KZ-1 člen 34, 34/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-3.
kazenska sankcija - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - poskus kaznivega dejanja - znižanje kazni - olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
S povzetim želi obdolženec prikazati, da je kazen zapora odmerjena previsoko, s trditvijo o zmotni ugotovitvi, da je bil član hudodelske družbe, pa nedovoljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Krivdo za očitano kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, je namreč priznal, torej tudi delovanje v hudodelski združbi, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je razumel naravo in posledice posledice danega priznanja, da je priznanje podal prostovoljno in da je to jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter je priznanje krivde sprejelo. V tem primeru uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dovoljeno (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP) in zato te njegove navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.
URS člen 22. KZ-1 člen 20, 20/2, 204, 204/1, 204/2, 246, 246/2. ZKP člen 3, 3/2, 358, 358-3, 364, 364/7, 371, 371/2, 387, 394, 394/1. OZ člen 131, 131/1.
kaznivo dejanje tatvine - kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - sprememba sodbe - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - izrek oprostilne sodbe - in dubio pro reo - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - povrnitev premoženjske škode - civilnopravna obveznost - odločanje o civilnopravni pravici - razveljavitev sodbe - beneficium cohaesionis - sostorilstvo
Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom - nevaren voznik
Ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po členu 137 ZKP v ključnem zasleduje namen izločitve nevarnega voznika iz cestnega prometa zato, da se zavarujejo drugi udeleženci v cestnem prometu. Upoštevaje pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da obdolženi ne predstavlja voznika, katerega bi bilo treba zaradi njegove osebnosti, prejšnjega življenja oziroma načina storitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa izločiti iz cestnega prometa, ni mogoče pritrditi pritožničini kritiki, da je osrednja ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu napačna.
rubež premičnin - ustavitev izvršbe - začetek stečaja - zapisnik o rubežu
Zapisnik izvršitelja o rubežu je v spisu, upnik pa prilaga izpisek iz registra. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati izpodbijanega sklepa na podlagi prve točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP.
ZPlaSSIED člen 132, 132/3,136, 136/4, 137. OZ-UPB1 člen 153.
plačilni promet pravnih oseb - odgovornost banke za vlogo, izplačano tretji osebi - odgovornost imetnika tekočega računa
Če so dodatne storitve ponujene opcijsko (proti plačilu), ponudnik plačilnega prometa pa omogoča poslovanje tudi brez dodatnih storitev, ni mogoče govoriti o hudi malomarnosti tožeče stranke (kršitvi Splošnih pogojev) zgolj zato, ker teh dodatnih storitev ni uporabila.
Stališče sodišča prve stopnje, da pri izvršbi z rubežem terjatve ni vsebinsko presojalo obstoja terjatve, da ni vsebinsko odločalo o njej in da je upnik s prenosom terjatve pridobil zgolj procesno aktivno legitimacijo za uveljavljanje zarubljenih terjatev, sicer drži. Vendar to ne spremeni, da bi moralo sodišče presoditi ali je upnik do začetka stečajnega postopka nad dolžnikom zarubil dolžnikove terjatve do njegovih 35 dolžnikov in na njih pridobil zastavno pravico, ki se v stečajnem postopku odraža kot ločitvena pravica. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
postopek osebnega stečaja - izločitvena pravica - skupno premoženje zakoncev - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca
V skladu s tretjim odstavkom 83. člena DZ v postopku osebnega stečaja nad zakoncem sodišče, ki vodi ta postopek, s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic na predlog upravitelja določi, da je delež stečajnega dolžnika na skupnem premoženju enak polovici, razen če je drug zakonec vložil prijavo izločitvene pravice iz petega odstavka tega člena (tj. uveljavljal, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice). Po stališču pravne teorije je DZ uzakonil pravno domnevo, da stečajni upravitelj šteje, da je zakonec prijavil izločitveno pravico v višini polovičnega solastninskega deleža. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča določba 83. člena DZ v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva. Upraviteljica je namreč prijavljeno izločitveno pravico prerekala, ker po njeni oceni nepremičnine glede na datum nakupa in datum sklenitve zakonske zveze ne predstavljajo skupnega premoženja stečajnega dolžnika in izločitvene upnice, ampak predstavljajo (pred sklenitvijo zakonske zveze pridobljeno) posebno premoženje stečajnega dolžnika, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin. Morebitna vlaganja v posebno premoženje dolžnika pa po SPZ tudi ne dajejo podlage za pridobitev solastninske pravice.
Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1.
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - vrnitev darila po razpadu izvenzakonske skupnosti - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo - darilna pogodba - nagib za sklenitev darilne pogodbe - preklic darila - vračanje daril med zakoncema - spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.
Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.
zemljiškoknjižni postopek - vpis solastninske pravice - določitev deleža na skupnem premoženju - skupna lastnina - solastnina
Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je bil ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja (polovica nepremičnine) in delež tožnika na tem skupnem premoženju (10 %). Pristavek v izreku sodbe, da predstavlja ta tožnikov delež v razmerju do celotne nepremičnine 5 %, je zgolj pojasnjevalne narave. Pri tem ni šlo za delitev skupnega premoženja.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
gospodarski spor majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Izpodbijana sodba temelji predvsem na podrobni in izčrpni dokazni oceni sodišča prve stopnje in subsumpciji ugotovljenih dejstev pod določbo prvega odstavka 776. člena OZ. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala izključno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. Tega ni mogoče obiti z uveljavljanjem istih pritožbenih očitkov pod plaščem katerega od dovoljenih pritožbenih razlogov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse - pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva - vložitev izrednega pravnega sredstva po stranki, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita
Ker se je zaradi neplačila sodne takse štelo, da je toženka svoj preklic sodne poravnave (oziroma tožbo za razveljavitev sodne poravnave) umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi postopka in zadeve ni vsebinsko obravnavalo, zato se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na 7. člen ZPP.
Dolžnik ni uspel izkazati, da obveznosti po izvršilnem naslovu ne bi več mogel izpolniti zaradi izročitve stroja tretji osebi, zato s temi navedbami tudi ni uspel izpodbiti pravilnosti sklepa o določitvi sodnih penalov.
Sodni penali morajo biti določeni v višini, ki bo na dolžnika vplivala tako, da bo izpolnil obveznost, in morajo predstavljati resno denarno grožnjo, ki naj prisili dolžnika k izvršitvi pravnomočne sodbe. Znesek mora biti torej tako visok, da predstavlja ustrezen pritisk na dolžnika in preprečuje, da bi se dolžniku glede na vsebino njegove obveznosti bolj splačalo plačevati sodne penale kot pa izpolniti samo obveznost.
Višje sodišče se tudi strinja s stališčem, da prva toženka s pogodbo ni prevzela obveznosti, da preveri projekte v smislu njihove pravilnosti. Z zavezo v pogodbi se je zavezala le pregledati projekte v smislu očitnih napak in primernosti za izvedbo, vsekakor pa se ni zavezala, da bo sama ponovno opravila vse statične izračune. V razmerju med tožnico in prvo toženko je bila za pravilnost projektov odgovorna tožnica.
Navedeno pa pomeni, da je prva toženka uspela dokazati, da napake ne izvirajo iz njene sfere. Čeprav ima sicer tožnica prav, da je odgovornost izvajalca primarna, pa se izvajalec lahko razbremeni svoje obveznosti, če dokaže, da je v njegovem delu ni bilo napak.
Desetletni rok je rok, v katerem se morajo napake pojaviti, notifikacija pa je potrebna v roku šestih mesecev od takrat, ko je naročnik izvedel za napako in za razlog zanjo; pri tem ni mogoče naročniku naložiti, da bi moral "na zalogo" obveščati tudi projektanta; rok za notifikacijo začne teči šele, ko naročnik izve, da napaka zadeva solidnost gradbe in od kod izvira.
Tudi če je A., d. o. o. projekte neposredno izročal tožnici, ne da bi jih druga toženka pred tem pregledala in potrdila, to ne spremeni njene pogodbene zaveze do tožnice.