Sodišče je ugotovilo, da niso izkazani kumulativno zahtevani elementi civilnega delikta, ki bi lahko predstavljali podlago za povračilo stroškov predsodnega postopka. V konkretni zadevi ni izkazano samovoljno ravnanje toženca, ne glede na tožnikovo opisovanje poteka predhodnih postopkov priznanja začasne nezmožnosti za tožnika v daljšem obdobju. Kot pravilno opozarja sodišče, odločitve toženca v škodo tožnika niso predstavljale zlorabe javnih pooblastil pri izvajanju funkcije toženca, ki bi jo lahko opredelili v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnosti.
Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču toženca, da po prenehanju opravljanja samostojne gospodarske dejavnosti ob izpolnjenosti dejanskega stana tretjega odstavka 34. člena ZZVZZ tožniku kot zavarovancu ob priznanem bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu za ta čas ne pripada denarno nadomestilo. Ključno v tem socialnem sporu je, da je tožnik zavarovanec, ki je bil v času trajanja bolniškega staleža zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Gre za zdravstveno stanje kot posledico zaradi poškodbe pri delu, ki je bil razlog priznane začasne nezmožnosti.
Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja pride v zamudo z izplačilom denarne dajatve z izvršljivostjo upravnega akta, ko pa zavod izda neustrezno odločbo, ki je v sodnem postopku odpravljena in pravica zavarovancu prizna za nazaj, se glede zakonskih zamudnih obresti smiselno uporabi določba 378. člena OZ. Bistveno je, da se za nastanek zamude zavoda kot ključen upošteva trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izdana pravilna odločba.
Evidentiranje stavbe in njenih posameznih delov v prostorske evidence je, kot to določa člen 1 ZVEtL-1, pod pogoji iz citiranega člena in nadaljnjih, namenjeno uskladitvi nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin, pri čemer je namen ZKN3 (med drugim) v zagotovitvi pravilnih in popolnih podatkov o nepremičninah, ki izkazujejo dejansko stanje v prostoru. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče odločitev o vpisljivosti izdanega elaborata kot strokovne podlage temeljilo na dejanskem stanju, kot ga je v izdanem elaboratu ugotovil strokovnjak geodetske stroke, ki mu je sodišče v celoti sledilo, glede na zaključek v sklepu, da elaborat povzema dejansko stanje nepremičnine v naravi.
Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.
Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.
KZ-1 člen 34, 34/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 370, 370/1, 370/1-3.
kazenska sankcija - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - poskus kaznivega dejanja - znižanje kazni - olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
S povzetim želi obdolženec prikazati, da je kazen zapora odmerjena previsoko, s trditvijo o zmotni ugotovitvi, da je bil član hudodelske družbe, pa nedovoljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Krivdo za očitano kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, je namreč priznal, torej tudi delovanje v hudodelski združbi, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da je razumel naravo in posledice posledice danega priznanja, da je priznanje podal prostovoljno in da je to jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu ter je priznanje krivde sprejelo. V tem primeru uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dovoljeno (drugi odstavek v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP) in zato te njegove navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom - nevaren voznik
Ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po členu 137 ZKP v ključnem zasleduje namen izločitve nevarnega voznika iz cestnega prometa zato, da se zavarujejo drugi udeleženci v cestnem prometu. Upoštevaje pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da obdolženi ne predstavlja voznika, katerega bi bilo treba zaradi njegove osebnosti, prejšnjega življenja oziroma načina storitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa izločiti iz cestnega prometa, ni mogoče pritrditi pritožničini kritiki, da je osrednja ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu napačna.
Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (1994) člen 21, 22, 22/2, 22/2-2. ZMZPP člen 96, 111. ZPP člen 108, 108/4.
priznanje tuje sodne odločbe - zavrnitev predloga - pogoji za priznanje - nepopolnost predloga - hrvaška sodba - zamudna sodba - možnost sodelovanja v postopku - procesni pogoji
Namen pogoja oziroma potrdila, ki je zahtevano v drugi alineji drugega odstavka 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, je v izkazanosti, da je oseba, zoper katero je bila izdana sodba hrvaškega sodišča, imela možnost sodelovanja v postopku. Nemožnost sodelovanja je namreč negativna predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe, ki pripelje do odločitve o zavrnitvi priznanja (prim. 96. člen ZMZPP). Gre za izpolnitev temeljnega procesnega pogoja, da je bila stranka oziroma udeleženec o postopku obveščen in iz katerega izvira njegova nadaljnja pravica, da se je imel v postopku možnost izjaviti.
spor iz družinskih razmerij - spor o varstvu in vzgoji otrok in stikih z otrokom - omejitev starševske skrbi - izvajanje starševske skrbi - skupno starševstvo - največja korist otroka - določitev stikov - preiskava - ogroženost otroka - zloraba psihoaktivnih snovi - varovanje mladoletnega otroka - konfliktnost med starši - zmožnost preživninskega zavezanca
Utemeljena je graja, da kontrolne preiskave na pol leta niso zadosten ukrep, ker bi med preiskavama poteklo toliko časa, da zaužitje oziroma stik s prepovedanimi substancami ne bi bil več zaznaven. Uživanje drog se namreč lahko ugotovi le za približno tri mesece nazaj. Zato mora predlagatelj kontrolne preglede opraviti na vsake štiri mesece.
