pogoji za prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo
ZPP v 3. točki prvega odstavka 206. člena določa, da sodišče odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je s sprejemom novega DZ postopek odvzema poslovne sposobnosti nadomeščen s postopkom postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Da tak postopek teče, pritožnik niti ne zanika. Glede na določbo 206. člena ZPP je v primeru, ko se tovrstni postopek zoper stranko pravdnega postopka uvede, prekinitev postopka obvezna. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - lastništvo stanovanja - sodni spor - dohodki v prihodnosti - bodoče negotovo dejstvo - razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodne takse
Pri odločanju o oprostitvi se upošteva tudi pričakovano materialno stanje stranke v prihodnosti, to je do konca postopka, v katerem se odloča o oprostitvi (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Zakon sicer ne pove, s kolikšno stopnjo prepričanja mora sodišče oceniti verjetnost bodočih prihodkov stranke, a po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje, da dejanske okoliščine primera v zvezi s premoženjskim stanjem stranke ne vzbujajo razumnega dvoma, da bo stranka v bodoče prejela dohodke, ki ji bodo omogočile plačilo sodne takse. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso podane. Že dejstvo, da glede lastništva stanovanja, ki predstavlja edino premoženje tožene stranke, iz katerega bi lahko plačala sodno takso, poteka sodni spor, vzbuja razumen dvom v zaključek, "da se bodo v stečajno maso v roku 12 mesecev natekla zadostna sredstva za poplačilo sodne takse".
ZST-1 ureja situacijo, ko stranka, ki predlaga oprostitev, naknadno pridobi premoženje, iz katerega bi lahko plačala tudi sodno takso, katere plačila je bila oproščena. Sodišče lahko med postopkom sklep o oprostitvi plačila taks kadarkoli razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati in pri tem odloči, da naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1. Plačilo (oproščene) takse je mogoče stranki naknadno naložiti celo brez razveljavitve sklepa o oprostitvi. Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks s sodno odločbo, v postopku delno uspe in na podlagi izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse (četrti odstavek 15. člena ZST-1).
izbira krajevne pristojnosti - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij - pristojnost po prebivališču oz. sedežu tožeče stranke - splošna krajevna pristojnost - nezgodno zavarovanje - izbirna krajevna pristojnost
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik s tožbo od toženke uveljavlja dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato vrednost spora ne more biti seštevek obeh zahtevkov, ampak se vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se namreč zahtevek za plačilo odškodnine presoja po pravilih o povračilu premoženjske in nepremoženjske škode, zahtevek za plačilo zavarovalnine po polici nezgodnega in življenjskega zavarovanja pa se presoja na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Iz navedenega izhaja, da so tudi dejstva, pomembna za odločitev o vsakem od njiju, (vsaj deloma) različna, zahtevka pa tudi sicer nista povezana tako, da bi eden predstavljal pravno logično izpeljavo drugega.
Utemeljena pa je pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo glede zahtevka za plačilo zavarovalnine (druga točka tožbenega zahtevka) odstopiti Okrajnemu sodišču v Velenju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (namesto Okrajnemu sodišču v Mariboru). Tožnik je namreč s tem, ko je tožbo vložil pri Okrožnemu sodišču v Celju, izbral krajevno pristojnost z okrožja Okrožnega sodišča v Celju, kamor spada tudi Okrajno sodišča v Velenju.
Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je dopis z dne 7. 4. 2021 poslal Državnemu odvetništvu RS. Ker tožnik ni izkazal, da je bil dopis z dne 7. 4. 2021, v zvezi s katerim je tožnik dokazoval podajo predloga za mirno rešitev spora, poslan Dravnemu odvetništvu RS, je že iz tega razloga pravilen zaključek sodišča prve stopje, da tožnik ni izkazal, da bi pred državnim odvetništvom RS sprožil poskus mirne rešitve spora. Tudi sicer pa ta tožnikov dopis po vsebini ne predstavlja predloga za mirno rešitev konkretnega spora, v zvezi s katerim je bila vložena tožba v obravnavani zadevi.
pravdni postopek za plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - fizično nasilje - partnersko nasilje - višina denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - prenizka odškodnina - načelo objektivizacije odškodnine - načelo induvidualizacije odškodnine - obseg škode - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - strah - razžalitev dobrega imena in časti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - celovita dokazna ocena - očitna pisna pomota sodišča - poprava sodbe
Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namenjena zadoščenju oškodovanca, ne pa kaznovanju povzročitelja škode. Višina odškodnine je odvisna od obsega škode in trpljenja, ki je zadelo oškodovanca, upoštevaje tudi primerljive odškodnine, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.
Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.
Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.
dedni dogovor - izpodbijanje - sporazum o delitvi in načinu delitve dediščine
Dedinje so se z dednim dogovorom sporazumele o delitvi in načinu delitve dela zapuščine, katerega obseg ni bil sporen, in so na podlagi dispozitivnih pravic že v okviru zapuščinskega postopka uredile vprašanje delitve z dednim dogovorom, s čimer je nastala pogodba civilnega prava. Ta ima učinek sodne poravnave. Zapuščinsko sodišče je, v skladu s 3. odstavkom 214. člena ZD, takšen dedni dogovor zajelo v izrek sklepa o dedovanju, s čimer pa sklenjeni dedni dogovor ni izgubil učinka sodne poravnave. Dedič lahko dedni dogovor izpodbija s tožbo,5 medtem ko v zapuščinskem postopku s pritožbo njegove razveljavitve ali spremembe ne more doseči.
sklep o stroških - odločitev o pravdnih stroških - ugovor res iudicata
O stroških toženca je sodišče prve stopnje že odločilo s pravnomočnim sklepom o ustavitvi in stroških. Tožnik ima prav, da je z izpodbijanim sklepom in ponovno odločitvijo o stroških toženca sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. V skladu s tretjo točko 365. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - vrnitev darila po razpadu izvenzakonske skupnosti - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo - darilna pogodba - nagib za sklenitev darilne pogodbe - preklic darila - vračanje daril med zakoncema - spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.
Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.
Tožeča stranka ni bila dolžna izpeljati konkurenčnega postopka oddaje javnega naročila, kar v pritožbi ni (več) problematizirano. Na podlagi tega je bila odločitev tožeče stranke o tem, na kakšen način bo izbirala svoje pogodbene partnerje, interna stvar. To upravičenje v konkretnem primeru zagotovo sodi v polje ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude
Kadar (z oddelitvijo) pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se šteje, da univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, in sicer tako v materialnem kot procesnem smislu. Skladno s sodno prakso v primeru, ko tožeča stranka s tožbo poleg prvotne tožene stranke zajame še prevzemno družbo, ne gre za subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe, ampak za prilagoditev tožbe statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, zato ni potrebno soglasje za razširitev tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse - pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva - vložitev izrednega pravnega sredstva po stranki, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita
Ker se je zaradi neplačila sodne takse štelo, da je toženka svoj preklic sodne poravnave (oziroma tožbo za razveljavitev sodne poravnave) umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi postopka in zadeve ni vsebinsko obravnavalo, zato se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na 7. člen ZPP.
tožba za plačilo odškodnine - padec otroka - poškodbe zobovja - športna vzgoja - odgovornost šole - odgovornost učitelja - potrebna skrbnost in nadzorstvo šole
Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
gospodarski spor majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Izpodbijana sodba temelji predvsem na podrobni in izčrpni dokazni oceni sodišča prve stopnje in subsumpciji ugotovljenih dejstev pod določbo prvega odstavka 776. člena OZ. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala izključno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. Tega ni mogoče obiti z uveljavljanjem istih pritožbenih očitkov pod plaščem katerega od dovoljenih pritožbenih razlogov.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist
Izrek, ki vsebuje odločitev, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korisst, določa formulo za preračun in rok, v katerem se mora delo opraviti, upoštevaje datum izvršljivosti, kar daje probacijski enoti vse potrebne podatke za določitev obsega dela v splošno korist. S tem, ko je sdoišče prve stopnje samo orpavilo preračun ur dela v splošno korist, ki jih mora opraviti obtoženi, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in zato zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zevzi z osmim odstavkom 86. člena KZ-1.
dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku - poimenovanje vloge - vsebina vloge - obravnava vloge glede na njeno vsebino
Ni bistveno, kako pritožnik svojo vlogo poimenuje, pač pa je bistvena njena vsebina. Iz II. točke vloge izhaja, da je to po vsebini ugovor proti seznamu preizkušenih terjatev, zaradi česar bi ga sodišče prve stopnje moralo vzeti v obravnavo.
Višje sodišče se tudi strinja s stališčem, da prva toženka s pogodbo ni prevzela obveznosti, da preveri projekte v smislu njihove pravilnosti. Z zavezo v pogodbi se je zavezala le pregledati projekte v smislu očitnih napak in primernosti za izvedbo, vsekakor pa se ni zavezala, da bo sama ponovno opravila vse statične izračune. V razmerju med tožnico in prvo toženko je bila za pravilnost projektov odgovorna tožnica.
Navedeno pa pomeni, da je prva toženka uspela dokazati, da napake ne izvirajo iz njene sfere. Čeprav ima sicer tožnica prav, da je odgovornost izvajalca primarna, pa se izvajalec lahko razbremeni svoje obveznosti, če dokaže, da je v njegovem delu ni bilo napak.
Desetletni rok je rok, v katerem se morajo napake pojaviti, notifikacija pa je potrebna v roku šestih mesecev od takrat, ko je naročnik izvedel za napako in za razlog zanjo; pri tem ni mogoče naročniku naložiti, da bi moral "na zalogo" obveščati tudi projektanta; rok za notifikacijo začne teči šele, ko naročnik izve, da napaka zadeva solidnost gradbe in od kod izvira.
Tudi če je A., d. o. o. projekte neposredno izročal tožnici, ne da bi jih druga toženka pred tem pregledala in potrdila, to ne spremeni njene pogodbene zaveze do tožnice.