KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00075855
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki - enkratno ravnanje
Zagovornikovi očitki o steku kaznivih dejanj po 324. členu KZ-1 in šestim odstavkom 308. člena KZ-1 so nejasni, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo dejanja ni kvalificiralo po šestem odstavku 308. člena KZ-1, temveč je le sledilo pravni kvalifikaciji iz obtožnice in sicer, da gre za dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter očitki o steku ne držijo. Tudi očitki o steku kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 s prekrškom po 146. člena Zakona o tujcih niso relevantni, saj obtoženec za tak prekršek ni bil kaznovan.
Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi.
ZGD-1 člen 590, 590/3, 590/4, 590/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a. ZSReg člen 17, 36, 36/1.
sprememba pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe - manjšinski družbenik - udeleženec v postopku - nadomestni sklep - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - registrska zapora - prebitje registrske zapore
Registrsko sodišče je ocenilo, da obstaja velika verjetnost, da udeleženec ne bo uspel s tožbo, s katero uveljavlja ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov predlagatelja, in zato znatno prevladuje interes za odločitev o vpisu v sodni register. Predlagatelju pa bi nastala škoda zaradi poznejšega vpisa. Vpis v sodni register je hiter postopek, zadrževanje vpisa sklepa skupščine ne govori v prid interesu za počasno odločitev, temveč ravno obratno, zato je bila dana podlaga, da se citirani sklep vpiše v sodni register.
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 593, 593/1, 593/2.
najemna pogodba za poslovni prostor - površina poslovnih prostorov - plačilo najemnine - manjša površina nepremičnine - stvarna napaka - preveč plačana najemnina - obstoj pogodbe - neupravičena pridobitev
V skladu s prvim odstavkom 592. člena OZ odgovarja zakupodajalec zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Če je med strankama določena lastnost posebej dogovorjena, gre za stvarno napako tudi, če je omogočena normalna ali dogovorjena raba.
Ker je v obdobju, za katerega toženka zatrjuje, da je plačevala previsoko najemnino (od septembra 2006 do decembra 2020), med pravdnima strankama nesporno, da je najemna pogodba med njima veljala, je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru predpostavke za utemeljenost pobotnega ugovora na podlagi instituta neupravičene obogatitve niso podane (primerjaj prvi odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za obračunavanje najemnine po površini 63,66 m² je torej vseskozi obstajal, zato o prehodu premoženja na tožnico brez pravnega temelja ni mogoče govoriti.
Dejstvo, da je toženka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela za obstoj stvarne napake, izključuje tožničino odgovornost iz tega naslova. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 593. člena OZ, ki določa, da zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.
ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. KZ-1 člen 196. OZ člen 82, 353, 353/1. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. URS člen 22, 23, 27, 50, 66. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - zadržanje zastaranja - skupen namen pogodbenikov - dokazna ocena
Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva.
Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.
Pritožbeno sodišče je ob presoji pritožbenih očitkov pritožnice sicer upoštevalo le tiste navedbe pritožnice v pritožbi, ki so konkretizirane in jasne.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni dovolj pojasnilo in razumevanje potrošnika, da ima lahko gibanje tečaja zanj neugodne posledice, pač pa mu je treba omogočiti, da razume tveganje, ki mu je izpostavljen v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.
Sodišče prve stopnje je opravilo test njegove preglednosti kot predpostavko za nadaljnji test poštenosti. Takšen pristop je glede stališča v judikatu II Ips 8/2022 materialnopravno zmoten.
Že sama vsebina zakonske določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-112, s katero je usklajen tudi tožničin tožbeni zahtevek, vsebuje napotek za oblikovanje tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi neveljavnosti vknjižbe je namreč potrebno zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kar pa predstavlja dajatveni zahtevek. Zato pa so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnice o odpadlem pravnem interesu ugotovitvene tožbe na ničnost kreditne pogodbe.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
posojilna pogodba - dokaz o obstoju pogodbe - nedopustne pritožbene novote - prepozen dokazni predlog - uporaba poligrafa v civilnem postopku - dogovorjena pisnost pogodbe - razmerje med pisno pogodbo in ustnimi dogovori
Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki 22. 12. 2020 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik kot posojilodajalec tožencu kot posojilojemalcu posodil 6.000,00 EUR. Pisna posojilna pogodba, overitev toženčevega podpisa pri notarju, izostanek toženca iz (edinega) naroka, toženčevo pavšalno izpodbijanje obstoja obligacijskega razmerja brez dokaznih predlogov, so okoliščine, ki potrjujejo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob pravilni uporabi materialnega prava.
tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - aktivna legitimacija za negatorno tožbo - zakupna (najemna) pogodba - presoja verjetnosti obstoja terjatve - verjetno izkazan obstoj terjatve - začasna odredba pri negatorni tožbi - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice
Sodišče je z verjetnostjo ugotovilo, da je tožnik po sklenitvi zakupne pogodbe še naprej obdeloval travnik na severnem delu parcele in zanj prejemal kmetijske subvencije, in sicer vse do postavitve električnega pastirja, s katerim mu je toženec preprečil dostop na severni del parcele. Glede na navedeno je zaključilo, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da se je zakupna pogodba nanašala le na vinograd, ne pa na preostali del parcele, ki ga je v posesti obdržal tožnik. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je z verjetnostjo izkazano, da je s preprečitvijo dostopa do tega dela parcele prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnika v njegovi lastninski pravici.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - sklep o začasni odredbi - ureditvena začasna odredba - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - sum spolne zlorabe - dejanska trditvena in dokazna podlaga - dokazni standard verjetnosti - odklanjanje stikov s strani otroka - neizvedba dokaza - hitrost postopka zavarovanja
Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka.
sporen obseg zapuščinskega premoženja - ugotovitev obsega zapuščine - dvig sredstev z računa zapustnika - denarna sredstva na bančnem računu - zapustnikovo premoženje
Po naroku je dedič predlagal dodatne poizvedbe o stanju denarnih sredstev od 1. 1. 2015 dalje, vendar pa je z nadaljnjo vlogo zapuščino sprejel in na zadnjem naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovljenemu obsegu zapuščine ni nasprotoval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da med dediči ni spornih dejstev o obsegu zapuščine in izdalo izpodbijani sklep. Kljub temu je po prejemu pritožbe opravilo dodatne poizvedbe in izvedlo še en narok, na katerem je dedičem predstavilo svoje ugotovitve. Ker je dedič vztrajal pri večjem obsegu zapuščine, ga je s sklepom s 17. 4. 2023 na potilo na pravdo, a tožbe zoper sodediče ni vložil. Glede na navedeno je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo obseg zapuščine.
ZDZdr člen 41, 41/3, 43, 43/1, 47, 47/1, 74, 74/1, 74/1-1, 75, 75/1, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - predlog centra za socialno delo - zavrnitev predloga - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - demenca - izvedensko mnenje - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pomanjkljivo obrazložena odločba - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov
Prvo sodišče se v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo opredelilo do bistvenih ugotovitev sodne izvedenke (prav tako ne do mnenja zdravnika).
Če so socialno varstveni zavodi prezasedeni, to ni upošteven razlog, da sodišče ne bi odločilo o namestitvi nasprotne udeleženke v zavod, pri čemer mora sodišče določiti, da je (najustreznejši) socialno varstveni zavod dolžan sprejeti nasprotno udeleženko takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem oseb po sklepih sodišč.
stroški postopka - poseben sklep o višini stroškov
Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.
S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.
URS člen 35. ZKP člen 61, 61/1, 357, 357-1. OZ člen 177, 177/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/4, 347/5.
varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - povrnitev premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev - strah - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - pritožbena obravnava - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - zaslišanje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje
Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
DZ člen 162, 162/1, 162/1-3. ZIZ člen 273b. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37.
spor iz družinskih razmerij - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - več predlogov za izdajo začasne odredbe - odločanje o več pritožbah hkrati - dodelitev otroka očetu - stiki z mladoletnim otrokom - nespoštovanje sklepa o začasni odredbi - ogroženost otroka - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - začasna prepoved stikov - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do izjave - sklep o odmeri nagrade izvedencu - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tudi po izdaji sklepa z dne 23. 1. 2023 nadaljevala s kršenjem zadnje začasne odredbe o stikih med toženko in otrokom ter da se je njeno protipravno ravnanje z nespoštovanjem sodne odločbe le še stopnjevalo. Tudi CSD je v mnenju 30. 3. 2023 opozoril na zaskrbljujoče samovoljno ravnanje toženke zaradi rednega kršenja začasne odredbe, kar lahko negativno vpliva na otrokov nadaljnji razvoj. Prvo sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da se toženka pri vztrajnem ponavljanju kršitev začasne odredbe ne ozira na otrokove potrebe. Kljub temu, da je otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tožniku, je toženka večkrat za daljši čas (tudi več dni) zadržala otroka. Takšno stopnjevano kršenje začasnih odredb potrjuje predhodne ugotovitve izvedencev o toženkinem ogrožanju otrokovega razvoja. Iz njihovih mnenj izhaja, da se toženkino škodljivo vedenje stopnjuje ter ruši duševno ravnovesje otroka, ki je pod hudim stresom. Otrok polarizirano doživlja enega in drugega starša. Pri toženki obstaja povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka oziroma je že opaženo odtujevanje otroka od tožnika. Njeno (zdravstveno) stanje je poslabšano, pri čemer se ji ne da pomagati, ker ne sprejema pomoči in ne razume, da ima sama problem. Prvo sodišče je glede na (z visoko stopnjo verjetnosti) ugotovljena dejstva pravilno ocenilo, da toženka s svojim ravnanjem spravlja otroka v čustveno stisko, ruši njegovo stabilnost ter ga psihično obremenjuje, s tem pa škoduje njegovemu zdravju, zaradi česar je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka le z začasno prepovedjo stikov.
zakoniti dedič - odpoved dedovanju - dedna odpoved - odpoved dediščini - delna odpoved dediščini - dedna izjava - nepreklicnost dedne izjave - izjava o sprejemu dediščine - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka - dodatni sklep o dedovanju - razveljavitev dedne izjave v pravdi
Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.