Pretirana navezanost na enega starša vsaj v primeru, ko imata oba dobre in primerljive možnosti skrbeti zanj in ga vzgajati, ni koristna za otrokov skladen razvoj. Starša sta enakovredna, za oba je sodišče ugotovilo, da si prizadevata za koristi otroka, zato ni razloga, da bi le eden od njiju odločal, kdaj gre lahko otrok k drugemu staršu.
Konflikten odnos med staršema ni ovira za skupno izvajanje starševske skrbi. Otroka se ne sme zaradi konfliktih odnosov med staršema prikrajšati za preživljanje časa z enim staršem.
zemljiškoknjižni postopek - vpis solastninske pravice - določitev deleža na skupnem premoženju - skupna lastnina - solastnina
Iz sodbe, ki je podlaga za vpis, izhaja, da je bil ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja (polovica nepremičnine) in delež tožnika na tem skupnem premoženju (10 %). Pristavek v izreku sodbe, da predstavlja ta tožnikov delež v razmerju do celotne nepremičnine 5 %, je zgolj pojasnjevalne narave. Pri tem ni šlo za delitev skupnega premoženja.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
Dolžnik ni uspel izkazati, da obveznosti po izvršilnem naslovu ne bi več mogel izpolniti zaradi izročitve stroja tretji osebi, zato s temi navedbami tudi ni uspel izpodbiti pravilnosti sklepa o določitvi sodnih penalov.
Sodni penali morajo biti določeni v višini, ki bo na dolžnika vplivala tako, da bo izpolnil obveznost, in morajo predstavljati resno denarno grožnjo, ki naj prisili dolžnika k izvršitvi pravnomočne sodbe. Znesek mora biti torej tako visok, da predstavlja ustrezen pritisk na dolžnika in preprečuje, da bi se dolžniku glede na vsebino njegove obveznosti bolj splačalo plačevati sodne penale kot pa izpolniti samo obveznost.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - neplačilo sodne takse - ustavitev postopka zaradi neplačane sodne takse - pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva - vložitev izrednega pravnega sredstva po stranki, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita
Ker se je zaradi neplačila sodne takse štelo, da je toženka svoj preklic sodne poravnave (oziroma tožbo za razveljavitev sodne poravnave) umaknila, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi postopka in zadeve ni vsebinsko obravnavalo, zato se toženka neutemeljeno sklicuje tudi na 7. člen ZPP.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
gospodarski spor majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene
Izpodbijana sodba temelji predvsem na podrobni in izčrpni dokazni oceni sodišča prve stopnje in subsumpciji ugotovljenih dejstev pod določbo prvega odstavka 776. člena OZ. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala izključno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen. Tega ni mogoče obiti z uveljavljanjem istih pritožbenih očitkov pod plaščem katerega od dovoljenih pritožbenih razlogov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072055
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 358, 358-3.
kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovodja družbe - dejanski poslovodja - neobračun prispevka - neplačilo prispevka - izguba pravice - prikrajšanje delavca za pravico - hujša posledica - kvalificirano kaznivo dejanje - temeljno kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - oprostilna sodba
Glede na sprejeta stališča v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako neobračun kot tudi neplačilo prispevkov ter s tem neupoštevanje določena obdobja v pokojninski dobi in osnovi pomeni prikrajšanje pravice in ne njeno izgubo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1.
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - vrnitev darila po razpadu izvenzakonske skupnosti - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo - darilna pogodba - nagib za sklenitev darilne pogodbe - preklic darila - vračanje daril med zakoncema - spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.
Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.
Višje sodišče se tudi strinja s stališčem, da prva toženka s pogodbo ni prevzela obveznosti, da preveri projekte v smislu njihove pravilnosti. Z zavezo v pogodbi se je zavezala le pregledati projekte v smislu očitnih napak in primernosti za izvedbo, vsekakor pa se ni zavezala, da bo sama ponovno opravila vse statične izračune. V razmerju med tožnico in prvo toženko je bila za pravilnost projektov odgovorna tožnica.
Navedeno pa pomeni, da je prva toženka uspela dokazati, da napake ne izvirajo iz njene sfere. Čeprav ima sicer tožnica prav, da je odgovornost izvajalca primarna, pa se izvajalec lahko razbremeni svoje obveznosti, če dokaže, da je v njegovem delu ni bilo napak.
Desetletni rok je rok, v katerem se morajo napake pojaviti, notifikacija pa je potrebna v roku šestih mesecev od takrat, ko je naročnik izvedel za napako in za razlog zanjo; pri tem ni mogoče naročniku naložiti, da bi moral "na zalogo" obveščati tudi projektanta; rok za notifikacijo začne teči šele, ko naročnik izve, da napaka zadeva solidnost gradbe in od kod izvira.
Tudi če je A., d. o. o. projekte neposredno izročal tožnici, ne da bi jih druga toženka pred tem pregledala in potrdila, to ne spremeni njene pogodbene zaveze do tožnice.