeno sodišče je preverilo trditve tožnika, da zoper njega postopek postavitve pod skrbništvo ni uveden, ter ugotovilo, da ne držijo. Pritožbeno sodišče je sicer res razveljavilo prvoten sklep o uvedbi postopka, a je bil ta ponovno izdan.
plačilo za izvedensko delo - plačilo nagrade in stroškov izvedenca - nagrada za študij spisa - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bistvo pritožbenih navedb, da je izvedensko mnenje nestrokovno izdelano. Takšna pritožbena graja predstavlja vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. V skladu s stališči sodne prakse nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenskega mnenja in metodami, ki jih pri svojem delu uporabi izvedenec, na pravico do plačila za opravljeno delo ne vpliva, saj stranka sklepa o odmeri nagrade izvedencu ne more uspešno izpodbiti z lastno oceno o kakovosti izvedenskega mnenja. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in očitane pomanjkljivosti (npr. očitki o nestrokovnosti izvedenskega mnenja) spadajo namreč v sklop dokazne ocene (po 8. členu ZPP), ne pa v okvir presoje pravilnosti sklepa o odmeri nagrade.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
gospodarski spor majhne vrednosti - vodenja spora po pravilih za spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov
V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora, ki ga je toženka podala v vlogi z dne 7. 7. 2021 višje sodišče ugotavlja, da bi toženka ugovor morala uveljavljati že v odgovoru na dopolnitev tožbe, zato je bila glede navajanja dejstev in dokazov s tem v zvezi prekludirana. Na to je bila toženka tudi izrecno opozorjena s pozivom sodišča prve stopnje, naj odgovori na pripravljalno vlogo tožnice. Trditve glede pobotnega ugovora so torej bile za odločitev v zadevi nerelevantne. Na nerelevantne razloge pa sodišče v obrazložitvi ni dolžno obširneje odgovarjati.
očetovstvo - izpodbijanje očetovstva - rok za izpodbijanje očetovstva - analiza DNK (DNA) - subjektivni rok - zmota - opravičljiva zmota
Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
zakoniti dedič - odpoved dedovanju - dedna odpoved - odpoved dediščini - delna odpoved dediščini - dedna izjava - nepreklicnost dedne izjave - izjava o sprejemu dediščine - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka - dodatni sklep o dedovanju - razveljavitev dedne izjave v pravdi
Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.
odločitev o stroških postopka - postopek po ZVEtL - predujem za stroške - stroški skupnih delov stavbe - stroški posla rednega upravljanja - redno upravljanje stvari - poplačilo stroškov iz rezervnega sklada - vrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni.
Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - zavrženje predloga - razlog za zavrženje - posledice nedopolnitve vloge - skupnost etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - odpoved pogodbenega razmerja - dolžnost predložitve pooblastila
Skladno z 8. členom ZVEtL-1 lahko sodišče postopek ustavi, predlog zavrže ali zavrne (zaradi razlogov na strani predlagateljev) le, če drugi udeleženci, ki bi bili prav tako upravičeni predlagati začetek postopka po tem zakonu, na poziv sodišča ne opravijo potrebnih procesnih dejanj (kot npr. dopolnitev predloga) oziroma ne predlagajo nadaljevanja postopka. Novi upravnik je nadaljevanje postopka res predlagal, vendar predloga ni v ničemer dopolnil.
Razlog zavrženja ni bilo nasprotje interesov med prvotnimi predlagatelji, ampak dejstvo, da je bil podan predlog zaradi nepreglednosti in nejasnosti neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Kljub pozivu sodišča k njegovi dopolnitvi in konkretni razčlenitvi udeležencev postopka namreč tega niso storili ne predlagatelji (pritožniki), ne upravnik (kot zakoniti zastopnik skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov).
Pritožniki bi morali predložiti ustrezna pooblastila, če bi želeli, da novi upravnik zastopa in podaja vloge (le) v imenu posameznih predlagateljev.
ponovna odmera starostne pokojnine - uveljavitev novele zakona
Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da novela desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.
SPZ člen 99, 99/1, 210, 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 8, 213, 285. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok (OPN LP 07) (2010) člen 51, 51/5.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo in njegove meje - priposestvovanje stvarne služnosti - nemini res sua servit - opustitveni zahtevek - prepovedni tožbeni zahtevek
Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.
razmerja med starši in otroki - naslov prebivališča - določitev preživnine za otroka - sposobnosti in zmožnosti preživninskega zavezanca - izguba zaposlitve - premoženjsko stanje - preživninsko breme - porazdelitev preživninskega bremena
V porazdelitvi bremena v razmerju 55 % za predlagatelja in 45 % za nasprotno udeleženko so ustrezno ovrednotene vse s strani sodišča ugotovljene okoliščine, in sicer, da deklici pri vsakem od staršev preživita enako časa ter da sta oba udeleženca enakopravno in enakovredno vključena v vse vidike življenja skupnih otrok, da je razmerje dohodkov udeležencev iz naslova delovnega razmerja približno 65 % predlagatelj in 35 % nasprotna udeleženka, da premoženja predlagatelja iz naslova denarnih prihrankov in prihrankov v vrednostnih papirjih znaša okoli 110.000 EUR, premoženje nasprotne udeleženke pa okoli 70.000,00 EUR oziroma 60.000 EUR, da je predlagatelj lastnik velike in relativno nove enodružinske hiše, nasprotna udeleženka pa je tretjinska lastnica več nepremičnin, od katerih ena predstavlja veliko hišo, praktično na nabrežju jezera, da predlagatelj biva v lastniški nepremičnini, nasprotna udeleženka pa nima dokončno urejenega stanovanjskega vprašanja, zato ima stanovanje najeto in zanj plačuje najemnino, da imata udeleženca primerljive druge stroške z lastnim preživljanjem ter sta oba lastnika vozila povprečnega cenovnega razreda.